Ljubljana ima v svojem grbu zmaja. Zaslugo za to, da je postal njen simbol, ima polihistor Janez Vajkard Valvazor, ki ga je prvi postavil v mestni grb in zatrjeval, da gre za zmaja, ki ga je premagal Jazon. Menil je, da je simbol čuječnosti. To se sicer ne ujema s pojmovanjem zmaja v srednjem veku, ko je veljal za simbol zla in nesreče. Obstajajo pa še druge razlage in po eni izmed njih je ljubljanski zmaj simbol boga Kraka, po katerem je menda dobilo ime Krakovo, del mesta Ljubljane.
Zgodba o ljubljanskem zmaju se je začela sredi 15. stoletja, ko sta se na mestnem pečatniku prvič pojavili živali, podobni zmaju. Poleg živali v grbu, podobni krokodilu, se je na hrbtni strani pečatnika pojavil tudi ročaj v obliki zmaja. Živali se sicer razlikujeta, saj ima zmaj na ročaju krila, podobna netopirjevim. Poleg tega je po Valvazorjevem mnenju žival v grbu bolj podobna krokodilu kakor zmaju.
Tudi na manjšem pečatu mesta Ljubljane iz leta 1454 je upodobljena na štirih nogah stoječa, krokodilu ali zmaju podobna žival s podolgovato glavo in zavitim repom.

Na Zmajski most smo lahko Ljubljančani še posebej ponosni. S svojo podobo štirih velikih zmajev pusti obiskovalcem izjemen vtis in buri domišljijo. Ob robu srednjeveškega mestnega jedra so leta 1888 v čast štirideseti obletnici vladanja cesarja Franca Jožefa I. sklenili postaviti nov most čez reko Ljubljanico. Pobudo za gradnjo je dal župan Ivan Hribar, ki je menil, da Ljubljana potrebuje prometni obroč okoli mestnega jedra. Most je del cestnega obroča po zamisli arhitekta Maksa Fabianija. Bregova premošča en sam betonski lok, okrašen z ograjami in zaključki konstrukcij. Takrat je bil eden prvih železobetonskih mostov v Evropi in prva železobetonska konstrukcija v mestu. S 33,34 metra premera je imel tretji najdaljši lok med tedanjimi evropskimi mostovi.
Slovesno odprtje mostu je bilo leta 1901, dokončali so ga leta 1907. Odprli so tudi novo cesto, ki je vodila do železniške postaje. Na stranicah so v ta namen izpisane letnice 1848–1888, obletnico pa sta obeleževali tudi spominski plošči v slovenščini in nemščini.
Zaradi svojega okrasja je most kmalu postal znan kot Zmajski most. Pozneje je bil kot prvi slovenski most prevlečen z asfaltom, med letoma 1983 in 1984 pa tudi temeljito prenovljen. Danes velja za enega od najlepših primerov secesijske arhitekture mostov na svetu in je zaščiten kot tehniški spomenik, predstavlja pa tudi eno od večjih znamenitosti mesta Ljubljane.
Ali ste kdaj pomislili, da je znameniti most Golden Gate Bridge v Ameriki sorodnik Zmajskega mostu? Ta povezava obstaja zaradi prof. Josefa Selana, ki je bil projektant železobetonskih mostov.

Tudi Narodna galerija, osrednja slovenska kulturna ustanova, ki hrani raznolika umetniška dela, je povezana z zmajem. V njej je zbirka likovnih del, ki so nastala na slovenskem ozemlju v obdobju od visokega srednjega veka pa do 20. stoletja. Stalni zbirki sta Umetnostna obdobja na Slovenskem od 13. do prve četrtine 20. stoletja (likovna dela kiparjev in slikarjev iz obdobij romantike, gotike, baroka, klasicizma, realizma in impresionizma) in Evropski slikarji (več kot sto umetnin znanih in neznanih evropskih mojstrov od 14. do 20. stoletja).
Narodni dom je bil zgrajen na pobudo narodno zavednih krogov, ki so se v Ljubljani oblikovali v drugi polovici 19. stoletja. Zanimivo je, kako so zgradbo, ki so ji rekli Slovenski dom, gradili. Na prvem mestu je bilo zbiranje finančnih sredstev; pridobili so jih z delnicami pa tudi z zbiranjem prostovoljnih prispevkov ter organizacijo številnih veselic in zabav. Ko so zbrali polovico sredstev, so objavili javni razpis. Že na prvem javnem arhitekturnem natečaju so izbrali češkega arhitekta Frančiška Skabrouta.
Slavnostno odprtje stavbe je bilo leta 1896. V kletne prostore se je vselilo društvo Sokol, v drugih prostorih pa je bilo kar nekaj različnih dejavnosti: čitalnica, Dramatično društvo Ljubljana, Ciril-Metodova družba, Slovensko planinsko društvo idr.
Narodni dom je združeval dve dejavnosti – šport in kulturo; v pritličju je imel športno dvorano, v nadstropju pa dvorano za prireditve.
Narodna galerija se je v nadstropje stavbe vselila šele leta 1925. Stavba je zasnovana v neoklasicističnem slogu in povzema obliko bazilike z nižjima in nazaj pomaknjenima stranskima kriloma. Večnamenskost stavbe se je izražala z več vhodi: glavnim, poudarjenim s kupolo, ki je potekal s Cankarjeve ulice, in dvema stranskima. Leta 1993 je arhitekt Edvard Ravnikar na podlagi natečajne rešitve zasnoval severni prizidek galerije, ki je nekoliko odmaknjen od stare stavbe. Oblikovan je v postmodernističnem slogu. Praznino med obema stavbama je leta 2001 zapolnil novi vmesni del, ki sta ga zasnovala arhitekta Sadar in Vuga.
Podoba zmaja se pojavlja na enih izmed vrat v Narodno galerijo. V stalni zbirki Umetnost na Slovenskem se nahaja slika Sveti Jurij v boju z zmajem, ki je nastala okoli leta 1641, v velikosti 273 cm krat 150 cm. Spada med krščansko ikonografijo.

Dvorano, ki se nahaja v parku Tivoli in jo je zgradil Marjan Božič, poznajo skoraj vsi. Hala Tivoli se deli na malo dvorano, ki sprejme 4050 gledalcev in je namenjena košarkarskim tekmam – pred izhodom na igrišče ima tudi svoj lokal in trgovino s športno opremo – in veliko ali ledeno dvorano, ki sprejme 6000 gledalcev in je namenjena predvsem hokejskim tekmam. V njej je potekalo tudi evropsko prvenstvo v rokometu, pred nekaj leti pa tudi svetovno prvenstvo v hokeju na ledu divizije B. Pozimi je v njej sprostitveno drsanje, zunaj pa uredijo drsališče.
V Hali Tivoli se dogajajo različne prireditve, košarkarske in hokejske tekme, drsalna tekmovanja, koncerti, opere, baleti idr. Ker pa je postala dvorana za evroligaške tekme in druge prireditve premajhna, so po večletnih prizadevanjih zgradili nov športni park v Stožicah.

Športni park Stožice je športni in nakupovalni park v bližini ljubljanskih Stožic. Zgrajen je bil po načrtih glavnih arhitektov Jurija Sadarja in Boštjana Vuge. Objekt poleg nakupovalnega središča sestavljata Stadion Stožice za 16.038 gledalcev (oziroma 23.000 gledalcev ob koncertih) in večnamenska dvorana Arena Stožice za 12.480 oziroma 14.480 gledalcev. Površina arene meri 14.164 m², stadion pa 24.694 m². Odprtje dvorane in stadiona je bilo 10. in 11. avgusta 2010, rok za dokončanje podzemnega nakupovalnega centra pa je leto 2011. V parku bodo v prihodnosti še otroško igrišče, park za rolanje in rolkanje, steze za trim in kolesarjenje, pozimi pa tudi proge za smučarski tek. Stadion bo poleg kulturnih dogodkov gostil predvsem domače tekme slovenske nogometne reprezentance in Nogometnega kluba Olimpija, dvorana pa Košarkarski klub Union Olimpija. Do športnega parka vozita mestna avtobusa št. 20 in 13; na Vojkovi cesti je obračališče linij št. 20 in 20 Z, ob Titovi cesti pri vhodu 1 in 2 pa ima končno postajališče linija št. 13. Že prve prireditve so napolnile dvorano, kar pomeni, da je Slovenija potrebovala takšen objekt, ki bo zagotovo prispeval tudi k večjemu turističnemu obisku Ljubljane.