|
Priredbe manj znanih in pozabljenih ljudskih pesmi iz Bosne, Makedonije, Grčije in Turčije, ki se naslanjajo na notne in terenske zapise, izvajajo: Klarisa M. Jovanović (glas), Vasko Atanasovski (flavta, sopranski saksofon), Igor Bezget (arabska lutnja, kitara, sarod, kontrabas) in Nino Mureškić (tolkala) ter glasbena gosta Sašo Olenjuk (violina) in Draga Davitkova (spremljevalni glas). Zven arhaičnega petja z grlenim nastavkom in nazalno artikulacijo subtilno dopolnjuje džezovsko muziciranje spremljevalnega tria. Tonski mojster in producent: Borut Belančič.
Enako globoko, kot je zaničevanje Balkana kot prostora zaostalosti in plemenskega bratomornega divjaštva pri vsevednih puhloglavcih, je tudi navdušenje nad njegovo pestro glasbeno dediščino pri tistih, ki jih je očaral mik njegovih zvočnih bogastev. Klarisa M. Jovanović in Trio Bahur ne pristajajo zgolj na karto eksotike, temveč, nasprotno, jemljejo izseke iz balkanskih zvočnih tradicij kot podlago za svoj lastni izraz. Pevka Klarisa M. Jovanović nas preseneča že dalj časa: tako z izvajanjem grških in judovskih glasbenih tradicij kot s specifičnim naslanjanjem na slovensko tradicionalno glasbo. Trio Bahur (Igor Bezget - brenkala, Vasko Atanasovski - pihala, Nino Mureškić - tolkala) je sicer že dolgo prisoten na sceni, a je doslej ostajal bolj v ozadju slovenske scene - ali pa je bil preprosto preveč "mariborski". Srečanje izkušene pevke in razmeroma nove instrumentalne zasedbe se je izteklo v izdaji enega najboljših albumov posodobljenih glasb sveta, kar jih je doslej izšlo na Slovenskem. In ne samo pri nas.
Hasret (turško hrepenenje, ljubezen) nas navdušuje od prvega do zadnjega tona. Z vrhunsko vokalno izvedbo in z izvrstnim, četudi na prvi pogled povsem nepretencioznim muziciranjem spremljevalne zasedbe, z dinamiko in prefinjeno kontemplativnostjo, z improvizacijami in naštudiranostjo, z zvočno pestrostjo in premišljeno orkestracijo, z ritmičnimi prelomi in lahkotnostjo, nenazadnje pa tudi s skrbnim izborom pesmi iz Bosne, Makedonije, Grčije in Turčije. Samo upamo lahko, da bodo pri Dallasu znali ploščo plasirati tudi na tuje, saj gre za svetovno kakovost.
Rajko Muršič, Muska, marec 2002
Raritetna plošča pevke Klarise M. Jovanović je namenjena predvsem glasbenim sladokuscem, pozornost pa bo vzbudila tudi pri ljubiteljih etno godbe in jazza. Izjemno zanimivega glasbenega izročila iz maternice evropske kulture skorajda ne znamo več poslušati. Moderna senzibilnost je pogosto slepa in gluha za finese tisočletnih tradicij. Posebno glasbene čutnosti Balkana, južne in vzhodne Evrope, ki so z zlato nitko strunskih glasbil tesno povezane s pradomovino, mitično in mistično Azijo, na poslušalca učinkujejo kot arhaična tujost, ki živi le še v skrivnostnem objemu arhetipskega spomina. Amnezija pa se vendarle zdi začasna. Najrazličnejše etno skupine so v zadnjih desetletjih za promocijo teh kultur (tako živih kot mrtvih) verjetno naredile več kot vsa muzikološka znanost. Vse pogosteje pa se tudi pri "navadnih" poslušalcih pojavlja sindrom zvočne zasičenosti, nezadovoljstva z neinventivnimi "dosežki" glasbene industrije, ki ljudi puščajo duhovno in vsebinsko nepotešene, vračanje k izvirom ljudskega in neposrednega, pristnega in iskrenega pa je kakor medicina, ki (p)oživlja. Celo melanholija in hrepenenje, ki prevladujeta na tej plošči, na poslušalca učinkujeta kot nekaj svežega. Predvsem v smislu odlične izvedbe in originalne "transkripcije" starodavnih napevov, prepričljivi pa so tudi pevkin izbrušen vokalni nastavek, intonančno čist zven in mojstrsko oblikovanje fraz. Deset skladb iz različnih dežel so glasbeniki namreč učinkovito reinterpretirali, dodali svoje videnje in slišanje preprostih melodij (te največkrat ne presegajo intervala kvinte ali sekste) ter jim vdahnili osebno zvočno noto. Slednje zagotavlja že sama zasedba spremljevalnega tria, v katerem se združujejo ugledni instrumentalisti Vasko Atanasovski (flavta, sopran saksofon), Igor Bezget (različna brenkala) in Nino Mureškič (tolkala), pri dveh skladbah pa sodelujeta še violinist Sašo Oljenuk in pevka Draga Davitkova. Kot izredno učinkovit in posrečen se je izkazal tudi jazzovski pristop, ki na eni strani prefinjeno nadgrajuje starodavno pevsko tektoniko, po drugi pa omogoča improvizacijo in svobodnejše izražanje. Posebno improviziranje je (bilo) zagotovo tudi sestavni element avtentične izvedbe vseh posnetih skladb v svojem "naravnem" času in okolju. Kako tudi ne bi bilo, saj je etnični prostor te plošče dobesedno prepreden z vplivi najrazličnejših glasbenih tradicij, emotivno bogat, glasba pa je od nekdaj opravljala mimetično vlogo lokalnega kronista, a bila istočasno tudi najgloblja vez z duhovnimi temelji celotne skupnosti. Improvizacija je v takem multikulturalnem miljenju nuja, potreba in najboljši povezovalec različnosti. Kot nekakšna čarobna loza, ki povezuje čase, kulture, kraje in ljudi. Skratka, plošča, s katero Jovanovićeva uspešno nadaljuje tradicijo grlenega petja in ohranja nazalno artikulacijo glasu, ima tudi pomembno razsežnost ponovnega vzpostavljanja mnogih zvočnih povezav, ki te kulture spajajo v enovit, a raznobarven organizem.
Jože Štucin, Večer, 6. 3. 2002
"... Gre za izredno pretanjen in navdiha poln dvogovor človeškega glasu in glasbil ... Pesmi na zgoščenki imajo izrazno moč, ki presega vsakršen kulturni okvir ..."
Milko Poštrak, Nedeljski dnevnik
"... Jovanovićeva tokrat raziskuje in na svojstven način nadgrajuje pesmi iz Bosne, Turčije, Grčije in Makedonije. Njen osupljivi vokal podpira trio Bahur s pretanjenim muziciranjem, ki marsikdaj spontano preide v jazzovsko improviziranje ... Klarisa spretno ohranja duh patine in občudovanja do gradiva, ki ju terja védenje, da imamo opraviti s pesmimi iz preteklosti, in vendar vsaki pesmi vtisne svoj neizbrisni pečat, si jo prisvoji ... Poleg melizmatičnega in grlenega petja k občutku pristnosti pripomore tudi pevkino tekoče obvladanje večine jezikov, v katerih poje ..."
Mario Batelić, Radio študent
|
