Kočevska – pusta in prazna

doc. dr. Mitja Ferenc

Usoda nemško govoreče skupine – Kočevska po izselitvi nemškega prebivalstva

 

Moje predavanje bo govorilo o tem, zakaj je propadlo območje nekdanje nemške manjšine na Kočevskem in zakaj je doživelo usodo, ki bi ji težko našli primerjavo v novejši evropski zgodovini. Poskušal vam bom torej pojasniti, kako je mogoče, da je neka kultura, ki je šest stoletij živela na nekem območju, v zadnjih sto letih tako propadla, da od nje ni ostalo skoraj nič.

Za začetek najprej locirajmo območje o katerem bom govoril. Gre za približno 800 km2 veliko ozemlje, ki leži na jugu Slovenije, na jugu ene najmlajših držav v Srednji Evropi, ki je nastala po razpadu federativne Jugoslavije l. 1991. Kočevska je torej vpeta v prostor, ki leži nekje med Avstrijo, Madžarsko, Hrvaško in Italijo.

Na tem območju, na Kočevskem, so od srede 14. stoletja pa vse do l. 1941 prebivali nemški prebivalci t.i. kočevski Nemci.

Če bi se danes z mano sprehodili po Kočevskem, po območju za katerega sem vam povedal, da je veliko okoli 800 km2, bi videli velikanske gozdnate površine, ki so v veliki večini že povsem prerasle ruševine nekdanjih vasi. In kaj je bilo na Kočevskem še na začetku 20. stoletja, torej pred 100 leti? Takrat je nemška manjšina - okoli 20.000 oseb - živela v 177 vaseh. Danes tu prebiva le še nekaj deset pripadnikov nekdanje manjšine, več kot sto vasi ne obstaja več.

Če hočemo razumeti usodo kočevskih Nemcev in njihovega območja, moramo začeti z njihovo naselitvijo na Kočevskem, ki sega v prvo polovico 14. stoletja. Plemiška družina Ortenburžanov je takrat s svojimi podložniki iz zahodne Koroške in vzhodne Tirolske, naselila skoraj prazno Kočevsko.

Po naselitvi so to bili na Slovenskem zadnji nemški kolonisti, ki so se preživljali s kmetijstvom. Drugi Nemci, ki so k nam selili kasneje so bili trgovci, uradniki, rudarji in obrtniki. Po 1. svetovni vojni so bili kočevski Nemci edini agrarni nemški jezikovni otok na slovenskem ozemlju. Bili so ena najstarejših nemških narodnih skupin zunaj Nemčije in Avstrije.

In sedaj k razlogom za propad tega območja, ki se je začelo že konec 19. stoletja, največja škoda pa je bila napravljena med 2. svetovno vojno in še tudi po njej, vse skupaj pa je vodilo v daljnosežne spremembe kulturne krajine in uničenje kulturne dediščine kočevskih Nemcev.

Za propad je bilo ključnih najmanj pet razlogov in to so:

1. izseljevanje prebivalstva v tujino, povezano predvsem z ekonomskimi razlogi,

2. preselitev kočevskih Nemcev konec leta 1941 in s tem izpraznitev območja

3. vojno pustošenje,

4. nezmožnost obnove in neustrezna gospodarska in naselitvena politika po vojni

in zadnje

5. načrtno rušenje iz nacionalnih in ideoloških razlogov.

Ti vzroki, ki so enaki za celotno kočevsko območje, se med seboj prepletajo, vendar na različnih območjih Kočevske različno dominirajo.

Če gremo po vrsti - najprej emigracijski tokovi.

Prebivalci Kočevske so bili znani krošnjarji. Že to je vplivalo na to, da jih je veliko ostalo na tujem. Že iz celotnega slovenskega območja so bila izseljevanja v tujino dokaj pogost pojav, Kočevska pa je po izseljevanju še posebej izstopala. Kot sem že omenil, se je večina kočevskih Nemcev preživljala s kmetijstvom, v začetku 20. stoletja pa je nastopila agrarna kriza. Ta je povzročila, da so kmetje odšli bodisi na sezonsko delo ali pa so se izseljevali – predvsem v ZDA. Natančnih številk sicer nisem našel, vendar je bil na prelomu stoletja kočevski okraj na prvem mestu po številu izseljencev. Zapustilo naj bi ga okoli 17.500 ljudi. Statistika pravi, da je od l. 1880 pa do l. 1936, torej v nekaj več kot 50 letih, število prebivalcev zmanjšalo za petino. Posledice so bile seveda prazne kmetije in praznjenje vasi. Tako imam podatek, da je bila že pred začetkom 2. svetovne vojne, na vasi prazna že skoraj vsaka četrta hiša.

Drugi razlog je medvojna izselitev večinskega prebivalstva – kočevskih Nemcev konec l. 1941 in v začetku l. 1942.

Tako kot iz nekaterih držav vzhodne in jugovzhodne Evrope ter Italije, od koder so nemške oblasti preseljevale v rajh posamezne nemške narodne skupnosti, so to storile tudi s kočevskimi Nemci. Kar 97 % Nemcev na Kočevskem se je odločilo za preselitev v rajh. Danes ti izseljenci za tako množično preselitev navajajo najmanj tri razloge: močno nacistično propagando, željo po boljšem življenju v “nemški” državi in tudi strah pred osamelostjo ali izobčenju s strani sonarodnjakov.

Kakšen pa je bil njihov položaj pred preselitvijo?

Če je veljalo, da so imeli v Avstroogrski monarhiji Kočevski Nemci priviligiran položaj, se je ta situacija z nastankom jugoslovanske države povsem obrnila. Začele so se ukinjati nemške privatne šole, nemška društva, raba nemškega jezika v javnem življenju se je omejila, nemški pouk je potekal na državnih šolah v manjšinskih oddelkih, omejilo pa se jim je tudi lastništvo posesti v obmejnem pasu. Vsa ta politika jugoslovanskih oblasti je vplivala na to, da so kočevski Nemci začeli simpatizirati z nacizmom. Poleg nacifikacije pa je pomembnejši podatek za preseljevanje Kočevarjev ta, da je bilo spomladi 1941 slovensko ozemlje razdeljeno in da je območje Kočevske, ki bi po vsej logiki moralo preiti pod nemško okupacijsko oblast, bilo priključeno h kraljevini Italiji. Italijanska okupacija je bila za kočevske Nemce prvo veliko razočaranje.

Če pogledamo še mimogrede podatek, je pred napadom fašističnih sil na Jugoslavijo, na Kočevskem živelo več kot 12.000 kočevskih Nemcev to je nekaj manj kot 3000 družin, ki so posedovali okoli 47.000 ha površin. Potem pa, ko je ta skupnost prišla pod italijansko okupacijo, se je vodstvo kočevskih Nemcev z nemškimi oblastmi sporazumelo za preselitev v rajh. Nacisti so jim obljubili, da se bodo lahko preselili na okoli 100 km dolgo slovensko ozemlje na Spodnjem Štajerskem, ob meji s Kraljevino Italijo in Neodvisno državo Hrvaško, ki je bilo predvideno za vključitev nemško državo in ki je bilo od Kočevske oddaljeno le nekaj 10 kilometrov. Tako se je od srede novembra 1941 pa do srede januarja 42, v 9 tednih torej, na novo izbrano območje na Spodnjem Štajerskem preselilo nekaj več kot 11.500 oseb. Naj vas spomnim na začetni podatek, omenil sem ga prej, da je spomladi istega leta na Kočevskem živelo 12.400 Nemcev, kar pomeni, da se je ta skupnost oz. manjšina skoraj v celoti preselila. Omenil sem že, da so se iz italijanskega območja preselili na nemško območje, kjer naj bi po nacistični zamisli postali nekakšni obrambni kmetje, ki bi varovali jugovzhodno mejo nemškega rajha.

To je bila iluzija in hkrati tudi razočaranje, ki je postajalo proti koncu druge svetovne vojne, ko je nacistična Nemčija doživljala poraz za porazom, tudi vedno bolj očitno.

Nemce so naselili na domove okoli 37.000 izgnanih Slovencev, njihovo imovino na Kočevskem pa je prevzela nemška preselitvena družba, da bi jo prodala italijanskemu zavodu za nepremičnine.

Po preselitvi je več deset vasi na Kočevskem popolnoma opustelo, v drugih pa je ostalo redko slovensko prebivalstvo. Da je bila Kočevska dejansko nemški jezikovni otok, nam pove podatek, da je po kriteriju občevalnega jezika v popisih ljudskega štetja v Avstroogrski državi, torej od 1880 - 1910, kar v 98 - 109 vaseh prebivalo izključno nemško prebivalstvo.

Kot tretji vzrok propadanja Kočevske vidim vojno pustošenje, ki je trajalo vse od preselitve Kočevskih Nemcev na Spodnjo Štajersko pa do konca druge svetovne vojne.

Po preselitvi kočevskih Nemcev, ki so doma zapustili vse nepremičnine, so ostale vasi in zaselki večinoma prazni. Načrt italijanskih oblasti o ponovni kolonizaciji dela Kočevske, večji del so nameravali namreč pogozditi, je propadel. V veliki večini je Kočevsko, razen samega mesta Kočevje, obvladovalo partizansko gibanje. Podeželje so večkrat prekrižarile razne vojske in še dodatno upostošile izpraznjene vasi kočevskih Nemcev. Najbolj je Kočevsko prizadejala velika italijanska ofenziva avgusta 1942, v kateri so Italijani načrtno požigali izpraznjene vasi, da se v njih ne bi naselila partizanska vojska. Po veliki italijanski ofenzivi so se pustošenja, predvsem s strani nemške vojske nadaljevala v manjšem obsegu še tri leta.

Konec vojne na Slovenskem maja 1945 je pomenil tudi konec nemške kolonizacije v Posavju in Obsotelju. Premoženje preseljenih kočevskih Nemcev so nove jugoslovanske oblasti na podlagi zakona sprejetega že med vojno zaplenile, z njim so dejansko zaplenile vse nemško premoženje v Jugoslaviji. Tiste preseljene kočevske Nemce, ki pa ob koncu vojne niso odšli z umikajočo se nemško vojsko prek meje, in tudi nekaj tistih, ki so ostali na Kočevskem, (ostalo jih je le nekaj sto) pa so nove oblasti l. 1945 in 1946 izgnale v Avstrijo. Tako so kočevski Nemci nenadoma in dokončno postali brezdomci. Po začasnih namestitvah v taboriščih v Avstriji, so se kasneje razkropili in naselili po avstrijskih in nemških pokrajinah, precej pa jih je odšlo v ZDA.

4. vzrok je nezmožnost obnove območja po vojni in neustrezna gospodarska, naseljevalna, kadrovska politika na Kočevskem po koncu vojne, kar je vplivalo na nadaljnje propadanje.

Po vojni Kočevska ni oživela. Polovica vasi od skupaj 177 je konec vojne pričakala opustošena in po vojni ni bila več poseljena. Od skoraj 4000 stanovanjskih poslopij sta bili dve tretjini poškodovani ali uničeni. To je mimogrede, skoraj enkrat več od slovenskega povprečja. Takšnega velikega uničenja na nekem strnjenem slovenskem prostoru ni doživela nobena slovenska pokrajina.

V času povojne obnove Kočevske ni nihče razmišljal o obnovi popolnoma uničenih vasi na odročnejših območjih, npr. v Kočevskem Rogu, saj so obnavljali predvsem vasi po dolinah. Požgana poslopja so kmalu povsem propadla in se spremenila v kupe kamenja. Obnova bi zahtevala veliko materialnih in denarnih sredstev, delovno silo, veliko število strokovnjakov, veliko živega in mrtvega inventarja itd. Vsega tega na Kočevskem ni bilo.

Glede na obseg zaplenjenih zemljiških površin, omenil sem že zakon s katerim je jugoslovanska oblast njihovo imetje zaplenila, je prazna Kočevska postala naravnost idealna za organiziranje velikopoteznih socialističnih državnih kmetijskih posestev. Kočevska je v Sloveniji postala največje območje, predvideno za notranjo kolonizacijo, a se je z njo odlašalo, vse do leta 1947, ko so oblasti ugotovile, da posamične naselitve na Kočevskem niso primerne, pač pa je poselitev primerna le v okviru zaposlitve na državnem kmetijskem posestvu in gozdnem gospodarstvu in v okviru ustanavljanja kmetijsko obdelovalnih zadrug. Za razliko od drugih slovenskih pokrajin, na primer apaškega polja, kjer so prav tako naseljevali zemljišča izseljenih Nemcev, kolonistom zemlja ni bila dodeljevana v last, temveč le v užitek. Tako je Kočevska tudi območje, ki je doživelo največje spremembe v družbeni sestavi zemljišč, saj je zasebne lastnine ostalo zelo malo.

Kljub temu, da se je število prebivalcev v osmih letih po vojni skoraj podvojilo je bila gostota prebivalcev na Kočevskem po vojni najnižja in je zelo odstopala od slovenskega povprečja. Z naseljevanjem – predvsem v mesto Kočevje in okoliške vasi - pa se je spremeninjala tudi narodnostna sestava, Tudi delež prebivalcev, ki so od rojstva stanovali v istem naselju, je bil tako eden najmanjših na Slovenskem, saj ni dosegal niti tretjine.

In s tem prihajamo že tudi do 5 pomembnejšega razloga za propad kulturne dediščine kočevskih Nemcev, to je do

načrtnega rušenja iz nacionalnih in ideoloških razlogov v prvi polovici 50. let, ki je zajelo predvsem sakralne objekte.

Veliko cerkva, ki so po koncu vojne še stale, je propadlo, razlogi so številni. Pri tem je potrebno ločiti dve skupini in to tiste objekte, ki so bili tako kot opuščene vasi bolj ali manj prepuščeni propadanju in tiste, ki so jih načrtno porušili in odstranili.

Po vojni so bile vasi prazne ali porušene, vernikov ni več bilo, cerkve je oblast nacionalizirala, bile so večinoma odprte in iz njih je bilo mogoče tudi vse odnesti. Duhovniki so upravljali po več župnij skupaj. V naselja so večinoma prihajali sezonski delavci ali priseljenci, ki tam niso pognali korenin. Seveda pa je imel na tem območju veliko vlogo tudi odnos politike in oblasti do sakralnih objektov. Ker pa tudi za obnavljanje ni bilo ljudi, sredstev, volje, dovoljenj s strani posvetnih oblasti, so še tiste cerkve, ki so preživele vojno, propadale.

Na delu Kočevske so oblasti v začetku 50. let organizirale za javnost nedostopno območje, kamor naj bi se v primeru oboroženega napada umaknilo vojaško in politično vodstvo. Ta del Kočevske je imel poseben režim upravljanja in zaradi samovolje političnih veljakov doživljal še prav posebno zgodovino. Tu so oblasti tudi v še naseljenih krajih v letih 1953 – 1955 porušile vse cerkve in kapelice ter skoraj vsa znamenja in odstranile vse nemške nagrobnike.

Najbolj pogosto omenjani razlog za rušenje teh objektov nosi seveda ideološki predznak, osebno pa menim, da je imel velik pomen tudi nacionalni razlog. Sakralni objekti, ki so bili odstranjeni v obdobju načrtnega rušenja, so bili namreč vsi razen enega, na nekdanjem nemškem jezikovnem otoku. Če bi prevladoval le ideološki razlog, bi upravičeno pričakovali, da bi cerkve rušili tudi zunaj tega območja, še posebej tam, kjer so vasi opustele ali pa je v njih ostalo redko slovensko prebivalstvo, tako pa opažam posebno vnemo po uničenju sakralnih objektov le na območju nekdanje nemške manjšine.

Po zdaj zbranih podatkih sklepam, da je bilo v tem obdobju odstranjenih okoli 25 do 30 cerkva, ki so prestale vojno z ohranjeno opremo; kraji, v katerih pa so stale, pa so bili še naseljeni.

Naj za konec strnem še svoje ugotovitve o usodi kulturne dediščine na Kočevskem. Statistika je neizprosna. Od 177 naselij je bilo 112 uničenih ali požganih in jih danes ni več, ali pa sta ostali naseljeni le ena ali dve hiši. Veliko je naselij, ki uradno sicer obstajajo, vendar bi danes tam le s težavo našli kakšen ostanek naselja. Kraj, kjer je stala vas, ponavadi razpoznamo samo še po sadnem drevju, nad katerim vedno bolj prevladuje nasilen gozd, zato sem vas že uvodoma opozoril, da bi, če bi danes prišli na Kočevsko, videli pokrajino, v kateri bi le ob natančnejšem pregledu pod kakšnimi drevesi našli ostanke ruševin, na primer betoniranih vodnjakjov in še kakšne temelje gospodarskih poslopij.

Največje spremembe v krajinskem smislu so na Kočevskem postale vidne šele čez desetletja in so pomenile nezadržno vdiranje gozda na nekdanje kmetijske površine. Tudi površnemu opazovalcu predvojnih kočevskih razmer se zdi to preraščanje nepojmljivega obsega. Ugotovljeno je, da je gozd samo po vojni osvojil približno 300 km2 novih površin, to je kar tretjino nekdanjega kočevskega nemškega narodnostnega območja. Stopnja gozdnatosti je zato zaradi izpraznitve območja v primerjavi z drugimi deli Slovenije izredno velika in presega 90 % celotne površine, samo za primerjavo pred nekaj več kot 100 leti je dosegla okoli 40 %.

Poleg celotnih naselij so na Kočevskem največjo izgubo utrpeli sakralni objekti. Na območju, s katerega so se pozimi 1941 - 1942 izselili kočevski Nemci, je bilo 17 župnij s 123 cerkvami in kapelami. Danes stoji na omenjenem območju le še 28 cerkva.

Od 95 uničenih cerkva je le nekaj takšnih, katerih ruševine so dobro vidne. Podobno usodo kot cerkve so doživeli tudi drugi objekti, npr. župnišča in šole. Od nekaj več kot 400 kapelic in znamenj sem jih uspel najti le še desetino. Večina jih propada.

Podobno je s pokopališči. Od nekdanjih 38 pokopališč, jih je večina odstranjenih, zravnanih z zemljo, ali pa so bili odstranjeni nagrobniki, ki so pričali o naselitvi nemškega življa. Tudi posebna govorica, ki se je na tem jezikovnem otoku izoblikovala in ohranjala skozi stoletja, in ki jo slišimo le še pri nekaj starejših ljudeh, bo kmalu izumrla. Če je tam pred 100 leti prebivalo še okoli 20.000 Nemcev, je zadnji uradni popis prebivalcev naštel le 19 oseb z nemškim maternim jezikom in le 5 oseb nemške narodnosti.

Ob takšni usodi kulturne dediščine na Kočevskem, se seveda zastavlja vprašanje, kaj se je ohranilo od tistega, kar že na zunaj označuje posebno zgodovino te dežele. Od redkih materialnih ostalin, ki so se ohranile, je treba omeniti nemške napise v notranjosti ali na opremi v nekaterih od ohranjenih cerkva. Na nekaterih portalih hiš so tudi še vidni nemški priimki. Kljub temu, da je večina pokopališč zravnana ali pa so nagrobnike Nemcev odstranili, so pokopališča najpomembnejši materialni ostanki, ki pričajo o 600 letni prisotnosti nemške etnične skupnosti sredi slovenskega ozemlja.

Naj sklenem z ugotovitvijo, da je nacistična politika uničiti slovenski narod kot etnično enoto dejansko uničila kočevsko narodno skupnost. Njihovo kulturno dediščino pa sta skoraj v celoti uničila vojna in neusmiljena povojna narodna in ideološka nestrpnost.