Poezija

Italijanka

Je u bar pršla ena italjanka,
sm zvedu da ji nč ne manka,
sm pršu tja jz,
sm jo uprašu če ji je kj mrz.
Ona je rekla mogoče,
ampak da me zravn noče,
sej je kul,
ampak ne kuhi več mul.
Pol sm šou
in se nism več vrnu domou.
Jou,  jou.

Alen Hrustič iz 5. razreda je Italijanko spesnil v letni šoli v naravi.


     RAP O BOŽIČKU
                                            
Prinese nam darila,
Kdo je bil celo leto prava vila?
Kva hočte dobit,
A  nis že igrc sit!
Zdej bo že božič kmau,
A že komi čakaš tamau?
Sej tut starejši majo božič radi,
Sam že vemo da so to izvedl ta stari.
Sam še zmer uživamo,
Čeprou skrivnost skrivamo!
Božič je tok vesel,
Da sm kr onemel!

Svit Komel, 5.a

PUSTNI RAP
       
 Pusta se že usi  veselimo,
                      tople krofe u vročo čokolado namakamo,
                      navadna oblačila bomo slekl,
                      in u maškare se bomo oblekl.

                      Na ta  dan  ne  bo navadne hrane in skute,
                      Na mizi bojo samo sladkarije in  vse vrste                                dobrote,

                     V tem času pojemo različne pesmi med drugimi so tud rapi,
                      Ko pridemo domou so sladkarij polni žepi.

                      S praznovanjem in zabavo preganjamo zimo,
                      Vse kar mamo si med sabo delimo,
                       Pust res je kul zlo kul,
                       Na ta dan noben ne kuha mul.
                      
                      Se bašemo in jemo samo sladkarije,
                      A po glavi nam rojijo samo bedarije.

                                        Alen Hrustič, 5. a

KO MENE V SOBI NI …

Ko mene v sobi ni,

vse se v krogu zavrti.
Raja, pleše zdaj prav vse,
tudi moje igračkice.
Pa se mali medo odpravi,
da medvedko na ples povabi,
hitri konj pa zdirja vznak
in izgubi še pisan trak.
Pa se hrček zavrti
in se v steno zaleti.
Reši ga pa pisan vlak,
ki mu pravi:
 »Skoči noter, ti bedak!«
Pa se papiga razhudi,
ga povleče za seboj
pa zletita preko sobe
kar naravnost v zaboj.
Vlak res zmeden zdaj počiva,
ko se hrček hihita,
ker v kletki zdaj uživa,
vlak le srepo gleda ga.
Ko pa v sobo pridem jaz,
gledam prazen lutkin obraz;
lutka prej vsa živa,
ki v očeh ji sreča je živela,
ki je rajala in pela,
zdaj zares je ovenela.
Pa saj zdaj ji je vseeno,
ker pač gleda le še temo.

Tako pokvarim jim zabavo
in povrnem žalost pravo. 

Hana Stibilj, 6. a
POČITNIŠKA CESTA
 
Ko na cesti ni prometa,
je cesta vesela, ni napeta.

Prometni znaki so presrečni,
saj ni jim treba poslušati voznikov tečnih.

Semaforji zapirajo svoje oči
in pri tem ugašajo pisane luči.
Zebra srečna je in nasmejana,
ker ni umazana njena pižama.

Naslednje jutro je počitnic konec
in cesta s polnimi močmi gre v boj kot pravi borec.

Artur Melanič, 6. a
TRPEČE STANOVANJE


V praznem stanovanju stena ječi,

prav zares se samote boji.
Praznina odmeva,
ker soba sameva.

Prav žalostna je ta podoba,
stanovanje, ti prismoda!
Kmalu boš dobilo družbo,
boš že videlo to gužvo.

Prešerno bo in veselo,
večkrat se bo pelo.
Otroci bodo skakali
in na ves glas se smejali.

Nič več ne bo pusto, nič več prazno,
stanovanje bo bolj prijazno.
Nič več ne bo joka, nič več stoka,
nič več stena ne bo ječala,
ker bi se praznega prostora bala.

Vid Kuder Marušič, 6. a
 

PISMO ZA LUNO

Luna, ne mi prosim nagajat.
Luna, a veš, da smo veliko pesmic o tebi zapeli?
Luna, prosim prinesi mi srečo!
Zelo si lepa, luna!
Zelo si okrogla, luna!
Kako si kaj tam gori?
Nasvidenje, luna!

MAKSIM LUKASHEVICH, 2. B
PUST


Pust res čas je za vse,
saj takrat vsi postanemo maškare.
Klovni, klovnese
in vse princese
skupaj se zabavamo,
ko po zabavišču tavamo.

Kurenti pridrvijo,
v zraku krofi zadišijo
in zimske dolgočasne čase odpodijo.

Takrat že vse po pomladi diši,
saj vse, prav vse cveti.

Peter Kranjc Požar, 5.a
GOSPOD PELIN

(Limrik)

S svojimi sivimi brki
in podganjimi zrkli
naokol preprodaja
in kupce k slabi robi zavaja.
Se vsakega glasu boji,
ampak pred Matildo ko železna gora stoji.
Sam briga ga mali Miha,
ta neumni pavliha.
Njega uči, kok je dva plus dva,
da njemu ni treba računat, kok dobička ima.

Sam v TV bul
in svojo rit na kavču žul.
V tisti garaži leži,
še čudn, da tm ne spi.
Ne opaz, da je njegova hčerka fenomen,
še hujš – zanjo se sploh ne zmen.
On se nou nč spremenu,
Matildi bo še kšno zmerljivko omenu.

 Svit Komel, 5.a

NE MORE BITI VSAK



Ne more biti vsak
pesnik tak,
kot je Boris A. Novak;
on besede obrača
in z njimi kozolce prevrača.

Rime pesem njegova nima.
Če pa jo ima,
je nenavadna – to on dobro zna.

Zato ne more biti vsak
pesnik tak,
kot je Boris A. Novak.

Lovro Rupar, 6. a
MIR

Le kakšen je mir v vesolju,
mir v brezmejni tišini,
mir nekje, kjer nas ni?

Kjer dokazano ni,
da sploh kdo živi,
kjer nikogar ni.

Kjer ni bitij,
ki bi mir kalile
ali srečo podile,
le tišina večna
v vesolju je.

Tišina in mir,
mir in tišina,
leta, stoletja,
včasih gre mimo
kakšna raketa.

Zvezde, planeti,
tišini predani,
s temoto obdani
v čisti tišini.

Le kako bi bilo
na Zemlji pri nas,
če nikogar ne bi bilo?
Če mir v čisti tišini
bi bil?

Bilo bi mirno,
bilo bi tiho,
šla bi leta,
za nas stoletja.
Bili bi osamljeni,
Zemlja sama
in čista tišina.

Le kako zvezdam
v vesolju ni dolgčas?
Kako sploh lahko
tako toplo svetijo,
ko le temo in tišino imajo?

Imajo mir, imajo tišino,
a vseeno, le kakšen
je mir v vesolju?
Mir v brezmejni tišini,
mir nekje,
kjer nas ni?
                            Ines Hrovat, 6. a


BREZ SONCA NA NEBU …


Človeku in levu
ni življenja brez sonca na nebu.

Mravlji in galebu
ni življenja brez sonca na nebu.

Mački in medvedu
ni življenja brez sonca na nebu.

Brez sonca na nebu
je konec človeku,
            levu,
                    mravlji
                                in medvedu.


                                Artur Melanič, 6. a
MISLI SANJ
Čas za sanje, čas za spanje,
čas za tišino tega morja,
čas, da misli potonejo v luči,
kjer se novo jutro rodi.

Z mislimi smo na drugem koncu
sveta, kjer dobimo, kar želimo.
Neskončne želje našega uspeha
odzvanjajo v glasu vesoljskega eha.

Mesec bedi, da vse se prav
zgodi, dokler se sonce na nebo ne spusti
in luna na drugi konec sveta odhiti.

Zvezde pa mežikajo v žametni
temi in osvetljujejo nočne poti.
Da se kakšna misel ne izgubi
in ne zaide na strašljive poti.

Radostno plujemo na krilih pesmice
v spremstvu rajske ptice,
kjer nas čakajo tri golobice.
Prva nas z Mirom obda,
druga cel ocean ljubezni nam da,
tretja pa zažgoli:
prebudi se zdaj ti!

Lilija Premk, 6. b
POMLAD
Prišla je pomlad,
sonček ima nas rad,
rožice cvetijo
in drevesa zelenijo.

Šli bomo v naravo,
da si zbistrimo glavo,
nabrali veliko rož
in se odpeljali v Portorož.

Spet bom sedel na kolo,
s prijatelji nam bo lepo,
kupili bomo sladoled,
na igrišču igrali nogomet.

Žiga Šporar, 5. a
EVA V ŠOLI
Ko zvečer se odpravim spat,
babi uro mi navije,
da zjutraj vstanem, se umijem
in v šolo odhitim.

V šoli polno je otrok,
majhnih in velikih,
vsak v svoj razred odhitimo,
ko zvonec zazvoni.

Za svojo mizo že sedim,
knjigo pred seboj držim,
v zvezek pišem, rišem,
za nalogo si zapišem.

Učiteljica Bogdana nam razlaga,
račune pisati hiti,
riše kroge in kvadrate,
da se kar kadi.

Ko šolski zvonec zazvoni,
iz razreda gremo vsi,
na kosilo, potem pred šolo,
da se nam glave ohladijo.


Eva Kumar Narobe, 4. b
LANA
Mamica rodila je
lepo, majhno deklico,
ki Lana ji je ime.
V svoji zibelki leži,
rada mleko pije
in se nam smeji.


Malo že okoli gleda,
glavico obrača,
že vse zanima jo.
Hitro leta tečejo,
kmalu v šolo bo hodila
in se pridno učila.


Eva Kumar Narobe, 4. b
TEA IN LINA
Imam sestrični dve,
Tea in Lina jima je ime,
Tea v vrtec hodi,
Lina pa po štirih gre.


Na sprehode hodimo,
s kockami se igramo,
Barbike oblačimo in
sestavljanke sestavljamo.


So kot prave papige,
za mano vse ponavljajo,
včasih, ko vse skupaj smo,
sobo na glavo obrnemo.


Eva Kumar Narobe, 4. b