(Za povečavo naslovnice kliknite na sliko)

		Gospa z mentolom Knjigo sestavljajo tri novele, napisane v letih 1962/63/64. V njih - Mojster za smrt, Kavke, Gospa z mentolom - avtor zastavi že vso svojo kasnejšo pripovedno snov, motiviko in prizorišča dogajanja: medvojno dolenjsko otroštvo, bratomorni boj med revolucijo, povojna ljubljanska svinčena leta. V psihološke zarise nastopajočih se po načinu modernega evropskega romana joyceovskega tipa vživlja z zapisi toka njihove zavesti. Ta psihologizirajoči tok razdira klasično pojmovano sklenjenost fabule tako, da po asociacijah opisovancev preskakuje iz časa v čas in s prizorišča na prizorišče, pri čemer se spremešane ravni realitet sprijemajo v nadrealistične, kafkovsko simbolne fantazmagorije. Na ta način se loteva skrivnosti smrti (umiranje junakove/avtorjeve stare matere), norosti komunistične utopije ("urbanistično planiranje" kavk, ki naj bi iz mesta pregnale "nazadnjaške" golobe), paranoje medvojne likvidatorke (z uboji moških obremenjeno samotarsko "gospo z mentolom" preganja miselna vsiljivka, ki ji prišepetava, naj zaduši nedolžno spečega ljubljenega nečaka). Groteske preraščajo v duševne groze.
Hodnik Ta roman začenja trilogijo na temo revolucije (naslednja dva sta Gavženhrib in Fuga v križu). V njem kot oblikovnoslogovni prijem najizraziteje prevlada zapis junakovega toka zavesti, ki zalije fabulo tako, da se mora le-ta iz njega šele ponovno izluščiti. Realni čas dogajanja je nočna blodnja ponesrečenca z avtomobilom, realni kraj bolnišnični hodnik. Blodnja razkriva junakovo v svinčenih časih realsocializma zatajevano skrivnost - pobegnil je z vlaka, ki je vozil domobrance v Kočevski Rog (da bi se zakrinkal pred maščevalci, si je v prsi sam vrezal peterokrako zvezdo). Avtor se zaradi tedaj strogo tabuizirane teme zateče še globlje v njegovo podzavest, v arhetipski "spomin" na kultna žrtvovanja, in tako z interpolacijo izmišljenega mita o klavskih "možeh lovcih" med pradavnim "ljudstvom oblakov" reflektira povojne množične poboje nasprotnikov/žrtev revolucije. Kot mitski Svig podoživlja junak z živalsko nagonsko Gho tudi svoje erotične polome. "Hodnik" je zato hkrati peklensko brezno kajnovstva in erosa.
		Negativ Gojka Mrča S tem romanom, ki je zastavek tetralogije na temo porevolucijskega časa (sestavljajo jo še Jožef, Noetova bajta in Gospod Pepi), se avtor iz otroštva obrača v leta svojega dozorevanja. V epskih objektivizacijah, za katerimi je bolj ali manj razpoznavna osebna izpoved, jih doživlja hkrati kot utesnjenost življenja (komunistična diktatura) in življenjsko tesnobo (filozofija absurda), torej kot prizorišče ideološkega cinizma in filozofskega nihilizma. Roman je portret stremuškega mladega novinarja Gojka Mrča, ki ga je vulgarna zmaterializiranost speljala v brezobziren karierizem in kriminalne prestopke. V avtorjevi moralno-etični optiki je zato v "negativu". Ta Mrčeva zamračenost pa ni črno-bela, saj v njem ne zamre docela kal vesti in povpraševanja po bivanjskem smislu. Ko se mu mrčasto zgosti v nevzdržno duševno izpraznjenost, naredi samomor. "Pozitiva" je ostalo v njem torej le toliko, da je v svojem nihilizmu zmožen ostati dosleden. Premagani cinizem kot svarilna Pirova zmaga samopogubno zakrknjenega racionalista. Blišč in beda preračunljivca, ki ga požene v smrt panični strah pred Računalnikom računalnikov ali - v krščanski prispodobi - pred nedojemljivimi božjimi računi.
Jožef ali zgodnje odkrivanje srčnega raka Romanu o zlomljenem konformistu Gojku Mrču sledi roman o Jožefu, drugorazrednem državljanu komunističnega režima, in njegovem "srčnem raku". Junak te pripovedi s svojimi zmožnostmi in delom vzdržuje diktaturo kot svetopisemski Jožef Egipt, a vendar (in v tem je "rana") ne, kot njegov pravzornik, na trdni podlagi vere v nedojemljive božje namene, temveč na izvotlenem božjem niču metafizičnega nihilizma. Kot tak - kot razkrojeni sodobni Egiptovski Jožef - se v naključni erotični noči, polni samopozabnega seksa in žeje po smislu, v igri besed in spolnih gibov tudi predstavlja svoji partnerici, ki z njegovim privlačno grenkim romantizmom evforično sozvanja. Drug drugemu tako globinsko razgaljena ostaneta zjutraj, ko se razideta, drug za drugega anonimna. S svojo zaporniško izkušnjo in v svinčenih časih izdano ljubeznijo ostaja "Jožef" v hotelski sobi še naprej in do neznanega nadaljnega sam. Stari Egipt, v katerega ga avtor prestavlja, je v resnici izzivalno prozorna prispodoba njune sodobnosti. Bogoiskateljstvo skozi nasladno raziskavo telesa. Knjiga dialogov, ljubezenskih in zasliševalskih. Zapis toka zavesti kot sredstva deskripcije pogosto zreduciran na izgovorjene besede in po njih na dramske prizore.
		Gavženhrib Epsko objektivizacijo tega v jedru avtobiografskega "romana o vojnem otroštvu", drugega iz revolucijske trilogije, si je avtor zamislil kot fresko, na kateri se v duhu magičnega realizma ter z baročno bujno izrabo dialekta in historičnih jezikovnih slogov liki iz državljanske vojne prelivajo v postave iz krščanske ikonografije in te v prepletu legend in resničnih dogodkov spet nazaj v spopadajoče se rdeče boljševike in bele gardiste (Glavni od rdečih, na primer, v Hudiča, krvniki v apostole, angeli v kopune itd.). Deček/pisatelj poroča o okrutnem umoru fantiča, ki je le za nekaj mesecev preživel poboj skoraj vse svoje družine. Romansirana vzporednica temu resničnemu dogodku je v obliki filmskega scenarija uprizorjeno obleganje romarske cerkvice. Po nakani peklenskih sil (revolucija ima v tej magično-realistični fantazmagoriji Hudičev obraz) naj bi se med spopadom oče, poveljnik belih, in sin v vrstah partizanov, medsebojno izničila. V resnici ubijalec preživi vojno in (tu se realnost spet sprevrže v nadrealno) dečkova fotografija v medaljonu na nagrobniku začenja dobivati njegove poteze ter se z njim, razrvanim starim borcem, starati. Magično-realistični "čudež" kot simbol neutišljive vesti.
Fuga v križu V Fugi v križu, sklepnem delu trilogije, se avtor loteva klimaksa revolucije - roškega poboja njenih nasprotnikov domobrancev. Da bi izrazil grozovitost tega dejanja, se zateče v obtožujočo in groteskno ironizirajočo blasfemijo. Zblazneli kontrarevolucionar, ki se ima za Josipa Visarionoviča Kristusa, si umišlja, da si bo s "projektom", kako koristno uporabiti toliko mesa in krvi, pri novih oblastnikih rešil življenje. Kratica VKP(boljševikov) se mu sprevrača v VKB(p), Vseslovenske kuharske bukve(priboljškov), in ta "knjiga" se mu polni z "recepti", kako na najrazličnejše načine okusno pripraviti slovenskega fanta. Iz tega notranjega monologa, ki se širi v opise medvojne ideološko-politične situacije in morije v Rogu, ter "priloženega" dnevnika razbiramo tudi blodneževo vojaško udejstvovanje in reševanje iz brezna, iz vzporedno fingiranega "procesa", v katerem nastopajo zgodovinske osebe (Gazdar-Kardelj, Kidrič-Skalar, Rupnik, Rožman, Rosener itd.), pa razpoznavamo razkrojenost starih in manipulacije novih političnih sil. Epiloška drama bratov-dvojčkov, ki se konča tako, da beli ubije rdečega in se, zblaznel, zanj izdaja oblastem, spet navezuje na začetni prolog - blodnje Josipa Visarionoviča Kristusa. Epska "fraza" po načinu v neskončnost ponavljajoče se "fuge" (ne v duru ali molu, ampak v križu).
		Noetova bajta Noetova bajta je starožitna hišica v grapastem pobočju Mozirske planine. V besedni igri speljana iz Noetove barke je prispodoba "dolgega dne potovanja v pristan" - barka je simbol razburkane plovbe, bajta obrežja in zasidranosti. Avtor v realnem času dogajanja te proze (evforična osemdeseta in devetdeseta leta) doživlja erotično izpolnjenost in dom, njegovo slovenstvo nacionalno osamosvojenost. Postane prvoosebni izpovedovalec svojega in narodovega mita. Njegov samogovor (zapis toka zavesti) kot temeljni način njegove psihologizirajoče deskripcije vokviri konkretno hribovsko okolje. Iz slednjega stopijo vanj kmečke postave s svojimi življenjskimi usodami, izročilom in v stoletjih preskušanimi "volčjimi" nagoni, ki sprožijo reflektiranje maščevanja (tega namreč terjajo nad premaganim nasprotnikom) kot ontološkega zla. V knjižni jezik, katerega pretresa avtorjeva smrtna slutnja kot plačilo za uresničene želje in hrepenenja, vdre njihova prvinska in sočna narečna govorica. Avtorjeva najbolj veristično epska in hkrati najbolj lirično intimna proza - roman, iztanjen v romanet. Zanesen slavospev ženski in Sloveniji.
Gospod Pepi ali zgodnje iskanje imena Osebni jaz je modernističnemu piscu, ki klasično "pisateljsko vsevednost" odpravlja tudi in še posebno tako, da "zapisuje" tok junakove zavesti, gotovo najbližje in najverodostojnejše prizorišče dogajanja. Ime je nosilec jaza, torej naslov tega romana (Gospod Pepi ali zgodnje iskanje imena) napoveduje, da bo središče te pripovedi avtor sam. Pisatelj se hoče "spoznati" iz sebe in svojih bližnjih - očeta, matere, drugih sorodnikov in prednikov, iz lastnih doživetij in družinskega izročila. Gospod Pepi je zato hkrati roman o subjektu (avtor reflektira fiasko svoje subjektivistične volje do moči, ki je osrednja tema novodobnega evropskega romanopisja) in družinska saga, polna pretresljivih kratkih življenjskih "romanov" v njej nastopajočih oseb. Ker vnovič zajema piščeva mlada medvojna in povojna leta, s čimer navezuje na Gavženhrib kot roman o vojnem otroštvu, je sklepen za oba njegova romaneskna cikla - revolucijsko trilogijo in porevolucijsko tetralogijo. Hvalnica očetu in materi. Hommage dvajsetemu stoletju, "lepemu in strašnemu, a edino našemu".
		Gospa in policaj ali pozen obračun s slovensko žalostjo Okvir romana sega že v čas  po osamosvojitvi Slovenije in zmagi nad komunističnum enoumjem. V domu za starejše občane se znajdeta intelektualka še zmeraj privlačnih srednjih let, vdova po pisateljskem disidentu, ter nekdanji pripadnik tajne policije, ki je spremljal, a hkrati usodno nadziral in uravnaval njegovo pot od protikomunističnega kolaboranta do anatemiziranega pisatelja. Med postopnim razkrivanjem njegove vloge, o kateri gospa ni vedela prav nič, avtor v retrospektivi prikazuje vzroke in vzvode revolucije in državljanske vojne na Slovenskem. Posebno pozornost nameni tudi tragični vlogi Edvarda Kocbeka, za katerega je bil zdaj že ostareli policist, prefinjen intelektualec, tudi službeno »zadolžen«.
Ubijanje kače ali zapoznela sporočila o Gadu Roman je zadnji izmed avtorjevih pripovednih del, katerih téma sta boljševiška revolucija in bratomorni boj na Slovenskem. Temelji na resničnem dogodku, in sicer, na likvidaciji banditskega gverilca z ilegalnim imenom Gad, ki je s svojimi grozodejstvi pripomogel k tako imenovani »domobranski republiki« v Polhograjskih dolomitih. Na smrt ga iz političnih razlogov obsodi sámo gverilsko vodstvo, to nalogo a naloži dvema mladeničema – mestnemu proletarcu, sicer gimnazijskemu maturantu, ter sproletariziranemu vaškemu gozdnemu delavcu. Avtor opisuje njun nagonski vitalistični boj za osebno preživetje. Pripoved skuša razbremeniti vseh ideološko-političnih oznak (v tej »prekucíji« se spopadajo »gošarji« in »cerkvenjaki«) in jo pripeljati v čisti mit. Likvidatorja preživita, kot v naravi preživi trpežen trdoživ plevel.
		Balkan sobranie v tisku

Nazaj