Plesalke, glasbeniki in pevci so bili stoletja le sužnji. Čeprav se je njihov položaj kasneje spremenil, se izvajalci v arabskem svetu nikoli niso popolnoma otresli madeža, ki ga je nosil njihov poklic. V 19. stoletju sta v Egiptu obstajali dve vrsti plesalk: ghawazee (ciganke), ki so plesale na prostem oziroma na podeželju, običajno za publiko nižjih družbenih slojev. Do leta 1930 so plesalke delovale le v privatnih hišah in kavarnah. Tega leta je neka libanonka po imenu Badia Mansabny v Kairu odprla plesno dvorano, imenovano Casino Badia. Ta dvorana je postala zelo popularna. Plesalke so običajno plesale v skupinah, tiste pa, ki so se posebej izkazale s svojo nadarjenostjo, so včasih plesale solo. V tem času je za ples postalo moderno oblačilo, sestavljeno iz dveh delov, okrašeno z umetnimi biseri in čopki, ki je navdihovalo tudi holivudske filmarje. Arabske države, kjer se je orientalski ples v zadnjem času najbolj razvil so Egipt, Libanon in Turčija. Prav tako pa se je razvil v nekaterih evropskih državah in v Ameriki, zahvaljujoč priseljencem iz arabskih držav (Nemčija, Francija, Brazilija, ZDA).