V Slovenskem rodoslovnem društvu smo ob samem začetku našega delovanja spoznali pomen poznavanja in upoštevanja priporočil pri rodoslovnem delu. Taka priporočila so bila objavljena že v prvem letniku našega glasila in se v desetih letih niso bistveno spremenila. V zadnjih letih se je vprašanje standardov večkrat znova postavljalo. Kasneje pridruženi člani so izrazili željo, da ta priporočila ponovno objavimo. Obenem jih nameravam vključiti v rodoslovni priročnik, ki ga nameravam izdati.
Zaradi vsega tega vabim izkušene uporabnike, da me opozorijo na morebitne manjkajoče sestavine.
Zelo bi bil zainteresiran, če bi se v razpravo in natančnejše oblikovanje standardov vključilo čim več izkušenih kolegov. Marsikatero sestavino bi bilo potrebno proučiti v skupini na več značilnih primerih in oblikovati enotno rešitev. Za tovrstno razpravo pa ni primerna skupina, ki dobiva obvestila po e-spisku naslovnikov RODOSLOVCI. Namesto tega vabim, da se razpravljalec javi meni in po potrebi predlaga še kakšnega sogovornika.
Rodoslovni standardi
Pri svojem rodoslovnem delu ima vsakdo neomejeno pravico, da to počne tako, kot mu najbolj ustreza. Ni se mu treba držati nobenih priporočil ali celo pravil.
To načelo velja samo do takrat, ko je rodoslovno delo namenjeno njemu samemu. Ta svoboda preneha takoj, ko ga namerava posredovati drugi osebi. Glede (rodoslovnega) etičnega kodeksa, ki postane posebno pomemben pri posredovanju podatkov drugim, tu ne bomo govorili. Te razprave in pravni vidiki so tudi že bili objavljeni v Drevesih in so dostopni na spletu.
Raziskovanje in dokumentiranje prednikov in sorodnikov lahko postane dokaj zamudno in zato tudi drago opravilo. Velika večina tega ne počne zato, da si bo rezultat ogledoval on sam, temveč ga želijo posredovati drugim, sorodnikom, znancem in celo javnosti.
Tistim, ki se uvrščajo v to skupino, je namenjeno naslednje poglavje. Rezultati njihovega dela bodo sprejeti samo, če bodo ustrezali uveljavljenim standardom.
Standardi niso zahtevni, ni jih težko upoštevati in uporabnik bo kmalu spoznal, kako prav je, da jih je upošteval.
Standardi so posebej pomembni, kadar si rodoslovne datoteke izmenjujemo v računalniški obliki. Med sodobnimi rodoslovci je zelo malo takih, ki bi pri svojem delu ne uporabljali računalniškega programa. V Sloveniji je najbolj razširjen v slovenski jezik prevedeni program Brother's Keeper. Zbirke, ki so urejane s pomočjo tega programa so veliko večje od tistih, ki so vodene brez uporabe računalnika. Dodatna prednost računalniških rodoslovnih datotek pred neračunalniškimi je njihova izmenljivost.
Računalniški programi že sami po sebi uvajajo določeno disciplino in red pri rodoslovnem delu. Prednosti dela s pomočjo računalnika so tako velike, da povsem zasenčijo morebitne pomanjkljivosti, ki jih opažamo zlasti z manjšo sposobnostjo računalnika, da bi prepoznaval dvojne osebe. Ob združevanju dveh ali več računalniških rodoslovnih datotek kaj lahko pride do tega, da pride do dotikanja in prekrivanja raziskovalnega področja. Zlasti v takih primerih je iskanje dvojnikov močno olajšano, če so zapisi standardno poenoteni.
Rodoslovni standardi niso registrirani v nacionalnih standardizacijkih sistemih kot so (bili) JUS, DIN, ISO…. Večina nacionalnih rodoslovnih društev je svoje standarde objavila in jih lahko najdemo tudi na spletnih straneh. Med seboj pa se bolj ali manj razlikujejo celo v isti državi. Od ameriških se Evropa razlikuje vsaj po formatu datuma. Za neznane podatke je zelo pogosto priporočilo, da se jih označi s podčrtajem, ki očitno nakazuje manjkajoči podatek. Takim podčrtajem rečejo prostorčki za podatke (place holders). Istočasno pa nekateri uveljavljeni programi takih oznak ne razpoznajo in jih enostavno ignorirajo. Podobno nerazpoznaven znak je v nekaterih programih znak za približno ~, s katerim označujemo ocenjeno letnico nekega dogodka, ki ga želimo časovno opredeliti in nam popoln datum (še) ni poznan. Kljub lastnim priporočilom v zgodnjih verzijah (DOS) programa Brother's Keeper, kjer je avtor priporočal rabo podčrtajev za neznane podatkovne sestavine, je to kasneje 'pozabil' in teh podčrtajev (niti njegova) GEDCOM rutina ne upošteva. GEDCOM rutina (opisana drugod) je tudi sicer znana po tem, da ne more podpirati vseh standardov in jih tudi ne bo mogla, dokler ne bo globalnih standardov. Globalnih standardov pa ne bo nikoli, kot ne bo esperanta. Vedno pa bo ostala pravica močnejšega. Tukaj govorim o slovenskih standardih, ki so prirejeni po priporočilih vodilnih rodoslovnih programov in standardih vodilnih zahodnih vzornikov. Obenem govorim o standardih, ki se jih je oprijela večina kolegov in so rezultati njihovega dela ponujeni na vpogled in uporabo komurkoli. Standardi tistih, ki svojih podatkov niso pripravljeni pokazati ali izmenjati z drugimi, so povsem nepomembni. Njihove rodoslovne datoteke so fantomi, ki so omejeno uporabne samo lastniku. Ko njega ni več, ni več rezultatov njegovega dela.
Posebej važne so temeljne rubrike. To so ime in priimek ter datumi in kraji rojstva, poroke in smrti. Ker dandanes večina pri svojem delu uporablja računalnik, bom v nadaljevanju posebej govoril o standardih pri delu z računalnikom. Večina računalniških programov, ne samo Brother's Keeper, ponuja za vpis podatkov o osebi dokaj podoben nabor osnovnih rubrik. Rubrika sama po sebi vabi vpisovalca, da vanjo vnaša tisto, kar sodi v rubriko. Poskušajmo vnesti vse, kar vemo! Za razne opombe in pripombe so predvidene posebne rubrike. Vpisujemo tako kot v stavku, z malimi črkami z velikimi začetnicami, kot to zahteva slovnica. Poglejmo osnovne rubrike:
Ime in priimek. V to rubriko se vpisuje samo ime in priimek.
V tej rubriki lahko samo izjemoma pride do dileme. Največ ljudi ima eno samo ime, ki ga navadno prejme pri krstu in en sam priimek. Isto velja za osebe ženskega spola, ki navadno ob poroki prevzamejo priimek svojega moža. V to rubriko torej vpisujemo samo ime in priimek, kakršno navadno najdemo v zapisu krsta za to osebo. Ne vpisujemo naslovov kot npr. dr., ing. general…. Ne vpisujemo nadimkov. Ne vpisujmo generacij kot npr. Peter I., Peter II., ali Cveto Rihar ml. Za to so druge rubrike.
Zapisi imen in priimkov so bili v različnih obdobjih podvrženi različnim pravilom in navadam. Večja doslednost in poenotenost pri zapisovanju imen in priimkov se je uveljavila šele v drugi polovici 19. stoletja in toliko bolj v 20. stoletju. Pred tem so bila tako imena kot priimki ter tudi kraji zapisovani na več različnih načinov, ki so bili delno prilagojeni krajevni izgovarjavi ali takrat uradnemu jeziku, ki je bil v naših krajih največkrat latinski, nemški in slovenski.
Če bi se hoteli dosledno držati pravila, da bi v rubriko ime in priimek vpisali tisto, kar najdemo v zapisu v matični knjigi, bi se znašli v določeni zagati. Skoraj vsaka oseba je bila namreč v matičnih knjigah vpisana vsaj dvakrat, ob rojstvu in poroki. Velika večina je bila vpisan še ob poroki, nato pa ob vsakem rojstvu ali poroki svojega otroka, da ne govorimo o zapisih teh oseb, kadar so nastopali kot priče ali botri. Tako bomo lahko našli isto osebo ob različnih dogodkih različno vpisano. Različno so zapisovali celo isti zapisovalci. Za osebe, ki so živele pred sto in več leti, danes ne moremo več ugibati, pod katerim imenom so bili v resnici znani v svoji okolici. Oseba, ki je vpisana kot Gertrudis ali Gertraud je bila v večini slovensko govorečega področja najbrž Jedrt ali Jera. Apolonia (včasih z dvojnim p, l in ali n) je bila najbrž Polona, Agnes je bila Neža, Phillipp je bil Filip, Paulus je bil Pavel, Bartholomaeus je bil Jernej, Johannes pa je bil največkrat Janez, pa še cel kup drugih inačic tega imena je lahko uporabljal. Naši predniki zagotovo niso bili Aegidius, Agnetis, Alois ali Aloisius in Aloysius, Anna, Maria, Blasius, Caspar, Kaspar ali Casparus in Kasparus, Lorenz ali Lavrentius, Lucas, Margherita, Mathias in Matthaeus, Michaelis, Stephanus, Theresia, Thomas, Catharina, Caecilia, Luzia, Dorothea, Elisabetha, Franz, Franziscus ali Franciskus, Georgius in Gregorius, Ignatius, Jacobus, Jozef, Josef, Josefus ali Josephus,…. Najbolj pravo obliko imena neke osebe bi torej lahko iskali v kasnejših vpisih te osebe, morda tisto, ki je bila vpisana ob smrti osebe. Ker bomo torej za iste osebe našli zagotovo več kot en način zapisa, ne vemo pa več tiste oblike imena, pod katero je bila oseba splošno znana, je najbolj praktično, da v osnovno rubriko vpišemo današnjo obliko imena in priimka, različne druge oblike pa vpišemo med opombe. S tem ne bomo izgubili vse avtentičnosti originalnega zapisa in duha dobe, osebo pa bomo v osnovni rubriki vodili v obliki, ki nam jo naredi računalniško in človeško najbolj razpoznavno. Pri današnji obliki imena se lahko zgledujemo po Leksikonu imen Janeza Kebra.
Enako bi veljalo za priimek. Vsakemu raziskovalcu je znano, da so se tudi priimki zapisovali dokaj neenotno, včasih prav do nerazpoznavnosti. Primerov je brez konca. Za današnjo obliko priimka Oven se najdejo oblike Ovn, Oun, Own, Voun, Aven in morda še kakšna. Podobno ali še huje je z Volkom, ki je lahko zapisan tudi kot Wolf. Primerov je res brez konca. Za praktično človeško in računalniško razpoznavnost se je uveljavila današnja oblika zapisa imena in priimka, vse ostalo si po potrebi lahko zapisujemo med opombe.
Posebno napako naredijo včasih zvesti posnemovalci originalnega zapisa. Zlasti koga zavede latinski zapis, ki osebo predstavi kot sina ali hči očeta in/ali matere in je pri tem ime staršev vpisano v rodilniku. Namesto, da zvesto prepišemo, da se je rodila Miza, hči Primoža (Primi) Kriuitz in njegove žene Margarete, je bolj razpoznavno in najbrž ne preveč svojevoljno ponarejanje zgodovine, če njihova imena vpišemo kot Marija, Primož in Marjeta Krivic.
Posebnost časa je bila tudi ženska oblika priimka. Ta je v različnih obdobjih uveljavila prakso ženskih končnic na slovenski in nemški način. Pojav je sicer zanimiv in vreden zapisa med opombe, vseeno pa bi tudi namesto Agatha Korenka bolj ustrezala današnja oblika Agata Koren.
Izogibati se je treba ljubkovalnim vpisom osebnih imen. Zlasti pri umrlih otrocih se rado vpisuje Primožek ali Barbika, v uradnih zapisih ljubkovalnih imen navadno ni.
Včasih bomo pri zapisu poroke našega prednika naleteli na zapis, da se je vdovec Martinus Krishai (ali Krishay) poročil z vdovo Marusho Bitenz. Za Marušo pri tem ne vemo zanesljivo, ali je to njen dekliški ali priimek po prejšnjem možu. V takem primeru je dobro poskusiti najti prejšnji zapis poroke. Dejstvo, da je bil Martin vdovec pa je priporočljivo evidentirati tako, da vnesemo najprej njegovo poroko z neznano osebo.
S tem smo prišli do pogostega primera, da za neko osebo ne vemo imena, priimka ali obojega. V takem primeru imajo nekateri navado, da namesto imena in/ali priimka vpisujejo NN, enega ali več vprašajev (??), (prva) žena, mož in podobno. Namesto neznanega imena in/ali priimka je bolje vpisati ____ (štiri podčrtaje). Če torej vemo, da je bilo prvi ženi Martina Križaja ime Lucija, ne vemo pa njenega dekliškega priimka, bomo v rubriko ime in priimek vpisali Lucija ____. In če bi vedeli, da je bil dekliški priimek prve žene Dolenc, imena pa (še) ne vemo, se to osebo vpiše kot ____ Dolenc, brez pripomb, da je to žena tega in tega, kar je itak razvidno iz konteksta. Če za osebo ne vemo ne imena ne priimka, jo pač vpišemo z dvakrat po štirimi podčrtaji ____ ____. Največkrat bomo tako morali vpisati neznane očete nezakonskih otrok. Na enak način bomo vpisovali otroke, če vemo, da so v nekem zakonu bili, ne vemo pa njihovega imena. Vpisovali bomo ____ namesto imena in dodali priimek staršev in to desetkrat, če vemo, da je bilo v zakonu deset otrok. Odveč je tukaj vpisovati prvi otrok, drugi sin, prva hči in podobno. Vse to je razvidno iz konteksta. Tudi mrtvorojene otroke bomo vpisali kot ____ Novak in ne mrtvorojena deklica Novak.
Ravno tako je nepotrebno in celo moteče, če vpisujemo sorodstveno razmerje do določenih oseb. S tem smo rodoslovno zbirko naredili za svojo in ne splošno, saj je stric Pepi to samo nekomu ali nekaterim, sicer pa je to Jožef Torkar.
Če v rubriko ne sodi tisto, kar sodi v opombe, pa velja tudi obratno. V opombe ne sodi tisto, kar sodi v rubriko. Namesto opombe Olga Trkaj je bila prvič poročena z Matevžem Jerasom, je treba Matevža Jerasa iz opombe prenesti med osebe v osnovni evidenci.
Trmastim zagovornikom prepisovanja originalnega zapisa bi postavil nekaj vprašanj: kako bodo ohranili avtentičnost zapisa, ki jo vsebuje rokopis zapisovalca?, kako bodo ohranili slog pisave neke dobe? Kako bodo prepisali zapis, ki je originalno zapisan v gotici? In morda celo, kako boste iz originala prenesli obledelost zapisa, otip papirja in njegovo obrabljenost. In, če bi stvar gnal do absurda, kako bi v svojo računalniško evidenco vpisali ime prastaršev Adama in Eve? Trdim, da je oblika zapisa, ki je bila v rabi v nekem času lahko zanimiva, za današnjo rabo pa je najbolj uporaben današnji zapis.
Datum rojstva, poroke in smrti. Poleg imena in priimka je datum rojstva najbolj označevalen podatek za neko osebo. Zelo redko se namreč zgodi, da bi se dve ali več oseb z enakim imenom in priimkom (v istem kraju) rodile na isti dan. Datumi so pomemben podatek tudi v drugih ozirih, zato so rodovniki brez datumov zelo pomanjkljivi.
Datume vpisujemo v za to namenjene rubrike in v te rubrike vpisujemo samo datume in nič drugega. Za opombe so spet na voljo druge rubrike.
Datum vpisujemo v evropskem formatu DD.MM.LLLL. Ni nujno, je pa koristno, da pri dnevih in mesecih vpisujemo vodilno ničlo, npr. 09.08.1941 in ne 9. 8. 1941 ali 9. avg. 1941 in podobno. Če dela datuma ne vemo, vpišemo namesto neznanega dela podčrtaj, npr. __.08.1941 ali __.__.1941. Če ne vemo niti letnice, je treba vpisati približno leto dogodka. Zlasti rojstvo in poroko je mogoče dokaj dobro oceniti ali izračunati iz drugih znanih podatkov o osebi ali iz podatkov o njenih sorodnikih. Ločimo torej znani datum od ocenjenega. Znani datum je polni ali delni. Ocenjenega pa določimo kot orientacijskega in ga navadno zaokrožimo na letnico rojstva moža ali žene, staršev ali otrok. Pri tem za moža največkrat zaokrožimo za kako leto pred rojstvom žene, pri določanju na podlagi razmerja do staršev ali otrok pa se največkrat ravnamo po generacijskem razponu kakih 25 let.
Poglejmo značilen primer: V zapisu poroke v prvi polovici 19. stoletja bomo pogosto namesto datuma rojstva ženina in neveste našli samo navedbo njune starosti ob poroki. Kar je znan datum poroke, bomo odšteli njuni starosti in tako dobili dokaj zanesljivo letnico rojstva. Če torej najdemo, da sta se Luka Jančar (26 let) in Helena Bogataj (23 let) poročila leta 1838, bomo v rubriko njunega datuma rojstva vpisali __.__.1812 in __.__.1815. Tak vpis je boljši od 1812 in 1815. V nadaljevanju zapisa bomo našli zapis o starših ženina in neveste. Za ta dva para ne moremo izračunati letnice njihovega rojstva, vendar je zelo koristno, da tudi ta dva para časovno opredelimo. Če o njih ne vemo nič drugega, bomo na njihove datume rojstva sklepali po generacijskem razponu in jim pripisali približno letnico rojstva kakih 25-30 let pred letom rojstva ženina in neveste. Starša Luke Jančarja bomo časovno postavili približno v čas okrog leta 1780, Helene Bogataj pa okrog leta 1785 in to oceno označili z znakom ~, ki tudi v matematiki velja za ocenjeno vrednost. S tem se izognemo uporabi opomb in okrajšav v domačem in tujem jeziku. Namesto približno, okoli, cca., ok. … ali EST (estimated), ABT (about), CIR (circa) in podobnih opomb, je bolj splošno in enotno, če torej zapisujemo znak ~ in letnico, npr. ~1780. Včasih je v zapisu poroke posebej omenjeno, da je nekdo od staršev že mrtev. V tem primeru lahko to navedbo uporabimo za nekoliko natančnejši čas njegove smrti in morda nekoliko preje ocenimo tudi datum njegovega rojstva. Če bi v gornjem primeru pisalo, da je oče Helene Bogataj že umrl, bi njegovo rojstvo lahko pomaknili kakih deset let nazaj in vpisali v rubriko datum rojstva ~1775 ali ~1770 in v rubriko datum smrti <1838. Analogno temu bi lahko za mati Helene Bogataj vpisali, da je umrla po letu Helenine poroke, torej >1838, vendar bi rekel, da s tem kaj dosti ne pridobimo. Zelo važno pa je, da ne pustimo prazne rubrike datum rojstva za nobeno osebo. Najbrž je odveč pripomniti, da bomo na podlagi datuma rojstva matere nezakonskega otroka ocenili letnico rojstva za očeta. Oseba, ki smo jo vpisali kot ____ ____, bo v rubriki datum rojstva dobila vpis ~1875, če vemo, da je bila mati nezakonskega otroka rojena leta 1878.
Pri obravnavanju datumov smo se predvsem zadrževali pri datumu rojstva, ki je za vsako osebo najvažnejši datum. Seveda sta pomembna tudi datum poroke in smrti, vendar bo dajala datoteka posebno slab vtis, če bo vsebovala osebe brez znanega ali ocenjenega datuma rojstva. Koristno je sicer vpisovati tudi ocenjene datume poroke, skoraj nemogoče pa je oceniti datum smrti. Vseeno pa je bolje vpisati __.__.____ ali še bolje __.__.19__ kot pustiti prazno rubriko za datum smrti za osebe, za katere vemo, da so že umrle.
Ne vpisujmo pa ocenjenih letnic, kadar ni težko najti natančnih!
Poleg imena in datuma je še kraj tisti podatek, ki osebo dodatno identificira in služi tudi za pomemben podatek o poreklu in življenju. V rubriko se vpisuje spet samo kraj v prvi osebi ednine in po analogiji z imenom in priimkom v današnji obliki. Laibach je torej Ljubljana, Neumarktl je Tržič in podobno. Zaradi mednarodne primerljivosti bi bilo sicer zaželeno, da bi vpisovali tudi državo. V tem primeru bi se znašli pred nalogo, da za različne čase zapisujemo času in vsakokratni oblasti ustrezno. To bi naše delo znalo zelo zaplesti in bi se lahko vrnili na razpravo o zapisu imena in priimka. Med člani SRD se je kot najbolj pogosta uveljavila praksa vpisovanja današnje oblike zapisa kraja. Za rodoslovne namene je dovolj, da v rubriko kraj vpišemo samo kraj, ne tudi naslov. Zlasti to velja za večje kraje. Dovolj je torej vpisati Kranj, ulico in hišno številko pa vpišemo v rubriko za naslov. Za manjše kraje pa je koristno vpisovati tudi hišno številko, zlasti za prejšnja stoletja, saj nam to pogosto pomaga ločiti družine z enakimi priimki v istem kraju. Na žalost so se tudi hišne številke spreminjale in to ni trajna določitvena sestavina.
Pri kraju je bolj tvegano ugibati, kadar navedbe kraja ne najdemo v arhivskem gradivu, nemalokrat pa lahko sledimo nekemu rodu v istem kraju, za starše ženina in neveste, lahko sklepamo, da sta umrla v kraju, kjer sta bila otroka doma pred poroko. Vsekakor je bolje osebo kolikor je mogoče tudi krajevno opredeliti, ne le časovno in imensko.
V rubriko kraj nekateri radi vpisujejo tudi vzrok smrti in podobno. Nekaj primerov: davica, prva svetovna vojna, Ruska fronta, žrtev komunističnega nasilja, pogrešan, doma pri sinu, na morju, v letalski nesreči, božjast….. Vse to sodi v rubriko opombe.
S tem smo v glavnem obdelali tri glavne določitvene kategorije: ime in priimek, datum in kraj (rojstva, poroke in smrti). Vsaj v teh glavnih treh kategorijah je dobro poznati in upoštevati standarde. Ostale kategorije podatkov so bolj prepuščene prosti presoji in uporabi. Med splošnimi rubrikami bi lahko omenili še rubriko poklic. V starih zapisih je poklic razmeroma skromno evidentiran. Najbolj pogosti poklici na podeželju so kmet in včasih navedba obrti. Namesto obrti je bolj pogosto vpisano gostač, kajžar, posestnik in podobno. Zlasti mlajši ženini so vpisani kot kmečki sin, kar še ne pomeni, da je ta kasneje tudi prevzel kmetijo. Poklic lahko vpisujemo šele po navedbah ob vpisih otrok ali ob smrti osebe.
Zelo važen podatek pa je hišno ime. Hišno ime se je skoraj vedno omenjalo v popisih župljanov (status animarum). Praksa v SRD je pokazala da je za vpisovanje hišnega imena posebej primerna rubrika ki jo program Brother's Keeper predvideva za referenčni namen (Reference Filed). V to rubriko vpisan pojem lahko uporabimo kot programski iskalni argument, enako kot ime in priimek, kar je posebej koristen način iskanja. Zato v to rubriko vpisujmo hišno ime v splošni obliki npr. Špan in ne v oblikah Pri Špan, Pri Španu, Španov, Španova, ker s tem izgubimo možnost programskega izbiranja po enem samem hišnem imenu.
Nastavljanje izmišljenih oseb. Izkazalo se je, da je koristno nastaviti starše neke osebe. Primer: Pri popisovanju članov neke družine vpisujemo še može in žene. Če se je npr. Majda Kocmur poročila z Alojzom Bitencem, je že pri vpisovanju podatkov o tem ženinu koristno dodati nastavek za njegove starše v obliki ____ Bitenc za očeta in ____ ____ za mater. Taki nastavki 'vabijo' k naknadnemu spisu. Toliko bolj je potreben 'nastavek' staršev za primere, ko za Alojza Bitenca vpisujemo njegove sorojence.
Ne uporabljajmo samovoljnih oznak! Npr. namesto vprašaja (?), kadar nismo prepričani v pravilnost, je bolje uporabiti podrubriko za kakovost v rubriki za navedbo vira. Navedba vira je sicer splošno priporočilo. Tega pa se je včasih težko držati. Ista oseba je pogosto v različnih virih nekoliko drugače vpisana. Vestni vpisovalec vseh virov, ki jih je uporabil pri dokumentiranju neke osebe, bi s tem imel nemalo dela, korist od tega pa ne bi bila sorazmerna naporom. Izkušen rodoslovec bo iz kakovostnih vpisov začutil vir že iz konteksta. Če je za neko osebo vpisan datum in kraj rojstva in tudi datum in kraj (župnija) krsta, je jasno, da je podatek iz knjige krstov. Če bomo med opombami našli še imena botrov, je odveč vpisovati, da je podatek prepisan iz krstne knjige za župnijo Tržič. Pri tem gredo nekateri celo tako daleč, da vpisujejo oznako krstne knjige in stran ali celo zaporedno številko vpisa v knjigi. Tako dokumentiran vir je sicer mnogo bolj prepričljiv, je pa povsem nekoristen, saj že datum in kraj (župnija) krsta pove vse ali dovolj.
Ne uporabljajmo lastnega sistema oštevilčenja. Rodoslovni programi za interne programske namene vsaki vneseni osebi dodelijo zaporedno številko. To številko (če jo vemo) sicer lahko uporabljamo, kadar želimo izbrati osebo s to številko. Ni pa priporočljivo to številko uporabljati za siceršnje sklicevanje na to osebo. Zaradi lastnih potreb ali zaradi posredovanja svojih podatkov v druge datoteke, postane taka identifikacija neuporabna in celo moteča.
Izbira jezika. Imena, priimke in nazive krajev je torej smiselno zapisovati v njihovi današnji obliki, posebnosti pa si zabeležiti med opombe. S tem bi spet pridobili na (računalniški) razpoznavnosti oseb in krajev. To bi bilo splošno priporočilo, ki pa se ga je včasih težko držati. Če bi bil natančen, bi pred kakim desetletjem moral zapisovati Titovo Velenje.
V originalnih dokumentih najdemo poleg imen še skoraj vse drugo, predvsem opisno gradivo, v takratnem uradnem jeziku in v duhu časa. Uveljavljena praksa je, da se dandanes v osnovno evidenco, zlasti v rubrike, vpisuje v današnjem slovenskem jeziku in duhu časa. Namesto Besitzer je torej bolje posestnik in tako naprej vse do vzrokov smrti (auszehrung) ali opomb kot npr. Bürgermeister in Rudolfswerth ali še slabše Landesgerichtsrat v Novem mestu
Diskretnost: O etičnih standardih je govora posebej. Presoji vsakega posameznika je prepuščena odločitev o obsegu in vsebini vsega tistega, kar bi osebo ali družino opisalo poleg osnovnih podatkov v temeljnih rubrikah. Pri tem nismo omejeni ne po obsegu, ne po vrsti arhivskega gradiva in ne po vsebini. Program dopušča vključevanje prilog v obliki teksta, slik, zvoka, filma in podobnega, z eno besedo multimedije. Vendar lahko kljub vse večjim računalniškim zmogljivostim take priloge postanejo ovira. Zlasti pri izmenjavi rodoslovnih datotek lahko pride do zapletov, kakršnih pri delu na lastnem računalniku ne poznamo. Zavedati se moramo tudi, da so slike in podobne priloge za tretje osebe lahko povsem nepotreben balast. Premisliti je treba, ali je primerno beležiti občutljive podatke. V vsaki družini so se kdaj dogodile stvari, ki se jih je pred javnostjo skušalo prikriti. Družinski tabu je ponekod vzrok, da se rodoslovja sploh ne lotijo. Dokler bi tako razkrivanje še lahko koga prizadelo, je tvegano tak dogodek beležiti. Po preteku generacije ali dveh in prizadeti niso več živi, pa postanejo taki dogodki neboleči, če ne celo družinska legenda. Tako nemara ne bo neprimerno, da iz različnih virov prepišemo tudi zapise kot so 'ubil jo je nori brat Vincenc', 'umrl v deželni blaznici', 'Bila vlačuga in pijanka, umrla za mrtvoudom v farni cerkvi', 'Habuit concubinam Antoniam Zicherl….', 'pater illeg. zum Gertrude Mur e Leskovica'. Zlasti slednji zapis nam je morda edino vodilo pri identifikaciji nezakonskega očeta, kar je tako zelo iskan podatek, kadar gre za osebe, ki jih že davno ni več med živimi.
Oznake za dogodke. Skoraj vsaka veda ima svoje znake, oznake, simbole in podobno. Tudi rodoslovje. Ti niso povsod enaki. Nekak približek neenotnim svetovnim oznakam je tale: rojstvo se označuje z zvezdico (*), poroka z enačajem (=), smrt s križcem (+). Vsi drugi znaki so v združenih zbirkah moteči.