|
V knjižnici Šiška sem si sposodil knjige o
Aleksandru Velikem. Celotna zgodba je napisana v treh knjigah.
Naslov prve knjige je Sin sanj, naslov druge je Amonove sipine in
naslov tretje knjige je Na koncu sveta. Vsaka knjiga ima približno
350 strani. Knjige opisuje celo Aleksandrovo življenje.
V
prvi knjigi (Sin sanj) spremljamo Aleksandrovo otroštvo in mladost,
strogo, vendar vsestransko vzgojo, ki mu jo je odredil oče Filip,
spreten in drzen vojskovodja, ki umre, ko je Aleksander še fant.
Spoznamo mater Olimpiado, strastno žensko, posvečeno skrivnosti
dionizičnih kultov in Aleksandrove mladostne prijatelje, ki bi vsi
po vrsti umrli zanj. In res se za učenca Aristotela že bliža čas
prvih vojaških pohodov in bitk.
Druga knjiga (Amonove
sipine): mladi Aleksander se izkaže za umnega vojskovodjo.
Porazi perzijsko vojsko in osvoji trdnjave in pristanišča, iz
katerih Perzijci gospodarijo Egejskemu morju. Sredi zime se napoti v
notranjost dežele, kjer v starodavnem svetišču v Gordiju preseka
sloviti vozel in oznani, da bo z mečem zavladal svetu.
Nazadnje zavzame Egipt, kjer ga skrivnostno vleče v oazo sredi
puščave. Tam izve, da je božanskega rodu in da ga čaka usoda
nesmrtnika.
Tretja knjiga (Na koncu sveta): Makedonska vojska
ne pozna preprek: pod Aleksandrovim poveljstvom napredujejo v osrčje
Azije, čez Evfrat in Tigris do Babilona in proti Perzepoli. In še
naprej, po vročini in mrazu, v dolgih letih izčrpavajočih pohodov in
bitk. Aleksander pa si ne želi le fizične prevlade nad osvojenimi
ozemlji: premešal in poenotil bi rad zmagovalce in poražence,
ustvaril en narod in eno domovino … Takšni načrti pa so obsojeni na
neuspeh in tudi Aleksander Veliki pri tem ni bil izjema.
S temi knjigami sem poglobil znanje iz zgodovine. V knjigi
mi je bilo najbolj všeč vojskovanje. Knjige priporočam mladim in
odraslim, ki radi berejo in jih zanima zgodovina.
Klemen
Hriberšek, 9.a |
|
|
|
Babica v supergah |
Knjiga Babica v supergah mi je bila zelo zanimiva. Dogodki so
sledili eden za drugim. Bili so odlični, vendar ne vsi. Ni mi bilo
všeč in ni se mi zdelo pošteno, da dve mravlji v supergah pomagata
babici na olimpijskih igrah. Drugi tekmovalci so morali trenirati,
da bi dosegli dober rezultat, babici pa ni bilo potrebno. Všeč mi je
bilo, da je bila babica kljub svoji starosti zelo aktivna in ni
mogla mirovati.
To knjigo priporočam mojim vrstnikom.
Emir Hasanbegovič,
5. a
|
|
|
|
Poredni zajček |
Knjiga mi je bila všeč, ker je kratka in ker v njej nastopa
zajček. Zgodba govori o deklici Tinki in zajčku. Skupaj sta tekala,
se lovila in skrivala. Tinka je za vse, kar je naredila narobe,
obtožila zajčka. Nekega dne si je zaželela žogo. Vzela jo je
sosedovim otrokom in jo skrila v grmovje, obtožila pa je
zajčka. Njemu to ni bilo všeč in je Tinko okregal, da je lagati grdo
in da to ne sme več početi.
Tinka je spoznala, da ni ravnala prav in se je otrokom opravičila,
zajček pa je odskakal v
gozd.
Žiga Šporar,
5.a
|
|
|
|
Moj
hobi |
|
Moj hobi je košarka, ki jo treniram na KK Union Olimpija.
Za igranje košarke sem se navdušil ob gledanju šolskih tekem v
naši telovadnici, pri tem pa so me starši tudi podpirali.
Treninge imam 4 krat na teden, ob ponedeljkih, sredah, petkih in
sobotah. Tekem še nimam, imel jih bom spomladi. Moj trener je Jernej
Smolakar. Košarko z njim treniram že drugo sezono. Pred tem
sem treniral pri košarkaškem društvu Petra Vilfana. Med poletjem sem
obiskal košarkaško šolo. Tam sem dobil dres od Saša
Ožbolta.
Jan Mustavar, 5. a
|
|
|
|
RICHARD SCRIMGER: "
NOS Z JUPITRA" |
12 letnemu Alanu primanjkuje samozavesti
in nima pojma o matematiki. Nekega dne mu v nos prileti Jupitrovček
in se naseli v njem. Ime mu je Norbert. Alan ima precej problemov z
njim, ker Norbert ne zna držati jezika za zobmi. Alan kmalu zabrede
v težave, ker njegov mali prijatelj zbada nasilneže Pume. To knjigo
priporočam vsem, ki imajo težave s pomanjkanjem samozavesti ali pa
se bojijo česa drugega. Knjiga bo pritegnila tudi15- letnike.
Najdete jo lahko tudi v naši šolski knjižnici, lahko pa tudi v
knjižnici Šiška. Ta knjiga vam bo vlila pogum.
Svit Komel, 5.A
|
|
|
|
NADALJEVANJE ZGODBE – BRATOVŠČINA SINJEGA
GALEBA |
XVIII. poglavje
Zimo je naša bratovščina preživela na
otoku. Skrbela je za Sinjega galeba in načrtovala nove
pustolovščine. Ko je toplo pomladno sonce oživelo naravo, pa so se
predramili tudi naši junaki. Tako so nekega dne izpluli iz domače
vasi.
Ptice so žvrgolele, sonce je sijalo in na nebu ni bilo niti
enega samega oblačka. Morje je bilo mirno, vse dokler ni Ivo opazil
barke, na kateri so bile narisane glave okostnjakov. Ustrašil se je,
saj je ugotovil, da plujejo naravnost proti zlobnim in strašnim
piratom. Tedaj so to opazili tudi ostali in zgrabila jih je panika.
Razprli so jadra, da bi pobegnili, a jih je na žalost že opazil
kapitan Gorguzola. Z debelušnim obrazom se je zasmejal in iz žepa
potegnil svoj dragoceni daljnogled. Na glas je zavpil: »Napad nad
paglavce!« Tako so pirati ujeli uboge dečke in jih zaprli v ječo, ki
jo je stražil troglavi medved.
»No, kaj pa imamo tukaj notri?« je
vprašal Gorguzola. Vsi so ga pozorno poslušali. Ivo pa se je sklonil
k njemu in mu rekel, da ima zemljevid, ki te pripelje naravnost do
afriškega zaklada. Fant se je seveda zlagal, ker je hotel, da bi jih
izpustili. Kapitan pa mu je verjel in mu razložil, da se bodo na pot
odpravili že takoj zjutraj. In res, zjutraj so se ustavili pri neki
gromozanski jami. Bratovščina sploh ni vedela, kje je. Stopili so z
ladje in se razgledovali, ko so se tla zrušila in vsi so popadali v
luknjo. Bilo je temno in strašno. Junak Jure pa se je domislil
odličnega načrta: ko bo kapitan zaspal, bodo vsi zbežali in se
vrnili domov. Druščina se je strinjala z njim in kmalu so vsi
pobegnili iz jame ter ukanili pirate.
Na njihovi ladji so našli
skrivnostna vrata, ki so bila zapahnjena. Nihče ni mogel iti noter,
ker niso poznali pravega sistema. Še pirati ga niso nikoli odkrili,
kako naj bi ga potem šele dečki. Trudili so se, a zaman. Ivo je od
jeze brconemel!nil in vrata so se za čuda odprla. Obstali so, kot bi videli
nekakšno pošast. Za vrati se je namreč skrivalo celo bogastvo –
zakladnica diamantov. Ta zaklad so rudarji iskali milijone let, a ga
niso nikoli našli. Edini, ki je poznal zgodovino, je bil Jure, zato
je prijateljem prepovedal, da bi kaj ukradli.
Odpeljali so se
nazaj domov. Zaklad so pokazali staršem, ti muzejskim uslužbencem,
oni pa so novico sporočili naprej. Tako je bratovščina postala znana
po vsem svetu. Pirati pa so do konca življenja ostali zaprti v jami
in nikoli več niso videli svetlobe. Ivo je dejal: »Kdor drugemu jamo
koplje, sam vanjo pade.«
Nastja Papler, 6.
a
|
|
|
|
NADALJEVANJE ZGODBE –
BRATOVŠČINA SINJEGA GALEBA |
XVIII. poglavje
Zimo je naša bratovščina preživela na
otoku. Skrbela je za Sinjega galeba in načrtovala nove
pustolovščine. Ko je toplo pomladno sonce oživelo naravo, pa so se
predramili tudi naši junaki. Tako so nekega dne izpluli iz domače
vasi.
Odšli so z namenom, da bi v morju našli
prostor, kjer je veliko rib. Z njimi bi zaslužili veliko denarja, s
katerim bi pomagali revnim, zgradili novo cerkev in šolo za otroke.
Tako je Ivo naročil članom bratovščine, naj pozorno opazujejo morje,
da bi našli kar največ rib. Pluli so že nekaj ur, toda rib še niso
našli. Nenadoma pa je udarila strela in začel se je vihar. Valovi so
udirali na ladjo, in ko so sunili ob njo, je fante skoraj pometalo
dol. Ko so se zbudili, so ugotovili, da niso več na ladji, pač pa na
nekakšnem otoku. Ivo je naročil Petru in Mihaelu, naj pogledata,
kakšne poškodbe so doletele ladjo. Čez nekaj časa sta se vrnila in
povedala, da motor ne dela. Ivo ju je vprašal, ali je sode s pitno
vodo odplaknilo. Odkimala sta in povedala, da ribiških palic in mrež
ni več. Ivo je naročil druščini, naj razpre jadra, ker bodo odpluli.
Nekaj časa so pluli po morju, nato pa je Ivo skozi daljnogled
zagledal nov otok. Povedal je, da je na njem veliko sadežev, zato se
bodo začasno ustavili.
Dva dneva sta že minila od takrat, ko so
naši junaki pristali na otoku. Prehranjevali so se s sadeži in
varčno pili vodo. Tega dne pa so se odločili, da bodo raziskali
okolico. Ko so prišli do zaliva, so na pesku opazili nekaj črnega.
Počasi so se približali in videli, da leži na pesku delfin z
brazgotino na plavuti. Ivo je predlagal, da poskrbijo zanj, dokler
ne bo ozdravel. Ker so bili junaki dobrega srca, so se takoj
odločili pomagati ranjeni živali. Zgradili so bazen in ga obložili s
kamni. Vsak je nekaj postoril; Ivo in Mihael sta gradila bazen,
Franjo in Peter sta lovila ribe, Pero je iz strganih oblek delal
povoje za delfina, Jure pa je skrbel za njegovo rano. Nekega dne, ko
so se zbudili, so videli, da je delfin podrl bazen in odplul v
morje. Fantje so predvidevali, da je zdrav. Bili so žalostni, toda
vseeno so mu mahali v slovo. A delfin se je vračal nazaj; zdelo se
je, kot da jih kliče k sebi. Bratovščina je zato razpela jadra in
plula za njim. Nenadoma pa se je ustavil in na istem mestu
neprestano skakal v vodo. Fantje so pogledali, kam skače, in
zagledali na tisoče rib. Veseli so bili, ker so našli ribe, čeprav
jih niso mogli loviti, ker niso imeli ribiških palic in mrež. Tedaj
je delfin začel skakati še v drugo smer. Fantje so mu s pogledom
sledili in zagledali domačo vas. Ko so prispeli tja, so vsem
vaščanom povedali zgodbo o delfinu in ribah. Vaščani so se odločili,
da bodo odpluli do rib. Vodili so jih dečki, toda ti so od
navdušenja pozabili, kje se ribe nahajajo. Vaščani so že skoraj
obupali, toda naenkrat se je na obzorju prikazal delfin z
brazgotino. Pokazal jim je, kje so ribe. Vsi so bili navdušeni nad
takšno količino rib. Ko so se vrnili v vas, so jih prodali trgovcem
in zaslužili ogromno denarja. Z njim so pomagali revnim zgraditi
novo cerkev in šolo za otroke.
Tako je naša bratovščina z malo
pomoči pomagala ljudem. In ti še vedno verjamejo v legendo, da ko so
v stiski, pride delfin in jim pokaže pot iz težav.
Artur Melanič, 6.
a
|
|
|
|
NADALJEVANJE ZGODBE –
BRATOVŠČINA SINJEGA GALEBA |
XVIII. poglavje
Zimo je naša bratovščina preživela na
otoku. Skrbela je za Sinjega galeba in načrtovala nove
pustolovščine. Ko je toplo pomladno sonce oživelo naravo, pa so se
predramili tudi naši junaki. Tako so nekega dne izpluli iz domače
vasi.
Bili so že kar veliko oddaljeni od otoka. Minil je dan in
ponoči je nad njih prišel vihar srednje stopnje, ki jih je odpihnil
na sredino morja. Vsi so bili že obupani in seveda tudi precej
prestrašeni. Mihael je čez nekaj časa opazil neki oddaljeni otok in
Ivo je ukazal, naj se odpeljejo proti njemu. Bili so že zelo blizu,
ko pa je Franjo rekel, da vidi velikansko mrtvaško glavo, so vsi
prestrašeno obstali. Nato pa se je Jure spomnil zgodbe, ki mu jo je
pripovedoval njegov oče. Na otoku z mrtvaško glavo naj bi bil skrit
zaklad zloglasnega pirata Barbarose, ki naj bi ga varovale mnoge
pasti. To je povedal tovarišem in vsi so hoteli na otok, čeprav jih
je zadrževal strah. Ivo jih je poskušal opogumiti, a mu sprva ni
uspelo.
Po dolgem premisleku pa so se Ivo, Mihael in Franjo le
odločili, da bodo odšli poiskat zaklad, in takrat so se jim
pridružili še Jure, Peter in Pero. Ko so prišli na otok, jih je
spreletaval srh. Vrata v lobanjo sta varovala psa, ki pa sta na
njihovo srečo spala. Bratovščina se je tiho splazila v lobanjo.
Tedaj pa so se vrata zaprla in stena je fante začela pomikati proti
špicam, ki so bile pred njimi. Mihael se je spomnil, da je to trik,
in rekel tovarišem, naj skočijo. Vsi so ga ubogali – in res, skočili
so na nekakšno dvigalo. To jih je popeljalo do naslednjega prostora,
v katerem so bile ljudožerske zveri. Peter je tedaj zagledal
ovijalko in si mislil, da jih bo ta popeljala na drugo stran. To je
povedal tovarišem in vsi so se – v upanju, da se jim bo uspelo
rešiti – oprijeli ovijalke in se z njeno pomočjo zagugali na drugo
stran. Tam jih je čakalo pet različnih vrat. Franjo se je odločil za
vrata s številko pet in brez kakršnegakoli premisleka so šli skoznje
do zaklada. Ko ga je Ivo vzel, so se vrata zaprla in bili so ujeti.
Pero je začutil rahlo sapico vetra, zato se je napotil k steni,
potisnil kamen stran in vsi so bili rešeni. Z zakladom so se
napotili proti Sinjemu galebu. Čakala jih je dolga vožnja.
Kmalu
so prišli v bližino otoka, kjer so jih v luki že pričakovali
domačini. Ti so jih ob prihodu tudi sprejeli. Bratovščina je zvečer
povedala svojo zgodbo in vsi so poslušali. Za konec pa je Ivo dodal:
»To je bila nepozabna dogodivščina!«
Lovro Rupar, 6.
a
|
|
|
|
NADALJEVANJE ZGODBE –
BRATOVŠČINA SINJEGA GALEBA |
XVIII. poglavje
Zimo je naša bratovščina preživela na
otoku. Skrbela je za Sinjega galeba in načrtovala nove
pustolovščine. Ko je toplo pomladno sonce oživelo naravo, pa so se
predramili tudi naši junaki. Tako so nekega dne izpluli iz domače
vasi.
Pluli so in pluli s Sinjim galebom daleč na odprto morje
ter prišli na Gusarski otok. Zasidrali so se ob obali in se
dogovorili, kdo bo šel raziskat otok. Izbrali so Iva in Pera, drugi
pa so ostali na barki in jo pripravljali na naslednjo plovbo.
Na
otoku je mrgolelo nevarnosti, vendar sta se jim Ivo in Pero spretno
izogibala. Prišla sta skoraj na drugo stran otoka, kjer je bilo
gromozansko brezno. Ivo se je hotel spustiti vanj, da bi videl, kaj
je na dnu. A Pero ga je zadržal, saj je bil sam in si ga ni upal
spustiti dol. Ivu je v glavo šinila sijajna zamisel: »Kaj ko bi vrv
privezala na kamen in se spustila oba?« Pero je bil za to in začela
sta se spuščati. Prispela sta do dna in prižgala svečo, ki jo je
imel Ivo v žepu. Ko je ta razsvetlila prostor, sta videla, da
stojita na lesenih tleh. Na njih je bila loputa, ki se ni dala
odpreti. Ivo jo je razstrelil s smodnikom, ki ga je našel v bližnji
škatli, in zagledal skrinjo z zlatniki. Komajda sta jo vzdignila iz
luknje. Ugotovila sta, da je sama ne moreta spraviti na površje,
zato je Pero odšel po ostale člane bratovščine, medtem pa si je Ivo
ogledal votlino. Ugotovil je, da je v njej še veliko zaprtih loput s
podobnimi zakladi. Počasi je vse odprl in zagledal raznovrstno blago
– sveče, rum, cigarete, svilo, smodnik, orožje, diamante, zlate,
srebrne in bronaste kovance ter pohištvo. Medtem pa je že prispela
tudi pomoč. Prišli so Pero, Peter in Mihael, drugi pa so vozili
barko proti breznu. Pero jim je namreč povedal, kje je. Ivo je hitro
razstrelil steno v breznu in tako je Sinji galeb zaplul v njegovo
notranjost. Fantje so natovorili blago in se bogato založili.
Odpluli so proti domu.
Doma so priredili veliko veselico in si
razdelili stvari, ki so jih našli na Gusarskem otoku. Odslej je bila
vsaka hiša na otoku opremljena kraljevsko. S preostalim denarjem pa
so ribičem kupili nove velike jadrnice z novo ribiško opremo. Tako
so se pozabile stare zamere do Iva.
Vid Kuder Marušič, 6. a
|
|
|
|
NADALJEVANJE ZGODBE –
BRATOVŠČINA SINJEGA GALEBA |
XVIII. poglavje
Zimo je naša bratovščina preživela na
otoku. Skrbela je za Sinjega galeba in načrtovala nove
pustolovščine. Ko je toplo pomladno sonce oživelo naravo, pa so se
predramili tudi naši junaki. Tako so nekega dne izpluli iz domače
vasi.
Začelo se je mračiti, naši junaki
pa niso ujeli niti ene same ribe. Kljub temu so pospravili mreže,
saj so bili valovi visoki že en meter in pol. V daljavi so zagledali
majhno barko, ki je plula proti Sinjemu galebu. Vsi so prišli
pogledat, saj so zaslišali klic: »Roke kvišku!« Ko je barčica
priplula do njih, so na krov splezali štirje možje. Eden od njih je
posvetil s svojo svetilko in bratovščina je zagledala Lorenca,
njegovega brata in dva pomočnika. Ivo se je začudil: »Kako ste lahko
zbežali iz zapora in kako ste lahko zdaj tukaj, na Sinjem galebu?«
Lorenco se je zasmejal in jim vse po vrsti razložil, nato pa so Iva
in njegovo posadko zaprli v podpalubje. Lorenco jim je povedal, da
jih bodo, ko pridejo na odprto morje, vrgli v vodo. Jureta je
zgrabila panika in je začel kričati: »Umrli bomo, umrli bomo!« Ivo
pa ga je umiril in mu rekel: »Ne bomo umrli, če le pridemo nekako
ven iz te kabine.«
Kmalu se je spomnil, da mu je Ante govoril,
da je v tej kabini jašek za zasilni izhod, in sicer za omaro z
oblekami. Omaro je odmaknil kar sam, saj je bila čisto majhna.
Zagledal je jašek, ki je vodil vse do konca Sinjega galeba. Juretu,
Mihaelu in vsem ostalim v posadki je rekel, naj splezajo na konec
tega jaška. Zadnji je šel Ivo, saj se je bal, da bo prišel eden od
pomočnikov pogledat, kaj se dogaja. Toda imel je srečo in nihče se
ni prikazal. Ko so vsi prišli na krov Sinjega galeba, so zagledali
enega od pomočnikov, ki se je sprehajal sem ter tja s puško v roki.
Ivo je našel kovinsko palico, se splazil do stražarja in ga
onesposobil. Ko so prišli so drugega stražarja, je Ivo naredil isto.
Nato so zagledali Lorencovega brata, ki je odšel v podpalubje. Ivo
mu je sledil, ostali pa so presenetili Lorenca in ga zvezali. Ko je
prišel njegov brat v podpalubje, ga je Ivo porinil v kabino in
zaklenil vrata.
Tako so premagali tihotapce in se odpeljali
proti domači vasi. Ko so prispeli, so Lorenca in njegove može
odpeljali v posebni zapor. Ivo in njegova posadka so s tem veliko
zaslužili in si z denarjem kupili veliko hrane in še nekaj stvari za
Sinjega galeba. Odpluli so zelo daleč na odprto morje in ujeli zelo
veliko rib.
|
Pisma Božičku |
Sodelovali smo v nagradnem
natečaju Unicef-a, kjer so naši učenci Božičku zaupali svoje želje.
Nagrajenci so: Tevž Ružič, Matej Rabzelj, Vid
Čergič in Peter Kranjc Požar, Jan Mustavar in Lana Goričanec.
Nagrajena pisma si lahko ogledate
na spletni strani: http://www.prazniki.net.
Vsem nagrajencem čestitamo!
|
|
BOŽIČNA ZGODBA
|
Osebe: otroci (Svit, Žiga, Alen, Jan, ….), lovec (David Žugman), ki se spremeni v Božička (Nik Palek), plesalke (punce)
Kraj dogajanja: igrišče pred blokom
(Pojasnilo: Lovec je nekakšen hišnik in oskrbnik
dvorišča. S hrupnimi napravami kosi travo, obrezuje grmovje,
grabi listje, kida sneg in preganja otroke, ker so – prehrupni.)
RAP - PLES št. 1
Ugan, kdo spet prihaja, prihaja, prihaja!
Božiček prihaja, prihaja, prihaja!
In dedek Mraz,
povej prijateljem!
Vsi na igrišče, igrišče, igrišče,
da nas Božiček obišče, obišče, obišče,
da nas dedek Mraz poišče, išče, išče…
PRVO DEJANJE
A: A veste, kaj mi bo letos prnesu Božiček?
S: A ti še zmeri verjameš v Božička?!
Ž: Če ne verjameš, pol ti nč ne prnese!
J: Ni res! Važn, da moja mami verjame!
S: Lovec gre.
L: Pejte stran! … Tja dol pejte! … Ne boste tu kričal,
ljudje ne morejo spat! (Kosilnica ves čas brni.) … Cela
Šiška prhaja sm pred ta blok! … Sami huligani!
Uničujete živo mejo! (Medtem sam s škarjami obrezuje grm.)
… Pejte dol za Savo!
Tam lomte! … A vas starši nč ne naučijo! …Se ne znate obnašat!
Ž: Vi pa preveč preganjate otroke!
L: Nč ne preganjam! … Jaz mam rad otroke! … Sam vi niste
otroci, vi ste divjaki, zveri! … Še zveri tako ne kričijo!
(Otroci se malo umaknemo; Lovec pa s svojim strojem zavije okrog vogala; vrnemo se na prejšnje mesto.)
E: Kok ta teži, ej! Dejmo mu pozvonit pa se skrit!
A: Eh, kr neki …, sej ga ni gor!
Ž: Dejmo mu kej v nabiralnik!
S: Beda. Itak je previsok! Ej, da ne bi v kej dau! Jaz grem dam!
E: H komu pa?
S: Ja k seb!
A: Ne, dejmo raj kaj drugega počet!
S: Ja kaj, a naj Lovca spremenimo v Božička?!
Ž: Ja, ja, ga boš spremenu!
A: Ti ga kr dej, me prav zanima, kaj ti bo prnesu!
S: Lej, tam je ena kapa, a si jo ti zgubu?
E: Ja kaj, a sm jaz Božiček, da bom mel tako kapo?
Ž: Pustmo jo tam! Koga briga kapa?!
Vsi: Se vidimo jutri!!!
(Razkropimo se.)
RAP – PLES št. 2
Boš ti povedu,
kaj naj bi člouk tle naredu,
lohk si sam stau in gledu.
Če ni kej nardit,
morš preč it.
Ne pomaga noret,
tak ti je svet.
Dol na klopi je ostala tista kapa,
ako bi le bla v njej od Božička sapa.
Morda pa bi Lovca prevzela,
da bi njegova temna stran zbledela.
Bi nehal bit nadloga,
postal bi glavna vloga.
DRUGO DEJANJE
(Drugo jutro. Lovec pride skozi vrata. Zagleda kapo na klopi.)
L: Spet so pustili za sabo vse nastlano, jaz naj pa pobiram za njmi!
(Pride bliže, dvigne kapo.)
L: O, kapa! … To mi bo še prav prišlo! …
Bom lahko še bolj zgodaj začel čistiti listje pa sneg! Ja, prav
tako sm rabu.
(Da si jo na glavo.)
(Otroci na drugi strani igrišča ga zagledajo.)
S: Lej Alen, tam gre Božiček, najbrž ti bo neki prnesu!
A: Kje? Ah, spet ta Lovec! Uzeu je tisto kapo od učer.
Ž: Ta ni normalen.
(Lovec se začne čudno vrteti in opotekati. Menjava!)
LB: Nč, grem kosit … Ja, kaj bom kosiu, sej je že skor novo leto!
(Zagleda otroke.)
LB: Hoj, hoj, hoj, otroci! Kaj pa gledate debelo, a ne poznate Božička.
Mislim, da imam tu nekaj za vas, k ste bli celo leto tako pridni.
E: Pejmo raj na šolca! Temu se je utrgalo.
A: Ne, daj čak, počak še mal! A ne zgleda neki čudn?
Ž: Ja čist čudn …, sam drgač ko ponavad.
A: Sej sploh ni več podoben Lovcu.
(Lovec-Božiček vzame iz kosilnice vrečo bonbonov in jo podari otrokom.)
LB: Izvolte, otroci. Vesele praznike, srečno novo leto, veliko
igrišča, malo skrbi, naj vsak dobi, kar si želi! Naj si vsak
želi, kar dobi.
ASŽE: Waaw!
A: A vidiš zdej, da res obstaja Božiček, Svit?
S: Ja, in to prav tak ta prav – igriščni!
RAP – PLES št. 3
Božiček je pršou,
še sreča, da nism šeu domou,
Erik je reku, da gremo na šolca,
a tu je zdaj bonbonov prkolca. –
To je zdaj naš dokaz,
da obstaja dedek Mraz,
da Božiček res obstaja,
ki očitn še kr vztraja,
in usak let znova prhaja.
Avtor:
Svit Komel, 5.a
|
|
VOŠČILNICA ZA NOVO LETO |
|
Ho ho ho!
Dedek Mraz je tu, in želim vam veliko veselja, dobrot, veliko
zabave…in vse kar vam srce zaželi. Če boste pridni fantki ter
deklice, vam bom podaril veliko daril in sladkarij. Če ne verjamete v
dedka Mraza, vam bo žal.
Veselo, srečno novo leto!
Ho ho ho!
Vaš dedek Mraz je tokrat Tilen Turk iz 6. b razreda.
|
VITEZ PRI MENI DOMA
|
Nekega dne, ko sem brala knjigo o vitezih je nekaj potrkalo na vrata.
Odšla sem pogledat kdo je trkal. Odprla sem vrata in zagledala
viteza. Bil je zelo lep. Povabila sem ga notri. Vprašala sem ga
kaj želi. Rekel je, da je prišel na obrok. Zdelo se mi je zelo
čudno, saj ga nisem povabila, a vseeno je bil zdaj moj gost. Postregla
sem mu s piškoti po tem pa sva odšla. Najprej me je s
svojim konjem peljal na Šmarno goro. Tam sva se kupila sladoled.
Malo kasneje sva odšla v picerijo. Naročila sva pico margerito.
Vitez je bil tako lačen, da sva odšla še v Mercator po
eno čokoladno torto. Navsezadnje je bil še tako sit, da sva
odšla na sprehod. Zaželel si je še na Bled. Vendar Bled
je bil daleč, zato sva šla raje v City park. Igrala sva se in
igrala. Bilo je že pozno, zato sva raje odšla domov. Konja sem
dala spat v garažo. Vitez je spal na kavču, jaz pa v svoji sobi. Vso
noč nisem mogla spati, ker je vitez smrčal zelo na glas. Ko sem se
zjutraj zbudila je vitez že pekel in jedel palačinke. Skoraj bi me kap.
Viteza sem vprašala kdo ga je to naučil. Rekel je, da je že
znal. Pojedla sva potem pa odšla v Piran. Kot bi mignil sva bila
tam. Saj je imel vitez čudežni stroj. V Piranu sva skakala po
trampolinu. Kmalu sva odšla domov. Doma pa je vitez moral iti.
Poslovila sva se. V spomin sem mu dala obesek, on pa je meni dal zmajev
zob. Rekla sem adijo in gledala kakšne čudne besede izgovarja.
Slišalo se je takole: zimba, zamba, peno, dero, kiki, piki,
bum,bum,bum. In že je izginil.
Karin Šketelj Kocjančič, 4.a
|
VITEZ PRI MENI DOMA |
(Kam sem ga peljala?)
Med poletnimi počitnicami sem se zbudila, preoblekla in odgrnila
zavese. Pogledala sem skozi okno, ter na dvorišču opazila
prelepega, rjavega, visokega konja. Pomislila sem, da je od viteza.
Tedaj pa so zaškripala vrata in v mojo sobo je stopil vitez.
Prosil me je naj ga peljem na ogled po Ljubljani. Med jezdenjem sva
prečkala Tromostovje in hitro sva se znašla na tržnici. Takrat
pa je konj ponorel. Postavil se je na zadnje noge in se pognal v dir.
Pričel je jesti vse, kar je bilo zeleno. Stojnice so se praznile ena za
drugo. Z vitezom sva obstala kot okamenela. Razmišljala sva,
kako bi ga ustavila. Končno sem se spomnila. Vitezu sem ponudila veliko
zeleno lubenico. Napičil jo je na svoj meč, ter z njim pomahal konju
pred gobec. Ko je konj zagledal veliko okroglo lubenico, je pomislil,
da je žoga in jo začel brcati. Tako sva z vitezom preprečila
požrešni pohod. Zgodilo pa se je, da je lubenico brcnil tako
močno, da je priletela naravnost pred Ljubljanski grad. Hitro sva
skočila na konja, ta pa se je povzpel do gradu. Vitezu pa je zaigralo
srce. Ko je zagledal prečudoviti grad se je počutil kot doma. Ni se
želel več vrniti.
Tako je vitez ostal v gradu in prav gotovo je, da ga lahko še
srečamo. Jaz pa sem se z vzpenjačo vrnila v center Ljubljane.
Kristina Šparemblek, 4. a
|
Vitez pri meni doma |
(Kam sem ga odpeljal?)
Nekega sobotnega jutra je pri vratih
pozvonil zvonec. Odprla sem vrata in zagledala viteza v oklepu. Bila
sem prijetno presenečena. Povabila sem ga naj vstopi. Sedel je za mizo
in ponudila sem mu sok. Predlagala sem, da se odpraviva na izlet.
Strinjal se je. S taksijem sva se odpravila na izlet na Ljubljanski
grad. Najprej sem ga peljala na razgledni stolp. Ker je bil oblečen v
viteško obleko, je bila zanj hoja po stopnicah zelo naporna. Na
razglednem stolpu sva si ogledala Ljubljano. Pokazala sem mu kje je moj
dan. Potem sva si ogledala še ostale prostore v gradu. Še
posebej mu je bilo všeč grajsko dvorišče. Nato sva se z
grajsko vzpenjačo odpeljala v dolino. Rekel je , da ga je malo strah in
da bi šel raje s konjem. Povedala sem mu , da konjev na gradu
ni. Tako se je moral sprijazniti s sodobnejšim prevozom. Z
avtobusom sva se odpeljala domov.
Zahvalil se je za lep sprejem in prijeten
izlet. Poslovila sva se in peš je odkorakal za blok. Kdo ve kam
ga bo peljal naslednji gostitelj?
Sara Turk
4. A
|
VALENTINOVO |
KAKO BI BILO, ČE BI ČEZ NOČ IZGINILI VSI PROMETNI ZNAKI…
Če ne bi bilo prometnih znakov, bi vozniki vozili prehitro in bi bilo
še več prometnih nesreč. Na cestah bi bila gneča, ker vozniki ne
bi vedeli kam morajo voziti. Avtomobili bi trobili in bilo bi zelo
hrupno. Ljudje bi se med seboj prepirali, lahko bi prišlo do
pretepov. Pešci bi hodili kar po cesti, kjer ni dovoljeno.
Kolesarji ne bi vozili po kolesarskih stezah, ampak kjerkoli.
Brez prometnih znakov bi bila na cesti prava zmeda. To bi bilo hudo!
TIMON PONIKVAR, 3. A
Nekega jutra sem se zbudila. Šla sem v šolo in na cesti
ni bilo nobenega prometnega znaka več. Zelo sem se prestrašila,
ker ni bilo ne prehoda za pešce in nobenega semaforja.
Spraševala sem se, zakaj je tako. Ko sem šla v
šolo, nisem vedela, kje naj grem čez cesto in kdaj moram zaviti
v svojo ulico. Vse je bilo tako grozno. Nekako sem prišla do
svojega vhoda. Mamo sem vprašala, zakaj ni nobenega znaka. Tudi
mama ni vedela. Šla sem spat in upala, da se bo ta
zmešnjava popravila.
Drugi dan sem stekla k oknu, da bi videla, če je še
zmešnjava na cesti. Bilo je tako kot prejšnji dan. Ta dan
me je na poti v šolo zbil avto. Bolnišnice so bile polne
ljudi in jaz sem bila zraven.
Ko sem se pozdravila, sem sama začela izdelovati znake. Imela sem
veliko dela. Ljudje so mi začeli pomagati. Skupaj smo lahko izdelali
veliko prometnih znakov. Bila sem srečna.
V šoli sem o vsem tem pripovedovala učencem in učiteljici. Vsi
so bili navdušeni. Na cesti pa je spet vladal prometni red.
KIM KOZAN, 3. A
Ko sem se nekega dne zbudila in odšla v šolo, na poti
nisem videla nobenega znaka. Niti zebre. Niti semaforja. Bila je prava
zmešnjava. Nisem mogla priti do šole, zato sem
odšla domov. Doma sem klicala teto v Italijo. Povprašala
sem jo ali tudi tam ni prometnih znakov. Teta je rekla, da jih ni.
Mene pa je še vedno zanimalo, zakaj jih ni. Zato sem jih
šla iskat. Težko je bilo kam priti, zato ker ni bilo prometnih
znakov. Odšla sem v živalski vrt. Tam je bilo vse polno
prometnih znakov. Bila sem vesela, da sem jih našla. Odnesla sem
jih na svoja mesta. Naslednje jutro sem lepo prišla v
šolo in iz šole. Vse je bilo spet v najlepšem redu.
URŠKA ZADRAVEC, 3. A
Nekoč se je Žiga zbudil in na cesti ni bilo prometnih znakov.
Šel je v šolo. Avtomobili pešce niso spustili čez
cesto. Vozili so prehitro. Dva avtomobila sta se skoraj zaletela.
Ljudje so bili zelo žalostni. Bolnišnice so bile polne zaradi
poškodovanih ljudi.
Žiga je poklical delavce, da bi naredili nove prometne znake. Uspelo mu
je. Naslednje jutro se je zbudil in je bilo spet vse po starem. Počutil
se je dobro in vsi so mu čestitali.
ZALA FRIŠKOVEC, 3. A
Nekega dne sem se prebudila. Ko sem pogledala skozi okno, sem se
prestrašila. Na cesti je nastala prava norišnica. Bilo me
je strah, kako bom prišla v šolo. Prav res nisem mogla
verjeti svojim očem. Mislila sem, da sanjam. Na poti v šolo, sem
iskala znak STOP, a znaka ni bilo. Skoraj me je povozil avto. Ljudje so
bili zmedeni. Avtomobili so vozili prehitro, ker niso vedeli, kako
hitro morajo voziti. Bolnišnice so bile polne
poškodovanih ljudi. Hotela sem poklicati policijo, a so jo že
drugi.
Naslednje jutro sem se prebudila dobre volje. Ko sem pogledala skozi okno, je bilo spet vse na svojem mestu.
TINA OBLAK, 3. A
Nekega jutra sem se zbudil in nisem videl nobenega prometnega znaka. Ko
sem šel v šolo, nisem vedel, kje naj grem čez cesto.
Avtomobili se niso več premikali, ker niso vedeli kaj naj naredijo.
Veliko jih je bilo že razbitih. Ko sem videl te avtomobile, sem se zelo
prestrašil. Ljudje so postajali žalostni.
Poklical sem svojega prijatelja in mu rekel, da ni več prometnih
znakov. Skupaj sva skušala popraviti prometne znake, a jih nisva
našla. Potem pa sva našla eno trgovino s prometnimi
znaki. Šla sva v tisto trgovino, kupila prometne znake in jih
postavila.
DAVID DARMANOVIĆ, 3. A
Valentinovo ali svetega Valentin prihaja iz Amerike se praznuje 14. februarja.
Takrat se obdarimo z lepimi darilci. Zaljubljenci pa izkazujejo ljubezen-največkrat z voščilnicami.
VALENTINOVO NA SLOVENSKEM
Valenti se v Sloveniji že dolgo praznujemo. Vendar ima drugačen
pomen. Poznam pregovor, da Valentin - prvi spomladim (pomladni svetnik)
- prinese ključ do korenin, zato se po starem kmečkem koledarju na
današnji dan začne prvo delo v vinogradih in na vrtovih. Poleg
tega naj bi se takrat snubili ali ženili tudi ptički. V Beli
krajni pravijo, da se z Valentinovim začne prvi spomladanski dan. V
severovzhodni Sloveniji gospodinje na Valentinovo po drevju in grmih
nastavijo otrokom Valentinove potičke. Med Slovenci naj bi bilo
Valentinovo najbolj priljubljeno na Primorskem
Jan Mustavar, 5. A
|
IZGUBIL SEM SE |
Vse se je začelo s tem, da je tisti dan padlo veliko snega. Vzel sem
bob in z mamo odšel na vrtčevski hrib nedaleč od doma. Tam je
bilo že veliko otrok. Pičel sem se spuščat. Nekaj časa je mama
čakala, nato pa je ugotovila, da se lahko sam zabavam in se poslovila:
«Svit, ob šestih te pridem iskat.«
«V redu,« ji odgovorim.
S prijatelji smo začeli graditi bolj strmo stezo za bob. To nam je
vzelo kar nekaj časa. Končno je bila steza nared. Bila je skoraj
navpična in je imela veliko hribčkov in lukenj. Zadržal sem dih in se
spustil po vratolomni stezi. Šel sem zelo hitro. Vsega me je
pretreslo, za nameček pa sem se ustavil centimeter pred drevesom.
Zakričal sem ostalim, ki so debelo gledali:
«Ful dobr, ej!«
Spuščali smo se in spuščali, dokler ni prijatelj Luka rekel:
»Svit, jaz moram domov.«
Pospremil sem ga in se šele pri njegovem domu zavedel, da je ura
že čez šest. Mama bo vsak trenutek prišla, če že ni, se
zavem. Čim hitreje se vrnem na hrib, vendar mame ni tam. Vprašam
Roka, ali je mogoče videl mojo mamo.
«Ja, bila je tukaj. Povedal sem ji, da si odšel in šla te je iskat.«
» Kaj naj naredim?!!«
Počutil sem se izgubljenega. Šel sem domov. Čez nekaj časa se je mama vrnila vsa zasopla:
«Kot hodiš, Svit?! Kakšna zima!«
Svit Komel
|
MOJ DELOVNI DAN |
Zjutraj vstanem ob 7.30 in pojem zajtrk (včasih ga tudi ne, če se nam
zelo mudi v šolo). Ob 8.30 začnemo pouk (večinoma dni zamujam v
šolo, ampak se opravičim, ker se je treba opravičiti za zamudo).
Ko končam s poukom, grem v podaljšano bivanje. Tam delam domačo
nalogo in grem na spletni krožek (spletni krožek je samo ob četrtkih).
Ko se vrnem s krožka, je že ura za odhod domov. Usedem se na avtobus in
uživam v vožnji do postaje Mercator. Odidem v Gospodarsko zbornico (tam
dela moja mama) in jo počakam, dokler se ne začne moja interesna
dejavnost (košarka ali španščina).
Španščine in košarke nimam istega dne in tudi
nimam ob isti uri. Košarko imam ob 5.00 do 7.30 ob torkih in
petkih, španščino pa od 6.30 do 8.00 ob ponedeljkih. Ob
četrtkih in sredah pa čakam, da odidemo domov.
Tilen, 6.B.
|
Prvič na letalu |
Pri šestih letih sem se prvič peljal z letalom. Z družino smo se
odpravili na enotedenski izlet na Škotsko. Med čakanjem na vzlet
sem mislil, da me bo strah in sem pred vstopom v letalo zato
skoraj zajokal. Solze sem res težko zadržal. Tako se je začela
moja velika dogodivščina.
Sedli smo vsak na svoj sedež. Mami me je zelo težko prepričala,
da sem se pripel z varnostnim pasom. Stevardesa nam je pred
odhodom pokazala, kako se uporablja rešilni pas v primeru
prisilnega pristanka letala. Izvedel se tudi, kje ima v
primeru požara letalo zasilne izhode.
Začeli smo se voziti po vzletni stezi. Občutil sem velik strah.
Pogledal sem skozi okno. Vozili smo se tako hitro, kot bi se vozil z
lamborginijem. Pilot je še bolj pritisnil na plin in po
nekaj sekundah takega drvenja smo že leteli. Nasmejal sem se. Bil sem
vesel in hkrati zaskrbljen, saj sem v ušesih začutil močen
pritisk. Očka mi je svetoval, naj nekaj časa odpiram usta, saj se mi bo
tako pritisk v ušesih sprostil. Kmalu sem trdno zaspal. Prebudil
sem se tik pred pristankom. Ob pogledu skozi okno sem mislil, da se
bomo zaleteli v kakšno od hiš v središču Londona.
Zaslišal sem ropot spuščajočih letalskih koles in
dodatnih loput na avionskih krilih. Kmalu za tem smo mehko pristali in
vsi zadovoljni zaploskali pilotu. Po nekaj kilometrih vožnje po
letalski progi se je letalo zares zaustavilo. Odpel sem si varnostni
pas in skupaj s starši in mlajšim bratcem odkorakal po
letalskih stopnicah na angleški dež s soncem.
Letenje je bilo nadvse zanimivo. Čakala nas je nova dogodivščina
- dolga vožnja z najetim avtomobilom do škotskega mesta Stirling.
Nik Palek, 5.A
|
SNEGOZGODBA |
Joj! Le kaj se je zgodilo Tomažu? Njegove sani so prazne.
Včeraj je zapadel sneg. Tomaž se je s prijatelji dogovoril, da se
dobijo na bližnjem hribu, kjer se bodo sankali. Bilo je zelo veselo.
Otroci so s sanmi drveli po zasneženi strmini in pri tem vriskali od
veselja. Ko so prispeli v dolino, so opazili, da Tomaža ni nikjer.
Videli so le sanke, ki so prazne drsale po hribu. Zdelo se jim je
najbolje, da se odpravijo nazaj na hrib. Upali so, da se Tomažu ni kaj
zgodilo. Naenkrat so ga zagledali, kako je ves zasnežen in premražen
stal na snegu. Povedal jim je, da mu je pot prekrižal zajec, ki mu je
stekel pred sani. Otroci so ga tolažili in mu pomagali očistiti sneg z
obleke.
Pripeljali so mu sani in skupaj so odšli nazaj na vrh hriba.
Čeprav je bil zajec že zelo daleč, je Tomaž vozil bolj previdno.
SARA TURK, 4. A
|
|
|
KAKO BI BILO, ČE BI ČEZ NOČ IZGINILI VSI PROMETNI ZNAKI… |
Če ne bi bilo prometnih znakov, bi vozniki vozili prehitro in bi bilo
še več prometnih nesreč. Na cestah bi bila gneča, ker vozniki ne
bi vedeli kam morajo voziti. Avtomobili bi trobili in bilo bi zelo
hrupno. Ljudje bi se med seboj prepirali, lahko bi prišlo do
pretepov. Pešci bi hodili kar po cesti, kjer ni dovoljeno.
Kolesarji ne bi vozili po kolesarskih stezah, ampak kjerkoli.
Brez prometnih znakov bi bila na cesti prava zmeda. To bi bilo hudo!
TIMON PONIKVAR, 3. A
Nekega jutra sem se zbudila. Šla sem v šolo in na cesti
ni bilo nobenega prometnega znaka več. Zelo sem se prestrašila,
ker ni bilo ne prehoda za pešce in nobenega semaforja.
Spraševala sem se, zakaj je tako. Ko sem šla v
šolo, nisem vedela, kje naj grem čez cesto in kdaj moram zaviti
v svojo ulico. Vse je bilo tako grozno. Nekako sem prišla do
svojega vhoda. Mamo sem vprašala, zakaj ni nobenega znaka. Tudi
mama ni vedela. Šla sem spat in upala, da se bo ta
zmešnjava popravila.
Drugi dan sem stekla k oknu, da bi videla, če je še
zmešnjava na cesti. Bilo je tako kot prejšnji dan. Ta dan
me je na poti v šolo zbil avto. Bolnišnice so bile polne
ljudi in jaz sem bila zraven.
Ko sem se pozdravila, sem sama začela izdelovati znake. Imela sem
veliko dela. Ljudje so mi začeli pomagati. Skupaj smo lahko izdelali
veliko prometnih znakov. Bila sem srečna.
V šoli sem o vsem tem pripovedovala učencem in učiteljici. Vsi
so bili navdušeni. Na cesti pa je spet vladal prometni red.
KIM KOZAN, 3. A
Ko sem se nekega dne zbudila in odšla v šolo, na poti
nisem videla nobenega znaka. Niti zebre. Niti semaforja. Bila je prava
zmešnjava. Nisem mogla priti do šole, zato sem
odšla domov. Doma sem klicala teto v Italijo. Povprašala
sem jo ali tudi tam ni prometnih znakov. Teta je rekla, da jih ni.
Mene pa je še vedno zanimalo, zakaj jih ni. Zato sem jih
šla iskat. Težko je bilo kam priti, zato ker ni bilo prometnih
znakov. Odšla sem v živalski vrt. Tam je bilo vse polno
prometnih znakov. Bila sem vesela, da sem jih našla. Odnesla sem
jih na svoja mesta. Naslednje jutro sem lepo prišla v
šolo in iz šole. Vse je bilo spet v najlepšem redu.
URŠKA ZADRAVEC, 3. A
Nekoč se je Žiga zbudil in na cesti ni bilo prometnih znakov.
Šel je v šolo. Avtomobili pešce niso spustili čez
cesto. Vozili so prehitro. Dva avtomobila sta se skoraj zaletela.
Ljudje so bili zelo žalostni. Bolnišnice so bile polne zaradi
poškodovanih ljudi.
Žiga je poklical delavce, da bi naredili nove prometne znake. Uspelo mu
je. Naslednje jutro se je zbudil in je bilo spet vse po starem. Počutil
se je dobro in vsi so mu čestitali.
ZALA FRIŠKOVEC, 3. A
Nekega dne sem se prebudila. Ko sem pogledala skozi okno, sem se
prestrašila. Na cesti je nastala prava norišnica. Bilo me
je strah, kako bom prišla v šolo. Prav res nisem mogla
verjeti svojim očem. Mislila sem, da sanjam. Na poti v šolo, sem
iskala znak STOP, a znaka ni bilo. Skoraj me je povozil avto. Ljudje so
bili zmedeni. Avtomobili so vozili prehitro, ker niso vedeli, kako
hitro morajo voziti. Bolnišnice so bile polne
poškodovanih ljudi. Hotela sem poklicati policijo, a so jo že
drugi.
Naslednje jutro sem se prebudila dobre volje. Ko sem pogledala skozi okno, je bilo spet vse na svojem mestu.
TINA OBLAK, 3. A
Nekega jutra sem se zbudil in nisem videl nobenega prometnega znaka. Ko
sem šel v šolo, nisem vedel, kje naj grem čez cesto.
Avtomobili se niso več premikali, ker niso vedeli kaj naj naredijo.
Veliko jih je bilo že razbitih. Ko sem videl te avtomobile, sem se zelo
prestrašil. Ljudje so postajali žalostni.
Poklical sem svojega prijatelja in mu rekel, da ni več prometnih
znakov. Skupaj sva skušala popraviti prometne znake, a jih nisva
našla. Potem pa sva našla eno trgovino s prometnimi
znaki. Šla sva v tisto trgovino, kupila prometne znake in jih
postavila.
DAVID DARMANOVIĆ, 3. A |
|
MUCA ZVEZKARICA |
|
Otroci so prišli iz šole in opazili, da nimajo zvezka za matematiko.
Tudi Janja ni našla zvezka, ko je želela napisati nalogo.
Povedat je šla mamici, ki ji je odgovorila:«Če ga nisi
pospravila, ti ga je odnesla muca Zvezkarica.«
Janja je poklicala Niko in jo vprašala:«Ali imaš zvezek za matematiko?«
Nika je pogledala v torbo in opazila, da tudi ona nima zvezka.
«Če ga nisi dala v torbo, ga je odnesla muca Zvezkarica,« ji je odgovorila mamica.
Enako je bilo tudi pri Čarni, Aleksandru in Žani. Zvezkov ni bilo
nikjer. Tudi njihove mamice so bile prepričane, da je zvezke odnesla
muca Zvezkarica. Vse je kazalo, da bodo otroci naslednji dan brez
naloge in da bo učiteljica huda. Zbrali so se na igrišču in
skupaj odšli iskat mucin dom. Prišli so v majhno mesto.
Na trgu so srečali branjevko in jo vprašali:«Ali veste,
kje stanuje muca Zvezkarica?«
«Muca Zvezkarica živi na koncu ulice,« jim je odgovorila. Zahvalijo se ji in odhitijo dalje.
Prispeli so do majhne bele hiške z zeleno streho, rdečimi polkni
in rumenimi vrati. Na njih so zagledali napis Muca Zvezkarica. Potrkali
so in odprla jim je prijazna muca. Vstopili so in jo
vprašali:«Ali veš, kje so naši zvezki?«
«Seveda vem,« jim je odgovorila. »Našli jih boste na polici v omari.«
Ko so otroci našli svoje zvezke, so bili presenečeni, ker v njih ni bilo več napak. Muca je namreč vse popravila.
Le Žan ni našel svojega zvezka.«Kje je pa moj zvezek?« je vprašal.
»V tvojem zvezku je bilo preveč napak in jih nisem mogla
popraviti. Kupila sem ti novega, a obljubiti mi moraš, da se
boš potrudil.«
»Obljubim!« je rekel Žan.
Otroci so se muci Zvezkarici zahvalili in ji obljubili, da bodo bolj skrbni.
Avtorji: učenci in učiteljica 2.a razreda
|
|