---

 Vsak električni krog potrebuje napetostni vir.
Nizke napetosti nam dajejo baterije.

V baterijah je vskladiščena kemijska energija, ki se ob uporabi (priključitvi) pretvarja v električno energijo.

Na sliki je prerez baterijskega člena, ki se uporablja najpogosteje . Imenuje se suhi ali Leclanchejev člen.  Sestava: V središču je okrogla grafitna palica, obdana z   elektrolitom (zmes amonijevega klorida, manganovega dioksida in grafita), vse to pa je postavljeno v kovinsko posodico iz cinka, ki obdaja člen. Ko se snovi v baterijskem členu izrabijo in še elektrolit izteče je neuporaben in ga zavržemo.

V baterijah dobimo električni tok s pomočjo kovinskih ploščic - cinka in ogljene palčke. Ko sta elektrodi potopljeni v salmijakovo vazelinsko maso, kemijska reakcija požene elektrone iz cinkove elektrode po žici preko porabnika proti ogljeni elektrodi.

                    Električni tok oziroma nosilec električnega naboja (elektroni) tečejo le, če jih  jih k temu sili električna sila.
  

	Imamo več vrst baterij, med katerimi so po izvedbi najznačilnejše: navadne baterije (navadne jim pravimo zato, ker  je uporabljen najpogostejšo Leclanchejev člen in niso zavarovane pred izlitjem in s tem lahko poškodujejo električne naprave),
	alkalne baterije (zaščitene proti izlitju) in
Akumulatorska baterija za daljinsko voden avtomobil s polnilcem	akumulatorske baterije (lahko jih ponovno polnimo). Avtomobilski akumulator v prerezu

    Baterija 1,5 V je pravzaprav en sam člen.
Baterije z višjo napetostjo so
sestavljene iz več posameznih členov.

Prvo baterijo je izdelal Italijan Alessandro Volta davnega leta 1790.  Uporabil je srebrne in cinkove okrogle ploščice, mednje pa je vstavil v slano vodo namočeno klobučevino.	Sestav Voltovega stebra
Baterijo si lahko izdelaš tudi sam! Potrebuješ krompir ali limono, v katero zabodeš dve elektrodi (cinkovo in bakreno ploščico) ter instrument, s katerim boš lahko meril tok, ki teče med elektrodama.