Peter Hawlina

Najbrž ni rodoslovca, ki si ne bi že v začetku svojega delovanja zaželel, da bi si čimbolj olajšal delo. Pri tem bi uporabljal najsodobnejša orodja in pripomočke in posegal v čimbolj popolne podatkovne zbirke.

Orodja in pripomočki, pri tem mislim zlasti na računalniško strojno in programsko opremo in pritikline, se razvijajo praktično brez našega sodelovanja. Od posameznika je odvisno, kako pogosto bo posodabljal svojo opremo, ponudba je bogata.

Drugače je s podatkovnimi zbirkami. Teh je sicer na svetovnem trgu kar precej. Težava je v tem, da bomo Slovenci v njih le izjemoma našli kaj uporabnega. V mislih imam pretežno datoteke, ki jih vzdržujejo ustanove kot je Family History Society v ameriški državi Utah, če omenim največjo. Firma Ancestry za njo ne zaostaja prav dosti. Take datoteke ne vzdržujejo samo Amerikanci, pridno jim sledijo drugi razviti narodi.

Da smo se v SRD že ob samem začetku zavedali pomena referenčnih datotek priča tudi serija prispevkov z naslovom Prenos arhivskega gradiva na sodobne medije. V našem časopisu Drevesa se je pod tem naslovom zvrstilo že 22 nadaljevanj.

Od vsega začetka torej dobro vemo, kaj rabimo. Prav dobro pa tudi vemo, kako daleč smo od uresničitve naših želja in potreb. Naša skrajna želja bi bila, da bi bili vsi naši predniki in sorodniki že kar vneseni v neko narodno ali pa kar mednarodno datoteko in bi si iz nje po želji jemali vsak svoje. Naj se to sliši še tako sanjsko, svetovna prizadevanja kljub vsemu gredo v to smer.

Gredo, vendar so tudi najnaprednejši še vedno daleč od uresničitve tovrstnih sanj. Še dlje od razvitih sosedov smo slovenski rodoslovci. Vseeno pa smo začeli tudi mi. Projekt združevanja rezultatov dela posameznikov sicer ni organiziran, naredili pa smo že nekaj poskusov združevanja večjih in manjših rodoslovnih datotek. Ena od možnih oblik merjenja naših skupnih dosežkov je tudi vsakoletna anketa, s katero poskušamo zlasti ugotoviti skupno število vpisanih oseb. Ta vsota je leta 1995 znašala približno 20.000 oseb, leta 1996 80.000, leta 1997 okrog 100.000, leta 1998 okrog 140.000, leta 1999 okrog 170.000 in leta 2000 okrog 220.000. Lahko pričakujemo, da jih bomo ob letošnjem štetju našteli že okrog 250.000. Ker nikoli ne uspemo zbrati odgovorov vseh zbiralcev, lahko ocenjujemo, da bi bilo celotno število še nekoliko večje. Večina vprašanih je tudi izjavila, da je pripravljena svoje podatke posredovati v skupno datoteko, ki bi bila dostopna vsem drugim, ali vsaj vsem tistim, ki so vanjo prispevali svoj delež.

Združena datoteka rodovnikov bi bila zagotovo najbolj dragocen pripomoček. Vsakdo bi najprej poskusil ugotoviti, ali se morda področje njegovega raziskovanja prekriva s področjem enega ali več drugih. Morebitna ugotovljena prekrivanja so pridobitev za dajalca in iskalca.

Poleg te datoteke, ki je, kot rečeno, v nastajanju in stalnem dopolnjevanju, pa je možnih še cel kup drugačnih datotek. Na kratko bi omenil nekatere od njih. To so razni slovarji krajevnih imen, osebnih imen in priimkov, bolezni, vodniki po zbirkah, razni indeksi matičnih knjig, popisov in podobnega gradiva. Take datoteke so brez izjeme rezultat dela nekaterih prostovoljcev, ki jih skoraj brez izjeme nesebično dajejo v uporabo ostalim raziskovalcem, mnoge med njimi so objavljene na naših spletnih straneh.

Pri rodoslovnih raziskavah bi nam zelo prav prišle tudi datoteke, ki so jih za lastne potrebe vzpostavile vladne in nevladne ustanove. Taka je zagotovo Register prebivalstva, ki ga vzdržuje Ministrstvo za notranje zadeve. Vendar je večina takih datotek rodoslovcem nedostopna zaradi varovanja osebnih podatkov.

Javno pa je dostopna datoteka, ki v veliki meri nadomešča Register prebivalstva. To je Telefonski imenik. Tega že nekaj let v računalniški obliki izdaja podjetje Telekom. Imenik je izvrsten pripomoček, saj zadetke za iskani priimek razporedi tudi geografsko in je po gostoti zadetkov pogosto mogoče odkriti, od kod po vsej verjetnosti izvira določen priimek.

To je samo ena možna korist imenika. Druga je gotovo tudi ta, da v imeniku najdemo potencialne sorodnike, kar lahko hitro ugotovimo, če z njimi vzpostavimo stik.

Dejstvo pa je, da rodoslovce sedanjost zanima veliko manj kot preteklost. V preteklosti pa takih datotek ni bilo. Bili so sicer številni spiski, vendar so ti, če so sploh ohranjeni, v različnih arhivih. Zanje največkrat niti ne vem, da obstajajo. Dodatna težava je v tem, da ti spiski niso nujno v abecednem zaporedju in največkrat niso na enem mestu.

Kako dragocen bi bil 'telefonski imenik na CD-ju' za prejšnja stoletja. Tega seveda ni in ga nikoli ne bo. Je pa nekaj temu podobnega. V drugi polovici 19. stoletja je bila ustanovljena Družba Sv. Mohorja. Med drugim je vsako leto izdajala koledar, v koledarju pa je objavila spisek vseh članov. Teh je bilo pred dobrimi sto leti prek 80.000. Teh 80.000 imen je dokaj velik delež takratnega prebivalstva. Če za poenostavljen izračun ocenimo, da je takratna družina štela v povprečju po štiri člane, je v spisku vsaj četrtina takratnih slovenskih družin. To nam je bil zadosten razlog, da smo se lotili prepisa tega spiska članov in tako naredili za leto 1900 nekaj podobnega kot je današnji telefonski imenik.

Omenil sem samo nekaj tistega, kar je že narejeno. Želimo si napredovati hitreje kot do sedaj. To pa samo s prostovoljnimi prispevki peščice članov ne bo mogoče. Bistven napredek bi bil možen samo z organiziranim vključevanjem večjega števila izvajalcev, kar bo mogoče samo s finančno podporo. Zdi se, da se na obzorju že svetlika. Upamo namreč, da smo s našo konferenco še malo bolj prepričljivo kot z našim dosedanjim delovanjem dokazali, da naše delovanje ni namenjeno nam samim, temveč imamo že dovolj takih rezultatov svojega dela, ki imajo pomen za Slovenijo in svet. Če ne kaj več, bi društvo moralo dobiti vsaj status društva ki deluje v širšem družbenem interesu.