Literarni kotiček
Kazalo
Pasja zabava
  Zabavna in razburljiva noč
Vesoljci na Zemlji
Timovo čarobno potovanje
Štiri punce s planeta pop stars
Čudežno zdravilo
Čudežna zapestnica
Potovanje v središče asteroida
Pasja zabava

Gospa Fikfak je na svojem vrtu priredila pasjo zabavo. Povabila je vse ljubitelje psov, naj svoje ljubljenčke pripeljejo na ta dogodek. Vabilo je obesila tudi na bližnjo tablo. Oznanila je, da najlepši pes dobi nagrado - veliko slastno klobaso.
     Vsi povabljenci so skrbno pripravljali svoje pse. Drgnili so jih s pasjimi šamponi in čistili v kopalni kadi. Ne spodobi se, da  bi njihovi ljubljenčki na zabavo prinesli bolhe. Nekateri so svoje štirinožce  pripeljali celo k pasjemu frizerju. Vabilo na zabavo je opazil tudi potepuški pes  Kocinko. Ker  ni poznal glavnika, mu je dlaka štrlela na vse strani. Namesto lepega povodca ga je okoli vratu krasila le umazana dlaka. Razmišljal je, kako bi se prikupil gospe Fikfak. Brskati je začel po smetnjakih in našel ogromno belo kost. Ko so povabljenci zagledali Kocinka, so se zgrozili. Strinjali so se, da to pasje ščene res ne sodi na tako imenitno zabavo. Kljub svojemu izgledu pa je imel Kocinko nekaj, kar je pritegnilo njegove pasje priajtelje. Zbrali so se okrog njega, se mu dobrikali in cvilili. Ni jih motila umazana dlaka, niti bolhe v njej. Kocinko je bil s svojo kostjo zvezda večera. Opolnoči je gospa Fikfak določila zmagovalca. Klobaso je dobil Kocinko. Zabavna in razburljiva noč je trajala vse do jutra. Kocinko je klobaso pojedel, kam pa je izginila kost, še danes nihče ne ve.

Sara Turk, 5. a

Zabavna in razburljiva noč

    Živel je bolhast potepuški pes. Ko je šel na pasjo zabavo, je srečal (in se takoj zaljubil vanjo) neko lepo in bogato psičko, ki so jo gotovo vsak dan česali, vsak teden kopali in vsak teden peljali k pasjemu frizerju.
    Takoj je pritekel k njej in jo prosil za tačko, ona pa mu je dala eno po gobčku in rekla: »Kako si drzneš prositi tako lepo psičko za taco!? Izgledaš, kot da bi bil ščene iz smetnjaka,« je rekla in je šla. Potepuški pes je bil seveda užaljen.
    Šel je spat v klet neke skoraj porušene stare stavbe. Ponoči je sanjal o slastni klobasi in sočni kosti, tako da je pozabil na grozljivko, ki se mu je zgodila na zabavi. Nikoli ne bo pozabil te zabavne in razburljive noči.
    Ta dogodek si bo zapomnil za celo življenje.

Bruno Čeferin, 5. a

Vesoljci na zemlji
Nekega pustnega dne si je Nejc naredil svojo vesoljsko opravo. Zelo je bil vesel pusta, prav tako kakor njegovi sošolci. Vsi skupaj so čakali kurente na mestnem trgu. Že so zagledali kurente in se vsi hitro oblekli v svoje oprave.

13 svetlobnih let daleč od Zemlje pa je bilo vesoljsko plovilo, ki mu je že skoraj zmanjkalo goriva. Za gorivo so imeli zrak. Vedeli so, da bodo morali zasilno pristati na Zemlji.

Ko so otroci  občudovali kurente, se je slišal pok, ki pa ni bil glasen. Slišalo ga je samo 7 otrok. Nejc je bil radoveden fant in ga je zanimalo, kaj se je zgodilo v bližini. Hodil je in hodil, dokler ni prišel do velikanskega vesoljskega plovila. Videl ga je samo on, saj druge to ni zanimalo. Uzrl je ogromno vesoljsko ladjo sredi koruznega polja. Nato se je odprla loputa, izpod nje so iztopili vesoljci. Zgodilo se je, da je imel Nejc prav tak kostum, kot so bile njihove oprave. Radovednež Nejc si je šel ladjo pogledati od blizu. Sploh ni opazil, da se mu vesoljci približujejo. Zgrabijo ga Nezemljani.
»Tukaj si bil ves čas, Aron,« mu je zasikal vesoljec.
 Nejc se čudi, potem pa je pogruntal, da so ga imeli za svojega. Zamenjali so ga za nekega Arona, ki je pri njih izginil. Z njimi se je začel pogovarjati in ugotovil je, da so na Zemljo prišli po zrak - njihovo gorivo - in Arona. Nazadnje so mu rekli, da so našli, kar so iskali. Načrpali so zrak in odšli so na svoj planet. Tam so Nejca dali nazaj k neki družini. Ko je prišel na ta planet – Salati, je zavzel položaj Arona. Bil je vojak, imel je veliko posestvo in veliko družino.

Nekega dne, ko je kopal luknjo za seme »Aloto«, je našel svetlikajoči se kamen. Pobral ga je in ga vtaknil v žep kostuma. Ko je prišel domov, si ga je za spomin obesil okrog roke. Izmučen je prišel domov in se zleknil na posteljo. Skoraj je že spal, ko si je tako močno zaželel, da bi k njemu priletela mrzla voda v kozarcu, ki je bila na drugi strani stanovanja. Pomigal je z roko, naj pride k njemu. In to se je začuda zgodilo. Vedel je, da je to moč kamna.

Razmišljal je, kako bi prišel nazaj na Zemljo. Kmalu je imel v mislih načrt. Naslednje jutro je s pomočjo kamna odletel do velikanske vesoljske ladje in z njo odletel nazaj na Zemljo, ki je bila oddaljena 100 miljonov svetlobnih let. Ko je prišel nazaj na Zemljo, je srečno živel do konca svojih dni s svojim čarobnim kamnom.

Peter Kranjc Požar, Erik Kralj, Jaka Matušek, Emir Hasanbegovič, Jan Štirn, 6. a
Timovo čarobno potovanje
Nekoč je v starem delu mesta živel fantek Tim. Ta deček ni imel prijateljev, zato je bil zelo osamljen in žalosten. Mama in oče nista imela nič časa za njega, ker sta delala na njivi. Napisal jima je sporočilo, da je odpotoval na Mars. Tam je spoznal prijatelja, ki mu je hotel razkazati mesto.

V mestu so se streljali in pretepali. Prijatelj, ki mu je bilo ime Klikli, mu je povedal, da je danes v mestu vojna. Zato sta se rajši umaknila. Pokazal mu je brlog, ki je bil Timu zelo všeč. Tim je predlagal Klikliju, naj gresta do predsednika Marsa in mu povesta, da sta streljanje in pretepanje na Zemlji velik zločin. Ko sta prišla do predsednika, sta mu razložila, da je to na Zemlji zločin. Predsednik je predlagal, naj gredo pogledat prizorišče, kjer se streljajo in pretepajo. Ko so prišli do prizorišča, so jih ugrabili mafijci, ki so jih zvlekli v star brlog. Niso vedeli, kaj bi storili, pa se je predsednik spomnil, da ima čudežno uro. Predsednik se ni mogel spomniti, kaj naj reče, zato je podaril uro Timu. Tim si je zaželel, da bi se znašli v predsednikovi palači in zgodilo se je tako.

Mafijci so se nehali streljati. Predsednik in Klikli sta se poslovila od Tima in so si nato zaželeli srečo. Tim je naslednje jutro povedal vse staršem, onadva pa mu nista verjela. Naslednji dan so se zbudili v palači. Tim je povedal, da je vse to naredil s to uro, ki jo je dobil na Marsu. Ko je Tim zaspal, sta mu starša vzela uro in mu jo razbila. Vse je bilo spet po starem. Tim je bil zelo žalosten. Naslednje jutro je prišel predsednik Marsa in staršema povedal vse po resnici. Predsednik je dal Timu novo uro in nato je odšel.

Tim si je zaželel, da bi imeli na deželi prelepo palačo, kar se je tudi uresničilo. Tako so Tim in njegovi starši živeli srečno in niso bili več revni.

Jan M., Vid Č., Jan K., Nik, 6. a
Štiri punce s planeta pop stars
Nekoč je v mestu živela Mia, ki je bila osamljena. Imela je polsestro, ki ji je bilo ime Roberta. Mia in Roberta sta se odločili, da gresta na sprehod in na sprehodu srečata dve punci, ki sta enaki. Tudi Dulce Maria in Anahi se zelo začudita, ker vidita dve popolnoma enaki osebi. Postanejo dobre prijateljice.

Čez en mesec se odločijo, da gredo na planet Pop stars, ker so si vedno želele, da bi postale pevke. Peš so se odpravile po zvezdni stezi do planeta. Ko pridejo tja, vidijo, kako voditelj gospod Hudič pred nastopom nagaja pevki Rihanni, da ne more oditi na oder. Mia, Roberta, Dulce Maria in Anahi uspejo z zvijačo rešiti Rihanno pred voditeljem. Rihanna nato reče:
»Iz hvaležnosti vam podarim štiri čarobne mikrofone. Z  njimi boste lahko osvojile planet Pop stars.«
Gospod Hudič je zelo jezen.

Čez en teden Dulce Maria, Anahi, Roberta in Mia postanejo slavne. Gospod Hudič se odloči, da jim na vsak način vzame čarobne mikrofone. Na dan koncerta se Beautiful Girls pripravljajo na nastop. Gospodu Hudiču pa uspe zamenjati mikrofone. Mia, Roberta, Anahi in Dulce Maria ne znajo peti in se razidejo. Koncert pa ne odpade. Ko Beautiful Girls izvejo, da nimajo več čarobnih mikrofonov, pokličejo vse zvezdnike, da naj jim pomagajo iskati čarobne mikrofone. Rihanna se spomni, da bi tat lahko bil gospod Hudič. Rihanna gre v hišo gospoda Hudiča, mu na skrivaj vzame čarobne mikrofone in jih izroči skupini Beautiful Girls. Gospod Hudič pride na koncert, da bi videl, kako bodo razpadle.

Pride čas, da nastopi skupina Beautiful Girls. A ko začnejo peti, ljudje vzklikajo, pojejo z njimi, le gospod Hudič si zatiska ušesa in iz njega začne teči sluz, nato se stopi. Punce pojejo naprej in osvojijo Pop stars. Od takrat naprej so punce kraljice planeta Pop stars.
Čudežno zdravilo
Nekoč je na vasi  živela deklica Ančka. Doma je imela hudo bolno mamo, zato se je odločila, da bo poiskala zdravilo zanjo.
Naslednje jutro se je peš odpravila v gozd. Tam je srečala škrata Mihca. Vprašala ga je, če ima kakšen čudežen recept za njeno bolno mamo. Škratek ji odgovori:
''Nimam čudežnega recepta, vem pa, kje lahko dobiš zdravilo. Pojdi naravnost, dokler ne prideš do jezera. Tam živi slonček Dambo in on ti bo dal čudežno zdravilo, če boš izpolnila tri težke naloge. Vendar ne smeš pozabiti, da mu moraš povedati, kakšno zdravilo potrebuješ''.
Ančka si je zapomnila, kar ji je naročil Mihec in šla naprej. Ko je prišla do jezera, je srečala slončka Damba. Rekla mu je :
''Ali lahko dobim zdravilo za svojo mamo?''
Slonček Dambo ji je v tolažbo rekel :
''Čarovnica me je začarala in če izpolniš tri naloge, me bo čarovnica odčarala in dobila boš zdravilo''. Ančka je rekla, da bo opravila te naloge. Slonček Dambo ji je dal listek, na katerem so bile napisane naloge. Prva naloge na listku je bila, naj ujame zvezdni utrinek ob polni luni, druga naloga je bila, naj prisluškuje čebeli matici in naj ugotovi, kje imajo čebele skrit najboljši med. Tretja naloga je bila najtežja, saj je morala prešteti vse mravlje na zemlji. Deklica je bila zelo žalostna, saj ni vedela, kako bi se nalog lotila. Sedla je pod najbližje drevo in bridko zajokala. Mimo je priletel rumen metuljček in jo ogovoril:
''Nikar ne jokaj! Tvoje srce je dobro in čisto, zato ti bom pomagal. Dal ti bom svoja krila, ki ti bodo pomagala pri izpolnjevanju nalog''.
Deklici so se razjasnile oči in takoj se je lotila prve naloge. Ko je izpolnila vse naloge, je slončka čarovnica odčarala. Slonček je dal Ančki zdravilo in se ji stokrat zahvalil.
Ko je Ančka prišla domov, je dala mami zdravilo. Mama se je pozdravila in tako sta skupaj  srečno živeli do konca svojih dni.
Anja Prek, 6.a
Čudežna zapestnica
Nekoč sta živela oče in hči, ki sta bila zelo revna. Dekličina mati je umrla zaradi bolezni, ko je bila deklica čisto majhna. In tako sta deklica in oče ostala sama.

Nekega dne je oče stopil pred hčer in rekel, da mora v vojno. Deklica ga je rotila, naj ne gre, a je ni poslušal. Ko se je odpravil v vojno, je hčer poljubil v slovo in odšel. Nekaj mesecev je minilo, a oče se ni vrnil. Tako se je deklica odločila, da gre po svetu. Hodila je dneve in noči in naposled prispela v neko mesto, kjer so bile zelo lepe stojnice. Deklica je stopila bliže in si ogledovala stojnice. Na eni od stojnic so bile zelo lepe zapestnice z zvončki. Fant, ki je prodajal zapestnice, se je na prvi pogled zaljubil v deklico in ji podaril eno lepo zapestnico z zvončki. Fant ji je še rekel, da ko bo pocingljala z zvončki, se ji bo izpolnila vsaka želja.

Tako deklica odide z zapestnico na roki in spet hodi dneve in noči in prispe v pristanišče, v katerem so ribiči lovili ribe. Ribiči ulovijo prelepo ribo. Žival se deklici zasmili in si zaželi, da bi imela tri zlatnike. Željo ji zapestnica izpolni. Nato stopi k ribičem in jim reče, da jim da tri zlatnike za ribo. Ribiči se strinjajo in ji dajo ribo, v zameno pa vzamejo zlatnike. Deklica ispusti ribo v vodo in se usede na tla ob obali. Ko stegne roko, da bi zajela vodo, se ji zapestnica odveže in pade v vodo. Žalostna moli, da bi se zgodil čudež in bi dobila zapestnico nazaj. Takrat pokuka ribica iz vode in v ustih ima čudežno zapestnico. Riba ji vrne zapestnico in deklica si jo nadene na roko. Zaželi si, da bi skupaj z očetom živela v prelepem gradu. In tako se tudi zgodi.

Marissa, Ana, Samanta, Alen, 6, a
Potovanje v stedišče asteroida
 Nekoč so živeli Brko, Ortič in Storž.  Vsi so hoteli postati astronavti in želja se jim je tudi uresničila. Živeli so nekje blizu izstrelišča raket.  Neki dan so se prikradli do rakete. Skočili so notri in Brko je vprašal Storža: »A boš sedel zadaj ali zadaj?«
»Bom raje zadaj,« mu je odgovoril. »Nerad sedim pri kovčkih.«
Kmalu so se usedli na mehke sedeže in se privezali s trdimi pasovi. Ortič je pritisnil na plin in izstrelili so se. Kmalu so prišli iz atmosfere in odpeli so se. Plavali so po vesolju.
»Joo,« je rekel Ortič. »To pa piči!«
»Kaj to nekaj smrdi?« vpraša Brko.
»Motor se nam je pokvaril,« pametno odgovori Storž.
Leteli so in leteli, dokler se ni zgodilo:
BBBBBBBBBBBBBBUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUMMMMMMMMMMMMMMM!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
»O, drek,« je rekel Brko. »Kaj je bilo pa to?«
»Porka špinača,« je zaklical Ortič. »Ne premikamo se več.«
Stopili so iz rakete in niso vedeli, kje so. Brko je tekel v krogih, a se je spotaknil ob kamen. Pobral se je in vzel kamen v roke ter ga zalučal v daljino. Na mestu, kjer je pristal, se je kamnito okolje razpočilo. Zapustili so raketo in se napotili raziskovat. Zagledali so nekakšne Marsovce z ribjo glavo, štirimi medvedjimi šapami, s petimi ptičjimi kremplji, z repom in krilom. Prišli so jim naproti. Eden izmed njih jih je zagledal in jih vprašal: »Koji kuhc ste pa vi?«
»Mi smo Ortič, Brko in jaz sem Storž,« je odgovoril. »Kdo ste pa vi?«
»Mi smo Vanzemaljci,« so jim rekli. »Ohtič, Bhko, Stohž, phidite k obhedu. Častimo čhni kamen. Phidite.«
Sledili so čudnemu gostitelju. Kar naenkrat se je začelo bliskati. Brko je prihitel bližje. Ker je on gledal s prsti, je začel otipavati kamen. Nenadoma pa se mu je kamen prilepil na roko. Začel je bežati in Vanzemaljci so ga pričeli loviti. Skrili so se v sobo neprijetnih gostiteljev in smuknili v omaro. Čez nekaj časa pa so domačini potrkali. Oglasil se je Ortič: »Ni me!«
Marsovci so odprli vrata,  Ortič pa je dvignil pazduho. Nekateri napadalci so popadali po tleh. Brko je še naprej otresal z roko, nenadoma pa je črni kamen padel na tla. Vse skupaj se je razblinilo, naši junaki pa so se znašli na domačih tleh.
»Kje pa smo?« je vprašal Storž.
»V 'riti' smo bili,« je rekel Brko.
»Ja,« je zaklical Ortič. »Zaradi tebe!«
»No,« je odvrnil Storž. »Raje bi bil na asteroidu, kot pa, da pridem domov k mami!«
In s temi besedami so se naši trije bedaki odpravili domov.
 
Napisali:
Svit Komel, Žiga Šporar, Vid Rijavec in David T. Žugman