2001: rodoslovna odiseja

Peter Hawlina

 

Uradni naslov konference je sicer Gradimo mostove, vendar se ne morem upreti skušnjavi, da ne bi za podnaslov našega dogodka uporabil letnice, ki jo je pred kakimi štiridesetimi leti uporabil Arthur C. Clarke v naslovu svojega romana '2001: A Space Odyssey'. Roman je postal splošno znan šele s Kubrikovo filmsko verzijo.

Ne privlači me samo letnica, ki zgolj po naključju sovpada z našo konferenco. Bolj kot to me privlači fabula, ki jo je lansiral Clarke. Če jo na kratko povzamem: govori o treh fazah v razvoju človeka. Prva je bila tista, ki je iz primata naredila človeka. To naj bi bilo takrat, ko je naš davni prednik pred milijoni let izumil orodje. Druga je bila takrat, ko je bil sposoben svoja orodja razviti do te mere, da je bil sposoben zapustiti svoj planet in stopiti v vesolje. Tretja naj bi bila tista, ko postane sposoben vzpostaviti stik z izvenzemeljsko inteligenco in jo razumeti. Postane nadzemeljsko bitje – zvezdni otrok. Vsako metamorfozo v romanu simbolno spremlja dotik z velikim temnim monolitom, ki se prvič pojavi v predkameni dobi, drugič ga človek odkrije pri izkopavanjih na Mesecu, tretjič nekje daleč na robu osončja.

Fabulo o treh stopnja v razvoju človeka si bom izposodil za prispodobo o treh stopnjah, ki so bile potrebne, da je prišlo do naše konference.

Rodoslovje je spremljalo človeka v vsej njegovi zodovini. Tudi Slovenci smo se z njim ukvarjali v vsej svoji zgodovini. Dokazi o tem so stari skoraj toliko, kolikor so stari najstarejši ohranjeni dokumenti o naši zgodovini. Vendar pa je pred približno desetimi leti prišlo do bistvene tehnološke spremembe. Človek je izumil nov pripomoček, novo orodje. Takega pred tem ni bilo. Rečemo mu osebni ali hišni računalnik. Orodje je postalo splošno dosegljivo in nas vabilo, da z njegovo pomočjo opravimo tisto, česar se pred tem skoraj nismo lotevali, če že, pa je to bilo v veliko skromnejšem obsegu.

Eno od takih početij je bilo rodoslovje. Računalnik se je izkazal za dovolj koristen pripomoček, ki je posameznike iz zavestnega ali podzavestnega hotenja preoblikoval v dejavne rodoslovce. Pojav orodja je bila prva faza nove rodoslovne dobe.

Posamezniki, vsak s svojimi izkušnjami in načinom dela, smo kmalu opazili in spoznavali drug drugega. Hitro smo ugotovili, da smo v skupini močnejši in ustanovili smo društvo. Začela so se redna srečanje, tem so sledila predavanja strokovnjakov, ki so nas seznanjali s številnimi strokovnimi področji, ki so nam pri delu koristila. Rezultati našega dela so postajali bogatejši in kakovostnejši. Začeli smo izdajati časopis, izšel je prvi rodoslovni priročnik, eden od najpopularnejših rodoslovnih programov je bil preveden v naš jezik, postavljena je bila prva spletna stran, ki nas je predstavila tujini, tej je sledila druga spletna stran, ki je bila prvenstveno namenjena slovenskim obiskovalcem, vse več je bilo pisnih in osebnih stikov s sorodnimi posamezniki in društvi v domovini in izven nje, sledila so predavanja, krožki, predstavitve, razstave in še kaj. Začeli smo prirejati rodoslovne konference. Vse to lahko uvrščamo v drugo fazo v našem razvoju. Postali smo sposobni za bolj samozavestno predstavitev v svetu. Zgradili smo si plovilo, s katerim smo si drznili zapluti izven meja naših domov in klubskih prostorov. Postali smo dovolj razpoznavni, da nas je opazil svet in nas poklical medse

To je tretja faza. Tu vas je petdeset. Petdeset predstavnikov najbolj razvite države na svetu. Prišli ste spoznavati veliko tistega, kar vam je pri vašem dosedanjem delu morda še manjkalo. Prišli ste na svoj teren. Slovenski arhivi so v teh dneh rezervirani za vas. Slovenski arhivi so vaši arhivi, danes in v prihodnosti. Pričakalo vas je prek trideset predavateljev, strokovnjakov različnih ved, ki izvrstno obvladajo veščine, ki jih rodoslovci pri svojem delu prej ali slej potrebujemo. Skoraj tretjina predavateljev je prišla iz tujine. Dogodek ni mednaroden samo po udeležencih, tak je tudi po udeležbi predavateljev. Slovenija takega dogodka še ni imela. Zgodil se je prvič, zagotovo pa ne zadnjič. Vesel sem, da je do njega prišlo. Vesel v svojem imenu, vesel v imenu društva in vesel v imenu vseh Slovencev, med katere prištevam tudi vas.

Vzporednico z uvodno fabulo bi morda lahko uporabili tudi za vaše društvo. In vsakdo lahko išče vzporednico s fabulo o treh fazah s svojim lastnim početjem.

Še ena vzporednica s tremi fazami se ponuja, če se na poseben način ozremo na približno stoletno zgodovino slovenskega izseljenstva. Največ vaših prednikov je zapustilo svojo nekdanjo domovino pred stotimi leti, nekateri prej, nekateri pozneje. Na desettisoče jih je bilo, ki so se takrat odločali, da zaradi družbenoekonomskih razlogov poiščejo možnosti za svoj nadaljnji obstoj in izboljšanje življenjskih pogojev v tujini. Začeli so novo življenje, ki največkrat ni bilo lahko. Odhod iz domovine je bil prva faza.

Druga je bila vživljanje v novi domovini. Dolgo je trajala. Izseljenci so skoraj brez izjeme zapuščali domove in domovino, ki jih v spremenjenih gospodarskih razmerah ni mogla spodobno preživljati, in si v novi domovini začeli graditi nov obstoj. Največkrat ni bilo lahko. Mnogi so celo namerno želeli pozabiti svoje poreklo, postati so hoteli čimbolj enakovredni tistim, med katere so prišli. Redkim je uspelo takoj. Šele druga in tretja generacija se je uspela povsem približati ali celo preseči povprečje. Vi vsi ste danes povsem enakovredni tistim, ki so tja prišli iz drugih držav in kontinentov. Marsikateri priseljenec je v želji po prilagoditvi novemu okolju želel čimprej pozabiti vse, kar ga je vezalo na nekdanjo domovino. Prva generacija je še zmogla občasno gojiti pisne stike s sorodniki in prijatelji, naslednja že ne več. Domača govorica je šla skoraj povsem v pozabo. Z njo pa narodna zavest in navade, ki so se morda nekoliko na silo vzdrževale tam, kjer je bila druščina in organiziranost večja.

Najbrž je nemogoče izračunati, koliko je danes po vsem svetu potomcev tistih, ki so pred približno stotimi leti zapuščali del sveta, kjer so takrat živeli Slovenci. Velika večina se je do nerazpoznavnosti zlila v novo okolje. Vsi se niso. So taki, ki so obdržali zavest o svojih prednikih in njihovi domovini in so taki, ki se jim je zanimanje za prednike in njihovo domovino nenadoma predramilo. Vi ste predstavniki slednjih. Dotaknili ste se temnega monolita in prestopili v tretjo fazo.