RAZISKOVALNA NALOGA
OŠ Cirkulane – Zavrč
KULTURNO
ZGODOVINSKI ORIS KRAJA ZAVRČ S POUDARKOM NA NEKDANJEM REČNEM PROMETU PO DRAVI
ETNOLOGIJA
|
Mentorja: Karla
Domjan in Janez Zupanič |
Avtor: Žiga
Domjan |
ZAHVALA
V
nalogi, ki je pred vami, sem skušal ohraniti delček iz bogate kulturno
zgodovinske zakladnice naših prednikov. Pri tem so mi bili v veliko pomoč
posamezniki in skupine, ki se jim za to posebej zahvaljujem.
Da
je naloga izdelana v takšnem obsegu, gre zahvala predvsem mentorici Karli
Domjan, predmetni učiteljici likovne vzgoje, in mentorju Janezu Zupaniču,
profesorju sociologije. Oba sta me s spodbudami usmerjala in bdela nad mojim
raziskovalnim delom.
Hvala
ravnateljici šole Diani Bohak-Sabath
za podporo pri mojem delu, profesorici angleščine Vesni Koren za pomoč pri
prevajanju povzetka, predmetni učiteljici slovenskega jezika Marici Zebec za
slavistično lektoriranje. Hvala tudi vsem ostalim, ki ste mi tako ali drugače
pomagali pri pripravi raziskovalne naloge.
Žiga
POVZETEK
Tema
mojega raziskovanja je vpliv reke Drave na kulturnozgodovinski razvoj mojega
domačega kraja Zavrč v Halozah. V nalogi nisem mogel mimo kulturne dediščine
mojega kraja, zato sem predstavil tudi nekatere kulturnozgodovinske objekte.
Veliko
podatkov o mojem kraju sem našel v različnih virih. Tako sem v raziskovalni
nalogi predstavil nekaj splošnih podatkov o kraju, o župniji, šolstvu, dvorcu v
Zavrču in njunih nekdanjih lastnikih, o gradu Borl
kot nekdanjem upravnem središču, o reki Dravi, splavarstvu in cerkvi Device
Marije…
Največ
časa in energije sem posvetil predvsem brodarjenju
čez reko Dravo. Raziskovanje mi je predstavljalo še poseben izziv, kajti o
nekaterih dejavnostih in zgodovinskih dogodkih v literaturi ni veliko
zapisanega.
Odločil
sem se, da bom o brodarjenju povprašal nekatere
krajane. Izvedel in zapisal sem marsikaj zanimivega, morda tudi za bodoče
rodove.
Ključne besede
Zavrč,
splavarstvo, Drava, brodarstvo, cerkev Device Marije
SUMMARY
The topic my
research is the influence of the river
Drava on the cultural-historical development of my home place
Zavrč in Haloze. It was impossible
for me to just pass by the
cultural heritage of my place,
and because of that I presented
some of the cultural-historical monuments.
I
used different sources to find a lot of information
about my place. I presented some general information about the place, the
parish, the school system, the mansion in Zavrč and its former
owners, about the Borl castle
as a former centre of administration, and also about the
border disorders, the river Drava, the rafting work
and the church
of Virgin Mary…
I
devoted most of my time and energy
to ferrying across the river Drava. The research was
a special challenge for me, because there isn̓ t much written about
some of the activites and historical
events.
I
decided to question some locals about the
ferrying. I learned and wrote a lot of interesting things, perhaps even for our
future generations.
KAZALO VSEBINE
NEKAJ ZANIMIVOSTI IZ ZGODOVINE ŠOLSTVA V ZAVRČU
O SPLAVARSTVU PO DRAVI IN SAVI
Splavarstvo kot navdih literatu
Spominsko pričevanje Karla Žnidariča
Spominsko pričevanje Ivana Pucka
Spominsko pričevanje Ferdinanda Šešeka
Spominsko pričevanje Ivana Težaka
Spominsko pričevanje Viktorije Murkovič
Spominsko pričevanje Antona Petroviča
Ugotovitve na osnovi terenskega dela
Statistična obdelava anketnih vprašalnikov
UPORABLJENA LITERATURA in VIRI
KAZALO SLIK IN GRAFOV
Slika 1: Razglednica Zavrč – Dubrava, poslana 1937.
Slika 2: Razglednica Borl, začetek 20. stoletja.
Slika 4: Zavrč na topografiji
iz leta 1681.
Slika 6: Razglednica na
kateri je viden plavajoči mlin, na bregu kostanj pred krčmo.
Slika 7: Splav na Dravi,
razglednica poslana 1912.
Slika 8: Cerkev Device Marije
pred prenovo.
Slika 9: "Oslov
hrbet" in zunanjost cerkve Device Marije.
Slika 10: Brodarska hiša
(danes vikend).
Slika 11: Ostanek priveza
jeklene vrvi ob brodarski hiši.
Slika 12: Pogled na brodarsko
hišo z desnega brega Drave
Graf 1: Starostna slika
anketiranih
Graf 2: Prikaz koliko jih ve
za splavarstvo.
Graf 3: Prikaz koliko jih ve
za brodarstvo.
Graf 4: Prikaz mnenja o
vplivu na kulturno zgodovinski razvoj Zavrča.
Graf 5: Prikaz mnenja o
pomenu raziskovanja.
UVOD
Sem
zvedav devetošolec in v letošnjem šolskem letu sem se
prvič odločil za raziskovalno dejavnost. Za predmet raziskave sem izbral svoj
domači kraj Zavrč, posebej pa me je zanimal vpliv, skozi kraj pritekajoče reke
Drave, ki je neizbrisno zaznamovala razvoj kraja. Poseben poudarek pa sem dal
nekoč razvitemu rečnemu prometu skozi Zavrč po reki Dravi in prečkanju reke z brodom, ki je nekoč povezoval »polance«
in Haložane.
Današnja
občina Zavrč sodi z okoli 1500 prebivalci med najmanjše slovenske občine in
leži v severozahodnem delu Haloz. Središče občine je naselje Zavrč, katerega
starejši del se je razvil ob župnijski cerkvi sv. Miklavža. Kraj se je nekoč
imenoval Sauring ali Sauritsch.
V
kraju je bila že v srednjem veku pomembna obmejna postaja z mitnico in carino,
v bližini župnijske cerkve stoji na robu naselja završki dvorec. Skozi kraj je
v preteklih stoletjih potekal razgiban rečni promet.
Kraj
se ponaša z bogato dediščino preteklosti, še vedno neokrnjeno naravo, tradicijo
vinogradništva in s skromnimi, a gostoljubnimi ljudmi. V devetih naseljih, ki
se razprostirajo na dobrih 19 km2, prebivalci vztrajajo še danes.
Med življenjem nekoč in danes je velika razlika-danes živimo drugače in
predvsem bolje. Kraj ima urejeno infrastrukturo, sodobno šolsko poslopje,
obnovljene kulturnozgodovinske spomenike.[1]
Bogata
kulturnozgodovinska dediščina, vinogradniška tradicija, raznolika stavbna
dediščina, številna sakralna znamenja in obeležja, podatki o rečnem prometu po
Dravi so spodbujali mojo radovednost, mi postavljali vprašanja in zahtevali
odgovore. Posebej pa mi je bilo zanimivo brodarjenje
čez reko Dravo, o katerem nisem našel nobenih zapisov, kar je bil zame še
dodatni motiv. Na nekatera zastavljena vprašanja sem našel odgovore, seveda pa
je še veliko ostalo neraziskanega.
OPISNI DEL
Svojo
nalogo začenjam s predstavitvijo lege in opisom kraja Zavrč.
LEGA IN OPIS KRAJA ZAVRČ
Pri
opisu današnje občine Zavrč, ki sodi med najmanjše slovenske občine, lahko
posežemo po mlajšem pisnem viru, to je knjiga Podravje iz leta 2004. Že takoj v
uvodu izvemo, da leži kraj Zavrč v severozahodnem delu Haloz.
Pokrajina
je porasla z gozdovi in vinogradi. Občina ima okoli 1500 prebivalcev,
poseljenih na dobrih 19 km2 površine, in na svoji vzhodni in južni
strani meji s sosednjo državo Hrvaško. Središče občine je naselje Zavrč,
katerega starejši del se je razvil ob cerkvi sv. Miklavža, novejši del pa ob
cesti Ptuj-Varaždin. Vzhodno od naselja se nahaja mednarodni mejni prehod.
V
kraju je bila že v srednjem veku pomembna obmejna postaja z mitnico in carino.
Vrh položnega hriba v bližini župnijske cerkve sv. Miklavža stoji na robu
naselja završki dvorec, sestavljen iz treh enonadstropnih traktov, v katerem so
danes stanovanja in občinski sedež.
Župnijska
cerkev se prvič omenja 1430. leta, sedanja stavba je iz leta 1670, leta 1691 so
jo povečali in prizidali križevo kapelo, 1735. leta pa še zvonik. Skozi kraj je
v preteklih stoletjih potekal razgiban rečni promet. Nad krajem stoji
podružnična Marijina cerkev.
V
preteklosti je bilo središče današnje občine Zavrč pri gradu Borl (nemško Ankenstein, kar v
bistvu pomeni sidrišče, rečni prehod), ki stoji na strmi skalni vzpetini nad
starodavnim prehodom čez reko Dravo.
Na
vrhu Vrbanjšaka, v Belskem Vrhu, so razvaline
poznogotske cerkve sv. Urbana, tik ob hrvaški meji, v Turškem Vrhu stoji cerkev
sv. Mohorja, v Gorenjskem Vrhu pa stoji cerkev sv. Janeza. Na območju občine je
šest kapel: Šmerova, Majurova,
Švabova, Bimarova, Huzarova
in Reinerova. V Turškem Vrhu pa stoji kamnito
znamenje - spomenik »Turške babice«.[2]
Podrobnejši
opis lege in kraja Zavrč najdemo v Krajevnem leksikonu Dravske banovine iz leta
Slika 1: Razglednica Zavrč – Dubrava, poslana 1937.
Razglednico hrani
Domoznanski oddelek Knjižnice Ivana Potrča Ptuj.
V
leksikonu Dravske banovine iz leta 1937 je Zavrč ali bolj točno občina Zavrč
opisana v sklopu opisa za srez Ptuj. Tako izvemo, da je bilo takrat v Zavrču
1956 prebivalcev. Občina je zavzemala vinorodno gričevje spodnjih Haloz, na vzhodu
in jugu je mejila na Savsko banovino. Od gospodarskih panog se omenja
vinogradništvo in sadjarstvo. »Za poljedelstvo svet ni ugoden in ponekod ne
zadostuje niti za domače potrebe.«
Omenjena
je kvaliteta završkih vin, ki se prodajajo v Ljubljano, Zagreb, Prekmurje in
drugam, sadje pa tudi v inozemstvo. Prebivalci so bili v glavnem siromašni
viničarji.
Zavrč
in njegovo okolico je ob 550. obletnici župnije v svojem delu opisal Ivan Pucko
z naslednjimi besedami:
»Tam, kjer dosežejo vinorodne Haloze najsevernejšo točko, ki jo
oklepa od Ptuja skozi Markovce pritekajoča reka Drava in se v številnih rokavih
razlije proti Ormožu in Varaždinu, tam, kjer je doma (brez hvale) najboljše
haloško vino, kjer se Haloze začnejo iztekati v ravnino proti Varaždinu, kjer
se slovenski živelj stika in se meša s hrvaškim, je v deset naselij (Zavrč, Dubrava – iz SRH, Hrastovec, Goričak, Drenovec, Turški Vrh,
Pestike, Korenjak, Belski Vrh in Gorenjski Vrh) razsejana župnija Zavrč. V
starih latinskih in nemških rokopisih so jo imenovali Sauring
in Sauritsch.
Na severu jo v svoj objem oklepa Drava, na vzhodu in jugu meji
na hrvaški župniji Križovljan in Nadkrižovljan,
na jugu na hrvaško župnijo Voča Donja,
na zahodu pa na župnijo sv. Barbare v Halozah – Cirkulane z gradom Borl (Ankenstein), onstran Drave
pa mejijo na Zavrč župnije Sv. Marjete niže Ptuja ter Sv. Lenart pri Veliki
Nedelji.
Če bi se postavili na najvišjo severno točko župnije pri
podružnici Device Marije v Zavrču in se ozrli v južni smeri po župniji, bi
videli večinoma z gozdovi poraslo gričevnato pokrajino, nasprotno pa, če bi
pogledali iz juga, s
NEKAJ
BESED O ŽUPNIJI ZAVRČ
Kljub
neenotnosti virov o nastanku završke župnije se jemlje za izhodišče letnico
1430. Skozi zgodovino je prvotno župnija bila podružnica hočke
pražupnije, pozneje, ob prenosu sedeža lavantinske škofije v Maribor, pa je
bila vključena v lavantinsko škofijo. Župljani so trpeli posledice prve
svetovne vojne, cerkev je ostala brez zvonov, in kot da ne bi bilo gorja
dovolj, je po tej vojni svoj davek terjala še španska gripa.
V
obdobju med prvo in drugo svetovno vojno, predvsem v tridesetih letih 20.st.,
se med tukajšnjim prebivalstvom izrazito občuti gospodarska kriza in posledice
slabih letin. Socialna slika Haložanov v tem času je predstavljala najbednejšo
socialno plast na slovenskem podeželju- predvsem zaradi lastništva vinogradov
in nerešenih kmečko viničarskih vprašanj. Namen agrarne reforme, takoj po koncu
prve svetovne vojne, iz leta 1919 ni obrodil pozitivnih rezultatov,
socialna in ekonomska nasprotja so ostala, prav tako tudi njena
spremljevalka - revščina.
V
obdobju druge svetovne vojne župnija občuti okupatorjevo zasedbo, slovenske
učitelje in duhovnika zamenjajo nemški, cerkev znova ostane brez zvonov. Ljudje
kljub tveganju ne klonejo in organizirajo odporniško gibanje.[4]
NEKAJ ZANIMIVOSTI IZ ZGODOVINE ŠOLSTVA V ZAVRČU
Prav
je, da se v svoji raziskovalni nalogi dotaknem tudi razvoja šolstva v Zavrču.
Ivan
Pucko v svojem delu pojasni, da neuradni začetki šolstva v Zavrču segajo
v leto 1788. Od tega leta pa do 1792 je namreč poučeval organist Marko Janez
Mihael, nasledil ga je organist Stepinšek Franc.
Zanimivo pa je, da je slednji leta 1810 »…pustil obe službi in šel za
brodarja«.[5]
Vsekakor
več kot zanimiva pripomba, ki se lepo navezuje na moje raziskovanje. Torej je v
tem času brodarstvo že živelo.
Veliko
pa nam pove tudi o donosnosti učiteljevanja in igranja orgel ob bogoslužju v
takratnem času.
Omenil
bi še nekaj drobcev iz šolskih kronik.
V šolski kroniki za leto 1921/1922 izvemo, da so dečke
pri telovadbi »poučevali v plavanju in izvrševali vaje v plavanju na suhem…«,
za poučevanje plavanja in reševanja iz vode ni bilo niti prostora ne časa.[6]
Tudi v kroniki za šolsko leto 1937/1938 je zanimiv navedek, ki
se dotika organizacije šolskih izletov. Običajnega majskega izleta to leto ni
bilo zaradi pomanjkanja časa in slabega vremena, zato pa so se 24. junija šli »pod
vodstvom svojih razrednikov kopati v reko Dravo, kar so sprejeli učenci z
večjim veseljem«.
Reka
je nudila tudi material za gradnjo oz. sanacijo objektov. Tako je v kroniki za
isto šolsko leto pojasnjeno, da je poletno deževje zalilo (do višine
O
GRADU BORL
Slika 2: Razglednica Borl,
začetek 20. stoletja.
Razglednico hrani Domoznanski
oddelek Knjižnice Ivana Potrča Ptuj.
Kot
nas poučijo zgodovinski viri in je v tej nalogi že omenjeno, je v preteklosti
bilo središče današnje občine Zavrč pri gradu Borl,
po nemško Ankenstein, kar v bistvu pomeni sidrišče,
rečni prehod. Zato je prav, da nekaj besed namenim tudi temu objektu, ne glede
na to, da je v času snovanja te raziskovalne naloge »pripadal« sosednji občini
Gorišnica, danes pa že novo ustanovljeni občini Cirkulane.
Za
predstavitev gradu Borl sem izbral opis dr. Vladimirja
Bračiča v zborniku, ki je bil izdan ob 200 letnici šolstva v Cirkulanah. Zasledil sem podatek,
da nastanek in najstarejša zgodovina gradu Borl nista
poznana. Lega gradu Borl je že v daljni
zgodovini privlačila človeka. V 9. stoletju je na naših tleh pričela
vladati frankovska gospoda, vendar so to prekinili Ogri.
Okrog leta 200 je ptujski gospod Friderik premagal Ogre
in jim odvzel okolico Ormoža. Prvi gospodarji Borla
so bili ptujski vazali Draneški. Borl
je bil na začetku verjetno obrambni stolp. Skozi zgodovino je menjal veliko
lastnikov. Zadnji pravi lastnik je bila židovska družina Weiss iz Zagreba. Leta
1941 je okupator lastnico odpeljal. Do leta 1943 je bilo v prostorih gradu
taborišče.
Grad
Borl je bil od 13. stoletja pa do leta 1850 sedež
deželne sodnije. Že pred prvo svetovno vojno so pomembnejše sodne spise odnesli
na Dunaj. Ohranilo se je le malo spisov. Do leta 1930 so še hranili urbarje, a
še preden je grad prevzela družina Weiss, so vsi neznano kam izginili. Leta
1542 je bil v vojvodinji Štajerski izveden popis vseh gospoščin, med
njimi tudi grad Borl. »Vse to še danes hranijo v
Deželnem arhivu v Gradcu.« [8]
O ZAVRŠKEM DVORCU
Dvorec
Zavrč je nastal iz prvotnega dvora Jakoba Szekelyja z
Borla, pozidan je bil konec 15. stoletja. Ker Szekely ni mogel poravnati izposojenega dolga, je leta 1622
lastnik postal upnik, ptujski trgovec, Matija Quallandro.
Sto let pozneje so njegovi dediči dvorec prezidali v današnje trikatno enonadstropno poslopje, ki obdaja arkadno notranje
dvorišče.
Slika 4: Zavrč na topografiji iz leta 1681.
Quallandro je tako postal lastnik mejne gospoščine z
gospoščino Trakoščan, last Draškovičev.
Dvorec
je pozneje zamenjal še nekaj lastnikov, nazadnje so ga imeli v lasti Ulmi, veleposestniki, ki jim je bila primarna dejavnost
vinogradništvo in vinarstvo, posedovali so tudi kamnolome in celo nahajališča
premoga.
Danes
dvorec nudi dom nekaj stanovalcem, v njegovih prostorih je tudi sedež občine Zavrč.
[9]
Krajevni
leksikon Dravske banovine posebej omenja, da grad ne hrani nikakršnih
zgodovinskih znamenitosti, omeni pa »Dravsko klet« kot znamenitost gradu,
zgrajeno leta 1836, »…ki je zidana v hrib in ima izredno visok strop kot v
kaki cerkvi«. [10]
O REKI DRAVI
Nekaj
podatkov o reki Dravi sem poiskal na svetovnem spletu. Izvedel sem, da je Drava
(nemško Drau, v srednjem veku pa Tra)
južnoevropska reka, dolga
Večji
kraji ob reki so: Lienz, Špital, Beljak v Avstriji,
na našem ozemlju pa Dravograd, Vuzenica, Muta, Maribor, Ptuj, Ormož in v
sosednji hrvaški Varaždin in Osijek. Drava je plovna zadnjih
Zaradi
velike vodnatosti in velikega padca je na njej več hidroelektrarn: osem v
Avstriji, šest v Sloveniji: Dravograd, Vuzenica, Vuhred, Ožbolt, Fala,
Mariborski otok, Zlatoličje, Formin (na kanalu) in še dve na Hrvaškem.[11]
Dr.
Vladimir Bračič v svoji knjigi Ptujsko Polje iz leta 1975, kar sem uporabil za
drug vir o reki Dravi, pove, da je najpomembnejša tekoča voda Drava, ki
je tu še precej deroča reka. Omeni tudi, da reka s spreminjajočo aktivnostjo »tu
erodira, tam akumulira – poglablja ali zasipava svoje rokave, zmanjšuje
ali povečuje zasipne otoke. S tem stalnim
spreminjanjem svoje struge je nagajala tudi splavarjem, ki so do druge svetovne
vojne po njej plavili les s Pohorja do Donave in po njej. Pri Borlu je bilo znano splavarsko postajališče.« Avtor
omeni tudi, da se je splavarstvo prekinilo z izgradnjo hidroelektrarn na reki
Dravi.
Dr.
Bračič omeni tudi za ta predel Drave značilne plavajoče mline med Ptujem in
Ormožem. »Samo v bližini Borla so bili med obema
vojnama nekaj časa štirje.« Zelo sem bil vesel, ko sem na razglednici, ki
jo hrani domoznanski oddelek knjižnice Ivana Potrča Ptuj, opazil tak mlin (glej
sliko 6).
Posebej
pa me je pritegnilo, da Bračič omeni tudi brodarstvo čez reko Dravo, ki je bilo
ob visokih vodah težavno ali pa povsem prekinjeno. Posebej omeni brodarjenje, »ki so ga opravljali brodniki pri Markovcih
in Gajevcih skozi dolga stoletja«. [12]
Slika 6: Razglednica na kateri je viden plavajoči mlin,
na bregu kostanj pred krčmo.
Razglednico hrani
Domoznanski oddelek Knjižnice Ivana Potrča Ptuj.
O
SPLAVARSTVU PO DRAVI IN SAVI
Na
spletni strani Zveze geografskih društev Slovenije sem zasledil opis
splavarstva. V sestavku je sicer primerjava splavarjenja po reki Dravi in Savi.
Podrobneje je opisano savsko splavarstvo, katerega ne povzemam, razen če je v
funkciji primerjave z dravskim.
V
začetku izvem, da je splavarstvo dejavnost prevoza lesa na dolge
razdalje. Zaradi zahtevnosti je narekovalo svojevrstno tehnologijo in dobro
organiziranost. Za prevoz po vodi je moral biti les povezan v ustrezno obliko,
neredko skladno z želeno velikostjo plovila, ki sta jo narekovali predvsem
hitrost in vodnatost rek. Splavarji so znali spretno izrabljati lastnosti
vodnega toka in njegovo moč ter mnogokrat prepeljati splav mimo navidezno
neprehodnih tesni z brzicami in drugimi ovirami.
Naši
glavni splavarski reki sta bili Drava in Sava s pritokom Savinje, v katerem
zgornjem toku je bilo eno najpomembnejših splavarskih izhodišč. Splavarstvo se
je razvijalo vzporedno z lesno trgovino, ki je našla tržišče za slovenski les v
ravninskih pokrajinah spodnjega Posavja in Podravja v današnji Hrvaški, v
Vojvodini, Beogradu in še dlje v Podonavju, vse do Črnega morja. [13]
Značilnosti obeh rek in smer njunega toka so bili za razvoj splavarstva izredno ugodni. Obe reki sta povezovali z gozdovi bogata alpska in predalpska območja z rodovitnimi, a skoraj brezgozdnimi pokrajinami na severu Balkanskega polotoka. S primernim padcem in zadostno količino vode sta omogočali splavarjenje spomladi, poleti in jeseni, le pozimi je bilo obdobje počitka.
Ocenjuje
se, da je po obeh rekah v času največjega razcveta odplulo okrog 70 odstotkov
letne proizvodnje žaganega in tesanega lesa. Dravski splavi, imenovani šajke, so povprečno vsebovali
Iz
sestavka izvem, da je »splavarjenje po Dravi starejše, saj ga prvi viri
omenjajo že leta 1280.« Kljub temu, da so po Dravi bile prepeljane večje
količine lesa, je za razvoj Zgornje Savinjske doline splavarstvo tolikšnega
pomena, da je celotni pokrajini zapustilo neizbrisen pečat. [14]
1280. leta izdana listina viteza Otta Velikovškega, omogoča »…pri velikovškem mostu prek Drave pobiranje mitnine za prevoz praznih sodov.« [15]
Dejavnost
je z 2. svetovno vojno, povojno industrializacijo ter preusmeritvijo prometa na
železnice in ceste zamrla; »zadnji splav po Savinji je odplul na pot leta
1948.« [16]
Po
Dravi je splavarjenje zamrlo zaradi izgradnje hidroelektrarn. Jože Kovačič,
ruški duhovnik in zgodovinar, piše: »Današnje dravske elektrarne pa so
nekdanjo flosarijo popolnoma zajezile oz. ustavile.«
[17]
V
Breznu ob Dravi je bila, kot izvemo iz Krajevnega leksikona Dravske banovine,
nekoč splavarska zadruga. »Splavarji so organizirani v zadrugah, savinjska
ima sedež v Radmirju, dravska v Breznu ob Dravi.« [18]
O SPLAVARJENJU PO REKI DRAVI
Rečni
promet po reki Dravi je omenjen v Leksikonu Dravske banovine iz leta 1937 v
sklopu opisa srez Ptuj. »Brodarstvo po Dravi, ki je bilo razvito že v
srednjem veku, se je deloma ohranilo do danes.« Na strani 659 je v opisu
veleposestva in gradu Zavrč opredeljeno še natančneje: »Tu je bila nekdaj
važna postaja in mitnica za brodarje in splavarje po reki Dravi.« [19]
Naslednji
vir, ki ga pri prikazu splavarjenja uporabim, je knjiga Drava nekoč in danes,
zemljepisne, zgodovinske in etnološke značilnosti sveta ob Dravi; splavarstvo
in energetika iz leta 2000.
Tako
izvem, da je reka Drava bila pomembna za rečni promet že v rimskih časih »Posebno
težo ji je dajalo mesto Petovio, ki je bilo tudi
rimski vojaški sedež in je imelo svojo rečno floto.« Kakšna so bila rečna
plovila v rimskih časih ne vemo, ker »…ni na voljo materialne zapuščine, ki
bi dokazovala videz rimskih rečnih plovil…«
»Za zdaj je najstarejše pričevanje o splavarjenju po reki Dravi
listina Otta Velikovškega iz leta 1280,…« Nadalje v istem viru zasledim »Naslednji
pomembnejši podatek o dravskem splavarstvu je zapisan v urbarju samostana sv.
Pavla iz leta 1289.« Naslednji zapisi o splavarstvu so v urbarju sv.
Lovrenca na Pohorju iz leta 1371, »srednjem veku je izpričan že razmeroma
razvit rečni lesni promet po Dravi«, obdobje prve polovice 16. stoletja pa
je obdobje razmaha trgovine med Beljakom in Ptujem.
Splavarstvo
je na Dravi doseglo popoln razcvet v 19. stoletju in se zavleklo v štirideseta
leta 20. stoletja. Ta razcvet in trajanje pa ni zgolj »…rezultat zaostalega
razvoja prometa po cestah in pozneje po železnici…«, ampak posledica
dobrega gospodarjenja, ali kot bi morda danes temu rekli optimalne logistike. »Splav
je bil namreč transportno sredstvo in hkrati tovor, kar pomeni, da je pošiljka
prišla do cilja brez stroškov, ki so sicer obremenjevali vsakršno drugo
tovorjenje.« [20]
Z
razvojem splavarjenja so nastali strogi predpisi, ki so določali minimalno in
maksimalno višino vode za plovbo, nujnost medsebojne pomoči ponesrečenim
splavarjem, nujnost popravila poškodovanih jezov in obrežnih kašt ipd. [21]
Slika 7: Splav na Dravi, razglednica poslana
1912.
Iz knjige: Ptuj in okolica na razglednicah 1891
– 1945, str. 56.
Pristan
na Ptuju je bil v obdobju med
Naj
ne bo odveč še zanimiva pripoved Toča na Borlu, iz
katere veliko izvemo o domiselnosti krčmarjev, v želji po zaslužku kot
iznajdljivosti splavarjev. »Na skali, pred Borlom,
je ponavadi stal krčmarjev oglednik. Ko je zagledal bližajoči se splav je
´javil´ v gostišče in iznajdljivi gostitelji so zakurili raženj, v krušni peči
pa so pekli odojka.« Splavarji so se ustavili, se najedli, kaj popili, nato
bi naj nadaljevali pot. Oblaki so že popoldan obetali nevihto, zato sta dva šla
pogledat, kakšno bo vreme. »Nenadoma je zunaj zaropotalo, in veje dveh
velikih kostanjev pred hišo so divje šumele in trepetale. Ropotalo je, kot bi
kdo na streho vsul vrečo orehov. Možje so se spogledali in skoraj v en glas
rekli: 'Toča'!« Oče, vodja splavarjev, se je vdal v usodo in naročil
še eno rundo. Ko so se ob mraku spravili k počitku, ni bilo o neurju ne duha ne
sluha. Fanta sta priznala, da sta neurje uprizorila in sicer tako da sta
splezala na kostanj (glej sliko 6) in stresala veje. Poti pa splavarji ta večer
vseeno niso nadaljevali. [23]
Pucko
pojasnjuje rečni promet po reki Dravi. »Po reki Dravi se je odvijal vse do
nedavnih časov močan promet splavarjev in brodarjev, ki so imeli prav v Zavrču
važno postajo in mitnico.« [24]
Nadalje opozori, da sta mitnica in pošta razvidni iz zemljevida župnije iz leta
Mitnica
oz. plačevanje mitnine je omenjeno tudi v Enciklopediji Slovenije, zvezek 12 iz
leta 1998. »Mitnino so pobirali v denarju ali v deležu lesa. Dravski splavarji
so plačevali vodno mitnino še v
Med
drugim isti vir posebej omenja, da je dravsko splavarstvo zaradi cenenega
prevoza živelo najdlje. Največji obseg je doseglo v tridesetih letih prejšnjega
stoletja.
Zanimiva
je tudi povezava med v prejšnjih stoletjih razgibanim rečnim prometom po reki
Dravi in poimenovanjem farne cerkve. Brodarji in splavarji imajo za svojega
zaščitnika sv. Miklavža, tako je zavetnik župnijske cerkve v Zavrču sv.
Miklavž. Še zanimivejša pa je legenda, povezana z izgradnjo podružnične cerkve
Device Marije v Zavrču.
Cerkev Device Marije
O
nastanku te podružnice je ohranjena legenda, ki bi lahko osvetlila postavitev
te cerkve v Zavrču, saj je od župnijske cerkve je proti severozahodu oddaljena
kakih le deset minut zmerne hoje.
Slika 8: Cerkev Device Marije pred
prenovo.
Diapozitiv hrani OŠ
Cirkulane – Zavrč. Foto: Gnilšek 1996.
Na
nek Marijin praznik so splavarji pluli po Dravi, med delom na splavu je eden od
izmed njih utonil. V tem so preostali videli božjo kazen, ker so splavarili na
Marijin praznik. V zadoščenje za ta greh in kot prošnjo za varstvo v bodoče, so
zgradili cerkev Mariji v čast.
Cerkev
je za splavarje na res primernem mestu, saj jo je po Dravi mogoče videti že od
Ptuja. Od nje je prelep razgled po celem Ptujskem polju, na Veliko Nedeljo,
Ormož, Hum in preko varaždinske ravnine tja do Čakovca.
Opis
cerkve Device Marije najdemo v Leksikonu Dravske banovine, ki nam pove, da je
sezidana leta
Slika 9: "Oslov hrbet" in
zunanjost cerkve Device Marije.
Zidavo
te cerkve se postavlja najkasneje v drugo polovico 16. stoletja. Okrog leta
1700 je bila prvotni cerkvi dozidana baročna kapela, imenovana
rožnovenska.
Je
krasna poznogotska stavba z rebrastim stropom in lepim gotskim stranskim vhodom
"Oslov hrbet."
Dolga
je
Oglejski
vizitator omenja (leta 1751) štiri oltarje in toliko
jih je še tudi danes. Vsi, razen enega, so posvečeni istim zavetnikom. Glavni
je oltar Device Marije. Stranski oltar sv. Urbana je bil ob omenjeni vizitaciji še oltar sv. Treh kraljev. Drugi stranski oltar
je oltar sv. Antona puščavnika. V kupolasto obokani kapeli je baročni oltar
rožnovenske Matere božje. Oltarji so bili renovirani
leta 1893. Iz tega leta je tudi Brollova slika
rožnovenske Matere božje v bližini stranskega vhoda. Pet slik, ki uprizarjajo
Marijino življenje in smrt v prezbiteriju, so delo Franca Horvata iz Maribora.
Ustvarjene so leta 1914. [27]
Stavba
je zaščitena kot kulturnozgodovinski spomenik. Zadnjo prenovo je zgradba
doživela leta 1999. Zanimivo je tudi, da jim je pomoč v dobavi lesa za obnovo
zvonika obljubilo flosarsko društvo Brezno ob Dravi.[28] Prav tam, v Breznu ob Dravi je bila, kot
izvemo iz Krajevnega leksikona Dravske banovine, nekoč splavarska zadruga. »Splavarji
so organizirani v zadrugah, savinjska ima sedež v Radmirju, dravska v Breznu ob
Dravi.« [29]
Na Marijin praznik, 15. avgusta (velika maša ali veliki šmaren), se vsako leto
roma k cerkvi Device Marije. To je tudi čas, ko se po tradiciji postavijo
klopotci in zaprejo kokoši. Oboje z istim namenom, da se obrani pridelek
vinogradov.
Splavarstvo kot navdih literatu
Zanimivo
je, da je tudi pisatelja Antona Ingoliča, takrat je bil dijak v Mariboru,
privlačila drznost splavarjev na Dravi. Ko je služboval na Ptuju, se je s
splavarji večkrat srečal, saj mu je oče enega izmed dijakov, sicer lastnik
splavov, omogočil v šolskih počitnicah 1937 potovati z njimi »od Brezna nad
Mariborom, do Vukovarja v Hrvatski; potoval je incognito, s splavarsko izkaznico, tako, da njegovi
tovariši splavarji dolgo niso vedeli, s kom imajo opraviti.« [30]
Če
bi to poskušali opredeliti iz metodološkega vidika, bi lahko rekli, da gre za
raziskovanje z udeležbo. Avtor je opisal te izkušnje v romanu Na splavih (1940)
in v socialni noveli Splavar Franc Vitužnik (1939).
RAZISKOVALNI DEL
CILJI RAZISKOVALNE NALOGE
Z
raziskovalno nalogo sem želel ugotoviti, kako je reka Drava in rečni promet po
njej vplival na kulturnozgodovinski razvoj kraja Zavrč.
Moj
cilj je bil, da bom:
-
obiskal ljudi, ki mi o splavarjenju in brodarjenju
lahko pripovedujejo iz osebnih izkušenj,
-
zapisal njihova spominska pričevanja,
-
prispeval k ohranjanju znanja o značilnostih svojega domačega kraja.
HIPOTEZE
Predpostavil
sem:
-
da ljudje iz naše okolice poznajo rečni promet po reki Dravi,
-
da ljudje iz naše okolice še vejo za brodarjenje po
reki Dravi,
-
da je reka Drava in rečni promet vplival na kulturnozgodovinski razvoj Zavrča,
-
da bo raziskovalna naloga s strani vprašanih naletela na odobravanje.
METODA DELA
Pri
delu sem uporabil deskriptivno metodo (metodo opisovanja dejstev, odnosov,
procesov brez vzročnega pojasnjevanja) in komparativno metodo (metodo
primerjanja dejstev, odnosov, procesov, z namenom odkrivanja podobnosti in
razlik).
Ob
začetku šolskega leta sem z mentorjema začel iskati literaturo o rečnem prometu
po reki Dravi, tako sem predmet raziskovanja bolje spoznal.
Sledilo
je terensko delo, ogled in fotografiranje še ohranjenih objektov, vezanih na
predmet raziskave.
Kmalu
sem spoznal, da o prečkanju reke ni veliko zapisanega v meni dosegljivi
literaturi, zato sem se odločil, da bom o tem poizvedoval med krajani, ki bi mi
o tem vedeli kaj povedati iz lastnih izkušenj. To sem zapisal v obliki
spominskih pričevanj.
Pri
raziskovalni nalogi sem, poleg vodenih intervjujev, uporabili tudi metodo
ankete v drugem delu raziskave.
Vprašalnik
je bil namenjen predvsem mlajšim krajanom završkega šolskega okoliša. Tudi s
pomočjo vprašalnika sem želel preveriti hipoteze.
Merski pripomočki
Pri
raziskavi nisem uporabljal posebnih merskih pripomočkov. Postavil sem
hipoteze in jih nato z vodenimi intervjuji in anketo preveril. Anketa je bila
javna (zastavljal sem vprašanja, anketiranci pa so direktno odgovarjali).
Statistična obdelava podatkov
Dobljene
podatke iz ankete sem najprej razdelile po vprašanjih. Sledilo je grupiranje in
združevanje enakih in podobnih odgovorov v razrede. Razvrščanje podatkov je
bilo izvedeno s pomočjo šifriranja. Vsak enak ali podoben odgovor je bil
označen s črtico. Sledilo je seštevanje črtic. Tedaj je bilo mogoče ugotoviti,
koliko posameznih enot spada v isto skupino. Skupine sem prikazal s tabelami in
grafi.
ZAPIS SPOMINSKIH
PRIČEVANJ
Skozi
vodene intervjuje s krajani ali kako drugače s krajem povezanimi ljudmi, sem
zasledoval več ciljev. Najprej me je zanimalo prečkanje reke Drave z brodom. Nadaljnja pozornost je bila usmerjena v splavarstvo
po reki Dravi skozi Zavrč. Krajane sem tudi povprašal, kaj mislijo o reki Dravi
in Zavrču nekoč in danes.
Izvedel
sem veliko zanimivega, do nekaterih podatkov pa se s pomočjo spominskih
pričevanj nisem uspel dokopati. Vsekakor pa sem dolžan vso zahvalo pričevalcem:
Karlu Žnidariču, Ivanu Pucku, Ferdinandu Šešku, Ivanu Težaku, Viktoriji Murkovič, Antonu Petroviču.
Slika 10: Brodarska hiša (danes vikend).
Foto: Zupanič oktober, 2006.
Spominsko pričevanje Karla Žnidariča
Gospod
Karl Žnidarič, rojen 1943. leta, je upokojenec. Stanuje v Goričaku 14. Povedal
mi je, da so se nekoč čez Dravo vozili z brodom, ki
pa je prenehal pluti, ko so zgradili hidroelektrarno Formin. Vstopno mesto je
bilo nekaj
Brod
je bil sestavljen iz dveh čolnov, na katerih je bil oder. Na sredini je bil
privezan z jekleno vrvjo. Vrv je bila privezana na obeh bregovih. Na spodnji
strani toka je bilo nameščeno veliko veslo, ki ga je brodnik obračal levo ali
desno, odvisno od smeri vožnje. Brod je lahko vkrcal vprežni voz s konji ali
kravami.
Spomni
se, da je nekoč bil zelo visok vodostaj, jekleno vrv jim je odtrgalo in brod je celo odneslo (katerega leta je to bilo, se ne
spomni).
Splavarjenja
se spomni iz pripovedovanj. Mitnica je bila pri Murkovičevih
to je današnja gostilna Pongi. Les so splavarili celo
do Beograda in mogoče še naprej. Iz pripovedovanja ve, da so nekoč splavarji
imeli brodolom na dan velikega šmarna. Eden izmed splavarjev je utonil. V
zahvalo, da so se ostali rešili, so dali zgraditi cerkev device Marije v
Zavrču.
Povedal
mi je, da se je kot otrok v Dravi tudi kopal. Ribarili so ročno ali s trnkom.
Veliko otrok je v Dravi tudi utonilo. Spomni se, da je bila nekoč reka Drava
nekoč širša. Spomladi ali jeseni je bila deroča, blatna, prav strah vzbujajoča.
Danes mu ni žal, da Drava ni več taka kot nekoč, ker je povzročila veliko
škodo.
Tudi
kraj Zavrč se je po njegovem mnenju zelo spremenil. Ceste so asfaltirane, kraj
ima vodovod, elektriko, telefon, ogromno avtomobilov, njive se obdelujejo
strojno in ne več s konjsko vprego, vinogradi so na terasah,…
Spominsko pričevanje Ivana Pucka
Gospod
Ivan Pucko (6.7.1921) je upokojeni duhovnik. Je avtor knjižice Župnija Zavrč in
njenih 550 let, 1430 – 1980, ki jo je pripravil med svojim službovanjem v
završki župniji, izdani v letu 1980. Danes živi Slovenji vasi 15a. Žal se
spomni le malo stvari, o katerih sem poizvedoval. Kljub vsemu mi je povedal, da
so nekoč Dravo prečkali z brodom. Spomni se, da je brod prenehal delovati v letih
Vse
o splavarjenju se spomni iz pripovedovanj domačinov.
Spominsko pričevanje Ferdinanda Šešeka
Gospod
Ferdinand Šešek (5.2.1925) je upokojenec. Živi v Goričaku 58. Spomni se, da so
nekoč reko Dravo prečkali z brodom. Vstopnega mesta
se ne spomni. Prevoz so morali plačati. Splav je vozil Hrženjak Jožef. Z brodom so lahko vozili vozove, krave, konje,… Spomni se, da
je brod prenehal delovati leta 1964, potem je 3-4
leta vozila čez reko ladja.
Slika 11: Ostanek priveza jeklene vrvi ob brodarski hiši.
Foto
Zupanič, oktober 2006.
Na
mentorjevo pobudo sem gospoda Ferdinanda obiskal še enkrat, in sicer s prošnjo,
da mi pojasni delovanje ladje. Povedal mi je, da je ladja delovala od leta 1960
do 1972. Dolga je bila približno 4-5m, široka pa približno 1,2-1,3m. Prepeljala
je lahko največ pet ljudi. Ladjo je prevlekel z enega brega na drugi tako da je
vlekel po vrvi. Vrv je bila približno 1m nad vodo. Ladja ni bila pripeta. Če je
bila voda prenizka, je ladjo z enega brega na drugega prepeljal tako, da jo je
potiskal z drogom, ki je bil dolg približno 4-5m, na koncu pa je imel špico, s
katero je ladjo potiskal.
Splavarjenja
se sam dobro spomni. Mitnica je bila pri Murkovički.
O splavarjih je slišal, da so se v Zavrču zelo radi ustavili, se najedli in po
potrebi noč prespali.
Gospod
Ferdinand se je v Dravi tudi kopal. V njej so prali obleke, »napajali« živino,…
Drava mu je v spominu ostala kot lepa, ozka in čista reka. Žal mu je, da reka
ni več taka kot nekoč.
V
Zavrču se je marsikaj spremenilo-imamo boljše ceste, tudi po hribih je speljan
asfalt, žal pa je veliko ljudi odšlo.
Spominsko pričevanje Ivana Težaka
Gospod
Ivan Težak (7.4.1939) je upokojenec. Živi v Turškem Vrhu 51. Spomni se, da so
reko Dravo prečkali z brodom, in da je brod prenehal delovati med letoma
Splavarjenja
se g. Težak spomni predvsem iz pripovedovanj. Splavarili so les in to vse do
Beograda.
V
Dravi so se velikokrat kopali. Reke Drave se spomni kot lepe, čiste in velike
reke. Žal mu je, da ni več taka kot nekoč.
Kraj
Zavrč pa se je spremenil po infrastrukturi, telefonu, cestah, elektriki,…
Spominsko pričevanje Viktorije Murkovič
Gospa
Viktorija Murkovič (23.9.1929) je upokojenka. Živi v
Zavrču na hišni številki 6. Spomni se še prečkanja reke Drave z brodom. Ne spominja pa se, kdaj je brod
pričel pluti in kdaj je z dejavnostjo prenehal. Vstopno mesto je bilo 50-100m
pred dravsko kletjo. Za prevoz so morali plačati. Spomni se, da je bil zadnji
brodar Palatek. Brod je lahko prevažal vse: živino,
skupine, konjsko vprego,… Ko so zgradili HE, je brod
nehal voziti, pričela pa je voziti ladja. Spomni se, da je nekoč zaradi visoke
vode brodar s konji vred padel v vodo. Pripoveduje, da je brod
bil zaradi varnosti zagrajen. Imel je rampo za dvigovanje, da so vprege in
ljudi spustili, ko so se pripeljali na drugi breg. Z veslom je brodar usmerjal brod na levi ali desni breg.
Splavarjenja
se spomni tudi iz svojega otroštva. Splavarji so očitno burili otroške duhove,
zato pove, da so kot otroci staršem rekli, da gredo k maši, a so hodili
opazovat splavarje. Iz pripovedovanj se spomni, da so splavarji jedli in spali
pri Murkovičevih. To ji je pripovedovala tašča
(Polona Kreč).
Tudi
ga. Viktorija se spominja legende, vezane na izgradnjo cerkve Device Marije.
Nekoč se je splavarjem pripetila nesreča in tisti, ki so preživeli, so se
zaobljubili, da bodo zgradili cerkev Device Marije.
Slika 12: Pogled na brodarsko hišo z desnega brega Drave
Foto
Zupanič, januar 2007.
Tudi
doma so imeli ladjo, s katero so hodili na drugo stran Drave obdelovat njive in
travnike. Tedaj je bila struga Drave 100m nižje od gostilne Pongi.
V Dravi so se tudi kopali. Nekoč se je praktikantka, ki je delala pri
Kmetijskem kombinatu, utopila.
Drave
se spomni kot lepe in čiste reke. Žal ji je, da Drava danes ni več takšna kot
nekoč, saj so v njej celo prali obleko. V Zavrču je bila tudi pošta in sicer v
času turških vpadov. Pošto so vozili z Dunaja, tukaj so jo tudi tehtali. Nato so
drugi prevzeli pošto in jo odpeljali v Zagreb. V času Avstro-Ogrske je bila
tukaj carina. Nazadnje je bila v tej stavbi šola. V Zavrču pa se je veliko
spremenilo: imamo banko, bencinski servis, carino ter večji promet; (zaradi
njega več dni v tednu ne morejo spati).
Spominsko pričevanje Antona Petroviča
Gospod
Anton Petrovič (17.5.1931) je upokojenec. Živi v Goričaku 17. Spomni se, da so
nekoč prečkali Dravo z brodom. Pred 1. svetovno vojno
je bil v lasti občine, potem pa v lasti vodnega gospodarstva. Delovati je
pričel pred približno 120 leti, prenehal pa takrat, ko so zgradili HE Formin.
Začetno vstopno mesto je bilo cca
Gospod
Petrovič se tudi sam spomni splavarjenja. Mitnica je bila pri Murkovičevih. Tam so tudi spali (po hlevih, na senu,…).
Zaradi tega je bila pošta v Zavrču prej kakor v Gorišnici. Poštar, po domače
Kruhek, se je vsak dan peljal iz Moškanjc v Zavrč.
Les so splavarili do Beograda. To je bil najcenejši prevoz. Splavarjenje se je
končalo, ko so zgradili HE Mariborski otok. Vsak flos
je imel ladjo. Na flosu je bilo 40-50m³ lesa.
Spredaj in zadaj sta bili dve vesli. Nekoč je na Borlu
nasedel flos in splavar je moral oblečen skočiti v
vodo. Vsaki flos je imel slovensko zastavo. V
Stojncih je Rožmarin kupoval les (cele flose).
Skladišče je imel na sedanjem igrišču v Stojncih.
Nekoč
so vodo iz Drave tudi pili in se v njej kopali. Tudi krave so vodili
»pojit«. V Dravi se je včasih utopilo veliko ljudi. Vsi so se hodili kopat malo
nad Ulmovo kletjo. Drava jim je bila kot morje. Vsako
leto so se v njej kopali najmanj tri mesece ter ribarili. Še danes mu je žal,
da Drava ni več takšna kot nekoč.
Zavrč
se je spremenil po infrastrukturi, ima vodovod, elektriko, telefon, novo šolo,
kulturni in zdravstveni dom, trgovine,…
Ugotovitve na osnovi terenskega dela
Ugotavljam,
da prebivalci završkega šolskega okoliša poznajo nekoč razviti rečni promet.
Vsi
pričevalci se spomnijo, da je bilo Dravo možno prečkati tudi z brodom. Kdaj je brod začel
opravljati svoje poslanstvo, je zavito v meglo, zanimivo pa je, da se
razlikujejo tudi letnice prenehanja delovanja. Verjetno še najbolj drži
pričevanje gospoda Šeška, ki postavi čas prenehanja delovanja broda v leto 1964, po tem pa je še vedno bil na razpolago
čoln (ladja) za potrebe posameznikov. Vstopno mesto na levem bregu Drave je
bilo ob brodarski hiši, na desnem bregu pa se je premikalo zaradi rečnega
pretoka in nanosov gramoza. Brodarina se je
plačevala, vendar pa ni pomenila visokega stroška. Brodarji so se zamenjevali,
nekaterih imen se pričevalci še spomnijo.
Brod
je lahko poleg ljudi prevažal tudi vprežni voz z vprežno živino vred.
Sestavljen
je bil iz dveh šif (jeklenih ladij), ki so bile
povezane z močnimi trami. Na brodu je bila zaradi
varnosti tudi ograja. Na njem je bila tudi mala hišica, v kateri je brodar
računal prevoze. Brod je imel veslo, s katerim je usmerjal smer vožnje. Na
vsaki strani je bil most, ki se je prilagajal višini broda
in vode. Čeprav je na Borlu bil most, so ljudje
zaradi bližine raje uporabljali brod.
Pričevalci
se splavarjenja, rečnega prometa z lesom po reki Dravi skozi kraj Zavrč
spominjajo iz osebnih izkušenj, nekateri pa le iz pripovedovanj. Poizvedovanja
so pokazala, da so vsi vprašani slišali legendo, vezano na nastanek cerkve
Device Marije. Mitnica je bila pri Murkovičevih, kjer
so splavarji večkrat tudi prespali. Otroci so, večkrat naskrivaj, radi hodili
opazovat splavarje (flosarje).
Pričevalci
se spomnijo, da je bila Drava nekoč lepša, čistejša in vodno bogatejša. V njej
so se kopali, ribarili in se igrali. Čeprav je včasih reka tudi poplavljala in
naredila škodo, jim je vseeno žal, da ni več takšna, kot je bila.
Statistična obdelava anketnih vprašalnikov
Anketni
vprašalnik je v prilogi te raziskovalne naloge. Razdelil sem 40 vprašalnikov od
katerih jih je bilo vrnjenih 35.
|
starost
v letih: |
število: |
|
11 |
1 |
|
13 |
8 |
|
14 |
13 |
|
15 |
6 |
|
30 |
2 |
|
36 |
1 |
|
38 |
1 |
|
39 |
1 |
|
40 |
2 |
Graf 1: Starostna slika anketiranih
V
anketo sem vključil predvsem mlajšo populacijo, saj me je zanimalo, koliko
poznajo del zgodovine Zavrča, ki je predmet moje raziskave.
|
Ali je res, da je skozi Zavrč potekal še tik do
začetka druge svetovne vojne rečni promet (splavarstvo) po reki Dravi? |
|
|
a) da |
23 |
|
b) ne |
0 |
|
c) ne vem |
12 |
Graf 2: Prikaz koliko jih ve za splavarstvo.
|
Ali je res, da je še do sredine šestdesetih
let prejšnjega stoletja na našem območju bregova reke Drave povezoval brod? |
|
|
a) da |
15 |
|
b) ne |
1 |
|
c) ne vem |
19 |
Graf 3: Prikaz koliko jih ve za brodarstvo.
|
Ali menite, da je reka Drava in rečni promet imel
kakšen vpliv na kulturnozgodovinski razvoj Zavrča. |
|
|
a) da |
18 |
|
b) ne |
5 |
|
c) ne vem |
11 |
Graf 4: Prikaz mnenja o vplivu na kulturno zgodovinski
razvoj Zavrča.
|
Če ste odgovorili z da, navedite vsaj kak
primer. |
|
|
gradnja cerkve Device Marije |
6 |
|
razvoj trgovine |
1 |
|
razvoj gostinstva |
3 |
|
brez odgovora |
8 |
|
Kaj menite o raziskovanju preteklosti v našem
kraju? |
|
|
a) odobravam in menim, da je potrebno |
27 |
|
b) nepotrebno |
1 |
|
c) nimam mnenja |
7 |
Graf 5: Prikaz mnenja o pomenu raziskovanja.
REZULTATI
O
kulturnozgodovinskih spomenikih in zgodovini kraja Zavrč sem si pomagal z
razpoložljivo literaturo, pri čemer sta me usmerjala mentorja. Ugotovil sem, da
je zapisov kar nekaj, vendar so razpršeni po različnih virih, tako da je moja
naloga skromen poskus zbrati podatke na eno mesto.
O
splavarjenju sem več izvedel iz razpoložljive literature kot od pričevalcev,
saj so spomini, ki so še živi, iz otroških let pričevalcev.
S
pomočjo vodenih intervjujev sem poizvedoval o brodarstvu čez reko Dravo, o
splavarjenju in o spominih krajanov na reko in kraj. Spomini na brodarstvo so
še dokaj živi, čeprav zapisov o njih ni. Zato se mi zdi, da je najpomembnejši
del te naloge ravno zapis spominskih pričevanj na brodarstvo.
V
zvezi s preverjanjem hipotez lahko zapišem naslednje sklepe:
Prva hipoteza: Ljudje iz naše okolice poznajo rečni promet po
reki Dravi.
Glede
na spominska pričevanja vprašanih lahko izpeljem sklep, da ljudje iz našega
okolja vejo za nekoč razviti rečni promet po reki Dravi skozi kraj Zavrč.
Glede
na rezultate ankete: Tudi anketa pokaže, da mlajša populacija ve za nekdanji
rečni promet skozi kraj Zavrč po reki Dravi.
Sklep:
Hipoteza je potrjena. Ljudje iz naše okolice poznajo rečni promet po
reki Dravi.
Druga hipoteza: Ljudje iz naše okolice še vejo za brodarjenje po reki Dravi.
Glede
na spominska pričevanja vprašanih lahko izpeljem sklep, da ljudje iz našega
okolja vejo za brodarstvo čez reko Dravo.
Glede
na rezultate ankete: Anketa pokaže, da so tisti, ki so vedeli za povezavo obeh
bregov reke Drave z brodom v manjšini.
Sklep:
Hipoteza, da ljudje iz naše okolice še vejo za brodarjenje
po reki Dravi bi bilo potrebno modificirati. V grobem bi lahko ocenil,
da starejša populacija Zavračanov ve za brodarjenje,
mlajša pa ne.
Tretja hipoteza: Reka Drava in rečni promet sta vplivala na
kulturnozgodovinski razvoj Zavrča.
Predvsem
iz literature izvem za nekoč delujočo mitnico v Zavrču. Pomembna pa je še zelo
živa legenda o nastanku cerkve Device Marije. Nadalje je omembe vredno, da je
farni patron sv. Miklavž, ki je med drugim zaščitnik splavarjev
in brodarjev. In ne nazadnje še danes delujoča gostilna in nekoč delujoče so
bile na lokaciji ob reki Dravi, saj so tudi splavarji predstavljali vir
zaslužka.
Torej
lahko izpeljem sklep, da rečni promet je imel vpliv na kulturnozgodovinski
razvoj kraja.
Glede
na rezultate ankete in odgovore vprašanih: Zanimivo je, da se večina strinja,
da je reka Drava in promet po njej imel vpliv na kulturno zgodovinski razvoj
kraja, zatakne pa se ko je potrebno trditev podkrepiti s primerom. Kakorkoli
že, lahko izpeljem sklep, da je hipoteza: Reka Drava in rečni promet sta
vplivala na kulturnozgodovinski razvoj Zavrča, potrjena.
Četrta hipoteza: Raziskovalna naloga bo s strani vprašanih
naletela na odobravanje.
Postavi
se vprašanje, ali je brskanje po preteklosti v današnjem hitrem času sploh
potrebno oziroma zaželeno.
Glede
na rezultate ankete je hipoteza: Raziskovalna naloga bo s strani vprašanih
naletela na odobravanje, potrjena.
DISKUSIJA
Zakaj
sem se lotil raziskovanja vpliva reke Drave in rečnega prometa na kulturno
zgodovinski razvoj kraja Zavrč? Oboje je povezano in odvisno eno od drugega.
Poimenovanje farne cerkve po sv. Miklavžu, zavetniku splavarjev zagotovo ni
naključje. Verjetno drži, da so cerkvico Device Marije dali zgraditi splavarji,
saj ni navada saj je cerkev v neposredni bližini farne in na za splavarje
ugodnem mestu za orientacijo. Za Dravsko ali Ulmovo
klet je znano, da je nekoč, ko je reka Drava imela višji vodostaj, s pridom
izkoriščala ugodno klimo, ki jo je omogočala neposredna bližina reke. Omembe
vredno pa je tudi to, da še danes stojijo objekti ali pa vsaj njihovi ostanki,
ki so bili nekoč v funkciji splavarstva ali brodarstva. Z raziskovanjem po
literaturi sem potrdil vpliv rečnega prometa na razvoj kraja. Zapisana
pričevanja sem opravil v želji, da tudi sam prispevam k širjenju znanja o kraju
Zavrču, in da se to ohrani bodočim rodovom. Izkušnje in znanje sem dobil od
starejših, zato je prav, da jih posredujem naprej.
S
pomočjo ankete sem preverjal koliko o splavarstvu in brodarstvo vejo mlajši,
predvsem moji vrstniki. Glede na rezultate se vsiljuje vtis, da znanje o
nekdanjem rečnem prometu skozi Zavrč po reki Dravi tone v pozabo, zato se mi
zdi, da je moja naloga skromen prispevek k zajezitvi le-te.
ZAKLJUČEK
Za
izdelavo te raziskovalne naloge sem porabil veliko svojega prostega časa. Vesel
sem, da je moje raziskovanje bilo med krajani dobro sprejeto. Njihova
pripravljenost odgovarjati na vprašanja, mi je omogočila izoblikovati
ugotovitve na osnovi pridobljenih odgovorov.
Zavedam
se, da sem raziskoval le na majhnem delu Haloz, in da sem zapisal le pričevanja
ljudi, ki sem jih sam izbral. Tudi k anketiranju sem zaradi časovne stiske
povabil manjše število oseb. Prepričan sem, da še marsikdo ve veliko o temi
mojega raziskovanja, pa mi tokrat tega ni uspelo izvedeti in zapisati. Ker pa
me tema za nima, bom svoje delo nadaljeval tudi kot srednješolec.
PRILOGA
ANKETNI
VPRAŠALNIK:
Ime
in priimek:________________ starost:____Podpis:_______________
1.
Ali je res, da je skozi Zavrč potekal še tik do začetka druge svetovne vojne
rečni promet (splavarstvo) po reki Dravi?
a)
da
b)
ne
c)
ne vem
2.
Ali je res, da je še do sredine šestdesetih let prejšnjega stoletja na našem
območju bregova reke Drave povezoval brod?
a)
da
b)
ne
c)
ne vem
3.
Ali menite, da je reka Drava in rečni promet imel kakšen vpliv na
kulturnozgodovinski razvoj Zavrča.
a)
da
b)
ne
c)
ne vem
4.
Če ste odgovorili z da, navedite vsaj kak primer. Če ste odgovorili z ne,
vprašanje izpustite.
_____________________________________________________________________
_____________________________________________________________________
5.
Kaj menite o raziskovanju preteklosti v našem kraju?
a)
odobravam in menim, da je potrebno
b)
nepotrebno
c)
nimam mnenja
UPORABLJENA LITERATURA in VIRI
Bračič,
Vladimir (1967), Vinorodne Haloze, Založba Obzorja, Maribor.
Bračič,
Vladimir (1975), Ptujsko polje, Založba Obzorja, Maribor.
Bračič
idr. (1982), 200 let šolstva v krajevni skupnosti Cirkulane 1780-1980,
Cirkulane.
Enciklopedija
Slovenije (1987), Mladinska knjiga, Ljubljana.
Krajevni
leksikon Dravske banovine (1937), Ljubljana, 1937.
Macuh, Peter idr. (2000), Drava nekoč in danes,
Obzorja, Maribor.
Mohorko,Tatjana,
članek Dragoceno bogastvo završkih cerkva, časopis Tednik, 20.8.1998.
Prašnički, Martin idr. (2005), Cirkulane, svet Belanov, Halo, Cirkulane.
Radovanovič,
Sašo (2004), Podravje, založba Kapital, Maribor.
Stopar,
Ivan (1990) Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji, območje Maribora in Ptuja,
Cankarjeva založba, Ljubljana.
Šolska
kronika šole Zavrč, zvezek 2, obdobje 1918 – 1961.
Pucko,
Ivan (1980), Župnija Zavrč in njenih 550 let, 1430 – 1980, "Zrinski" Čakovec.
Zupanič,
Ivo, (2006), Kulturno zgodovinski oris kraja Zavrč v Halozah, diplomska
seminarska naloga, PEF.
SPLETNI VIRI
Spletna
stran: http://www.zrc-sazu.si/Zgds/7-8-2000.htm (10.1.2007)
Spletna
stran: http://sl.wikipedia.org/wiki/Drava (27.12.2006).
SPOMINSKA PRIČEVANJA
Spominsko
pričevanje Karla Žnidariča
Spominsko
pričevanje Ivana Pucka
Spominsko
pričevanje Ferdinanda Šešeka
Spominsko
pričevanje Ivana Težaka
Spominsko
pričevanje Viktorije Murkovič
Spominsko
pričevanje Antona Petroviča
[1] Zupanič I., (2006) Kulturno zgodovinski
oris kraja Zavrč v Halozah, diplomska seminarska naloga, PEF, str.15.
[2] Radovanovič, Sašo (2004), Podravje,
založba Kapital, Maribor, str. 254 - 257.
[3] Pucko, Ivan (1980), Župnija Zavrč in
njenih 550 let, 1430 – 1980, "Zrinski"
Čakovec, str. 5-6.
[4] Zupanič I., (2006) Kulturno zgodovinski
oris kraja Zavrč v Halozah, diplomska seminarska naloga, PEF, str.30.
[5] Zupanič I., (2006) Kulturno zgodovinski
oris kraja Zavrč v Halozah, diplomska seminarska naloga, PEF, str.30.
[6] Šolska kronika šole v Zavrču, šolsko
leto 1921/1922.
[7] Šolska kronika šole v Zavrču, šolsko
leto 1937/1938.
[8] Bračič, Vladimir (1982), 200 let
šolstva v Cirkulanah 1780-1980.
[9] Zupanič I., (2006) Kulturno zgodovinski
oris kraja Zavrč v Halozah, diplomska seminarska naloga, PEF, str.29.
[10] Krajevni leksikon Dravske banovine (1937),
Ljubljana, str. 500.
[11] http://sl.wikipedia.org/wiki/Drava
(27.12.2006).
[12] Bračič, Vladimir (1975), Ptujsko polje,
Založba Obzorja, Maribor, str.30.
[13] Spletna stran:
http://www.zrc-sazu.si/Zgds/7-8-2000.htm (10.1.2007)
[14] Spletna stran:
http://www.zrc-sazu.si/Zgds/7-8-2000.htm (10.1.2007)
[15] Macuh, Peter
idr (2000), Drava nekoč in danes, Obzorja, Maribor, str. 82.
[16] Spletna stran:
http://www.zrc-sazu.si/Zgds/7-8-2000.htm (10.1.2007)
[17] Kovačič, Jože (1961), Zgodovinski razvoj
industrije v okolici Ruš.
[18] Krajevni leksikon Dravske banovine
(1937), Ljubljana, str. 68.
[19] Krajevni leksikon Dravske banovine
(1937), Ljubljana, str. 500.
[20] Macuh, Peter
idr (2000), Drava nekoč in danes, Obzorja, Maribor, str. 83.
[21] Spletna stran:
http://www.zrc-sazu.si/Zgds/7-8-2000.htm (10.1.2007)
[22] Macuh, Peter
idr (2000), Drava nekoč in danes, Obzorja, Maribor, str. 82.
[23] Macuh, Peter
idr (2000), Drava nekoč in danes, Obzorja, Maribor, str. 269-270.
[24] Pucko, Ivan (1980), Župnija Zavrč in
njenih 550 let, 1430 – 1980, "Zrinski"
Čakovec, str.7.
[25] Enciklopedija Slovenije(1998), 12: n -
Sz, Mladinska knjiga Ljubljana, str. 193-194.
[26] Krajevni leksikon Dravske banovine
(1937), Ljubljana, str. 521.
[27] Pucko, Ivan (1980), Župnija Zavrč in
njenih 550 let, 1430 – 1980, "Zrinski"
Čakovec, str. 20-23.
[28] Mohorko,Tatjana, članek Dragoceno
bogastvo završkih cerkva, časopis Tednik, 20.8.1998, str. 9.
[29] Krajevni leksikon Dravske banovine
(1937), Ljubljana, str. 68.
[30] Macuh, Peter
idr (2000), Drava nekoč in danes, Obzorja, Maribor, str. 264.