(Za povečavo naslovnice kliknite na sliko)

 



Josip Murn

Izbor pesmi Josipa Murna s Snojevim uvodom.

V vrsticah in med njimi

Izbor v šestdesetih letih objavljenih recenzij tujih in domačih leposlovnih del. Z njimi in ob njih posreduje avtor svoja stilno-idejno modernistična in krščansko-eksistencialistično filozofska kritična merila - "v vrsticah" ter (da bi jih prikril režimski cenzuri) "med njimi".

Rotokronika

Izbor dve leti (1970-72) izhajajočih uvodnikov v Tedenski tribuni v enakem "medvrstično" sporočilnem slogu.

Josip Murn

Literarno-zgodovinska študija, ki govori o pesniški rasti Josipa Murna kot vsedoslej nerazumljenega in nepriznanega začetnika (v mladeniških letih umrlega "očeta") slovenskega pesniškega modernizma ("slovenskega Rimbauda") - "izumitelja" paradoksa, glasovne simbolike, bivanjsko distancirane lirske objektivizacije, prostega verza kot prozodično osamosvojene verzne vrstice.

Ubijanje zemlje

Pregled obsežnega pripovedniškega opusa tradicionalistično realističnega "partizanskega pisca" Karla Grabeljška kot dokaz, da se pod njegovim površinskim apologetstvom revolucije skriva tragično razdvojena (pisateljsko poštena) registracija njene zločinske ekscesnosti. Ubijanje zemlje je metafora za nespravljivost kmetove primarne (lastniško individualne) povezanosti z naravo in konstrukta "proletarsko brezlastniške" kolektivizacije. Šele zemlja (in ne tovarna) razkrinka njegovo nečloveškost in življenjsko nemožnost.

Handkejev paradoks

Namen te študije ni, da bi nemškega pisatelja Petra Handkeja, sina slovenske matere, na kakršenkoli način "nacionalistično" posvajala, temveč da opomni na pojav, zagotovo edinstven v svetovni literaturi. V prenesenem pomenu je junak njegovega romana Ponovitev namreč nihče drug kot njegova pozabljena slovenščina, priklicevanje le-te iz globin otroškega spomina pa je upesnjeno v nemščini! Ta "paradoks", ki ga povzroča Handkejeva bivanjska presunjenost nad slovenščino, v katero je bil narojen, se odpira skrivnosti jezika kot hiše biti, po sledi te krogotočne "bilingvalnosti" pa še naprej - v hišo jezika jezikov, ki je Duh.

Med besedo in Bogom

V teh esejih začenja avtor razvijati svojo "teološko poetiko" ali "poetično teologijo", katere temelj je razmerje med Bogom in besedo v smislu teološke predpostavke, da Bog in človek drug drugega vzpostavljata, ter poetološkega izhodišča, da je nosilka njunih medsebojnih "vzpostavljanj" beseda kot klic in krik ozavedenega, kozmično osamljenega človeka po smislu bivanja. Ali določneje: Boga "ne bi bilo", če ne bi bilo bogupodobnega bitja, ki ga misli in čustvuje. In narobe: človeka kot mislečega bitja "ne bi bilo", če ga (prosto po Janezovem evangeliju) iz nezavednega (slepega in gluhega sveta) ne bi zbudila svetotvorna Beseda/Logos/Krisus kot hkratni triadni Božji sin in učlovečeni Sin človekov. Vsaka beseda v vseh jezikih (hiša jezika jezikov je DUH) je kot ontološko nedorekljivo poimenovanje ontično konkretnih stvari in pojavov sveta že sama po sebi "najmanjša" pesem. Kot taka "pesemska enota" je tvorka skopobesedne lirike, gostobesedne epike in besedno skoncentrirane dramatike, torej generiranje emocije (kot krika in klica k Neznanemu), deskripcije (kot opisa tega človekovega eksistencialnega stanja) in konfrontacije (kot moralno-etičnega konfliktiranja človekove snovno gonske in duhovne narave). Beseda, ki je toliko bolj umetniška, kolikor več je v njej izvornega ontološkega naboja, je vez med človekom in Bogom - med besedo in Bogom so pesniki.

Metamorfoza groze

Zbirka teh esejev je vnovičen avtorjev premislek boljševiške revolucije na Slovenskem med drugo svetovno vojno, njenih vzrokov, pa tudi posledic v povojnem in, končno, osamosvojitvenem času. Naslov ji dajejo fragmenti iz poeme Metamorfoza groze, ki jo je avtor v letih 1957/59 napisal (in takrat ni mogel objaviti) na temo roškega poboja domobrancev in ki je v tej obliki tako prvič objavljena. Tisto, s čimer se pisec v tej knjigi osrednje ukvarja, je rimskokatoliška cerkev. Opisuje, kako je iz trpljenjske izkušnje revolucije izšla, in hkrati vprašuje, ali se je izvila iz spon klerikalizma, ki je nemalo botroval zločinskim reakcijam nasprotne revolucionarne strani. Pri tem ugotavlja, da se ni izvila iz spon tradicionalističnega bogoslužja in dogmatike in da je še zmeraj gluha za intelektualni diskurz o sami sebi. Eseja o Ljudožercih Gregorja Strniše, dramski paraboli o roškem "ljudožerstvu", ter o Francetu Balantiču, ki da je s svojo napovedano smrtjo v plamenih postal junak novodobnega mita (mitotvornost še traja!), sta pendant obravnavani temi.

Ime zgodbe: varianta in variacije: eseji in zapisi

V tej knjigi so zbrani eseji iz avtorjevega zadnjega življenjskega obdobja, med katerimi je tudi nosilec njenega naslova. V njem avtor raziskuje korenine mitologije in prihaja do sklepa, da v nobenem mitu ni nič, kar bi presegalo racionalnost človekovih zaznav, pa vendar se vseh njegovih mitskih predstav drži nekaj skrivnostno nedogledanega. Človekova »zgodba«, ki se začne z njegovim ozavedenjem, je zgodba o osebi, ki ima ime, toda nihče ne ve, kakšno.

 

Nazaj