Zgodovina območja Kostel od konca 15. do konca 19. stoletja

Dr. Stanislav Južnič

POVZETEK

Kostel je majhna deželica na skrajnem severu današnje osrednje Slovenije. V rodoslovnem smislu je bila na posrečen način ujeta med politično mejo s Hrvaško in etnično mejo nemških Kočevarjev. V takšnih okoliščinah je relativno enostavno raziskovati rodoslovje v Kostelu pred 20. stoletjem, ko so se Kostelci razmeroma malo mešali s sosedi iz drugih krajev. Pred letom 1702, ko niso zapisovali nobenih cerkvenih rodoslovnih podatkov za Kostel, le stežka naredimo ko zasledujemo posamezne družine le v graščinskih urbarjih, ki so bili zapisovani približno vsako generacijo. Tako je bilo moje delo že skoraj končano, ko sem pred desetletji uspel prepisati podatke na računalnik. Starejše zapise sem zbral iz različnih slovenskih, hrvaških in avstrijskih arhivov. Sedaj lahko z uporabo računalniškega programa zlahka najdemo prednike vseh kostelskih družin. Na ta način sem sestavil številna družinska drevesa za obdobje med 16. in 20. stoletjem, med njimi družinska drevesa Butin, Skendrov in drugih, ki bodo ta del mojih raziskav predstavili na tej konferenci. Na ta način je del te konference resnično visoko priznanje desetletjem mojega rodoslovnega dela in sem na to zelo ponosen.

Kostelsko zgodovino zadnje polovice tisočletja lahko razdelimo glede na fevdalne vladarje tega območja: samih Haburžanov do leta 1620, Langenmantlov do zadnjega desetletja 17. stoletja, Androch v prvi polovici 18. stoletja in Nugentov v 19. stoletju. Vsak od njih je nosil pečat svojega časa. Langenmantli so bili protestanti dokler je to prinašalo ugodnosti na Kranjskem in so imeli veliko koristi od turške vojaške meje. Androche so bili primorski trgovci , ki so uporabljali kostelski grad kot vmesno postajo za svoje posle. Nugenti pa so bili politično najmočnejši med vsemi in so pripadali novi vladajoči habsburški plasti, ki se je povzpela po Napoleonovih vojnah. Med spremembami gospodarjev so tudi kostelski tlačani spreminjali svojo naravo od etnično mešanih naseljencev ob vojaški meji v skupino majhnih trgovcev ki so skušali preživeti v prihajajočem kapitalističnem sistemu.

V tej predstavitvi bi Vam rad pokazal kako se rodoslovne raziskave ameriškega doktorja zgodovinskih znanosti odvijajo v praksi na območju današnje Slovenije. Zato bomo pokazali kolikor je mogoče veliko slik, da boste dobili nekaj občutka o takšni vrsti dela. Najprej bomo prostorsko omejili naše delo. Slika 2 kaže najstarejšo za rodoslovne raziskave uporabno mapo Kostela in sosednjih področij, ki je bila izdelana pred poltretjim stoletjem:

(SLIKA 2: Kostel na Florijančičevi mapi izdani leta 1744)

Kot zlahka opazimo se ta mapa razlikuje od sodobnih. Vidimo sodobne hribe in skoraj današnja imena vasi in cerkev. Toda opazimo tudi neko temeljno razliko v načinu kako so naši predniki izdelovali svoje mape. Ta stara mapa je podobna našim in vendarle drugačna z vsemi temi sencami pod hribi. Videti je, kot da je nekdo narisal pogled, ki se mu je odprl na kranjsko stran, medtem ko je posedal nekje na hribu na hrvaški strani Kolpe.

Dodali smo naslovnico 500 let starega urbarja ki vsebuje najstarejše podatke o graditeljih te hiše. Razdalja številnih stoletij loči oba dela naše slike.

Naslednja slika kaže enega redkih sakralnih spomenikov, ki še obstajajo na meji med Kočevsko in Kostelom:

(SLIKA 4: Kapela v vasi Morava kot jo vidimo danes, z dodano stranjo urbarja iz leta 1498, ki vsebuje najstarejše podatke o graditeljih kapele in tudi njihovo družinsko drevo)

Delo duhovnikov v preteklih stoletjih je posebno pomembno, saj so prav oni začeli zapisovati rodoslovne podatke, ki jih raziskovalci danes tako mrzlično iščemo. Slika kaže kapelo v vasi Morava kot jo vidimo danes, z dodano stranjo urbarja iz leta 1498, ki vsebuje najstarejše podatke o njenih graditeljih in njihovo družinsko drevo.

Preskočimo jezikovno in graščinsko mejo in že smo v Kostelu. Kostel je bil dovolj majhen da je marsikaj iz njegove zgodovine utonilo v pozabi. Manj izkušen raziskovalec bi vprašal: “Kaj se je zgodilo z dokumenti, ki jih imamo za izgubljene? Ali jih bomo morda našli kdaj pozneje?” Odgovor je le žalostni “ne”. V desetletjih dela sem preiskal večino dokumentov o zgodnjem življenju podložnikov v Kostelu. Ni uporabnih dokumentov veliko starejših od 500 let:

(SLIKA 5: Kostelska družinska imena v urbarju iz leta 1494 v vaseh, ki se danes imenujeta Tišenpolj in Vrh- Vrh se je pozneje razdelil na več vasi, med njimi Krkovo)

Slika kaže podatke o dveh sosednjih vaseh. Ena še obstaja pod imenom Tišenpolj, ki je zelo podobno imenu zapisanem na dokumentu kot Natesen Polje. V resnici je na tem kraju nad mogočnim slapom potoka “Nežica” precej tesno.

Glavni problem raziskovanja v naravnem okolju je časovna razporeditev dogodkov. Ljudje v tradicionalnih družbah kot je kostelska nikoli ne pozabijo važnih preteklih dogodkov. Toda njihove legende ne vsebujejo točnih datumov. Zgodovinski čas je bil povsem nepomemben za vrsto informacij, ki so jo Kostelci želeli prenesti na svoje potomstvo. Na srečo lahko v nekaterih primerih legende povežemo z zgodovinskimi dogodki, vendar pa v večini primerov ostanejo nedatirane.

(SLIKA 6: Kostelska družinska imena v urbarju iz prve polovice 16, stoletja v vasi “Auff dem Perig”, ki se je pozneje razdelila v vasi Vrh, Krkovo in druge)

Vas na sliko je enaka prejšnjemu generacijo starejšemu “Naverchi”. Medtem so ime vasi prevedli v “Auff dem Perig”.

Ostanimo na tem območju. Nekako generacijo po Florijančičevi mapi so na Kranjskem začeli uporabljati uradne katastrske načrte. Bili so dovolj dobri da so preživeli hude in manj hude vlade in jih uporabljamo še danes le z nekaj dodanimi sodobnimi nazivi krajev:

Na sliki vidimo vas Krkovo več kot dve stoletji po urbarju s prejšnje slike. Ljudje so živeli in umirali na območju današnje vasi Krkovo več deset generacij. Tisto, kar vemo o njihovem življenju in nehanju je skoraj nič, z izjemo nekaj rodoslovnih podatkov. Le redki podložniki so bili v rodoslovnem pomenu dovolj srečni, da so jih v urbarjih zapisali kot plačnike dajatev. To je nova podobnost rodoslovja z astronomijo. Obe vrsti raziskovanja nas nenehoma spominjata, kako majhni smo in kako malo bo ostalo za nami.

(SLIKA 8: Dokumenti kranjskih stanov v Arhivu Slovenije v Ljubljani o podložnikih Kostela obdolženih tihotapstva leta 1622)

Leta 1622 je graščak pisal oblastem da nekatere svoje podložnike sumi tihotapstva. Danes težko sodimo, ali so bile obtožbe upravičene ali ne. Gotovo je bil takšen način pridobivanja denarja v navadi med podložniki, čeprav seveda ni bil dobrodošel pri oblasteh. Vsekakor so bili obtoženi podložniki dobri v svojem poslu. Nikoli jih niso ujeli, saj je nekaj let pozneje graščak ponovil svoje obtožbe in naštel približno enake priimke… Naši nepismeni predniki so bili očitno čisto dovolj pametni, da so bili kos svojim bolj izobraženim gospodarjem.

Na srečo ni bilo kršenje zakonov edin način s katerim so si podložniki pridobili pravico do dodatnih zapisov v dokumente zanimive za sodobnega zgodovinarja. Nekatere podložnike so zapisali tudi zaradi njihovih posebnih dolžnosti, kot vidimo v naslednjem dokumentu:

(SLIKA 9: Posebne dolžnosti Kostelcev: pobiranje denarja po uporu zapisano v Likvidacijskem izvlečku iz leta 1681)

V našem primeru je Kostelec Krkovič, potomec tlačanov iz vasi Krkovo, pobiral kontribucijo po hudem uporu kostelskih podložnikov. Na srečo je tudi kranjski polihistor Valvasor natančno poročal o istem uporu, tako da lahko iz različnih virov povežemo številne podrobnosti o naših upornih prednikih.

Zdaj je čas za zanimivo vprašanje, ki se sliši precej okultno: “Kaj nam lahko naši predniki osebno povedo?” Žal je odgovor “skoraj nič”. Kostelski podložniki so bili zvečine nepismeni do pred poldrugim stoletjem. Niso znali ustvariti zapisov o dogodkih razen posredno s pripovedovanjem legend potomcem.

(SLIKA 10: Pisma kostelskih graščakov: Androcha piše ženi v Kostel leta 1746)

Seveda niso vsa pisma ohranjena in ne vemo, zakaj je usoda izbrala za ohranitev poznejšim številna pisma zakoncev Androcha. Ta pisma so polna rodoslovnih podatkov o Kostelu, ki bi sicer utonili v pozabo.

Graščaki so nas prisilili da smo o njih zvedeli več kot o njihovih podložnikih. Toda rodoslovci nimamo korist od graščakov le zato ker so bili pismeni. V zgodovini so pustili tudi druge sledove razen privatnih pisem. Najlepše v njihovih zapuščinah so portreti. Mi ne vemo zagotovo kakšni so bili videti naši predniki podložniki stoletja nazaj, zato pa vemo veliko več o videzu njihovih gospodarjev. Tu si bomo ogledali portret najpomembnejšega kostelskega graščaka po 16. stoletju:

(SLIKA 11: Portreti kostelskih graščakov: grof Laval Nugent, lastnik gospostva Kostel po Napoleonovih vojnah, narisan leta 1851)

Slika kaže grofa Lavala Nugenta sredi 19. stoletja, ko je bil na vrhu svoje politične in ekonomske moči na Hrvaškem in v celotni habsburški monarhiji, saj je bil preko žene v sorodstvu s samim cesarjem.

… ali pa njegov sin na naslednji sliki:

Grof Albert Nugent je bil najstarejši sin Lavala, na sliki pa nosi hrvaško narodno oblačilo. Prebivalci Zagreba so ga dočakali z navdušenjem kot vodjo Ilirskega gibanja v letih pred “pomladjo narodov ”.