Rodoslovni standardi

Peter Hawlina                                      Drevesa, letnik 9, št. 3-4, december 2002

 

O priporočilih za delo smo v društvu in našem časopisu govorili praktično od vsega začetka. Z objavo priporočil smo želeli pridobiti soglasje zadostnega števila izkušenih kolegov. S takim soglasjem pa bi sčasoma prišlo do uradnega sprejemanja in objave standardov za rodoslovno delo. V Slovenskem rodoslovnem društvu ne sprejemamo pravil, ki bi bila obvezna za člane. Vsakdo lahko svoje rodoslovno početje opravlja po lastni zamisli in na njemu najljubši način.

 

Kolikor vem, tudi druge države nimajo nekih nacionalnih standardov, še manj bi se lahko zgledovali po mednarodnih ali celo ISO 9000000 standardih.

 

Kljub temu so se v računalniško razvitem svetu že davno uveljavili dokaj enotni zapisi temeljnih rodoslovnih podatkov. Nekatera priporočila sledijo implicitno ali izrecno iz logike rodoslovnega programa, ki ga uporabljamo, saj imam pri priporočilih za delo v mislih predvsem današnjo večinsko populacijo – rodoslovce, ki uporabljajo računalnik.

 

Ponavljam: svojski način dela vsakega posameznika je njegova neodtujljiva pravica. Tak način bi morda bil celo boljši od tistih, ki so se uveljavili kot najbolj uporabljani. Bolj pogosto pa se izkaže, da temu ni tako. Posamezniki, ki se že v začetku svojega dela niso seznanili s priporočili, prej ali slej spoznajo, da bi bilo bolj koristno in bi imeli manj dela s prirejanjem in prilagajanjem, če bi priporočila poznali in upoštevali.

 

Pri večini raziskovalcev je prisotna tudi želja po objavljanju in izmenjavanju podatkov. V takih primerih je spoštovanje standardov nepogrešljivo. Brez njih je objava skoraj nemogoča, izmenjava toliko bolj.

 

Spoštovanje standardov pa ni pomembno samo zaradi objave in izmenjave. Tudi za lastne potrebe bo rodoslovec, ki spoštuje standarde uspešnejši.

 

Zadržal se bom pri osnovnih elementih.

 

Glede izbire računalnika, operacijskega sistema in rodoslovnega programa smo pri izbiri povsem svobodni. Osnovni rodoslovni podatki so dovolj dobro razpoznavni v vseh delovnih okoljih in v vseh uveljavljenih rodoslovnih programih je poskrbljeno tudi za prenosljivost podatkov. Vseeno je nekoliko v prednosti tisti raziskovalec, ki uporablja strojno in programsko opremo, ki je v kraju in času najbolj razširjena. V takih razmerah je prenosljivost najbolj preprosta in najbolj popolna. Trenutno je v Sloveniji daleč najbolj razširjen operacijski sistem Windows, od rodoslovnih programov pa Brother's Keeper verzija 5. Na voljo je tudi verzija 6, ki pa se nič kaj ne 'prijema'. O razlogih je v Drevesih že pisal kolega Toplišek.

 

Bistvene sestavine, s katerimi sestavljamo rodovnik so imena in priimki ter datumi in kraji rojstva, poroke in smrti. Zlasti v teh bistvenih sestavinah je posebno koristno upoštevati standarde.

 

Ime. Glede tega priporočila skoraj niso potrebna. Zlasti za živeče osebe in za tiste, ki so nam osebno poznane, bomo zapisovali ime, ki ga ta oseba sama uporablja. V dvajsetem stoletju so se začela tudi v matičnih knjigah pojavljati različne oblike nekega imena. Pred tem je bilo zapisovanje krstnega imena dokaj strogo vezano na uradni zapis imena svetnika, po katerem je bil otrok krščen. Betke, Špele, Lize so bile po pravilu krščene na ime Elizabeta, včasih so jih  kasneje kot neveste, matere in zlasti kot umrle osebe zapisovali z imenom, pod katerim je bila oseba splošno znana. Lahko bi navajal skoraj brez konca primere zapisov imen v nemškem in latinskem jeziku, ki jih naši predniki v vsakdanjem življenju niso poznali. Seveda je danes za sto in več let nazaj težko ugibati, kako so v resnici klicali osebo, ki je v matični knjigi zapisana kot Philipp, Lucas, Bartholomaeus, Sebastian, Gertraud, Theresia, Catharina itd. Najpogosteje so to bili Filip, Luka, Jernej, Boštjan, Jera ali Jedert, Tereza ali Reza, Katarina ali Katra in podobno. Zlasti zmotno je zapisovati ime v rodilniku. Neuki raziskovalec, ki najde zapis v latinskem jeziku, da je bil krščen Franziscus filius legitimus Primi Koroshez, bi moral vedeti, da gre za Franca, sina Primoža Korošca. Pred kakim tednom je bila v Delovi prilogi objavljena stran iz matične knjige z vpisom rojstva Franceta Prešerna, vemo katerega. Zapisan je bil kot vsi drugi v duhu in uveljavljenem načinu svojega časa. Mislim, da se dandanes ne pripeti, da bi ime našega pesnika kdo zapisal enako zapisu v knjigi krstov. Priporočljivo je torej zapisovati tisto obliko osebnega imena, ki se je uveljavila v drugi polovici 19. stoletja ali tisto, ki jo kot najpogostejšo navaja Janez Keber v svojem Leksikonu imen. Vse Florijane in Floriane je smiselno zapisovati kot Florjane, zlasti v primeru, ko nam uporabljano ime ni več poznano. To bo posebno koristno pri računalniških primerjavah, saj je računalniku zelo težko dopovedati, da so Joannes, Johannes, Johanes, Johan, Janez, Ivan, Ivo, Anže in podobni ista oseba. Še enkrat bom spomnil, da je bila ista oseba ob različnih dogodkih zapisane kot Agnes, Agneta in Neža. Najbolj smiselno jo je vpisati kot Neža, posebne druge oblike zapisa istega imena pa si lahko zabeležimo v opombah.

 

Priimek. Za priimek veljajo podobna priporočila kot za ime. Tudi zapisovanje priimkov se je v drugi polovici 19. stoletja dokaj poenotilo in se do današnjih dni skoraj ni spreminjalo, vsekakor mnogo manj, kot pred tem. Spet je priporočljivo, da si posebne zapise istega priimka zapišemo v opombe v prostor za priimek pa vpišemo današnji zapis (ne Preshern ali Presheren).

 

Ime in priimek. Zapisujemo najprej ime, nato priimek. Za osebe ženskega spola vpisujemo samo dekliški priimek. Ime in priimek pišemo z malimi črkami in veliko začetnico.

 

Datum rojstva, poroke, smrti. Datume zapisujemo v formatu DD.MM.LLLL. Priporočljivo je, da dan in mesec zapišemo z vodilno ničlo – 09.08.1941. Evropski format datuma moramo posebej nastaviti v izbirah, ki jih predvideva program Brother's Keeper.

 

Kraj rojstva, poroke, smrti. Za ta zapis velja podobno kot za imena in priimke. Tudi imena krajev niso bila vedno enaka. Morebitna stara, največkrat nemška imena zapisujemo v opombe. Glede natančnosti zapisa kraja so mnenja še vedno dokaj deljena. Je dovolj zapisati ime kraja ali je treba zapisati tudi ulico in hišno številko. Glede na to, da so ravno natančni naslovi podvrženi razmeroma pogostim spremembam, je bolj priporočljivo zapisovati v rubriko kraj samo kraj. Tu je treba pomisliti tudi na to, da so imena krajev pogosto večkratno ponovljena v različnih predelih. Zlasti v takem primeru je pomembno, da se ve, za katere Brezje gre. V primeru posredovanja podatkov v mednarodne zbirke bi bilo pomembno dodati še državo, kar pa je opaziti samo pri zelo izjemnih primerih.

 

Omenil sem osnovne rubrike. Dogodkov, ki jih predvideva obrazec za vpis osnovnih podatkov v programu Brother's Keeper je še več. Na podoben način kot datume in kraje rojstva, poroke in smrti, lahko vpišemo še datume in kraje krsta in pogreba. V teh rubrikah je zlasti važna navedba župnije, saj nas vodi v kraj, oziroma nakazuje rodoslovni vir, kjer bomo našli originalni zapis.

 

Toliko o osnovnih priporočilih. Na kratko se zadržimo še pri dogodkih, ki nam niso popolnoma poznani. Pogosto se dogodi, da ne vemo imena ali priimka, še pogosteje nam niso znani (vsi) datumi in kraji rojstev, porok in smrti. V takih primerih je dobra praksa, da manjkajoči podatek nadomestimo s podčrtaji. Neznano ime, priimek ali kraj nadomestimo s štirimi podčrtaji ____. To se izkaže posebej koristno ob izpisih, kar je razvidno iz spodnjega primera. Izogibati se je treba najrazličnejšim nadomestnim vpisom kot npr. NN, ???, neznani, prva žena in podobno. Za vse to je namenjena rubrika za opombe. Pri manjkajočih ali nepopolnih datumih naj spet podčrtaj nadomesti manjkajoče. Npr. __.__.1887.

 

Kadar  datuma ne vemo, ga je dobro oceniti. Zapis je bistveno kvalitetnejši, če je vsaj približno časovno opredeljen. Dosedanje priporočilo predvideva, da za vsako osebo ocenimo vsaj letnico rojstva, koristi tudi ocenjena letnica poroke. Za osebe, ki so zanesljivo že mrtve pa je spet koristno uporabiti podčrtaje v zapisu datuma in kraja smrti.

 

Ocenjene letnice je priporočljivo zapisovati z znakom za približno, ki se uporablja tudi v matematiki . Npr. ~1715. Primerno je uporabiti tudi znake <1911 in >1911, kadar s tem povemo, da se je dogodek zgodil pred ali po letu 1911.

 

Paziti moramo, da v rubrike vpisujemo samo tisto, kar res sodi v rubriko. V kraj smrti ne sodi razlog smrti. Domače ime ne sodi v rubriko za ime in priimek ali kraj. Izkazalo se je, da je za domače (hišno, vulgo) ime posebej primerna rubrika Ref., ki omogoča hitro iskanje in izpisovanje po tem pojmu.

 

O standardih bo na naših srečanjih in objavah v časopisu še govora. Tokratna objava je ponovno povabilo k sodelovanju pri poenotenju in poskusu doseganja skupnega soglasja. Tiste, ki želite sodelovati v prizadevanjih za oblikovanje društvenih standardov, vabim, da si preberete prispevke na to temo v dosedanjih številkah Dreves.