Likalnik služi za ravnanje oziroma oblikovanje gub na tkanini s pomočjo toplote in pritiska.  Prvi likalniki izhajajo iz 17. stoletja. Sestavljeni so bili iz trikotne plošče z ročajem. Da so jih ogreli, so jih postavljali na vročo ploščo štedilnika. Kasneje so spremenili zunanjost likalnika tako, da so vanj lahko dali žareče oglje. Ti likalniki so bili nevarni, ker se je pri tlenju oglja tvoril ogljikov monoksid. Zato je bilo potrebno prostore zračiti.  Sodobni likalniki imajo električno gretje in regulacijo izvedeno s pomočjo bimetala.

Sestava:

Osnovni deli likalnika so: 
grelna plošča, 

priključna vrvica,  gumb za nastavitev tempereture(R), bimetal(B), bimetalno stikalo(S), ročka, kontrolna lučka in rezervoar za vodo.


Delovanje: Pod ročajem likalnika je gumb, s katerim naravnamo primerno temperaturo, ki ustreza določenim vrstam tkanine. Po vklopu likalnika grelna plošča zelo hitro doseže nastavljeno temperaturo, nato se grelec samodejno izklopi, dokler se plošča ne ohladi za nekaj stopinj. Sledi ponovni vklop grelca in nato izklop itd.
To opravlja bimetalni regulator, 
ki je nameščen nad grelno plošču in uravnava vklop in izklop.




Postopku, ki ga opravlja bimetal pravimo regulacija.
Poznamo tudi parne likalnike saj se s paro še pospeši odstranjevanje gub.
Da je treba večino tkanin pri likanju navlažiti.
Da za vlaženje uporabljamo mokro krpo ali pa parne likalnike


slika prikazuje sestavo sistema za vlaženje