Iz Enciklopedije Slovenije o delu Jožeta Snoja

Pri pesnjenju je Snoj izšel iz intimizma (Mlin stooki) ter črpal iz izročila slovenske moderne in ekspresionizma. Vendar je že za zbirko Konjenica slovenskih hoplitov in sploh za njegovo poezijo 2. polovice šestdesetih in sedemdesetih let značilen prehod v modernizem. Tematsko je njegova poezija najizrazitejša v izražanju moške erotike, eksistencialne stiske ter metafizičnega protesta in upora proti konvencijam. Modernistična načela pesnjenja (odsotnost lirskega subjekta, opuščanje ločil, svobodni verz, variiranje kitičnega gradiva) dopolnjujejo mitske aluzije. Na začetku sedemdesetih je z navezavo na izročilo slovenskega ljudskega pseništva njegov pesniški svet postal mračnejši, bolj baladen (Balade za glas in raglje), medtem kot pomeni zbirka Lila akvareli hermetičen vrhunec modernistične faze. V osemdesetih in devetdesetih letih je zaznati odmik od strogo modernističnega pesništva. Za to obdobje je značilna vedno močnejša težnja po resakralizaciji poezije in mističnem čaščenju pesniške besede ter neposrednejšem nagovarjanju transcendence (Žalostinke za očetom in očetnjavo, Dom, otožje, Duhovne pesmi). V tem je v primerjavi z osrednjimi slovenskimi modernističnimi pesniki (D. Zajc, Gregor Strniša, V. Taufer, N. Grafenauer) morda najizrazitejša posebnost njegove lirike.

Kot pripovednik je najprej objavil modernistično oblikovane novele (Gospa z mentolom) z aktualno socialnokritično in intimno eksistencialno tematiko. V romanih Hodnik in Negativ Gojka Mrča je pri obravnavi moralno-etične problematike intelektualca in njegovega položaja v sodobni slovenski družbi nadaljeval izročilo eksistencialistične književnosti, pripovednotehnično in v jezikovnem slogu pa se je zgledoval pri modernem romanu. Konec sedemdesetih let je v romanu Jožef ali zgodnje odkrivanje srčnega raka v ospredju moška erotika, posebnost pa je tudi vpeljava svetopisemskih motivov za prikaz intimne bivanjske in moralno-etične ter aktualne družbenokritične problematike. V romanih iz osemdesetih let je obravnaval travmatična protislovja slovenske polpretekle zgodovine in skušal osvetliti tragično ujetost posameznikov v bratomorno vojno iz drugačne etične perspektive oz. iz več perspektiv: v Gavžen hribu predvsem iz otroške, v romanu Fuga v križu, v katerem je medvojna usoda slovenstva parabolizirana z motivom bratov dvojčkov na nasprotnih straneh, pa iz perspektive blazneža. V obeh delih so podaljški eksistencializma prepleteni s prvinami modernizma, slog pa je drzen, iskan in raznolik. V romanu Noetova bajta je prek odmevov vojne tematike spet prešel k sodobnosti in zasebnemu dogajanju v kriznih časih osamosvajanja Slovenije.

Napisal je tudi številne knjige za otroke: pesmi so zvočno in ritmično razgibane in temeljijo na besedni igri (Lajna drajna, Pesmi za punčke in pobe, Skozi vrt in čez plan), prozna besedila pa so po vsebini večinoma pravljična (Barabakos in kosi, Avto moto mravlje, Zarika iz Zarje, Pravljica o vodni kapljici, Jutro sveta); ponekod pravljičnost izraziteje prehaja v grotesknost, parabolizacijo in alegorizacijo ali poetično parafraziranje bibličnih tem (Domen Brezdomi in deklica Brezimena, Škorček norček, Bajanja o Bogu).

Kot kritik je Snoj sistematično ocenjeval književne izdaje, kot publicist pa se je skoraj 3 desetletja ukvarjal z aktualnimi sodobnimi vprašanji v povezavi s književnimi in kulturnopolitičnimi temami (Rotokronika, številne revijalne objave); med temami v osemdesetih letih izstopa zavzemanje za slovensko samostojnost. Takšna vprašanja prevladujejo tudi v esejistiki (Simbolizem Josipa Murna, v: J. Murn, Pesmi, 1968, Josip Murn, Ubijanje zemlje, Handkejev paradoks, Med besedo in Bogom). V polemično pisanem Ubijanju zemlje izvira Snojevo etično stališče iz brezpogojnega priznanja svetosti življenja, medtem ko je v devetdesetih letih tudi za eseje značilno religiozno premišljevanje in samospraševanje.

Nazaj