INDIJA

Uradno ime: Republika Indija
Površina: 3 287 263 km2
Glavno mesto: New Delhi
Prebivalstvo: 919 903 056
Uradni jezik: Hindi, angleški in 18 regionalnih jezikov
Verstva: Hindujci 80%, muslimani 14%,kristjani 2,4%, sikhi 2%, budisti 0,7%, džainisti 0,5%

 

zastava indije

Oranžna barva poudarja pogum in žrtvovanje.
Zelena barva poudarja vero in plemenitost.
Bela barva pomeni mir in resnico.
Modra barva mir in resnico.

Hinduistično-budistično  kolo ali čakra pa je na sredini. Čakra označuje središče duhovne energije. Kolo ima 24 naper - 24 ur dneva; ponazarja, da je v gibanju življenje in v mirovanju smrt.

Daljnega leta 1992 sva se  z možem podala na popotovanje v Indijo. Za najino raziskovanje raznolike dežele, sva imela na razpolago borih 45 dni.Odločila sva se, da si ogledava Delhi, pokrajino Rajastan, Goo (nekdanjo portugalsko kolonijo) in Bombay.

Tu bi vam najprej predstavila nekaj popotniških izkušenj.

Pa poglejmo.

Na mednarodnem letališču v Dehiju: poskušala sva zamenjati 10 USD v rupije (1USD = 30 RUPIJ).Stala sva pred "menjalnico". Nad uslužbencem je visela tečajna lista (na črni tabli zapis z belo kredo). Toda iz nje nisi mogel razbrati čisto nič - ali pa midva nisva ničesar razumela. Uradniku sva pomolila desetdolarski bankovec. Povprašal naju je po potnih listih. Dala sva mu jih, on pa je začel vneto prepisovati podatke. Podatke je vnašal v star, predpotopni računalnik. Ko je zadevo uredil, smo vsi čakali. Računalnik pa ni hotel narediti tistega, kar bi moral. Uslužbenec je zmajal z glavo in vedela sva, da nekaj ni v redu. Tedaj naju je začel spraševati od kod sva. Povedala sva, da sva iz Slovenije, saj je bilo to razvidno že iz potnega lista.

        albin in jaz

Albin in jaz

pabu Deček Pabu in jaz v puščavi Thar

V mestu Jaselmer in njegovi okolici ponujajo številne safarije - popotovanje po puščavi na kamelah. To sva želela okusiti tudi midva. Zjutraj naju je lastnik hotela, kjer sva prenočevala popeljal do najinih kamel. Poleg kamel je stal majhen, droban deček. Predstavili so ga nama in nama povedali, da je on tisti, ki naju bo popeljal na potep po puščavi Thar.
Deček se je imenoval Pabu , bil je star 12 let. Pabu je bil zelo prijazen, zgovoren in zanimiv deček. Povedal nama je, da se z vodstvom turistov na kamelah po puščavi ukvarja že kar nekaj časa. Starši doma niso imeli dovolj denarja, da bi ga dali v šolo. Pred njim je bilo namreč v družini še nekaj bratcev in sestric.Zato ga je stric povabil, da bi zanj opravljal to delo in si tako prislužil kaj denarja. Prepričana pa sem, da je Pabu dobil le majhen delček denarja, ki sva ga mi plačala za celoten safari.
Pabu je bil zadnji v vrsti za plačilo, opravil pa je največji in najnapornejši del dela. Pabu je zelo dobro govoril angleško. Povpraševal naju je različne stvari, o katerih je mnogo vedel, čeprav ni hodil v šolo. Vsega se je naučil od turistov in iz pogovorov z njimi.
Povprašal naju je od kod sva, a Slovenije ni poznam. Mislil je, da govoriva francosko in je hotel tudi ta jezik utrdit v pogovoru z nama. Žal mu to ni uspelo in moral je počakati na kakšnega drugega turista. 

Zelo zanimivi so v Indiji ljudje, najbolj pa otroci, ki so največkrat prepuščeni ulici in se morajo sami znajti, kot vedo in znajo. Zato izkoristijo vsako najmanjšo priložnost in te če se le da "okupirajo". Ti otroci nenehno prosjačijo, ker le tako dobijo kakšno rupijo in nabavijo kaj za pod zob. Nič jim ni nerodno, stiskajo se k tebi, se te dotikajo in zelo radi se slikajo. Pričakujejo namreč, da jim boš fotografijo dal. Zato je zelo priporočljivo, da s seboj na popotovanje vzamete kemične svinčnike, bombone, majhne spominke, tako da jim to razdeliš. Drugače bodo želeli vsaj kakšno rupijo. Pri tem svojem opravilu so zelo trdoživi, ne boste se jih kar takoj znebili.

Nama se to ni zdelo nič nenavadnega, ker sva se pred odhodom pozanimala in izvedela, da je Indija Slovenijo že priznala. Imela pa sva tudi slovenska potna lista in v njem indijsko vizo.
Uslužbenec naju je ponovno vprašal po državi. Slovenija - kje je to? To ni država, pravi. Tedaj sva začela razlagati, da je Slovenija nova država v Evropi, da pa je prej bila del Jugoslavije. Tedaj pa kot, da bi izrekla čudežno besedo - Jugoslavija. "Jes, jes, Jugoslavija", je bil navdušen uslužbenec in ko je to magično besedo vnesel v računalnik, je ta začel premlevati in postoril tisto, kar je moral. Izdal je potrdilo o menjavi denarja. To je v Indiji zelo pomembno, ker je zelo priporočljivo, da ga popotniki hranijo, dokler ne zapustijo Indijo. Z njim dokazujejo, da si v Indiji ne služijo denar, ampak da so tu le na obisku. Po tem potrdilu te lahko vpraša policija in ti jim ga moraš predložiti. Na srečo takšne pripetljaja midva nisva imela.

Na Z države v pokrajini Rajastan (proti Pakistanu) se razprostira puščava Thar. Tam sva nekaj dni preživela v mestu Jaselmer.

Rajastanski muzikant

Rajastanski muzikant

 

decki.JPG (49906 bytes)

Rajastanski dečki

 deklici.JPG (31621 bytes)

Indijski deklici na ulici

Indijska dekleta so zelo lepa. S svojimi dolgimi črnimi lasmi spletenimi v kite
očarajo prav vsakega. Potem se pokažejo še dve črni očki na žametno
obarvanem rjavem obrazu in popolnost je tu. Takšno lepoto lahko le iščeš.

 

zeleznica.JPG (46641 bytes)

         Na železniški postaji

    

  Na zahodu Indije se razprostira puščava Thar. Tja sva se odpravila v mesto Jaselmer. Imela sva v načrtu, da se tja popeljeva z vlakom, ki je v Indiji najbolj zanesljivo prevozno sredstvo. A na žalost je monsun pred tem uničil del železniške povezave, tako da sva morala na avtobus. Na avtobusni postaji sva kupila karte z rezervacijo sedežev. Poiskala sva naš avtobus in že ob pogledu nanj ugotovila, da bo vožnja, ki naj bi trajala 5 ur zelo razburljiva. Na avtobu sva se morala prebiti. Najprej sva si morala sezuti obuvalo, da sva bosa preprodila 30 cm globoko lužo in šele nato sva vstopila. Zato, da sva dobila ustrezna sedeža, sva morala še kako raziskovati. Avtobus se je napolnil in odepeljali smo se. Že na naslednji postaji so se začele težave. Na avtobus so vstopali novi potniki - razmišljala sem, kam jih bomo dali. Avtobus je bil že prej prepoln. Ti, ki so vstopili pa so tudi imeli rezervacije sedežev. Problem je bil le v tem, da sedežev ni bilo več na razpolago. začela so se prerekanja, a tisti, ki je sedel je sedel. Hvalabogu sedela sva tudi midva.

 

jaselmer.JPG (18836 bytes)

Pogled na mesto Jaselmer

avtobus.JPG (24243 bytes)

Naš avtobus na pol poti v mestu Pokaran

postaja.JPG (29372 bytes)

Avtobusna postaja v mestu Pokaran

Obiskala sva tudi področje Goe, ki je bila nekoč portugalska kolonija. Goa ima čudovite peščene plaže, ki se razprostirajo v širjave. Tu je pravi raj za odih, za sprostitev. Ni kot pri nas, ko je vsak košček plaže zaseden in iščeš svoj prostor. Tu se lahko namestiš kjerkoli ti srce poželi in uživaš v samoti, dokler te ne preseneti kakšen prodajalec ali prodajalka različnih uslug (prodajalka sadja, osvežilnih pijač, maserka,...). Če si "utrujen" od popotovanja ti to resnično prija.

obala.JPG (15860 bytes)

Rajske plaže v Goi

pod palmami.JPG (42604 bytes)

Mir pod palmami

domov     Bali     Tunizija