PLESNI PRVENEC V PTL
Cesta Martine Dobaj

 

Premiera v PTL - Cesta. Koreografija: Martina Dobaj. Plešeta: Martina Dobaj in Leja Juršič. Avtor in izvajalec glasbe: Nino Mureškič. Oblikovanje luči: Danilo Pečar. Zasnova filma: Martina Dobaj. Režija, kamera: Dušan Teropšič. Asistent kamere: Neža Trobec Teropšič Montaža: Brane Zorman, Dušan Teropšič. Produkcija: Plesni teater Ljubljana. Premiera: PTL- 25. oktobra 2003 (ogled 26.10.).Traja 40 minut.

             

Martina /Tina/ Dobaj se je lani vrnila po uspešno zaključenemu študiju sodobnega plesa na umetniški akademiji P.A.R.T.S. v Bruslju. Zaključek je okronala z avtorskim solo plesom Colubus Clarity in z nastopom za Odprte dneve EU 2002 v Bruslju. Ta svoj ples je lani predstavila tudi v Plesnem teatru Ljubljana in tako dobila ponudbo za izvedbo plesnega prvenca.

Tina v svojem prvencu Cesta

Osnovno plesno šolanje je zaključila na nižji baletni šoli v Mariboru, nadaljevala v Plesnem izobraževalnem centru in Plesni Izbi Maribor, pa tudi na plesnih seminarjih po Sloveniji, Avstriji in Franciji. Tino Dobaj poznamo kot plesalko Plesne Izbe Maribor, plesala je tudi v predstavi Sinje Ožbolt (Prikazen-Transformacija), v tujini pa je sodelovala med drugimi z avtorji, kot so Ori Flomin, David Hernandez, Chrysa Parkinson, Elisabeth Corbett, William Forsythe. Kot koreografka se je poskusila že pri 14. letih, dosegla je drugo mesto, kasneje pa v letih 1996, "98 in "99 posegla tudi po prvih mestih v svoji starostni skupini na republiškem tekmovanju v Celju v organizaciji JSKD RS, OPUS 1 plesna miniatura.                                

V času letošnje poletne plesne šole v Mariboru se je izkazala kot dobra plesna pedagoginja, saj je mlade plesalke navdušila s sistematiko in stilom osvojene plesne tehnike.

Za 12. odprto plesno sceno Lent Dance 2003 v času festivala Lent je Tina začela že s pripravami za svoj napovedani plesni prvenec, ko je na odru Rotovž predstavila koreografski osnutek Road home, sicer še v formi improvizacijske strukture, skupaj s soplesalcem Christianom Guerematchiem in segmentnim glasbenim prispevkom Nina Mureškiča. Začetna plesna študija o potovanjih, plesalkinem odhajanju od doma in nenehnem vračanju se je vtisnila kot zanimivi kratek in svojstveni študijski zapis plesnega ustvarjanja obeh plesalcev. Kmalu za tem je nadarjeni mariborski baletnik dobil angažma v severni Nemčiji, Tina pa je v Ljubljani in Rovinju (kjer so nastajali filmski kadri) začela povsem od začetka, tokrat s soplesalko
Lejo Jurišič.

Cesta se vije v črnobeli, nekoliko zasenčeni video projekcijski poslikavi peronskega tavanja in čakanja, v zamišljenih pogledih zazrtih skozi zaprto okno drvečega vlaka, tekanjih po ozkih ulicah v vsakdanjem lovu za časom, v bežnih srečanjih ter v igrivosti premočrtnih gibov v plesni improvizaciji po tlakovani cesti. Devetminutni film, v režiji
Dušana Teropšiča in izvedbi filmske ekipe, je tehnično suvereno, povsem realno zaznal hlad in turobnost potniških postaj, predstavil Tinine občutke v nenehnem precepu med hrepenenjem, željo in dolžnostjo preteklega študijskega obdobja. Tam, kjer se konča predstavitev video projekcije se začne oblikovanje poti srečanj in iskanj v plesni izpovedi v reflektorski razsvetljavi in praznini odrskega prostora, ko dve povsem nasprotujoči si plesalki začrtata svojo procesno pot. Ples Martine Dobaj je lahen, poskočen, plavajoč, nadvse ekspresiven. Izraziti Tinin kontrast predstavlja postavni lik večje plesalke z zanimivim obličjem Leje Jurišič. Iz gimnastičnih vrst je prispela v študentsko skupino INTAKT, kjer se je plesno oblikovala, kasneje pa sodelovala s Kejžarjem, Delakovo in Potočanom. V tem intezivnem in pospešenem poletno jesenskem obdobju sodelovanja s Tino Dobaj je Leja svoj gibalni izraz vidno izčistila in tudi dokaj dobro zlila v koreografski koncept.

PleNino Mureškič-glasbeniksni material zariše kroge, premočrtne forme in v geometričnih krivuljah neodvisno od časa izrazi notranji in zunanji svet dveh ženskih osebnosti. Njuna neosebna srečanja so zasidrana v potujoča in neulovljiva kolesja hitečih množic. Ta gibalni perpetuum mobile življenskih poti se proti koncu združi z odlomki stenske projekcije, na koncu pa se oba izpovedna medija počasi, sočasno in dokončno izgubita v temi odra. V svojo plesno produkcijo Cesta je koreografka enakovredno vključila tudi ustvarjalno glasbeno komponento, ki v izredni kompozicijski strukturi bobnarja Nina Mureškiča izoblikuje vizijo potovalnega ritma, zvokovni arzenal potujoče mehanizacije, tudi pospešeni ritem utripov večnih popotnikov. Vsekakor je plesni prvenec Cesta spodbudna popotnica za začeto koreografsko pot Martine Dobaj

 

Daliborka Podboj, Večer, 3. november 2003


Impulzivna eksplozija

Plesna predstava Cesta,
prvenec mariborske koreografinje Martine Dobaj

Cesta, plesni prvenec mlade mariborske koreografinje in plesalke Martine Dobaj, ki je pred letom dni končala plesno izobraževanje na bruseljski Umetniški akademiji P.A.R.T.S. (vodi jo uveljavljena koreografinja Anne Therese De Keersmaeker, tudi voditeljica plesne skupine ROSAS), je predstava za dve plesalki (poleg avtorice pleše v predstavi še Leja Jurišič), ki ob v živo zaigrani glasbi (bobni) Nina Mureškiča vzpostavlja polje energičnega plesnega telesa - ta v predstavi lovi svojo prezenco skozi ciklično zasnovano koreografijo, uokvirjeno v uvodno in sklepno filmsko projekcijo.

Na filmski trak ujeti plesni gib se na začetku prelije v plesalkini telesi na odru, ki nato v hipnotično zaciklani sekvenci v neskončnost ponavljata eno samo plesno fazo. Koreografija se ob stopnjujoče in bobnarskem ritmu razvija v impulzivni in vrtoglavi lok gibanja, eklektično sestavljen iz pestrega besednjaka sodobnih plesnih imen. Med njimi je v svoji strukturi razvijanja in nadgrajevanja določene plesne fraze, ki se s spreminjanjem pozicij plesalk cepi v različnc variacije, določevane in spreminjane zaradi časovnih zastojev in lučne osvetljave, najočitnejši pečat De Keersmaekerjeve. Njeno delo namreč pogosto temelji na natančno določenih, strogo hierarhičnih principih, tako da plesalci iz ene same plesne fraze razvijajo maksimalno mogočo število kombinacij. Vendar je v razvijajočem se koreografskem delu Dobajeve ta pečat v poteku predstave same pridobil določeno samosvojost, ki so jo narekovali sugestivna bobnarska glasba in v vrtinec lastne igre zajeti plesni telesi obeh plesalk.

Parafraze plesnih citatov je avtorica domiselno vključila v dramaturškem smislu dokaj dodelano strukturo, ki je v svoji odrski podobi vzpostavila krivuljasto strukturo, zaznamovano s ciklično ponavljajočimi se frazami, obarvano s povsem preprosto in učinkovito lučno obdelavo, pri čemer je bil "filmski" okvir predstave odveč, saj je odrska podoba zaradi plesne prezence obeh plesalk s svojim učinkom dosegala mnogo več kot filmsko lovljenje giba. Cesto s suvereno izvedbo, pestrim spajanjem, četudi ne povsem izvirnega gibalnega gradiva, in zaokroženostjo odrske podobe  zaznamuje predvsem eksplozija nepopustljivo odločnega plesnega telesa, ki se napaja iz ohlapne in nedominantne konceptualne podlage. V tem smislu pred konceptom stopa plesno-gibalni potencial avtorice, ki na začetku svojega potovanja obeta pestro pot.

 

Katja Praznik, Dnevnik, 29. oktober 2003
Tujina, pa spet domov

 

Obetajoče

plesna predstava Cesta
koreografija
Martina Dobaj
produkcija
Plesni teater Ljubljana
Ljubljana, dvorana PTL
premiera 25. 10. 2003
ogled ponovitve 27. 10.2003

Četudi je ob prvencih gledalčevo oko navadno prizanesljivo in karseda spodbudno, je ob ogledu prvenca Cesta triindvajsetletne koreografinje Martine Dobaj takšna dobronamernost odveč, saj je ta presenetljivo dobro izdelan in  strukturiran. Glede na to, da gre v širšem slovenskem plesnem prostoru za neznano ime, povejmo, da je Martina Dobaj po končani nižji baletni šoli  in sodobnoplesnem izobraževanju v Mariboru ter nato sodelovanju v predstavi Prikazen - Transformacija Sinje Ožbolt (leta 2000) plesno  izobraževanje nadaljevala na belgijski Umetniški akademiji P.A.R.T.S. in ga po dveh letih končala.


Predstava Cesta, katere tema  je preprosta (potovanje dveh žensk skozi življenjski proces, kot lahko preberemo v spremnem besedilu), se začne s četrturnim črno-belim videom
Dušanu Teropšiča, posnetim z izjemnim občutkom za režijo giba. V njem se koreografinja in njena soplesalka Leja Jurišič nu vlaku, trgih in ulicah pomešata med mimoidoče in mednje svoje gibanje vnašata oziroma ga iz njihovega gibanja improvizatorko izpeljeta. Filmu sledi enostavna, ponavljajoča se in zaradi dolžine izvedbeno naporna sekvenca vrtenja obeh plesalk, ki se po ustavitvi izpelje v intenzivne plesne kombinacije, izhajajoče iz principa krožnice; na tej krožnici se konstitucijsko sila različni plesalki - krhka, miniaturna Martina Dobaj in čvrsta Leja Jurišič - srečujeta in oddaljujeta vse do konca, ko njuno srečevanje ostane nekje na pol poti in ob končnem videoprizoru odblešči v temi.


Poleg izvedbene kvalitete obeh plesalk, pa tudi v živo izvedene akustične glasbe
Nina Mureškiča in lučnega oblikovanja Danila Pečarja, je odlika petintridesetminutne  Cesta nedvomno tudi učinek odločitve koreografinje, da se je premišljeno omejila pri uporabi gibalnega materiala. To ji je omogočilo lažje izčiščenje materiala kot tudi  olajšalo strukturiranje predstave.

 

Mojca Kumerdej, Delo,oktober 2003