Priporočila za delo pri zbiranju rodovniških podatkov.

Peter Hawlina Drevesa, Leto 1, št. 3, oktober 1994

Po (sicer površnem) poizvedovanju sem ugotovil, da pri nas nimamo priročnika ali navodil za delo pri vodenju rodovnika. Tuja literatura ima tega na pretek, sam takih tujih knjig še nisem iskal. Zato je tale zapis kratek in nesistematičen povzetek, ki ga podajam na podlagi lastnih izkušenj in je zato tudi odraz trenutnih spoznanj, ki nikakor niso vsestranska in še manj dokončna.

Od kod podatki?

Nekaj podatkov o sorodniki vemo na pamet, jih vedo živeči sorodniki, jih imamo zapisane v lastnih ali družinskih dokumentih. Precej več je tistih, ki so ohranjeni v uradnih arhivih. V teh priporočilih bom nekoliko nestrokovno govoril o dveh vrstah virov in ene imenoval osebne, druge pa uradne.

Osebno pričevanje (izpoved, izjava, pripoved).

Prvi vir vsakega raziskovalca lastnega rodovnika je najprej njegovo lastno vedenje in poznavanje podatkov o bližnjih sorodnikih. S temi se navadno začne, čeprav je ravno zavest, da te podatke poznamo, pogosto kriva, da jih ne zapišemo in dragocene prednosti tega vira pogosto zamudimo. Kolikokrat je bilo slišati: Kakšna škoda, da si nisem zapisal vsega tistega, kar mi je vedela povedati stara mama, teta in podobno. Taki ustni viri so dragoceni in tako rekoč pri roki. Ponje ni treba hoditi v arhive, ki so na raznih mestih, včasih v precej oddaljenih krajih, neredko celo v tujini.

Kadar z obžalovanjem ugotovimo, da smo s smrtjo osebe, ki je bila dober poznavalec sorodstva veliko izgubili, se moramo ob tem zavedati, da se nam to dogaja neprestano. Vsak dan se nam izmikajo osebe, ki bi z lastno izpovedjo lahko razširile in poglobile poznavanje sorodnikov. Ravno tako, kot so se vam izmaknili dragoceni prenašalci ustnega in materialnega izročila, tako se svojim potomcem izmikate tudi vi sami. Če se tega zavedate in če ob tem čutite tudi potrebo ali celo dolžnost, da del svojega znanja in morebitne pisane ali slikovne dokumentacije ohranite v taki obliki, da bo uporabna tudi za kasnejše radovedneže, potem morate na delo takoj, brez odlašanja. Zapišite, uredite, opremite z razlago, prijetnimi ali neprijetnimi spomini, lastnimi doživetji, življenjepisi, noben drobec ne bo odveč. Pri tem pa je seveda treba skrbno paziti na verodostojnost lastnega pričevanja. Če v nekaj nismo povsem prepričani je treba to posebej poudariti. Niso odveč domneve, niti ne drzne špekulacije, da so le označene kot take in jih bo mogoče kasneje z dokazi potrditi ali ovreči. Zato bo morda najbolj pripravno špekulativne sorodstvene povezave in nepovezane osebe vpisovati v delovno datoteko, ločeno od osnovne, ki naj bi bila kolikor mogoče zanesljiva in dokazana, kadar se špekulacije ali hipoteze izkažejo za točne, pa take rezultate raziskav prenesemo v osnovno datoteko. Precej bolj zapleten in tvegan je obratni postopek, to je izločanje vpisov po tem, ko smo ugotovili, da so vnešeni napačno.

Osebno znanje, izročilo, osebne izpovedi sicer nimajo tolikšne dokazilne vrednosti, kot jo pripisujemo uradnim dokumentom, opremljenimi s pečati cerkvenih ali posvetnih uradov, imajo pa veliko tistega, česar v uradnih zapiskih ne bomo našli. To je tisto, kar suhim podatkom o imenu, datumu in kraju vdihne nekaj duše. Podatki o prednikih šele s to dušo postanejo zanimivejši, brez nje so mrtvi.

Uradni viri.

To so vsi tisti, ki jim zakonska in uradna določila in postopki, podpisi in pečati dajejo dokazilo o verodostojnosti. Seveda tudi ti niso imuni pred napakami zapisovalca, nemalokrat pa so nastali po navedbah posameznih subjektov, ki so hote ali nehote izpovedali netočen podatek. V rojstnih listinah ali knjigah bomo praviloma dobili podatek o zakonskem očetu, tudi v primeru, da ta ni pravi oče. Tu bi bilo mogoče uporabiti osebno izpoved matere, ta pa tega interesa praviloma nima.

Vodenje evidence.

Ne glede na to, katere vire smo uporabili, je zelo važno, da jih navedemo. Če so to osebna pričevanja, je tak vir mogoče preprosto navesti z opombo. Npr. Osebno pričevanje Janeza Novaka. Janez Novak pa je oseba, ki jo je mogoče nedvoumno najti v sorodstvenem odnosu, ali pa je njegova identiteta podrobneje navedena. Za lastne potrebe se lahko poslužujemo tudi lastnih okrajšav, npr. OpJT bi bila slaba okrajšava za oznako vira, ki naj bi pomenil Osebno pričanje Jere Trot. Koristi lahko samo raziskovalcu samemu, za morebitne ostale uporabnike je neuporabna.

Pri uradnih virih se lahko poslužujemo uveljavljenih okrajšav. Nisem prepričan, da so te okrajšave dovolj standardizirane in se povsod enako uporabljajo. Največ rodovniških podatkov je ohranjenih v treh župnih matrikah: knjigi rojstev (R), porok (P) in smrti (M). Te so glavni vir raziskav, ne pa edini. Največ teh knjig je na vpogled raziskovalcem v župnih, škofijskih in civilnih arhivih. Pregled nad imetniki posameznih knjig je v treh zvezkih z naslovom Vodnik po matičnih knjigah za območje SR Slovenije iz leta 1972. V več kot 20 letih je ta vodnik doživel nemalo sprememb in zato originalen lahko služi le kot groba orientacija. Preden se lotite resnejšega raziskovanja preglejte ažurirano verzijo tega Vodnika v arhivu Ljubljanske nadškofije, morda bo v istem arhivu tudi knjiga, ki jo iščete.

Vir podatka si je vsekakor koristno zabeležiti, v krajši ali daljši opombi, ne glede na to, da ni enotnih standardov za navedbo vira.

Vpisovanje podatkov.

Naslednja priporočila so namenjena uporabnikom računalniških programov. Vsak program ima največkrat svoje lastne posebnosti, vendar se večina tovrstnih programov vsaj v bistvenih značilnostih med seboj ne razlikuje. Ker je trenutno med slovenskimi uporabniki najbolj razširjen program Brother's Keeper se tudi naslednja priporočila naslanjajo na ta program.

Splošno. Vsa imena oseb in krajev, vse opombe in ves tekstovni del je priporočljivo pisati tako, kot smo tega vajeni za vse druge namene, z malimi črkami in velikimi začetnicami. Zapisi v samih velikih črkah bi se v nekaterih izpisih izkazali za moteče in nesmiselne. Poenoteni zapisi tudi močno olajšujejo izmenjavo podatkov med raziskovalci.

Ime in priimek. Stroka priporoča, da zapišemo natančno tako, kot je zapisano v izvirnem dokumentu. Pravila se sicer ni težko držati, vendar bomo najbrž neradi zapisovali za današnji čas vsekakor izumetničene

zapise pristnih ljudskih imen in za Luko neradi zapišemo Lucas, za Jero Gertrudis, za Jožeta Joseph, če omenim samo nekatere. Še večja zmeda je pri priimkih. Isto ime so različni zapisovalci pisali skoraj vsak po svoje. Tule ne nameravam navajati številnih primerov zelo različnih zapisov istega priimka. Skrbni raziskovalci najdejo včasih tudi pet do deset različnih oblik. Naj navedem samo ne najbolj značilen primer iz svoje evidence. Priimek, ki je največkrat zapisan kot Pollak je tu in tam zapisan še Polak, Pollack, Polakh in še kako drugače. Pri ženskih osebah je bila navada zapisati Polakova ali Polakin. Nerad se bo marsikdo držal gornjega pravila in namesto Marija Pollak zapisal Miza Pollakin, kot najde v matični knjigi. Stroga uporaba v viru uporabljenih imen ima za posledico ne le različno ime za bližnje sorodnike, težave nastanejo tudi pri spiskih, ki bi jih želeli delati za vse osebe z nekim priimkom, zlasti se zaplete pri izpisih, ki bi jih želeli urejene po priimku in n.pr. datumu ali kraju rojstva.

Največkrat je torej le pametno slediti priporočilu stroke in samo v skrajnih primerih vrniti duhu domačega jezika vsiljeno nemško zapisana imena in zapisati Neža Klančar namesto Agnes Klanzharza, Jožefa Kavčič namesto Josephine Kautschitschin, Elizabeta Kališnik namesto Elisabeth Kallischniggin in podobno.

Za ženske vpisujmo samo njihov dekliški priimek in nikdar zakonskega ali obeh.

Zgodi se, da za neko osebo ne vemo popolnih podatkov. Manjka nam ime ali priimek ali pa oboje. V takih primerih vpišimo Marija ____ ali ____ Novak ali pa ____ ____.

Kadar ima neka oseba več priimkov in želimo sortiran izpis po enem od teh, je to mogoče doseči tako, da želeno ime vpišem znotraj oglatega oklepaja, n.pr. Eva [Novak] Stare.

Datumi. Najpogostejši datumi so datum rojstva, poroke in smrti. Kot standard ponuja BK še datum krsta in pokopa, možni pa so vpisi še drugih datumov. BK omogoča devet različnih zapisov datumov od 1 do 9. Verzija 2 je izhodiščna. Če je ne spremenimo bo datum zapisan na

način 8 Feb 1955. Ta zapis je kar sprejemljiv, zlasti v prevedeni verziji programa, v originalni nas bi morda motili May, Aug in Oct. Brez težav se sicer lahko poslužimo tudi drugih formatov datuma, vendar včasih pride do zapletov pri prepisu v druge programe. Zapis

8-2-1955 se pri prenosu iz BK v PAF spremeni v 2 Avg 1955. BK sicer vsebuje tudi rutino za konverzijo datumov. Z njo se lahko brez težav konvertira vse vnešene datume v drugačen format. Sam uporabljam standardni BK format, v tem je vnos datuma skrajšan tako, da se brez presledkov vpisuje MMDDLL. Če torej brez presledkov vtipkam n.pr. 020855 bo program to prikazal kot 8 Feb 1955.

Kadar nam datumi niso znani je smiselno naznačiti manjkajoči datum s črticami. V različnih izpisih nas te naznačene praznine opozarjajo na manjkajoče podatke. V prej omenjenem formatu bo BK5 šest zaporednih črtic (______) spremenil v __ ___ 19__, če imamo opravka z drugimi stoletji pa je treba vnesti osem črtic, ki jih program prevede v __ ___ ____.

Kraj. Tudi ta podatek se nanaša zlasti na tri važnejše dogodke: rojstvo, poroko in smrt. BK v standardnem delu omogoča še vpis krsta in pogreba. Ti podatki so pri raziskavah zelo dragoceni in včasih nepogrešljivi. Pri beleženju različnih sorodstvenih podatkov, ki jih

nabiramo pri sorodnikih je torej pomembno pozvedeti za kraj rojstva, župnijo, kjer je bila oseba krščena, poročena in pokopana. Tudi pri manjkajočih krajih je priporočljivo tak kraj označiti s štirimi črticami (____).

Pogosto je mogoče manjkajoče datume bolj ali manj točno oceniti. Za ocenjene datume BK priporoča okrajšave ABT, CIR, BEF in AFT. Tako bomo najbolj verjetni datum zapisovali npr. __ ABT 1910 ali __ CIR 1850. Oboje je oznaka za približno (about, circa): __ BEF 1792 bo pomenilo pred 1792, __ AFT 1818 pa po letu 1818.

S tem smo z glavnimi generalijami v glavnem opravili. BK predvideva še nekatere standardne rubrike, ki jih konča z rubriko Poklic. Ta je sicer lahko prav uporabna, ni pa predvidena v vseh drugih programih in je tako z GEDCOM prenosom ne moremo prenesti n.pr. v program PAF.

Opombe, opisi, življenjepisi. Generalije o osebah so nepogrešljiva temeljna informacija, ta je zelo suhoparna, če ni opremljena vsaj s kratkim opisom. Zato so tekstovni dodatki, ki posameznika predstavijo v osnovnih značilnostih zelo dragocen podatek, ki ga je vredno zabeležiti, zlasti, kadar podatke zbiramo v pogovoru s sorodniki.

Ti zapisi so lahko poljubno dolgi. BK predvideva v ta namen sedem vrstic. Opombe v tem obsegu so zlasti primerne za nekatere standardne izpise. Obsežnejše življenjepise pa je bolj smiselno hraniti v posebnih tekstovnih datotekah.