Kdo je bil Anton Stander?

Po raznih virih pripravila Valerija Ravbar

»Ko sem prišel do potoka, je bil to odločilni trenutek v mojem življenju. Po tem dnevu je bilo vse drugače. Vzel sem peščen vzorec in takoj našel zlato. Ne da bi vedel, sem naletel na najbolj zlatonosen potok tega sveta.«

Tako je leta 1898 pripovedoval uredniku časopisa Klondike News Anton Stander – tedaj eden izmed šestih najbogatejših ljudi na Aljaski.In zakaj nas zanima ta mož?

Zaradi skopega podatka, da je bil rojen l6. junija 1867 v Avstriji na Spodnjem Kranjskem v Litijskem okrožju. Dvajsetleten je prišel v New York z manj kot dvema dolarjema v žepu. Najprej je devet let »taval« po Ameriki. Potem je tudi njega zagrabila zlata mrzlica in odšel je na Aljasko. Od približno sto tisoč iskalcev zlata na Klondiku je 67 – tim uspelo, da so obogateli. Anton Stander je bil med njimi. Kranjsko je zapustil pri dvajsetih. To se pravi, da se je verjetno na neki način izognil vojaščini. Verjetno se ni pridružil večji skupini izseljencev, ampak je sam odšel v kako evropsko pristanišče, iz katerega so vozile ladje v Ameriko.

O otroških in mladih letih Antona Standerja vemo zelo malo – pravzaprav samo to, da je bil rojen v Litijskem okrožju. V številnih krstnih knjigah iz tistega časa priimka Stander nismo našli, pač pa podobne kot so Standler, Stendler, celo Stangler. Te priimka najdemo v okolici Šmartna pri Litiji, Zagorja in Trbovelj - torej v krajih, kjer so bili rudniki.

Še najbolj podoben je priimek Ständler, ki smo ga našli med prebivalci tako imenovane rudarske hiše v Zavrstniku pri Litiji. Tu je v vsaj v letih 1851 do 1856 živel Thomas Ständler z ženo Margareto /rojeno Merzel/. V bližnjem rudniku Sitarjevcu je bilo namreč zaposlenih veliko rudarjev, predvsem iz drugih avstrijskih pokrajin. Leta 1851 se je Standlerjevim rodila hči Rozalija (umrla leta 1856), čez dve leti Marija, leta 1856 pa sin Josef. Po tem datumu za družino ni več sledu, pa tudi prej ne. Lahko pa ta družina nima nobene zveze z iskanim Antonom Standerjem. Morda je bil celo tržaški rejenec, saj je njegov videz nekako italijanski. Ko mu je bilo 3o let, je bila v Ameriki posneta njegova fotografija. Opisali so ga takole: “Bil je čeden moški, imel je črne skodrane lase in tenkočutne nekam romantične poteze.« Menda je na področje Šmartna pri Litiji prišlo kar nekaj avstrijskih /morda tudi italijansko-avstrijskih/ družin iz pokrajin, ki so po bitki po Solferinu pripadle Italiji.

Že v 16. stoletju so v rudnik na Sitarjevcu prišli rudarji – strokovnjaki iz Nemčije. V obdobju protireformacije, so vsi odšli, ker so bili luterani. Takrat so morali rudnik zapreti. Tako so tudi v l9. stol. spet prišli rudarji, pa tudi strokovnjaki za delo v livarni, predilnici, usnjarni, na železnici itd. iz drugih delov Avstro-ogrske. V Zavrstniku pri Šmartnem so stanovali rudarji, ki so delali v Sitarjevcu. Je bil Thomas Antonov oče? Potem bi bila Antonova sestra kar 16 let starejša. Tudi podatka, da bi Thomasova prva žena umrla in bi se oženil znova, nisem našla.

Ali pa Antonovi starši sploh niso živeli tukaj in je bil on tisti, ki je prišel delat v tamkajšnji rudnik. Ko je odhajal v Ameriko, je za kraj rojstva preprosto navedel kraj, kjer je tedaj živel. Morda je bil celo rejenec in za pravi rojstni kraj ni vedel.

Anton Stander je pripotoval v New York leta 1887- torej leto dni potem, ko so postavili znameniti kip Svobode, ki od tedaj pozdravlja vse, ki pridejo v to pristanišče. Značilno je, da so se Slovenci v tuji deželi držali kolikor je bilo mogoče skupaj. Anton Stander je bil očitno iz drugačnega testa in ni iskal družbe rojakov. Morda se niti ni počutil kot Slovenec, čeprav je prihajal s Kranjskega. Takoj ko se je izkrcal, se je peš odpravil v notranjost dežele. V devetih letih je prečesal dobršen del in iskal razne zaposlitve. Večina Slovencev se je ustalila v krajih, kjer so bili že tisti, ki so pred njimi prišli iz rojstne dežele.

Začelo se je 1896, ko je George Washington Carmack po naključju našel zlato ob potoku Bonanza in to ves navdušen povedal drugim.

Zlato je bila magična beseda devetdesetih let. Viktorijanska doba se je iztekala in Angleži, ki so vsrkavali dogodivščine iz oddaljenih dežel, so bili zreli za zadnji izbruh. V Ameriki sta šla lahkovernost in optimizem z roko v roki in ljudje so bili pripravljeni verjeti, da je vse mogoče. Povesti Julesa Verna in tehnična čuda na kolumbijski svetovni razstavi so vzbujala v njih občutek objestnosti. In navsezadnje je bilo obdobje senzacionalnega časnikarstva v največjem zagonu. Prizori, ko so se ljudje množično pognali na sever za zlatom, so bili kot nalašč paša za vsakega časnikarja.

Čez Aljasko se vije zlatonosna reka Yukon. Prav tako zlatonosni so njeni številni pritoki. Toda toliko zlata kot ob Klondiku svet na enem mestu še ni videl.

Prava invazija na Klondiško zlato se je začela šele leta 1897, prvi rudosledci so setam pojavili že eno poletje prej.

Tedaj je minevalo deveto leto, odkar se je ANTON STANDER iz domače dežele odpravil v svet. Iskal je srečo po najbolj oddaljenih kotih ameriške celine, delal je kot konjski hlapec, kot ovčji pastir, kot kmečki delavec in nazadnje kot miner v premogovniku. Ko je prišel v Novi svet, ni znal niti besedice angleško, v žepu pa je imel samo poldrugi dolar. Ko se je že dobro naučil jezika in je večino Severne Amerike prehodil peš, še zmeraj ni bil nič bogatejši. Vse prihranke je porabil za vožnjo na sever spomladi leta 1896. In na zadnji avgustovski dan tega leta se je vkrcal na zadnje tveganje.

S težavo se je skupaj z še nekaterimi sotrpini prebijal navzgor ob zlatonosni reki in iskal nezakoličen svet.Ko je prišel do južne rogovile na potoku Bonanza, to je pritok slavnega Klondika - se je ustavil in se začel radovedno razgledovati. Ozka zarasla soteska s curkom vode, ki se je vijugala po dnu, je bila še brez imena. Rudosledci so v yukonskem žargonu govorili o njej kot o Bonanzinem mladičku. Kmalu je bila vsem znana pod imenom Eldorado. Kakor Stander so bili tudi vsi drugi finančno čisto na psu. Zdaj so se zastrmeli v prvi korec vode, ki so jo zajeli in presenečeno ugotovili, da je na dnu več kot za šest dolarjev zlata. Sicer tega še niso mogli vedeti, vendar je bil to najbogatejši potok na svetu. Vsaka izmed parcel, zakoličenih tisti dan, je vrgla vsaj milijon dolarjev ali pa še več.

Tu je bilo toliko zlata, da je ljudem, ki so tako nepričakovano prišli do njega, življenje povsem postavilo na glavo. Nič drugega niso počeli kakor zapravljali; največ po krčmah in zabaviščih, s pijačo, kvartanjem in lahkimi ženskami.

Dve leti po veliki najdbi je bila v naselju zlatokopov velika poletna parada. V časopisih so poročali: Radovedneži so si ogledovali klondiški karneval, drezali so se med seboj in si kazali eldoradske kralje, ki so hodili mimo: Berrya in Stanleya, Velikega Aleksa, srečnega Šveda, Dicka Lowa in Antona Standerja. Ti so bili še pred nekaj leti sami zelenci, a zdaj so bili zvezdniška atrakcija na promenadi na Glavni cesti, kakor hitro so stopili iz svojih lož v združeni plesni dvorani, v katerih so bila vrata okrašena z imeni znamenitih potokov in v katerih so stale pollitrske steklenice šampanjca dve unči zlata.«

Standler je spet prišel v časopise, ko se je zaljubil v lepo plesalko, ki jo je moral odkupiti od lastnika bara, kjer je popival kot obseden. Violet Raymond je očaral s svojo privlačno zunanjostjo in z velikimi zalogami zlata. Kupil ji je ves nakit, kar ga je bilo v mestu, med drugim tudi ogrlico, ki je segala do kolen. Dal ji je dvajset tisoč dolarjev v zlatem prahu in dežo za zabelo polno zlatih kepic. Nazadnje se je poročil z njo, pa ga je uničila.

Čedni Avstrijec, kakor ga vztrajno imenujejo v vseh virih, je svojo plesalko zmagoslavno popeljal v San Francisco. Tam sta se leta 1901 poročila. Nameraval jo je popeljati na poročno potovanje na Kitajsko in za žepnino je imel tisoč funtov zlata v luksuzni kabini, ki je bila najbolj gosposka na ladji. Violet je želela oditi na obalo, Stander pa si ni upal pustiti zaklada brez varstva. «Težko je povedati, kaj bolj ljubosumno straži – nevesto ali zlato,« je zapisal neki reporter. Videti je bilo, kakor da je edina rešitev, če da zlato Violet in tako je tudi storil, drobec za drobcem, dokler ni vsega razdal.

Nekdanji rudosledci so počasi umirali Tifus, pljučnica in tuberkuloza so zahtevali svoj davek, še posebno pa je morilo yukonsko podnebje, ki je z leti spodkopalo zdravje prvotnih rudosledcev. Tisti, ki so ostali živi, so začeli zapravljati bogastvo, kakor da je tudi njim smrt že za petami.

Eldoradski kralji so propadali drug za drugim. Anton Stander je del premoženja zapil. Žena ga je zapustila in vzela preostanek imetja, med drugim luksuzni hotel Stander, ki ga je 1905 postavil v Seattlu. Kadar je pil, je bil nagnjen k norim izpadom ljubosumnosti; ob neki priložnosti ji je baje grozil, da jo bo z nožem razrezal na koščke.

Ko je bil ob vse, se je spet odpravil na sever v upanju, da bo našel še en Klondike. Za vožnjo je zaslužil z lupljenjem krompirja. Toda do zlatonosnih voda ni več prišel. Zatekel se je v zavetišče za ostarele zlatokope. Po nekaterih podatkih je tu umrl, po drugih pa naj bi neke noči skrivaj izginil iz doma in nihče ga ni nikoli več videl.

Kako, da se Anton Stander ni nikoli spomnil svojih ljudi na Kranjskem? Ali ni imel nikogar več ali je šel od doma z jezo v srcu?