Fondi v Nadškofijskem arhivu Ljubljana

Lilijana Žnidaršič Golec

Za pravilno razumevanje fondov in zbirk, ki jih hrani Nadškofijski arhiv v Ljubljani, moramo najprej poznati zgodovino Ljubljanske (nad)škofije. Tu se bom zadržala samo pri najvažnejših dejstvih.

Škofijo je leta 1461 ustanovil cesar Friderik III. Papež jo je leto kasneje potrdil in za prvega škofa je bil izvoljen Žiga Lamberški. Takrat je škofija pokrivala več nepovezanih ozemelj na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem.

Ljubljana je bil sedež škofije in dežele Kranjske. Sem so spadale še župnije, ki so pripadale benediktinskemu samostanu v Gornjem Gradu (nemško Oberburg) na Štajerskem. Iz tega samostana je ohranjen najstarejši pergament iz prve polovice 12. stoletja, ki ga hrani Nadškofijski arhiv.

Škofijsko ozemlje se je močno spremenilo v času vladanja cesarja Jožefa II. Približno petdeset let kasneje, leta 1833, so se meje škofije izenačile z deželnimi. Leta 1961 je bila škofija razglašena za nadškofijo in od leta 1968 je ljubljanski nadškof tudi metropolit slovenske cerkvene province.

Da bi vedeli, kaj bomo lahko iskali v nadškofijskem arhivu, moramo vedeti še to, kako je škofija delovala in kakšne verske ustanove in družbe je vsebovala. Zavedati se moramo tudi sprememb, ki jih je v določenih področjih prinašal čas. Npr. če nekoga zanima določeno ozemlje na Kranjskem ali Spodnjem Štajerskem, mora najprej ugotoviti, kateri škofiji je ozemlje takrat pripadalo. Arhivsko gradivo, npr. vizitacijske zapisnike iz tistega časa je treba iskati v arhivu tiste škofije, kamor je ozemlje v določenem času pripadalo.

Morda je kdo od vas na internetu že naletel na stran, ki jo je postavil Pokrajinski arhiv Maribor. Ta vsebuje tudi poglavje z zgoščenimi informacijami o Nadškofijskem arhivu v angleškem jeziku (http://www.pokarh-mb.si/nadlj.html). Podatki na žalost niso več ažurni in med opisi fondov je kar nekaj napak. To ni očitek Pokrajinskemu arhivu, temveč izziv Nadškofijskemu, da sam poskrbi za lastno spletno stran.

Dobro je vedeti, da so najstarejši popisi prebivalstva iz leta 1754 ohranjeni v zbirki ljubljanskega stolnega kapitlja. Natančen pregled hranjenega gradiva je objavljen v Povzetku Vodnika po fondih in zbirkah Nadškofijskega arhiva Ljubljana, ki je izšel leta 1999.

Arhiv hrani tudi del gradiva prenesenega iz župnijskih arhivov tistih župnij, ki spadajo v Ljubljansko nadškofijo od leta 1920 dalje. Danes je teh župnij okrog 310. Med tem gradivom so za rodoslovce nedvomno najbolj pomembne krstne, poročne in mrliške knjige. Tem knjigam rečemo matične knjige. Na tridentinskem koncilu, ki se je končal leta 1563 so v rimsko-katoliških župnijah predpisali zapisovanje rojstev in porok, leta 1614 pa še smrti. Najstarejša krstna knjiga v nadškofijskem arhivu je mengeška iz leta 1583. Do leta 1784 so dogodke v matične knjige zapisovali v latinskem jeziku, nato v nemškem, pisava je bila gotica; v zadnjih desetletjih 19. stoletja pa v slovenskem jeziku in pisavi.

Primeri krstnih, poročnih in mrliških knjig: 1. Dve strani krstnih knjig za župnijo Šmartno pri Litiji za obdobje 1674-1688: vpisi so v latinskem jeziku in so zapisani po obrazcu (datum krsta, ime krščenca/ke, status (zakonski, izvenzakonski), ime in priimek očeta, ime matere, imena in priimki botrov, ime in priimek krščevalca in včasih naslov). 2. Primer standardizirane poročne knjige za župnijo Škofja Loka iz leta 1784. Zapisi so v nemškem jeziku in gotici. Podatki vsebujejo datum poroke, polno ime in priimek ženina in neveste, poklic ženina, naslov poročencev, njuno starost, imena prič in duhovnika. 3. Del vpisov iz knjige umrlih za župnijo Brusnice iz druge polovice 19. stoletja. Do leta 1883 so bili vpisi (datum smrti in pogreba, ime, poklic in starost umrle osebe, vzrok smrti, informacija o prejemu poslednjega zakramenta in ime duhovnika) v nemškem jeziku, v pisavi gotica, od leta 1884 naprej pa v slovenskem jeziku in latinici.

Originalne knjige (zapisi), ki še niso stari sto let, niso hranjeni v NŠALj. Hranijo jih krajevni matični uradi. Raziskovalci pa si lahko pomagajo tudi s prepisi matičnih knjig od leta 1835 dalje, ki jih hrani NŠALj. Arhiv ima stalno ažurno evidenco matičnih knjig za Ljubljansko nadškofijo. Matične knjige za posamezno župnijo se nahajajo na treh lokacijah: v NŠALj, v župnijskih uradih in v civilnih matičnih uradih. Matične knjige so last župnije, ne glede na to, kje se nahajajo. V hrambo Nadškofijskemu arhivu so izročene zaradi večje varnosti, boljših skladiščnih pogojev in zaradi lažje dostopnosti raziskovalcem.

Poleg matičnih knjig so za rodoslovce posebej zanimivi popisi župljanov. Latinski izraz za te knjige je status animarum – stanje duš (SA). Te knjige nimajo uradne veljave, zato je treba vpisane podatke preverjati z vpisi v matičnih knjigah. SA je bil namenjen kot pripomoček za župnijsko pastoralno delo. Sem so župniki vpisovali datume, ko so družinski člani opravili prve zakramente in poznavanje verskega nauka. Navada je bila, da je v predvelikonočnem času župnik obiskal in izprašal vse župljane. Najstarejši ohranjeni SA za Ljubljansko nadškofijo je iz druge polovice 18. stoletja.

Primer statusa animarum za župnijo Železniki s konca 19. stoletja (nekateri zapise se nanašajo na starejši čas). Vpisi zajemajo ime kraja ali zaselka v župniji, hišno ime, polno ime lastnika in imena ostalih članov družine z datumi rojstva oziroma krsta ter prejema prve spovedi in svetega obhajila, datum poroke, navedbo spremembe bivališča in župnikove opombe glede nravnosti posameznikov. Okrajšave so največkrat v latinskem jeziku, npr. »Pf.« = pater familiae (oče), »fla« = filia (hči) in podobno. »B« je denimo okrajšava za »bene« (dobro), »m« za »male« (slabo). Obe okrajšavi se nanašata na oceno znanja pri predvelikonočnem izpraševanju.

Nekaj informacij in praktičnih nasvetov je objavil Peter Hawlina na spletni strani http://genealogy.ijp.si/Hawlina/doing.htm. Še bolj izčrpen je priročnik, ki ga je leta 1996 v samozaložbi izdala dr. Branka Lapajne z naslovom Researching Your Slovenian Ancestors. V njem je natančno opisano in na primerih pokazano, kako je mogoče uporabljati gradivo in indekse. Opozarja tudi na težave, na katere nemalokrat naleti rodoslovec.