|
|
Italijanka Je u bar pršla ena italjanka, sm zvedu da ji nč ne manka, sm pršu tja jz, sm jo uprašu če ji je kj mrz. Ona je rekla mogoče, ampak da me zravn noče, sej je kul, ampak ne kuhi več mul. Pol sm šou in se nism več vrnu domou. Jou, jou. Alen Hrustič iz 5. razreda je Italijanko spesnil v letni šoli v naravi. |
|
RAP O BOŽIČKU | |
Prinese nam darila,
Kdo je bil celo leto prava vila? Kva hočte dobit, A nis že igrc sit! Zdej bo že božič kmau, A že komi čakaš tamau? Sej tut starejši majo božič radi, Sam že vemo da so to izvedl ta stari. Sam še zmer uživamo, Čeprou skrivnost skrivamo! Božič je tok vesel, Da sm kr onemel! Svit Komel, 5.a |
|
PUSTNI RAP | |
Pusta se že usi veselimo,
tople krofe u vročo čokolado namakamo, navadna oblačila bomo slekl, in u maškare se bomo oblekl. Na ta dan ne bo navadne hrane in skute, Na mizi bojo samo sladkarije in vse vrste dobrote, V tem času pojemo različne pesmi med drugimi so tud rapi, Ko pridemo domou so sladkarij polni žepi. S praznovanjem in zabavo preganjamo zimo, Vse kar mamo si med sabo delimo, Pust res je kul zlo kul, Na ta dan noben ne kuha mul. Se bašemo in jemo samo sladkarije, A po glavi nam rojijo samo bedarije. Alen Hrustič, 5. a |
|
KO MENE V SOBI NI … |
|
Ko mene v sobi ni, vse se v krogu zavrti. Raja, pleše zdaj prav vse, tudi moje igračkice. Pa se mali medo odpravi, da medvedko na ples povabi, hitri konj pa zdirja vznak in izgubi še pisan trak. Pa se hrček zavrti in se v steno zaleti. Reši ga pa pisan vlak, ki mu pravi: »Skoči noter, ti bedak!« Pa se papiga razhudi, ga povleče za seboj pa zletita preko sobe kar naravnost v zaboj. Vlak res zmeden zdaj počiva, ko se hrček hihita, ker v kletki zdaj uživa, vlak le srepo gleda ga. Ko pa v sobo pridem jaz, gledam prazen lutkin obraz; lutka prej vsa živa, ki v očeh ji sreča je živela, ki je rajala in pela, zdaj zares je ovenela. Pa saj zdaj ji je vseeno, ker pač gleda le še temo. Tako pokvarim jim zabavo in povrnem žalost pravo. Hana Stibilj, 6. a |
|
POČITNIŠKA CESTA | |
Ko na cesti ni prometa, je cesta vesela, ni napeta. Prometni znaki so presrečni, saj ni jim treba poslušati voznikov tečnih. Semaforji zapirajo svoje oči in pri tem ugašajo pisane luči. Zebra srečna je in nasmejana, ker ni umazana njena pižama. Naslednje jutro je počitnic konec in cesta s polnimi močmi gre v boj kot pravi borec. Artur Melanič, 6. a |
|
|
|
PISMO ZA LUNO | |
Luna, ne mi prosim nagajat.
Luna, a veš, da smo veliko pesmic o tebi zapeli? Luna, prosim prinesi mi srečo! Zelo si lepa, luna! Zelo si okrogla, luna! Kako si kaj tam gori? Nasvidenje, luna! MAKSIM LUKASHEVICH, 2. B |
|
PUST | |
Pust res čas je za vse,
saj takrat vsi postanemo maškare. Klovni, klovnese in vse princese skupaj se zabavamo, ko po zabavišču tavamo. Kurenti pridrvijo, v zraku krofi zadišijo in zimske dolgočasne čase odpodijo. Takrat že vse po pomladi diši, saj vse, prav vse cveti. Peter Kranjc Požar, 5.a |
|
GOSPOD PELIN | |
(Limrik)
in svojo rit na kavču žul.
V tisti garaži leži,
še čudn, da tm ne spi.
Ne opaz, da je njegova hčerka fenomen,
še hujš – zanjo se sploh ne zmen. On se nou nč spremenu, Matildi bo še kšno zmerljivko omenu. |
|
NE MORE BITI VSAK | |
Ne more biti vsak
pesnik tak,
kot je Boris A. Novak; on besede obrača in z njimi kozolce prevrača. Rime pesem njegova nima. Če pa jo ima, je nenavadna – to on dobro zna. Zato ne more biti vsak pesnik tak, kot je Boris A. Novak. Lovro Rupar, 6. a |
|
MIR | |
Le kakšen je mir v vesolju,
mir v brezmejni tišini, mir nekje, kjer nas ni? Kjer dokazano ni, da sploh kdo živi, kjer nikogar ni. Kjer ni bitij, ki bi mir kalile ali srečo podile, le tišina večna v vesolju je. Tišina in mir, mir in tišina, leta, stoletja, včasih gre mimo kakšna raketa. Zvezde, planeti, tišini predani, s temoto obdani v čisti tišini. Le kako bi bilo na Zemlji pri nas, če nikogar ne bi bilo? Če mir v čisti tišini bi bil? Bilo bi mirno, bilo bi tiho, šla bi leta, za nas stoletja. Bili bi osamljeni, Zemlja sama in čista tišina. Le kako zvezdam v vesolju ni dolgčas? Kako sploh lahko tako toplo svetijo, ko le temo in tišino imajo? Imajo mir, imajo tišino, a vseeno, le kakšen je mir v vesolju? Mir v brezmejni tišini, mir nekje, kjer nas ni? Ines Hrovat, 6. a |
|
BREZ SONCA NA NEBU … | |
Človeku in levu
ni življenja brez sonca na nebu. Mravlji in galebu ni življenja brez sonca na nebu. Mački in medvedu ni življenja brez sonca na nebu. Brez sonca na nebu je konec človeku, levu, mravlji in medvedu. Artur Melanič, 6. a |
|
MISLI SANJ | |
Čas za sanje, čas za spanje,
čas za tišino tega morja, čas, da misli potonejo v luči, kjer se novo jutro rodi. Z mislimi smo na drugem koncu sveta, kjer dobimo, kar želimo. Neskončne želje našega uspeha odzvanjajo v glasu vesoljskega eha. Mesec bedi, da vse se prav zgodi, dokler se sonce na nebo ne spusti in luna na drugi konec sveta odhiti. Zvezde pa mežikajo v žametni temi in osvetljujejo nočne poti. Da se kakšna misel ne izgubi in ne zaide na strašljive poti. Radostno plujemo na krilih pesmice v spremstvu rajske ptice, kjer nas čakajo tri golobice. Prva nas z Mirom obda, druga cel ocean ljubezni nam da, tretja pa zažgoli: prebudi se zdaj ti! Lilija Premk, 6. b |
|
POMLAD | |
Prišla je pomlad,
sonček ima nas rad, rožice cvetijo in drevesa zelenijo. Šli bomo v naravo, da si zbistrimo glavo, nabrali veliko rož in se odpeljali v Portorož. Spet bom sedel na kolo, s prijatelji nam bo lepo, kupili bomo sladoled, na igrišču igrali nogomet. Žiga Šporar, 5. a |
|
EVA V ŠOLI | |
Ko zvečer se odpravim spat, babi uro mi navije, da zjutraj vstanem, se umijem in v šolo odhitim. V šoli polno je otrok, majhnih in velikih, vsak v svoj razred odhitimo, ko zvonec zazvoni. Za svojo mizo že sedim, knjigo pred seboj držim, v zvezek pišem, rišem, za nalogo si zapišem. Učiteljica Bogdana nam razlaga, račune pisati hiti, riše kroge in kvadrate, da se kar kadi. Ko šolski zvonec zazvoni, iz razreda gremo vsi, na kosilo, potem pred šolo, da se nam glave ohladijo. Eva Kumar Narobe, 4. b |
|
LANA | |
Mamica rodila je lepo, majhno deklico, ki Lana ji je ime. V svoji zibelki leži, rada mleko pije in se nam smeji. Malo že okoli gleda, glavico obrača, že vse zanima jo. Hitro leta tečejo, kmalu v šolo bo hodila in se pridno učila. Eva Kumar Narobe, 4. b |
|
TEA IN LINA | |
Imam sestrični dve, Tea in Lina jima je ime, Tea v vrtec hodi, Lina pa po štirih gre. Na sprehode hodimo, s kockami se igramo, Barbike oblačimo in sestavljanke sestavljamo. So kot prave papige, za mano vse ponavljajo, včasih, ko vse skupaj smo, sobo na glavo obrnemo. Eva Kumar Narobe, 4. b |