• domov • gor •

 POEZIJA

IZ GRAFIČNE MAPE TRIPTIHON, samozaložba, l. 1980

Sive oči so
belo morje;
sinji brod.
Izpod lesenih kosti, ododspod
se valijo kvadrataste pare; zima mežika.
Ribe bolščijo. Čutíti je strumno

Kako na barki bleščim!
Valijo se snopi vodá; šumijo geni;
vlakna denejo, da je tako, da:
״kakobithočešpoetintipretežkojevprsihosít.״
Slika valov.
Vanjo se krhetajoči jaz zapika.
״Ta pesem je konstrukcija!״
Vzklikne nekdo.
Skozi meglo se tišči monolog.
״9. marec, Primavera.
Zemlja napenja travne trebuhe.
Po njih stopata dva.
Koraki po gnilem medu dišijo.
Na svilene trobente igrata.
Koščene note se kotalijo.
Od neba odmeva
sinji trara, trara.״
Iz iveric zaboj, v njem stroj molči. Drsim.
Črni prodi; mrtvih barv nasip.
Tam stoji on; - daljave pregovarja morjé –blesk.
Hodita dva; tih šum.
״Hip.״ Vzklikne sopran.
Čas beži; znana stvar;
(brod stoji; gredo trijé; ti, jaz, midvà)
gredo stvari. Stoji triptihon.
 

APNO, OGORKI, samozaložba, l. 1988;
brez paginacije

v sivem jutru mož
stoji;
v roki srp;
stoji nad zrnjem
streh dreves bregov in holmov;
stoji
brezkrven; dokler
se luč
ne vdre
skoz opne vse
da ropotajo sončni kamni
v žilah;
takrat zeleni mož
izpahne roke moč navzven
in šine s
srpom
vase
da se iz njega
vsuje
solzni slap
grmenje ropot
cviljenje in
tišina
črna
 

ZA JEZOM NEBA, Cankarjeva založba, l. 1989;
str. 15, 16, 49, 59, 79, 93, 103, 106, 111

JEZ

dolina zelene milosti
v nji miloba silnosti
v sinji dvorani zidani
se vrti
pokljajoče vezivo snovi
oglata jedra črnosti
predejo nitje jekleno
da bi nas ne vzelo
od bega k lúči
od znojnih kapelj
od noči
sesute v zrcalo večnosti
nihajoče v nebnih podih
lobanje
raztrgane
od verig krvi


STATVE

v sončnem vetru
hladno perilo plapola
strgano mežika
v moje oči
in me poljublja v kožo
na ta sinji dan
stroj za pisánje
otipavam s srcem
ki v njem z vozli utripajo
statve jeklene
žile pretikajo skoz mrežnico sveta
da tvar in stvar
v nebo in dan drhtita
da v kost in jok
in smeh in kri
je stkan gol bog


JEZIK

zvarki iz nedrij sveta
se brez konca zlivajo
v raztrganine telesa
v bele krpe oživčja
z ostanki božjih stvaritev
da s členki kosti razprem
v zatilju kamnaste kosme spomina
in bljuvnem jedra žareča
in zelena kri na opečnatem zidu
spolzi kot črna molitev
ko obliznem hropeče
privide besed
snov
klavnih daritev


DVOJNA ZVEZDA

Zvezda nosi mene,
nosim zvezdo jaz
jez srca zgrajen,
črna voda v meni
zvezde je obraz.

Je spomin raztaljeni
voda obraza nebnega,
zvezda črna v meni
kamnati migljaj je
belega srca.

Črna je belina
že od vekomaj,
zvezd migljaji meči,
in zrcalo obraza
je vodnáti zmaj.

Misel v jezu sŕca
črnost je brez dna,
le z goloto zvezde
je beló preboden
zmaj iz kámena.

Kamnasta je soha
mojega srca,
beli jez obraz je
in zvedavost misli
črne kaplje iz neba.


JANUAR

v ognjišču mesa
žerjavka počiva
tvoje duše ognjenost
kri topla ki v nji leživa
ki skoznjo polzi
vroče mleko srca
šelestenje možganov
da v lesu goriva teles
vzdihujé in s tihimi poki
vase sesedava se
v prhkoto ene duše
v belo temino večnosti
ki v večer strmi
skoz globine tvojih oči


ENAKONOČJE II

nemirni bron septembra buči v srebrnih krošnjah,
panonski veter uvija trepalnice poletja,
raztaplja žile trav,
da vonj jeseni sije skozi luč ravnine,
ki pada za obzorje vzhoda;
drgeče v pričakovanju zdraviliška zgradba,
beton, vezivo stekel, premice zaklete, materiali
done v tišini neizrêčenih besed;
radost je ubrana skoz srca ljudi,
ki misli njihove srečujejo se na hodnikih,
vklepljajo v dvigalih,
raztapljajo v žvenketu vilic, nožev,
v jedilnicah skrbi;
nekje pod plazmo zemlje korenine so
ljubezni; hči
Anja, ki si pričakovanje
tega, kar v meni ni
in kar se dogodilo bo nekoč
v neba ravninah, padajočih skozi noč
zgorelega srca; moč
naj bo v srečanju enakonočnem
s smrtjo v tvoje babice očeh,
ki naj ti da videvanje pokrajin človeškega sveta skoz čas,
drobeč različnost dni v luč milosti,
v ljubezen, ki naj vselej znova oplakne ti obraz


BISTRA

Srca bistrina je, ki vre iz skale temne,
z apnenčastimi zvoki je sešito barje,
ki spušča se v Ljubljano mojih misli, voda
steklena reže otožno šoto, veže kras in
podnožje gózdov davnih z daljnostjo miline
neba poletnega, ki pne, prepet z oblaki,
se izza krošenj vrele zelenine skozi
sinjino žarkov svojih v neskončnost. Soj njen
ne ugasne tàkrat, ko zagrne luč podzemna
treh bitij živost, ki zdaj tu sedimo,
in tudi ne, ko spod kamnite skorje misli
bistrina vednosti o vsem, kar naj bilo bi,
ko vse človeško skoz zrcalo niča zgine.
Hči Nanča, mati moja, jaz v zrelih letih
v parku grada samostanskega sedimo,
skoz srca naša vre poletje s ščebetanjem,
ki lastovičji let z njim označuje svoje
kaotičnosti smisel. Tehtamo vsi trije
pomembnost in igrivost, bojevanje račje
za hrano, spuščajoč z dlani ostanke kruha.
Zelena zvonkost svetlega prepleta misli,
vijuge vodne kreše so zrcalo nebno,
ki vanj je ujeta moja misel. Ta se muja
že vrsto dni dognati poezijo, jedro
vseh povezav v svetu združiti v vizijo,
v en sam oblak iz krošenj, ki buhtijo žive
iz vrela kraškega, preboden z vprašanjem,
kako so razvejane žile mater davnih
v šestletni hčeri Nanči, koliko bilo je
predajanj tihih materinskosti iz roda
v rod in koliko bilo je varovanja
pomenov, smislov v dotikih materinskih.
Le koliko bilo je združevanj med silo,
ki v moških videnjih beži iz časa in med
močjo, ki v ženski je predanosti v življenje.
Sedimo tam ob jezeru kraj kovačije,
ki spremenjena je v muzej. Drčijo gózdi
skoz dušo nas vseh treh. V oglenem prahu bije
tišina kovačije. Vije se prostorje.
V njem zvon brni zelen. Z njim moj praded, ki bil je
kovač zvonar, utrip hčerá in sínov lije
v zemljo. Iz svetá kri bistra nebna sije.


zvezda utripalka

osvojiti
prostor vseh
prostorij
ki so povsod
in so vse
kar je prešinjeno z vsem
in tudi s tem
kar je celo
izven
tegà
kar je morda
in kar je v času tem kot bog
ves prostor ta
ki je v meni
v tebi
ki je v nas
vse to
izzvati
je mogoče
ko izgubiš
svoj čas
ko skoz obraz telesa
svetlí
to česar
v umovanju
ni
 
ZOON POLITIKON, Založba Lipa, l. 1990:
str. 6

SLOVENSKI LIST

ne vem kako bi človek zgrabil
sluzavo gmoto slovenske krvi
tako da bi pljučni mehurčki zatrepetali v nji
in bi kaplje mojih presnih oči se pocedile
skoz golt in pocepale v gnoj lastnih črk
kako bi zgrabil vse te poljane in fabrike
gozdove in ribe pa okna gorá in ljudi
da bi vse to uzrlo hkrati svoje rojstvo in smrt
kako bi zgnetel vso to bledikavo srž
to mezgo zrcal ki z nje besedami
mažemo kruh si vere vase
da bi golota obstala koščena od radosti
da bi škrbet gladu po resnici
pogoltnil sam sebe in sveti vrt te dežele
in da bi milost postati del tega kar nisi ti
razklenila roke notranjih čutov
ki s prijemi oglatimi davijo lastne pojme
da božje bi zasijalo od svežosti
ki diha iz popja videnj
da bi zazijal od silnic različnosti
v tej pokrajini žareči od teže
in da bi zgorelo vse v ljubezni
do blaznih daljav
s katerimi nas nič ne veže
 

EDEN, Cankarjeva založba, l. 2001;
str. 15, 39, 43, 55, 61, 73, 91, 99, 129, 149

praedicatum

čas zbit v stavku
caplja z izjavo
vse bolj od smisla oddaljen
loveč pomen za rep
o sebi govori
da je razkol
udor človeka
skoz kri
med govno in nebo
v kamnit obraz
sapo lovi
ta čas
jeclja
o tem kako
ni ga drugače
kot kadar je vklenjen
v meso
in v trpljenje
pa tudi v božji smeh
ko vidi
da skoz govor vsak
skoz čas
vse bolj od sebe olupljen
hodi gol okostnjak


VRV

Osnutkov norih pesem je sesuta,
prekriva drznost sanj koščenih trava,
cvilečih nožev plapolanje, kruta,
predpustna to, pepelnih žil postava.

Bingljajo žrtve v kleti prs brezimne,
cinglja podplat kot hripav zvon, konfeti,
v zelenem svodu črne zvezde, himne
so rabeljske, v grlu psi pripeti.

Iz kože d'jan, zemljénega korita,
obešen sem na svojo masko, slečen
mesa, nažrt, pijan pomij dosita.

Cveti mi v popku črv, ker sem večen
in vražji bolj, v očeh bobne kopita,
kot moj obraz, ki božji je in srečen.


DESETEREC

Črna zemlja, zêlene dobrave,
iz daljave grom, razsut po nebu,
je pomlad to, ali dar jeseni
z listjem žoltim, plodnostjo v drevju?
Ni to zemlja, to so blatna polja,
razkopana, kakor srca črna
od eksplozij, ki v njih žile ognja
razdejale dušo so telesa
in prsteno rakev so odprla,
ki v nji skrita so krvava zrna.
Prt zeleni, niso to dobrave,
to je hip le, bridki stok očesa,
plamen blagi, zlata luč spomina,
ko v tihotnem ognju živost našo,
slike blage, vsakdan, smrt zagrne.
Grom v drevju, vejah posejanih
kakor ptice razletele v nebu,
ni pomladna, ni jesenska vihra,
ni to vojna, ni to jeza božja,
to zdrobljena solza je zamolkla,
maternica, od gorjá nabrekla,
to je, kar se trga, kakor vera,
to je, kar se trga z muko strašno
iz otroka, ki je vsak, kdor umira.


HIP

Vreteno tvoje naj se več ne obrača,
zrcal veriga v popkovini obraza,
naj strga se oglena zarja jaza,
stemní blesket krvi, te pesmi igrača.

Neizpovedan, dolg neba se vrača
na novo vselej skozi nič, ekstaza
vsegá kar je, hresti v sebi od mraza,
ko bliske zla v besedah preobrača.

Kdaj hip odpre se, belih zvokov cvetje
osuje se skoz čase, črni šivi,
semena zgodbe izdihnejo, in petje?

Kdaj se žrtvuje, reši neimenljivi
izraz, ki zre skoz to, kar svet je,
izreče večnost, tebe, jaz minljivi?


SANSKRT

V prsih srh je prah,
zgneten s krvjo,
v krik neizrečen, ubog,
zavrtan par prhnečih zob,
v škrtanje jezika skrit.

Strah, glad in duh so dolg
blagá, v zrklu uzrt,
mrk bog in lik dreven
so vrata v vrt, sad blagosti
razžrt, ogenj podobe strog.

Izrek je žrtvovanje ved,
v golem srcu glave smrt,
v morje rek izplavljen žreb,
žrd sna, križ čez urok,
izmirjen rob, vrh dna, v dver zajet.

Strd biti srp je,
od rezov bel,
zastrt v dih in bitje,
zrel od teme oseb,
srž besa, prakrst besed, izlitje.


STREL

Sad, nabit z vodó, kot popje
zvezd rumenih, zrak zgoščeni
gnije v krvi, smrti zob je,
sekani obraz voščeni.

Jabolko tiči v rebrih,
strme oble so se izvile,
gre postava, smrt med stebri,
senožeti gole, mile.

Korenine v ustih, rabelj
stebla misli v zanke plete,
prsi stokajo od grabelj,
rjove angel, glava cvete.


KRIŽANI

Naslika rojstvo skoz srce
kopjanik, sklene v svojo pest
otrplo seme, drog odpre
jeklenih listov knjigo, vest.

Oplakne sinji čopič kri
iz belih prsi, trnjev čas
kapljá iz osteklelih oči,
umakne vase svoj obraz.

Spočetje božje kot telo
počiva v križu, večnost spet,
ko skloni glavo, je nebo,
v materinsko luč pogled.

Iz nedrij kamna zvezan dom,
se odpira davna noč in skrit
oznanja dan, ko ulit bo zvon,
v bitjih rešnji sel, ubit.

Vstane umrli, iz jasli vzet,
zaklad prosojno je blago,
ki vanj je človek bil zavit,
odtisnjeno besed slovo.


P O M L A D

I

Ptiči letijo navzgor preko obzorja lepote,
režejo v jedrih oči nedoumljini načrt,
viri so vriskov in sanj, vlaknate črke izjav.

Vrči v opnah čeme, smisel, narek žuborenja,
lestve, cvetovi višin, spijo v sinji mehkobi,
tiplje oblak rob nebá, vonja morjá korenine.

Blizu je okno daljav, bitja drevena v njih,
goli žvenket zelení, ključi in takti jezika,
snov je bohotna, žarí, mila pomladna je smrt.


DVANAJSTI SONET

Nekoč, nekje je svet prešel v sebe,
ne da bi vedel, kdo njegov je stvarnik,
zato je duh neštetost ene osebe,
in duša bitje vseh pojavov stvarnih.

Veriga pesmi ruži trup z obrazi,
nanizanimi v gori, morju, sanjah,
v breznu in pustinji, v porazih,
zvrti se v temni venec, zvon iz kamnja.

Z njim se spoprime človek, lestev zgrabi,
nebo mu spahne molk, izum poeta,
zrcalo sklepov, jezik stre v glavi.

Srce razlije pesem neizpeto,
oko jo golta, sveder lučni ustavi
na križu sin, spočet še pred očetom.


*

suka se okno donenja
golo telo v njem brsti
iz temnega zvona se vzpenja
neba drgetanje v oči

mavrična knjiga se odpira
črk ni podob in ne črt
utripi kamnitega vira
besede strohnele so vrt
 

BLEŠČICE, Založba Mondena, l. 2001;
str. 8, 52, 6o, 66

sem dolgo bil ponosen
zaradi nore groze
sam s pesmijo na ustih
v zobeh bingljanje rože
ovela smrt je bistra
in pisano blešči
to večnost je in iskra
ki v umu se iznori

*

poet mar veš
da teh nešteto pesmi
ki naj v eno bi zajele svet
ne moreš izpeti
le z eno samo križati
Boga v srce
in pot na vrh neba
prekleti

*

iz ene črte
troje src
je seme
bele rože
škrtáje v pesku
vleče prst
podobe zrele
črne pesmi
daje iz kože

*

violetne zvezde
zabijajo v krsto
žvenket srebrnih misli
krohot nebeških duri
se poljublja
z mrtvaškim prtom
in z radostjo podkuri
vesolje čvrsto
 

SINJI KLICI, Založništvo Abram, l. 2006;
str. 26, 50, 51, 55

z glavo v zvezdah
krilim nad prepadi
skoz goro nihajo kolena
prek grebena jaham v nadi
da v daljavi grom
je znak
naj odmevanje v meni
strga temni oblak

*

pregrinjala neba
biserne kope
žarijo oblaki
vanje rišejo ptice
to kar so božji koraki
v melodijo
skrito telo
in v sinje klice

*

z večerom sestopa modra gora
v škrlatno morje
do grla potopljena
poje s sopranskim glasom
pomaga škripajoči obli
da se vrti okoli platinaste osi
skozi temne misli

*

na hrbtni strani temè
drget bele knjige
razpet v nedogled
z odtisi zenic
tega sveta
neznana sled
pisave Drugega
dvogovor brez besed
 

TESTAMENT, Celjska Mohorjeva družba, l. 2008;
str. 60

        M A G I S T R A L E

Meso v globokem snu besedo sliši,
Atomov simfonija v duši goli,
Terase v nebu odzven so vedno tišji,
Rojenih iz ozvezdij zdaj, nikoli.

Kamniti zublji magme v gorah strti,
Razlita večnost zgodbo preizkuša,
Spočetje ni začetek blage smrti,
Telo dopolni, k čemur hoče duša.

Iz rebra gnetem vrč za dvoje obrazov,
Lobanja v prhutanju jader zeva,
Nikdar ne vem, s katerim bo izrazom

Iskanje zvona ustavljeno, sameva
Celote izris, povezan s srčno razo,
A radost poje v krajih, kamor greva.

 

RAZGOVORI V ŠKRLATU, Založba Goga, l. 2012;
str. 1 (levo,desno)
obstaja tudi elektronska različica
 

za očmi
kjer ti dve
srebrni obli
iztezata roke
v možgane
so škrlatna polja
drhtijo pokrajine
utripajo osebe izžgane

krik prileti
pade na tla
raztali
naju oba
brez bolečin
sva v nebu
razgled
modrih lin
   

KNJIGA SE NASMEHNE, Hiša poezije, l. 2017;

knjiga se nasmehne
pobožal jo je prst
premaknil list
na drugo stran
temina srca
izriše utrip
bel vrt
hip večnih sanj