Martina EderKomentar tradicije                    

 

plesna predstava Geiko

koreografija Tina Dobaj Eder

produkcija Plesni teater Ljubljana

ponovitev 21. 9. 2004

Miniaturno

Štiriindvajsetletna koreografinja Tina Dobaj je po zaključku šolanja na belgijski umetniški akademiji P.A.R.T.S. pozornost vzbudila s plesnim prvencem, duetom Cesta, za katerega je lani prejela nagrado povodni mož za najboljšo predstavo sezone po izboru občinstva in nagrado za najbolj obetavno mlado koreografinjo. Obete je upravičila tudi v tokratnem solu Geiko, v katerem je soočila dva svetova: tradicionalni japonski svet, ki ga določajo stroge kode oblačenja in obnašanja, ter sodobni, urbani svet domnevne svobode. Predstavo v celoti odlikujeta čista scenografija s prečno postavljenimi panoji in z visečo posušeno vejo v ozadju prizorišča (Polona Dolžan) ter vseskozi zadržana osvetlitev (Danilo Pečar).

V prvem delu je plesalka oblečena v bel, tradicionalni japonski kostum, njeni gibi pa so osredotočeni na zgornji del telesa ter mestoma zgolj na minimalne premike glave in rok. Med plesalkinim izrazito počasnim ponavljanjem sklopa gibalnih kombinacij opazimo, da stilizirano japonsko oblačilo ni zajetno zaradi kostumografske domislice, ampak plesalkine visoke nosečnosti. V drugem delu se plesalka pojavi v urbani, vsakodnevni nosečniški opravi, hitra gibalna izvedba pa pomeni komentar prvega, počasnega dela; določene gibalne kombinacije namreč učinkujejo kot gibalna razdelava giba iz prvega dela, podobno velja za zvok (Marko Gutman), ki ohranja in obenem razvija zvočni material prvega dela.

Predstava sicer zelo močnemu označevalcu navkljub, kot je nosečnost, gibalno ostaja abstraktna, saj samo plesalkino stanje, razen tega, da ji deloma določa gibanje, nima posebnega pomena. Predstava Geiko je kljub štiridesetminutni dolžini natančno strukturirana (dramaturgija Sinja Ožbolt) in prepričljivo izvedena plesna miniatura.

                                                                                                                                                                    KUMERDEJ MOJCA   

Delo, 24.09.2004

PREMIERA PLESNEGA TEATRA LJUBLJANA
(Tenko)čutno in pristno

Geiko. Ples notranje preobrazbe. Koreografija in ples: Martina Tina Dobaj Eder, Dramaturgija: Sinja Ožbolt. Oblikovanje luči: Danilo Pečar. Zvok in montaža: Marko Gutman. Kostumografija in scenografija: Polona Dolžan. Producent: Živa Brecelj. Produkcija: Plesni teater Ljubljana. Festival Ex ponto, spremljevalni program. Premiera v Plesnem teatru Ljubljana 19. septembra

Geiko je japonsko ime za gejšo, žensko ki ustvarja umetnost in po starodavni tradiciji te azijske dežele zna (u)streči svojim strankam; v ženski milini in notranji tihoti ponudi čaj, se dobrovoljno pogovarja in prisluhne.

Po zaključku šolanja na umetniški akademiji P.A.R.T.S je Tina Dobaj-Eder, v dveh letih vrnitve v domovino ustvarila že svoje drugo samostojno delo. Za prvenec Cesta je lani dobila nagrado Povodni mož za perspektivno mlado koreografinjo. Za oblikovni del svoje nove predstave Geiko je mlada koreografinja izbrala ekipo znanih umetnikov naše plesne scene, svojih vzornikov in kolegic, s katerimi je sodelovala v Plesni izbi Maribor, to so Marko Gutman, v Plesnem forumu Celje, Polona Dolžan, in v Plesnemu teatru Ljubljana, Sinja Ožbolt in Danilo Pečar.

Prostor krasi enostavna osvetljena scena s pridihom japonske hiše in značilnostmi botanike te dežele. Začetek dogajanja naznani zatemnitev in takoj zatem se v rahli reflektorski stezi zaznajo bosa stopala, ki počasi vstopajo v prostor - sobo, z njimi skupaj vstopa in raste moč napetosti ter pričakovanja. Trenutek skrivnostne napetosti se skupaj s svetlobo širi po prostoru, osvetli pa mlado dekle v belem kimonu in s pričesko, ki spominja na Japonko. Kimono je povsem bel, pristno oblikovan, vendar brez značilnih cvetnih poslikav. Po prostoru valovi glasba, ki se sliši kot prelivanje vode ali žvenket porcelana. Tina Dobaj - Geiko pleše v tišini, kasneje tudi ob glasbeni spremljavi, ples minimalnih gibov, milega pogleda, značilne stranske drže, mehkobnega stopicanja, rahlih plavajočih premikov glave, stilnih rok, sklanjanja in upogibanja, skratka, ples valovanja skrivnostne ženske miline, ki jo ves čas vodi in spodbuja duh dajanja, značilnost te azijsko kulture. Sila pristno je delovala uvodna kompozicija skupaj s Tinino japonsko milino, kot da bi obudila svoje prastare korenine in duh japonskih prednikov, ki se pretaka po njenih žilah. Prvotni vhod v prostor in predstavitev junakinje ter starodavne tradicije se počasi preoblikuje v neki drugi svet gibov, ki zarišejo nova stremljenja, nova pota nastopajoče mladenke. Nastopi trenutek teme, Geiko zapusti prostor, na obešalniku v ozadju pa obvisi njen beli kimono. Ponovna osvetlitev predstavi drugi vstop plesalke v isti prostor.

V drugem delu se pokaže nova Geiko spuščenih las v svilenih belih hlačah in sivemu topu. Tradicionalne spone so že del preteklosti, nastopa preobrazba ki jo napoveduje novi čas. Geiko pleše ples osvobajanja, spoznava sebe in svojo novo podobo ženskosti.

Štiridesetminutna uprizoritev Geiko tenkočutno tke prelivanje skrivnosti in lepote neke tradicije z novim časom, ko energija mladosti vzcveti v optimizmu novega pričakovanja. Pristna in čutno oblikovana predstava.

Sugestivno v minimalizmu giba in scenskem plesu izoblikovan lok neke notranje preobrazbe, ki nujno vodi tudi k zunanjemu preoblikovanju, je tokrat predstavljal svojevrstni izziv za plesalko, ki je svojo premiero uprizorila v šestem mesecu nosečnosti. Predstava o mladi Geiko bo tekla tudi kasneje, takrat vsekakor s pridihom pričakovanj in spodbud drugega, povsem novega obdobja, ki se bo verjetno še posebej zrcalilo v drugem delu predstave.

Daliborka Podboj

Večer, 30.9.2004