Literarni kotiček
Kazalo
Aleksander Veliki
Babica v supergah
Poredni zajček
Moj hobi
Richard Scrimger: " NOS Z JUPITRA"
NADALJEVANJE ZGODBE – BRATOVŠČINA SINJEGA GALEBA
Pismo Božičku
Božična zgodba
Voščilnica za novo leto
Vitez pri meni doma
Vitez pri meni doma
Vitez pri meni doma
Valentinovo

                                         Aleksander Veliki
 



V knjižnici Šiška sem si sposodil knjige o Aleksandru Velikem. Celotna zgodba je napisana v treh knjigah. Naslov prve knjige je Sin sanj, naslov druge je Amonove sipine in naslov tretje knjige je Na koncu sveta. Vsaka knjiga ima približno 350 strani. Knjige opisuje celo Aleksandrovo življenje.

V prvi knjigi (Sin sanj) spremljamo Aleksandrovo otroštvo in mladost, strogo, vendar vsestransko vzgojo, ki mu jo je odredil oče Filip, spreten in drzen vojskovodja, ki umre, ko je Aleksander še fant. Spoznamo mater Olimpiado, strastno žensko, posvečeno skrivnosti dionizičnih kultov in Aleksandrove mladostne prijatelje, ki bi vsi po vrsti umrli zanj. In res se za učenca Aristotela že bliža čas prvih vojaških pohodov in bitk.

Druga knjiga (Amonove sipine):  mladi Aleksander se izkaže za umnega vojskovodjo. Porazi perzijsko vojsko in osvoji trdnjave in pristanišča, iz katerih Perzijci gospodarijo Egejskemu morju. Sredi zime se napoti v notranjost dežele, kjer v starodavnem svetišču v Gordiju preseka sloviti vozel  in oznani, da bo z mečem zavladal svetu. Nazadnje zavzame Egipt, kjer ga skrivnostno vleče v oazo sredi puščave. Tam izve, da je božanskega rodu in da ga čaka usoda nesmrtnika.

Tretja knjiga (Na koncu sveta): Makedonska vojska ne pozna preprek: pod Aleksandrovim poveljstvom napredujejo v osrčje Azije, čez Evfrat in Tigris do Babilona in proti Perzepoli. In še naprej, po vročini in mrazu, v dolgih letih izčrpavajočih pohodov in bitk. Aleksander pa si ne želi le fizične prevlade nad osvojenimi ozemlji: premešal in poenotil bi rad zmagovalce in poražence, ustvaril en narod in eno domovino … Takšni načrti pa so obsojeni na neuspeh in tudi Aleksander Veliki pri tem ni bil izjema. 

S temi knjigami sem poglobil znanje iz zgodovine. V knjigi mi je bilo najbolj všeč vojskovanje. Knjige priporočam mladim in odraslim, ki radi berejo in jih zanima zgodovina.

Klemen Hriberšek, 9.a
Babica v supergah
Knjiga Babica v supergah mi je bila zelo zanimiva. Dogodki so sledili eden za drugim. Bili so odlični, vendar ne vsi. Ni mi bilo všeč in ni se mi zdelo pošteno, da dve mravlji v supergah pomagata babici na olimpijskih igrah. Drugi tekmovalci so morali trenirati, da bi dosegli dober rezultat, babici pa ni bilo potrebno. Všeč mi je bilo, da je bila babica kljub svoji starosti zelo aktivna in ni mogla mirovati.
To knjigo priporočam mojim vrstnikom.

    Emir Hasanbegovič, 5. a
Poredni zajček
Knjiga mi je bila všeč, ker je kratka in ker v njej nastopa zajček. Zgodba govori o deklici Tinki in zajčku. Skupaj sta tekala, se lovila in skrivala. Tinka je za vse, kar je naredila narobe, obtožila zajčka. Nekega dne si je zaželela žogo. Vzela jo je sosedovim  otrokom in jo skrila v grmovje, obtožila pa je zajčka. Njemu to ni bilo všeč in je Tinko okregal, da je lagati grdo in da to ne sme več početi.
Tinka je spoznala, da ni ravnala prav in se je otrokom opravičila, zajček pa je odskakal v gozd.                          
                                                               
 
     Žiga Šporar, 5.a 
Moj hobi


Moj hobi je košarka, ki jo treniram na KK Union Olimpija.
Za igranje košarke sem se navdušil ob gledanju šolskih tekem v naši telovadnici, pri tem pa so me starši tudi podpirali.
Treninge imam 4 krat na teden, ob ponedeljkih, sredah, petkih in sobotah. Tekem še nimam, imel jih bom spomladi. Moj trener je Jernej Smolakar. Košarko z njim treniram že drugo sezono. Pred tem  sem treniral pri košarkaškem društvu Petra Vilfana. Med poletjem sem obiskal košarkaško šolo. Tam sem dobil dres od Saša Ožbolta.
       
Jan Mustavar, 5. a                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                               
RICHARD SCRIMGER: " NOS Z JUPITRA"

12 letnemu Alanu primanjkuje samozavesti in nima pojma o matematiki. Nekega dne mu v nos prileti Jupitrovček in se naseli v njem. Ime mu je Norbert. Alan ima precej problemov z njim, ker Norbert ne zna držati jezika za zobmi. Alan kmalu zabrede v težave, ker njegov mali prijatelj zbada nasilneže Pume. To knjigo priporočam vsem, ki imajo težave s pomanjkanjem samozavesti ali pa se bojijo česa drugega. Knjiga bo pritegnila tudi15- letnike. Najdete jo lahko tudi v naši šolski knjižnici, lahko pa tudi v knjižnici Šiška. Ta knjiga vam bo vlila pogum.

Svit Komel, 5.A           
NADALJEVANJE ZGODBE – BRATOVŠČINA SINJEGA GALEBA
XVIII. poglavje

Zimo je naša bratovščina preživela na otoku. Skrbela je za Sinjega galeba in načrtovala nove pustolovščine. Ko je toplo pomladno sonce oživelo naravo, pa so se predramili tudi naši junaki. Tako so nekega dne izpluli iz domače vasi.
Ptice so žvrgolele, sonce je sijalo in na nebu ni bilo niti enega samega oblačka. Morje je bilo mirno, vse dokler ni Ivo opazil barke, na kateri so bile narisane glave okostnjakov. Ustrašil se je, saj je ugotovil, da plujejo naravnost proti zlobnim in strašnim piratom. Tedaj so to opazili tudi ostali in zgrabila jih je panika. Razprli so jadra, da bi pobegnili, a jih je na žalost že opazil kapitan Gorguzola. Z debelušnim obrazom se je zasmejal in iz žepa potegnil svoj dragoceni daljnogled. Na glas je zavpil: »Napad nad paglavce!« Tako so pirati ujeli uboge dečke in jih zaprli v ječo, ki jo je stražil troglavi medved.
»No, kaj pa imamo tukaj notri?« je vprašal Gorguzola. Vsi so ga pozorno poslušali. Ivo pa se je sklonil k njemu in mu rekel, da ima zemljevid, ki te pripelje naravnost do afriškega zaklada. Fant se je seveda zlagal, ker je hotel, da bi jih izpustili. Kapitan pa mu je verjel in mu razložil, da se bodo na pot odpravili že takoj zjutraj. In res, zjutraj so se ustavili pri neki gromozanski jami. Bratovščina sploh ni vedela, kje je. Stopili so z ladje in se razgledovali, ko so se tla zrušila in vsi so popadali v luknjo. Bilo je temno in strašno. Junak Jure pa se je domislil odličnega načrta: ko bo kapitan zaspal, bodo vsi zbežali in se vrnili domov. Druščina se je strinjala z njim in kmalu so vsi pobegnili iz jame ter ukanili pirate.
Na njihovi ladji so našli skrivnostna vrata, ki so bila zapahnjena. Nihče ni mogel iti noter, ker niso poznali pravega sistema. Še pirati ga niso nikoli odkrili, kako naj bi ga potem šele dečki. Trudili so se, a zaman. Ivo je od jeze brconemel!nil in vrata so se za čuda odprla. Obstali so, kot bi videli nekakšno pošast. Za vrati se je namreč skrivalo celo bogastvo – zakladnica diamantov. Ta zaklad so rudarji iskali milijone let, a ga niso nikoli našli. Edini, ki je poznal zgodovino, je bil Jure, zato je prijateljem prepovedal, da bi kaj ukradli.
Odpeljali so se nazaj domov. Zaklad so pokazali staršem, ti muzejskim uslužbencem, oni pa so novico sporočili naprej. Tako je bratovščina postala znana po vsem svetu. Pirati pa so do konca življenja ostali zaprti v jami in nikoli več niso videli svetlobe. Ivo je dejal: »Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade.«

                           
                            Nastja Papler, 6. a   
NADALJEVANJE ZGODBE – BRATOVŠČINA SINJEGA GALEBA
XVIII. poglavje

Zimo je naša bratovščina preživela na otoku. Skrbela je za Sinjega galeba in načrtovala nove pustolovščine. Ko je toplo pomladno sonce oživelo naravo, pa so se predramili tudi naši junaki. Tako so nekega dne izpluli iz domače vasi.   
Odšli so z namenom, da bi v morju našli prostor, kjer je veliko rib. Z njimi bi zaslužili veliko denarja, s katerim bi pomagali revnim, zgradili novo cerkev in šolo za otroke. Tako je Ivo naročil članom bratovščine, naj pozorno opazujejo morje, da bi našli kar največ rib. Pluli so že nekaj ur, toda rib še niso našli. Nenadoma pa je udarila strela in začel se je vihar. Valovi so udirali na ladjo, in ko so sunili ob njo, je fante skoraj pometalo dol. Ko so se zbudili, so ugotovili, da niso več na ladji, pač pa na nekakšnem otoku. Ivo je naročil Petru in Mihaelu, naj pogledata, kakšne poškodbe so doletele ladjo. Čez nekaj časa sta se vrnila in povedala, da motor ne dela. Ivo ju je vprašal, ali je sode s pitno vodo odplaknilo. Odkimala sta in povedala, da ribiških palic in mrež ni več. Ivo je naročil druščini, naj razpre jadra, ker bodo odpluli. Nekaj časa so pluli po morju, nato pa je Ivo skozi daljnogled zagledal nov otok. Povedal je, da je na njem veliko sadežev, zato se bodo začasno ustavili.
Dva dneva sta že minila od takrat, ko so naši junaki pristali na otoku. Prehranjevali so se s sadeži in varčno pili vodo. Tega dne pa so se odločili, da bodo raziskali okolico. Ko so prišli do zaliva, so na pesku opazili nekaj črnega. Počasi so se približali in videli, da leži na pesku delfin z brazgotino na plavuti. Ivo je predlagal, da poskrbijo zanj, dokler ne bo ozdravel. Ker so bili junaki dobrega srca, so se takoj odločili pomagati ranjeni živali. Zgradili so bazen in ga obložili s kamni. Vsak je nekaj postoril; Ivo in Mihael sta gradila bazen, Franjo in Peter sta lovila ribe, Pero je iz strganih oblek delal povoje za delfina, Jure pa je skrbel za njegovo rano. Nekega dne, ko so se zbudili, so videli, da je delfin podrl bazen in odplul v morje. Fantje so predvidevali, da je zdrav. Bili so žalostni, toda vseeno so mu mahali v slovo. A delfin se je vračal nazaj; zdelo se je, kot da jih kliče k sebi. Bratovščina je zato razpela jadra in plula za njim. Nenadoma pa se je ustavil in na istem mestu neprestano skakal v vodo. Fantje so pogledali, kam skače, in zagledali na tisoče rib. Veseli so bili, ker so našli ribe, čeprav jih niso mogli loviti, ker niso imeli ribiških palic in mrež. Tedaj je delfin začel skakati še v drugo smer. Fantje so mu s pogledom sledili in zagledali domačo vas. Ko so prispeli tja, so vsem vaščanom povedali zgodbo o delfinu in ribah. Vaščani so se odločili, da bodo odpluli do rib. Vodili so jih dečki, toda ti so od navdušenja pozabili, kje se ribe nahajajo. Vaščani so že skoraj obupali, toda naenkrat se je na obzorju prikazal delfin z brazgotino. Pokazal jim je, kje so ribe. Vsi so bili navdušeni nad takšno količino rib. Ko so se vrnili v vas, so jih prodali trgovcem in zaslužili ogromno denarja. Z njim so pomagali revnim zgraditi novo cerkev in šolo za otroke.
Tako je naša bratovščina z malo pomoči pomagala ljudem. In ti še vedno verjamejo v legendo, da ko so v stiski, pride delfin in jim pokaže pot iz težav.
                             Artur Melanič, 6. a    
NADALJEVANJE ZGODBE – BRATOVŠČINA SINJEGA GALEBA
XVIII. poglavje

Zimo je naša bratovščina preživela na otoku. Skrbela je za Sinjega galeba in načrtovala nove pustolovščine. Ko je toplo pomladno sonce oživelo naravo, pa so se predramili tudi naši junaki. Tako so nekega dne izpluli iz domače vasi.
Bili so že kar veliko oddaljeni od otoka. Minil je dan in ponoči je nad njih prišel vihar srednje stopnje, ki jih je odpihnil na sredino morja. Vsi so bili že obupani in seveda tudi precej prestrašeni. Mihael je čez nekaj časa opazil neki oddaljeni otok in Ivo je ukazal, naj se odpeljejo proti njemu. Bili so že zelo blizu, ko pa je Franjo rekel, da vidi velikansko mrtvaško glavo, so vsi prestrašeno obstali. Nato pa se je Jure spomnil zgodbe, ki mu jo je pripovedoval njegov oče. Na otoku z mrtvaško glavo naj bi bil skrit zaklad zloglasnega pirata Barbarose, ki naj bi ga varovale mnoge pasti. To je povedal tovarišem in vsi so hoteli na otok, čeprav jih je zadrževal strah. Ivo jih je poskušal opogumiti, a mu sprva ni uspelo.
Po dolgem premisleku pa so se Ivo, Mihael in Franjo le odločili, da bodo odšli poiskat zaklad, in takrat so se jim pridružili še Jure, Peter in Pero. Ko so prišli na otok, jih je spreletaval srh. Vrata v lobanjo sta varovala psa, ki pa sta na njihovo srečo spala. Bratovščina se je tiho splazila v lobanjo. Tedaj pa so se vrata zaprla in stena je fante začela pomikati proti špicam, ki so bile pred njimi. Mihael se je spomnil, da je to trik, in rekel tovarišem, naj skočijo. Vsi so ga ubogali – in res, skočili so na nekakšno dvigalo. To jih je popeljalo do naslednjega prostora, v katerem so bile ljudožerske zveri. Peter je tedaj zagledal ovijalko in si mislil, da jih bo ta popeljala na drugo stran. To je povedal tovarišem in vsi so se – v upanju, da se jim bo uspelo rešiti – oprijeli ovijalke in se z njeno pomočjo zagugali na drugo stran. Tam jih je čakalo pet različnih vrat. Franjo se je odločil za vrata s številko pet in brez kakršnegakoli premisleka so šli skoznje do zaklada. Ko ga je Ivo vzel, so se vrata zaprla in bili so ujeti. Pero je začutil rahlo sapico vetra, zato se je napotil k steni, potisnil kamen stran in vsi so bili rešeni. Z zakladom so se napotili proti Sinjemu galebu. Čakala jih je dolga vožnja.
Kmalu so prišli v bližino otoka, kjer so jih v luki že pričakovali domačini. Ti so jih ob prihodu tudi sprejeli. Bratovščina je zvečer povedala svojo zgodbo in vsi so poslušali. Za konec pa je Ivo dodal: »To je bila nepozabna dogodivščina!«
                            Lovro Rupar, 6. a     
NADALJEVANJE ZGODBE – BRATOVŠČINA SINJEGA GALEBA
XVIII. poglavje

Zimo je naša bratovščina preživela na otoku. Skrbela je za Sinjega galeba in načrtovala nove pustolovščine. Ko je toplo pomladno sonce oživelo naravo, pa so se predramili tudi naši junaki. Tako so nekega dne izpluli iz domače vasi.
Pluli so in pluli s Sinjim galebom daleč na odprto morje ter prišli na Gusarski otok. Zasidrali so se ob obali in se dogovorili, kdo bo šel raziskat otok. Izbrali so Iva in Pera, drugi pa so ostali na barki in jo pripravljali na naslednjo plovbo.
Na otoku je mrgolelo nevarnosti, vendar sta se jim Ivo in Pero spretno izogibala. Prišla sta skoraj na drugo stran otoka, kjer je bilo gromozansko brezno. Ivo se je hotel spustiti vanj, da bi videl, kaj je na dnu. A Pero ga je zadržal, saj je bil sam in si ga ni upal spustiti dol. Ivu je v glavo šinila sijajna zamisel: »Kaj ko bi vrv privezala na kamen in se spustila oba?« Pero je bil za to in začela sta se spuščati. Prispela sta do dna in prižgala svečo, ki jo je imel Ivo v žepu. Ko je ta razsvetlila prostor, sta videla, da stojita na lesenih tleh. Na njih je bila loputa, ki se ni dala odpreti. Ivo jo je razstrelil s smodnikom, ki ga je našel v bližnji škatli, in zagledal skrinjo z zlatniki. Komajda sta jo vzdignila iz luknje. Ugotovila sta, da je sama ne moreta spraviti na površje, zato je Pero odšel po ostale člane bratovščine, medtem pa si je Ivo ogledal votlino. Ugotovil je, da je v njej še veliko zaprtih loput s podobnimi zakladi. Počasi je vse odprl in zagledal raznovrstno blago – sveče, rum, cigarete, svilo, smodnik, orožje, diamante, zlate, srebrne in bronaste kovance ter pohištvo. Medtem pa je že prispela tudi pomoč. Prišli so Pero, Peter in Mihael, drugi pa so vozili barko proti breznu. Pero jim je namreč povedal, kje je. Ivo je hitro razstrelil steno v breznu in tako je Sinji galeb zaplul v njegovo notranjost. Fantje so natovorili blago in se bogato založili. Odpluli so proti domu.
Doma so priredili veliko veselico in si razdelili stvari, ki so jih našli na Gusarskem otoku. Odslej je bila vsaka hiša na otoku opremljena kraljevsko. S preostalim denarjem pa so ribičem kupili nove velike jadrnice z novo ribiško opremo. Tako so se pozabile stare zamere do Iva. 
                       
                        Vid Kuder Marušič, 6. a
NADALJEVANJE ZGODBE – BRATOVŠČINA SINJEGA GALEBA
XVIII. poglavje

Zimo je naša bratovščina preživela na otoku. Skrbela je za Sinjega galeba in načrtovala nove pustolovščine. Ko je toplo pomladno sonce oživelo naravo, pa so se predramili tudi naši junaki. Tako so nekega dne izpluli iz domače vasi.    
Začelo se je mračiti, naši junaki pa niso ujeli niti ene same ribe. Kljub temu so pospravili mreže, saj so bili valovi visoki že en meter in pol. V daljavi so zagledali majhno barko, ki je plula proti Sinjemu galebu. Vsi so prišli pogledat, saj so zaslišali klic: »Roke kvišku!« Ko je barčica priplula do njih, so na krov splezali štirje možje. Eden od njih je posvetil s svojo svetilko in bratovščina je zagledala Lorenca, njegovega brata in dva pomočnika. Ivo se je začudil: »Kako ste lahko zbežali iz zapora in kako ste lahko zdaj tukaj, na Sinjem galebu?« Lorenco se je zasmejal in jim vse po vrsti razložil, nato pa so Iva in njegovo posadko zaprli v podpalubje. Lorenco jim je povedal, da jih bodo, ko pridejo na odprto morje, vrgli v vodo. Jureta je zgrabila panika in je začel kričati: »Umrli bomo, umrli bomo!« Ivo pa ga je umiril in mu rekel: »Ne bomo umrli, če le pridemo nekako ven iz te kabine.«
Kmalu se je spomnil, da mu je Ante govoril, da je v tej kabini jašek za zasilni izhod, in sicer za omaro z oblekami. Omaro je odmaknil kar sam, saj je bila čisto majhna. Zagledal je jašek, ki je vodil vse do konca Sinjega galeba. Juretu, Mihaelu in vsem ostalim v posadki je rekel, naj splezajo na konec tega jaška. Zadnji je šel Ivo, saj se je bal, da bo prišel eden od pomočnikov pogledat, kaj se dogaja. Toda imel je srečo in nihče se ni prikazal. Ko so vsi prišli na krov Sinjega galeba, so zagledali enega od pomočnikov, ki se je sprehajal sem ter tja s puško v roki. Ivo je našel kovinsko palico, se splazil do stražarja in ga onesposobil. Ko so prišli so drugega stražarja, je Ivo naredil isto. Nato so zagledali Lorencovega brata, ki je odšel v podpalubje. Ivo mu je sledil, ostali pa so presenetili Lorenca in ga zvezali. Ko je prišel njegov brat v podpalubje, ga je Ivo porinil v kabino in zaklenil vrata.
Tako so premagali tihotapce in se odpeljali proti domači vasi. Ko so prispeli, so Lorenca in njegove može odpeljali v posebni zapor. Ivo in njegova posadka so s tem veliko zaslužili in si z denarjem kupili veliko hrane in še nekaj stvari za Sinjega galeba. Odpluli so zelo daleč na odprto morje in ujeli zelo veliko rib.
Pisma Božičku

Sodelovali smo v nagradnem natečaju Unicef-a, kjer so naši učenci Božičku zaupali svoje želje. Nagrajenci so: Tevž Ružič, Matej Rabzelj, Vid Čergič in Peter Kranjc Požar, Jan Mustavar in Lana Goričanec.

Nagrajena pisma si lahko ogledate na spletni strani: http://www.prazniki.net.

Vsem nagrajencem čestitamo!
 

BOŽIČNA ZGODBA
Osebe: otroci (Svit, Žiga, Alen, Jan, ….), lovec (David Žugman), ki se spremeni v Božička (Nik Palek), plesalke (punce)
Kraj dogajanja: igrišče pred blokom
(Pojasnilo: Lovec je nekakšen hišnik in oskrbnik dvorišča. S hrupnimi napravami kosi travo, obrezuje grmovje, grabi listje, kida sneg in preganja otroke, ker so – prehrupni.)

RAP -  PLES  št. 1

Ugan, kdo spet prihaja, prihaja, prihaja!
Božiček prihaja, prihaja, prihaja!
In dedek Mraz,
povej prijateljem!
Vsi na igrišče, igrišče, igrišče,
da nas Božiček obišče, obišče, obišče,
da nas dedek Mraz poišče, išče, išče…

PRVO DEJANJE

A: A veste, kaj mi bo letos prnesu Božiček?
S: A ti še zmeri verjameš v Božička?!
Ž: Če ne verjameš, pol ti nč ne prnese!
J: Ni res! Važn, da moja mami verjame!
S: Lovec gre.

L: Pejte stran! … Tja dol pejte! … Ne boste tu kričal, ljudje ne morejo spat! (Kosilnica ves čas brni.) … Cela Šiška prhaja sm pred ta blok! … Sami huligani! Uničujete živo mejo! (Medtem sam s škarjami obrezuje grm.) … Pejte dol za Savo!
Tam lomte! … A vas starši nč ne naučijo! …Se ne znate obnašat!

Ž: Vi pa preveč preganjate otroke!
L: Nč ne preganjam! … Jaz mam rad otroke! … Sam vi niste otroci, vi ste divjaki, zveri! … Še zveri tako ne kričijo!

(Otroci se malo umaknemo; Lovec pa s svojim strojem zavije okrog vogala; vrnemo se na prejšnje mesto.)

E: Kok ta teži, ej! Dejmo mu pozvonit pa se skrit!
A: Eh, kr neki …,  sej ga ni gor!
Ž: Dejmo mu kej v nabiralnik!
S: Beda. Itak je previsok! Ej, da ne bi v kej dau! Jaz grem dam!
E: H komu pa?
S: Ja k seb!
A: Ne, dejmo raj kaj drugega počet!
S: Ja kaj, a naj Lovca spremenimo v Božička?!
Ž: Ja, ja, ga boš spremenu!
A: Ti ga kr dej, me prav zanima, kaj ti bo prnesu!
S: Lej, tam je ena kapa, a si jo ti zgubu?
E: Ja kaj, a sm jaz Božiček, da bom mel tako kapo?
Ž: Pustmo jo tam! Koga briga kapa?!
Vsi: Se vidimo jutri!!!
(Razkropimo se.)

RAP – PLES  št. 2

Boš ti povedu,
kaj naj bi člouk tle naredu,
lohk si sam stau in gledu.
Če ni kej nardit,
morš preč it.
Ne pomaga noret,
tak ti je svet.

Dol na klopi je ostala tista kapa,
ako bi le bla v njej od Božička sapa.
Morda pa bi Lovca prevzela,
da bi njegova temna stran zbledela.
Bi nehal bit nadloga,
postal bi glavna vloga.

DRUGO DEJANJE

(Drugo jutro. Lovec pride skozi vrata. Zagleda kapo na klopi.)

L: Spet so pustili za sabo vse nastlano, jaz naj pa pobiram za njmi!
(Pride bliže, dvigne kapo.)
L: O, kapa! … To mi bo še prav prišlo! … Bom lahko še bolj zgodaj začel čistiti listje pa sneg! Ja, prav tako sm rabu.
(Da si jo na glavo.)

(Otroci na drugi strani igrišča ga zagledajo.)

S: Lej Alen, tam gre Božiček, najbrž ti bo neki prnesu!
A: Kje? Ah, spet ta Lovec! Uzeu je tisto kapo od učer.
Ž: Ta ni normalen.

(Lovec se začne čudno vrteti in opotekati. Menjava!)

LB: Nč, grem kosit … Ja, kaj bom kosiu, sej je že skor novo leto!
(Zagleda otroke.)
LB: Hoj, hoj, hoj, otroci! Kaj pa gledate debelo, a ne poznate Božička. Mislim, da imam tu nekaj za vas, k ste bli celo leto tako pridni.
E: Pejmo raj na šolca! Temu se je utrgalo.
A: Ne, daj čak, počak še mal! A ne zgleda neki čudn?
Ž: Ja čist čudn …, sam drgač ko ponavad.
A: Sej sploh ni več podoben Lovcu.

(Lovec-Božiček vzame iz kosilnice vrečo bonbonov in jo podari otrokom.)

LB: Izvolte, otroci. Vesele praznike, srečno novo leto, veliko igrišča, malo skrbi, naj vsak dobi, kar si želi! Naj si vsak želi, kar dobi.
ASŽE: Waaw!
A: A vidiš zdej, da res obstaja Božiček, Svit?
S: Ja, in to prav tak ta prav – igriščni!

RAP – PLES  št. 3

Božiček je pršou,
še sreča, da nism šeu domou,
Erik je reku, da gremo na šolca,
a tu je zdaj bonbonov prkolca. –
To je zdaj naš dokaz,
da obstaja dedek Mraz,
da Božiček res obstaja,
ki očitn še kr vztraja,
in usak let znova prhaja.
                                                                             Avtor: Svit Komel, 5.a
VOŠČILNICA ZA NOVO LETO

Ho ho ho!

Dedek Mraz je tu, in  želim vam veliko veselja, dobrot, veliko zabave…in vse kar vam srce zaželi. Če boste pridni fantki ter deklice, vam bom podaril veliko daril in sladkarij. Če ne verjamete v dedka Mraza, vam bo žal.
Veselo, srečno novo leto!

Ho ho ho!

 Vaš dedek Mraz je tokrat Tilen Turk iz 6. b razreda.
VITEZ PRI MENI DOMA

Nekega dne, ko sem brala knjigo o vitezih je nekaj potrkalo na vrata. Odšla sem pogledat kdo je trkal. Odprla sem vrata in zagledala viteza. Bil je zelo lep. Povabila sem ga notri. Vprašala sem ga kaj želi. Rekel je, da je prišel na obrok. Zdelo se mi je zelo čudno, saj ga nisem povabila, a vseeno je bil zdaj moj gost. Postregla sem mu s piškoti po tem pa sva odšla. Najprej me je s svojim konjem peljal na Šmarno goro. Tam sva se kupila sladoled. Malo kasneje sva odšla v picerijo. Naročila sva pico margerito. Vitez je bil tako lačen, da sva odšla še v Mercator po eno čokoladno torto. Navsezadnje je bil še tako sit, da sva odšla na sprehod. Zaželel si je še na Bled. Vendar Bled je bil daleč, zato sva šla raje v City park. Igrala sva se in igrala. Bilo je že pozno, zato sva raje odšla domov. Konja sem dala spat v garažo. Vitez je spal na kavču, jaz pa v svoji sobi. Vso noč nisem mogla spati, ker je vitez smrčal zelo na glas. Ko sem se zjutraj zbudila je vitez že pekel in jedel palačinke. Skoraj bi me kap. Viteza sem vprašala kdo ga je to naučil. Rekel je, da je že znal. Pojedla sva potem pa odšla v Piran. Kot bi mignil sva bila tam. Saj je imel vitez čudežni stroj. V Piranu sva skakala po trampolinu. Kmalu sva odšla domov. Doma pa je vitez moral iti. Poslovila sva se. V spomin sem mu dala obesek, on pa je meni dal zmajev zob. Rekla sem adijo in gledala kakšne čudne besede izgovarja. Slišalo se je takole: zimba, zamba, peno, dero, kiki, piki, bum,bum,bum. In že je izginil.


                                                                                        Karin Šketelj Kocjančič, 4.a
VITEZ PRI MENI DOMA

(Kam sem ga peljala?)
Med poletnimi počitnicami sem se zbudila, preoblekla in odgrnila zavese. Pogledala sem skozi okno, ter na dvorišču opazila prelepega, rjavega, visokega konja. Pomislila sem, da je od viteza.

Tedaj pa so zaškripala vrata in v mojo sobo je stopil vitez. Prosil me je naj ga peljem na ogled po Ljubljani. Med jezdenjem sva prečkala Tromostovje in hitro sva se znašla na tržnici. Takrat pa je konj ponorel. Postavil se je na zadnje noge in se pognal v dir. Pričel je jesti vse, kar je bilo zeleno. Stojnice so se praznile ena za drugo. Z vitezom sva obstala kot okamenela. Razmišljala sva, kako bi ga ustavila. Končno sem se spomnila. Vitezu sem ponudila veliko zeleno lubenico. Napičil jo je na svoj meč, ter z njim pomahal konju pred gobec. Ko je konj zagledal veliko okroglo lubenico, je pomislil, da je žoga in jo začel brcati. Tako sva z vitezom preprečila požrešni pohod. Zgodilo pa se je, da je lubenico brcnil tako močno, da je priletela naravnost pred Ljubljanski  grad. Hitro sva skočila na konja, ta pa se je povzpel do gradu. Vitezu pa je zaigralo srce. Ko je zagledal prečudoviti grad se je počutil kot doma. Ni se želel več vrniti.

Tako je vitez ostal v gradu in prav gotovo je, da ga lahko še srečamo. Jaz pa sem se z vzpenjačo vrnila v center Ljubljane.


                                                                       Kristina Šparemblek, 4. a
Vitez pri meni doma

(Kam sem ga odpeljal?)

      Nekega sobotnega jutra je pri vratih pozvonil zvonec. Odprla sem vrata in zagledala viteza v oklepu. Bila sem prijetno presenečena. Povabila sem ga naj vstopi. Sedel je za mizo in ponudila sem mu sok. Predlagala sem, da se odpraviva na izlet. Strinjal se je. S taksijem sva se odpravila na izlet na Ljubljanski grad. Najprej sem ga peljala na razgledni stolp. Ker je bil oblečen v viteško obleko, je bila zanj hoja po stopnicah zelo naporna. Na razglednem stolpu sva si ogledala Ljubljano. Pokazala sem mu kje je moj dan. Potem sva si ogledala še ostale prostore v gradu. Še posebej mu je bilo všeč grajsko dvorišče. Nato sva se z grajsko vzpenjačo odpeljala v dolino. Rekel je , da ga je malo strah in da bi šel raje s konjem. Povedala sem mu , da konjev na gradu ni. Tako se je moral sprijazniti s sodobnejšim prevozom. Z avtobusom sva se odpeljala domov.
    Zahvalil se je za lep sprejem  in prijeten izlet. Poslovila sva se in peš je odkorakal za blok. Kdo ve kam ga bo peljal naslednji gostitelj?


                                                                 Sara Turk
                                                                        4. A
VALENTINOVO

Valentinovo ali  svetega Valentin prihaja iz Amerike se praznuje 14. februarja.
Takrat se obdarimo z lepimi darilci. Zaljubljenci pa izkazujejo ljubezen-največkrat z voščilnicami.

VALENTINOVO NA SLOVENSKEM

Valenti se v Sloveniji  že dolgo praznujemo. Vendar ima drugačen pomen. Poznam pregovor, da Valentin - prvi spomladim (pomladni svetnik) - prinese ključ do korenin, zato se po starem kmečkem koledarju na današnji dan začne prvo delo v vinogradih in na vrtovih. Poleg tega naj bi se takrat snubili ali ženili tudi ptički. V  Beli krajni pravijo, da se z Valentinovim začne prvi spomladanski dan. V severovzhodni Sloveniji gospodinje na Valentinovo po drevju in grmih nastavijo otrokom Valentinove potičke. Med Slovenci naj bi bilo Valentinovo najbolj priljubljeno na Primorskem

Jan Mustavar, 5. A