Priporočila za delo pri zbiranju
rodovniških podatkov.
Peter Hawlina Drevesa, Leto 1, št. 3, oktober 1994
Po (sicer površnem) poizvedovanju sem
ugotovil, da pri nas nimamo priročnika ali navodil za delo pri vodenju
rodovnika. Tuja literatura ima tega na pretek, sam takih tujih knjig še nisem
iskal. Zato je tale zapis kratek in nesistematičen povzetek, ki ga podajam na
podlagi lastnih izkušenj in je zato tudi odraz trenutnih spoznanj, ki nikakor
niso vsestranska in še manj dokončna.
Od kod podatki?
Nekaj podatkov o sorodniki vemo na pamet,
jih vedo živeči sorodniki, jih imamo zapisane v lastnih ali družinskih
dokumentih. Precej več je tistih, ki so ohranjeni v uradnih arhivih. V teh
priporočilih bom nekoliko nestrokovno
govoril o dveh vrstah virov in ene imenoval osebne, druge pa uradne.
Osebno pričevanje (izpoved, izjava,
pripoved).
Prvi vir vsakega raziskovalca lastnega
rodovnika je najprej njegovo lastno vedenje in poznavanje podatkov o bližnjih
sorodnikih. S temi se navadno začne, čeprav je ravno zavest, da te podatke
poznamo, pogosto kriva, da jih ne zapišemo in dragocene prednosti tega vira
pogosto zamudimo. Kolikokrat je bilo slišati: Kakšna škoda, da si nisem zapisal
vsega tistega, kar mi je vedela povedati stara mama, teta in podobno. Taki ustni
viri so dragoceni in tako rekoč pri roki. Ponje ni treba hoditi v arhive, ki so
na raznih mestih, včasih v precej oddaljenih krajih, neredko celo v tujini.
Kadar z obžalovanjem ugotovimo, da smo s
smrtjo osebe, ki je bila dober poznavalec sorodstva veliko izgubili, se moramo
ob tem zavedati, da se nam to dogaja neprestano. Vsak dan se nam izmikajo
osebe, ki bi z lastno izpovedjo lahko razširile in poglobile poznavanje
sorodnikov. Ravno tako, kot so se vam izmaknili dragoceni prenašalci ustnega in
materialnega izročila, tako se svojim potomcem izmikate tudi vi sami. Če se
tega zavedate in če ob tem čutite tudi potrebo ali celo dolžnost, da del
svojega znanja in morebitne pisane ali slikovne dokumentacije ohranite v taki
obliki, da bo uporabna tudi za kasnejše radovedneže, potem morate na delo
takoj, brez odlašanja. Zapišite, uredite, opremite z razlago, prijetnimi ali
neprijetnimi spomini, lastnimi doživetji, življenjepisi, noben drobec ne bo
odveč. Pri tem pa je seveda treba skrbno paziti na verodostojnost lastnega
pričevanja. Če v nekaj nismo povsem prepričani je treba to posebej poudariti.
Niso odveč domneve, niti ne drzne špekulacije, da so le označene kot take in
jih bo mogoče kasneje z dokazi potrditi ali ovreči. Zato bo morda najbolj
pripravno špekulativne sorodstvene povezave in nepovezane osebe vpisovati v
delovno datoteko, ločeno od osnovne, ki naj bi bila kolikor mogoče zanesljiva
in dokazana, kadar se špekulacije ali hipoteze izkažejo za točne, pa take
rezultate raziskav prenesemo v osnovno datoteko. Precej bolj zapleten in tvegan
je obratni postopek, to je izločanje vpisov po tem, ko smo ugotovili, da so
vnešeni napačno.
Osebno znanje, izročilo, osebne izpovedi
sicer nimajo tolikšne dokazilne vrednosti, kot jo pripisujemo uradnim
dokumentom, opremljenimi s pečati cerkvenih ali posvetnih uradov, imajo pa
veliko tistega, česar v uradnih zapiskih ne bomo našli. To je tisto, kar suhim
podatkom o imenu, datumu in kraju
vdihne nekaj duše. Podatki o prednikih šele s to dušo postanejo zanimivejši,
brez nje so mrtvi.
Uradni viri.
To so vsi tisti, ki jim zakonska in uradna
določila in postopki, podpisi in pečati dajejo dokazilo o verodostojnosti.
Seveda tudi ti niso imuni pred napakami zapisovalca, nemalokrat pa so nastali
po navedbah posameznih subjektov, ki so hote ali nehote izpovedali netočen
podatek. V rojstnih listinah ali knjigah bomo praviloma dobili podatek o
zakonskem očetu, tudi v primeru, da ta ni pravi oče. Tu bi bilo mogoče
uporabiti osebno izpoved matere, ta pa tega interesa praviloma nima.
Vodenje evidence.
Ne glede na to, katere vire smo uporabili,
je zelo važno, da jih navedemo. Če so to osebna pričevanja, je tak vir mogoče
preprosto navesti z opombo. Npr. Osebno pričevanje Janeza Novaka. Janez Novak
pa je oseba, ki jo je mogoče nedvoumno najti v sorodstvenem odnosu, ali pa je
njegova identiteta podrobneje navedena. Za lastne potrebe se lahko poslužujemo
tudi lastnih okrajšav, npr. OpJT bi bila slaba okrajšava za oznako vira, ki naj
bi pomenil Osebno pričanje Jere Trot. Koristi lahko samo raziskovalcu samemu,
za morebitne ostale uporabnike je neuporabna.
Pri uradnih virih se lahko poslužujemo
uveljavljenih okrajšav. Nisem prepričan, da so te okrajšave dovolj
standardizirane in se povsod enako uporabljajo. Največ rodovniških podatkov je
ohranjenih v treh župnih matrikah: knjigi rojstev (R), porok (P) in smrti (M).
Te so glavni vir raziskav, ne pa edini. Največ teh knjig je na vpogled
raziskovalcem v župnih, škofijskih in civilnih arhivih. Pregled nad imetniki
posameznih knjig je v treh zvezkih z naslovom Vodnik po matičnih knjigah za
območje SR Slovenije iz leta 1972. V več kot 20 letih je ta vodnik doživel
nemalo sprememb in zato originalen lahko služi le kot groba orientacija. Preden
se lotite resnejšega raziskovanja preglejte ažurirano verzijo tega Vodnika v
arhivu Ljubljanske nadškofije, morda bo v istem arhivu tudi knjiga, ki jo
iščete.
Vir podatka si je vsekakor koristno
zabeležiti, v krajši ali daljši opombi, ne glede na to, da ni enotnih
standardov za navedbo vira.
Vpisovanje podatkov.
Naslednja priporočila so namenjena
uporabnikom računalniških programov. Vsak program ima največkrat svoje lastne
posebnosti, vendar se večina tovrstnih programov vsaj v bistvenih značilnostih
med seboj ne razlikuje. Ker je trenutno med slovenskimi uporabniki najbolj
razširjen program Brother's Keeper se tudi naslednja priporočila naslanjajo na
ta program.
Splošno. Vsa imena oseb in krajev, vse
opombe in ves tekstovni del je priporočljivo pisati tako, kot smo tega vajeni
za vse druge namene, z malimi črkami in velikimi začetnicami. Zapisi v samih
velikih črkah bi se v nekaterih izpisih izkazali za moteče in nesmiselne.
Poenoteni zapisi tudi močno olajšujejo izmenjavo podatkov med raziskovalci.
Ime in priimek. Stroka priporoča, da
zapišemo natančno tako, kot je zapisano v izvirnem dokumentu. Pravila se sicer
ni težko držati, vendar bomo najbrž neradi zapisovali za današnji čas vsekakor
izumetničene
zapise pristnih ljudskih imen in za Luko
neradi zapišemo Lucas, za Jero Gertrudis, za Jožeta Joseph, če omenim samo
nekatere. Še večja zmeda je pri priimkih. Isto ime so različni zapisovalci
pisali skoraj vsak po svoje. Tule ne nameravam navajati številnih primerov zelo
različnih zapisov istega priimka. Skrbni raziskovalci najdejo včasih tudi pet
do deset različnih oblik. Naj navedem samo ne najbolj značilen primer iz svoje
evidence. Priimek, ki je največkrat zapisan kot Pollak je tu in tam zapisan še
Polak, Pollack, Polakh in še kako drugače. Pri ženskih osebah je bila navada
zapisati Polakova ali Polakin. Nerad se bo marsikdo držal gornjega pravila in
namesto Marija Pollak zapisal Miza Pollakin, kot najde v matični knjigi. Stroga
uporaba v viru uporabljenih imen ima za posledico ne le različno ime za bližnje
sorodnike, težave nastanejo tudi pri spiskih, ki bi jih želeli delati za vse
osebe z nekim priimkom, zlasti se zaplete pri izpisih, ki bi jih želeli urejene
po priimku in n.pr. datumu ali kraju rojstva.
Največkrat
je torej le pametno slediti priporočilu stroke in samo v skrajnih primerih
vrniti duhu domačega jezika vsiljeno nemško zapisana imena in zapisati Neža
Klančar namesto Agnes Klanzharza, Jožefa Kavčič namesto Josephine
Kautschitschin, Elizabeta Kališnik namesto Elisabeth Kallischniggin in podobno.
Za ženske vpisujmo samo njihov dekliški
priimek in nikdar zakonskega ali obeh.
Zgodi se, da za neko osebo ne vemo
popolnih podatkov. Manjka nam ime ali priimek ali pa oboje. V takih primerih
vpišimo Marija ____ ali ____ Novak ali pa ____ ____.
Kadar ima neka oseba več priimkov in
želimo sortiran izpis po enem od teh, je to mogoče doseči tako, da želeno ime
vpišem znotraj oglatega oklepaja, n.pr. Eva [Novak] Stare.
Datumi. Najpogostejši datumi so datum
rojstva, poroke in smrti. Kot standard ponuja BK še datum krsta in pokopa,
možni pa so vpisi še drugih datumov. BK omogoča devet različnih zapisov datumov
od 1 do 9. Verzija 2 je izhodiščna. Če je ne spremenimo bo datum zapisan na
način 8 Feb 1955. Ta zapis je kar
sprejemljiv, zlasti v prevedeni verziji programa, v originalni nas bi morda
motili May, Aug in Oct. Brez težav se sicer lahko poslužimo tudi drugih
formatov datuma, vendar včasih pride do zapletov pri prepisu v druge programe.
Zapis
8-2-1955 se pri prenosu iz BK v PAF
spremeni v 2 Avg 1955. BK sicer vsebuje tudi rutino za konverzijo datumov. Z
njo se lahko brez težav konvertira vse vnešene datume v drugačen format. Sam
uporabljam standardni BK format, v tem je vnos datuma skrajšan tako, da se brez
presledkov vpisuje MMDDLL. Če torej brez presledkov vtipkam n.pr. 020855 bo
program to prikazal kot 8 Feb 1955.
Kadar
nam datumi niso znani je smiselno naznačiti manjkajoči datum s črticami. V
različnih izpisih nas te naznačene praznine opozarjajo na manjkajoče podatke. V
prej omenjenem formatu bo BK5 šest zaporednih črtic (______) spremenil v __ ___
19__, če imamo opravka z drugimi stoletji pa je treba vnesti osem črtic, ki jih
program prevede v __ ___ ____.
Kraj. Tudi ta podatek se nanaša zlasti na
tri važnejše dogodke: rojstvo, poroko in smrt. BK v standardnem delu omogoča še
vpis krsta in pogreba. Ti podatki so pri raziskavah zelo dragoceni in včasih
nepogrešljivi. Pri beleženju različnih sorodstvenih podatkov, ki jih
nabiramo pri sorodnikih je torej pomembno
pozvedeti za kraj rojstva, župnijo, kjer je bila oseba krščena, poročena in
pokopana. Tudi pri manjkajočih krajih je priporočljivo tak kraj označiti s
štirimi črticami (____).
Pogosto je mogoče manjkajoče datume bolj
ali manj točno oceniti. Za ocenjene datume BK priporoča okrajšave ABT, CIR, BEF
in AFT. Tako bomo najbolj verjetni datum zapisovali npr. __ ABT 1910 ali __ CIR
1850. Oboje je oznaka za približno (about, circa): __ BEF 1792 bo pomenilo pred
1792, __ AFT 1818 pa po letu 1818.
S tem smo z glavnimi generalijami v
glavnem opravili. BK predvideva še nekatere standardne rubrike, ki jih konča z
rubriko Poklic. Ta je sicer lahko prav uporabna, ni pa predvidena v vseh drugih
programih in je tako z GEDCOM prenosom ne moremo prenesti n.pr. v program PAF.
Opombe, opisi, življenjepisi. Generalije o
osebah so nepogrešljiva temeljna informacija, ta je zelo suhoparna, če ni
opremljena vsaj s kratkim opisom. Zato so tekstovni dodatki, ki posameznika
predstavijo v osnovnih značilnostih zelo dragocen podatek, ki ga je vredno
zabeležiti, zlasti, kadar podatke zbiramo v pogovoru s sorodniki.
Ti zapisi so lahko poljubno dolgi. BK
predvideva v ta namen sedem vrstic. Opombe v tem obsegu so zlasti primerne za
nekatere standardne izpise. Obsežnejše življenjepise pa je bolj smiselno
hraniti v posebnih tekstovnih datotekah.