SPOMIN NA 140 OBLETNICO POMORSKE

SPOMIN NA 140 OBLETNICO POMORSKE BITKE PRI OTOKU VISU

(20. 7. 1866)

Pred 140 leti je šibkejše avstrijsko ladjevje pod poveljstvom Mariborčana Wilhema Tegetthoffa usodno premagalo združeno italijansko ladjevje. Verjetno bi drugačen izhod znamenite bitke pri otoku Visu Hrvaški odtrgal otoke in obalo jadranskega morja nam pa bi premaknil našo zahodno mejo globoko v notranjost domovine in prispeval k temu, da bi naslednje generacije občudovale lepoto morja edino z dopustniških razglednic in drugih naravoslovnih ilustracij.
Pisalo se je leto 1866, ko je na zahodni obali jadranskega morja nasproti avstrijskemu cesarstvu stala združena italijanska kraljevina s kraljem Vittoriom Emanuelom II. na čelu. Vse je kazalo na to, da se Italija pripravlja , in da se bo obračunala s svojo 100 letno sovražnico Avstrijo, ter da vojna vihra ne bo zajela samo kopno, marveč tudi pomembna oporišča na Jadranskem morju. To je postalo posebej očitno, ko je Avstrija v začetku 1866 leta odklonila italijansko ponudbo, da se bi z plačilom odškodnine odpovedala beneški pokrajini. Prišlo je do vojnih udestvovanj, kjer je močnejšo italijansko vojsko Avstrija zaustavila in premagala (24.6.1866) pri Custozzi (Verona), skoraj na istem kraju kot je to naredil feldmaršal Radetzky v letu 1848. Kljub temu porazu je Italija zavedajoč se mogočni moči svojega ladjevja menila, da je napočil ugodni trenutek, za maščevanje, kjer bi na morju zadala Avstriji smrtni udarec. Odločila se je da zavzame otok Vis strateško najpomembnejši otok Jadranskega morja. Da bi ta cilj dosegla je sklenila, da zbere vse svoje pomorske sile v mestu Ancona na zahodni obali Jadranskega morja. Italijanski admiral Persano je 5.7.1866 razposlal jasna navodila za vojno na Jadranskem morju. Strateški cilji so bili osvojitev otokov Vis, Lastovo in Cres ter premagati avstrijsko ladjevje na odprtem morju.
Nasproti Persanu je stal mladi admiral Teggethoff, ki je ob podpori nadvojvode Maksimiljana (brata avstrijskega cesarja Franca Jožefa in poznejšega mehiškega cesarja) s svojo vztrajnostjo, energičnostjo in z večkratnim odhodom na Dunaj izdejstvoval večjo podporo pripravljenosti avstrijskega ladjevja. Da je predvidel odločilno bitko pri otoku Visu kaže tudi dejstvo, da je zahteval , da se na otoku uredijo skladišča za 5000 ton premoga, potrebnih za pogonske aktivnosti parnih strojev avstrijskega ladjevja. V operativno floto je vključil dve najnovejši oklepni fregati (Erzherzog Ferdinand Max in Habsburg), kljub temu , da jima je manjkal zadnji del oklepa. Posodobil je tudi staro ladjo Kaiser , čeprav so vsi menili, da ne bo mogla kljubovati viharju na odprtem morju. Kljub vsem tem prizadevanjem je bila avstrijska flota še vedno bistveno šibkejša (po številu ladij in ognjeni moči) od italijanske. To ni motilo mladega admirala in je pokazal vso svojo predrznost , ko se je z eskadronom svojega ladjevja prikazal 27.6.1866 pred Anconom. Do bitke ni prišlo zaradi italijanske neodločnosti, tako da se je avstrijsko ladjevje čez nekaj časa brez boja oddaljilo. V Italiji je to sprožilo val ogorčenja in v pomiritev javnosti je vrhovna komanda sedaj zastavila še višje strateške cilje. Mornarica bi morala zasesti Istro, Trst in ključna mesta ob vzhodni obali Jadranskega morja. Pred večer odločilne bitke je vrhovno poveljstvo odposlalo sporočilo admiralu Persanu, v katerem je zapisalo: » Spomnite se, da za vami stoji celotna Italija in da na moč svojega ladjevja gleda kot moč svoje prihodnosti. Na morju so najlepša italijanska mesta, ki čakajo na vas in vašo osvoboditev. Naredite vse, da Jadransko morje postane - mare nostro«.

Napad na otok Vis se je začel 16. julija, takrat, ko je vsa italijanska flota izplula iz Ancone. Načrt je bil, da ob zavzetju otoka, dosežejo odločilno prednost v bodoči vojni z Avstrijo. Admiral Persano je bil zelo neodločen komandant. Celotna italijanska flota je krožila okoli otoka Visa in šele 18. julija zjutraj so ob 10. 30 začeli s topovskim obstreljevanjem obalnih baterij maloštevilnih avstrijskih vojakov. Del italijanske flote je odplul na Hvar, da bi presekal podmorski telegrafski kabel, ki je povezoval Vis, preko Hvara in Brača, s Splitom. Obstreljevanje italijanskih topov je viškim baterijam prizadelo malo škode in 2.000-številčna vojaška posadka je z lahkoto zavrnila vse poskuse zavzetja otoka. Ladje, ki so jih Italijani poslali na Hvar, so kabel presekale prepozno, tako da je iz Visa v Pulj prišlo sporočilo, ki je obveščalo o napadu na Vis. Tudi naslednjega dne, 19. julija, so Italijani obstreljevali obalne baterije brez večjega uspeha. Do večera so vsi topovi obmolknili in ponoči je zavladalo zatišje. Admiral Persano je želel, da se v boj vključi najmočnejša ladja tistega časa na svetu, Affondatore. Oklepnica z nosilnostjo 4.000 ton je imela 130 mm debel oklep in topove v vrtljivih stolpih. To noč se je okrepil jugo, valovi so postali še višji in poletno neurje je oviralo italijanske ladje. Nebo so zastirali svinčeni oblaki, veter se je polagoma krepil, valovi so se dvigali v grebene in vojaške ladje, skupaj s posadkami, je premetavalo. Veter kot, da je samo čakal na to, da se stemni. Deževni oblaki, ki so prekrili nebo, so posadkam preprečili orientacijo po zvezdah. Poletni vihar je premetaval ladje po razburkani površini morja, ki so jih od časa do časa slepeči bliski osvetljevali z rumeno – belo svetlobo. In v tem neurju je admiral Tegetthoff s svojo celotno floto hitel na pomoč obkoljeni posadki na otoku Vis. Predvideval je, da je poletni vihar kratkotrajen in da bo že naslednji dan bistveno drugače. In res, prvi žarek svetlobe po tej noči, je prinesel žarek upanja. Vidljivost se je povečala in jasno so se prikazali obrisi otoka Visa. Na morju je pred otokom, dim iz dimnikov ladij italijanske flote, nakazoval vojni razpored sovražnika. Na nasprotni strani je tudi admiral Persano opazil prihajajočo avstrijsko floto. S ciničnim nasmehom je izustil: »Ecco, i pescatori« (no, končno prihajajo ribiči). Svoje ladje je razdelil v dve skupini, pripravljeni za boj. V prvi skupini so bile bojne ladje, tisti najmočnejši in najmodernejši deli italijanske flote, v drugi skupini pa so se zbrale manjše, lesene vojne ladje. Koloni sta pluli skoraj vzporedno proti severu, poševno na smer avstrijske eskadre, ki je prihajala s severozahoda. Boljšega si Tegetthoff ni mogel želeti, ker je tak razpored ladij omogočal odločilni naskok, ki bi povzročil zmedo in omogočil boj od blizu, ki bi nevtraliziral močnejše italijanske topove in boljše ladje, Avstrijcem pa bi dal priložnost, da sovražne ladje napadejo s premcem, ki bi jih predrl in potopil. V podvodnem delu vsake ladje so Avstrijci imeli kovinske kljune, dolge do 9 metrov in sposobne, da predrejo vsako ladjo. Tegetthoff je svoje ladje razvrstil v tri skupine po sedem ladij, ki so vozile ena za drugo, tako da so bile vse razporejene v formaciji klina. Na čelu prvega klina je bil admiral Tegetthoff, na svoji ladji Ferdinand Max. Na avstrijski admiralski ladji so z zastavami signalizirali: «Z vso paro naprej in naskočite sovražnika ter ga potopite«. Avstrijsko ladjevje je v brezhibnem redu napadlo prvo skupino italijanskih ladij. Admiral Persano ni iz razvrstitve avstrijskih ladij razbral taktike, ki jo namerava uporabiti Tegetthoff in ni storil ničesar, da bi omilil bližajočo se nevarnost. Italijani so pričakovali klasičen dvoboj s topovi na veliko razdaljo in so bili prepričani o svoji premoči.

Prikaz bitke pri otoku Visu

Zgodovinska bitka se je začela ob 11. uri, ko je italijanska oklepnica Principe di Carigano začela streljati iz vseh topov. Plula je na čelu italijanske kolone z leve strani, torej najbližje bližajočemu se sovražniku. V sredini italijanske kolone je plula največja oklepnica italijanskega ladjevja s 5.700 tonami Re d´Italia. To je bila admiralska ladja Persana, prav do pričetka bitke, ko se je Persano prekrcal na ladjo Affondatore. Affondatore je plula precej vstran in daleč od ladje Re d´Italia. 1.600 metrov oddaljene od admirala Tegetthoffa so italijanske ladje začele streljati na avstrijsko ladjevje. Avstrijske ladje so brez omahovanja in strahu z vso paro plule nad italijansko linijo. Sedaj so tudi avstrijski topovi odgovarjali na strele in razdalja med ladjami se je hitro zmanjševala. Italijanske krogle so zadele oklopno fregato Drache in bitka je postala vse bolj silovita. Črni dim iz mnogih dimnikov in iz topovskih saj je zmanjševal vidljivost. V oblaku tega dima se je pred križarko Kaiser pojavila močna ladja Re di Portugallo. Poveljnik Kaisera, komodor Petz, je z naglim obratom na levo usmeril ostri premec svoje ladje in ga z glasnim pokom zaril v bok italijanske oklepnice. Kljub hudim poškodbam se italijanska ladja ni potopila. Kljub hudemu topovskemu ognju je v tem času tudi Tegetthoff s svojo ladjo poškodoval dve italijanski oklepnici. Prizadejal jima je veliko škode, vendar ju ni potopil. Pri tretjem poskusu je zadel najmočnejšo italijansko ladjo Re d´Italia. S hitrostjo 11 vozlov se je strahovito zaletel v velik bok italijanske oklepnice. Udarec je bil tako močan, da so na krovu ladje popadali vsi mornarji. Premec avstrijske ladje se je zaril 2 metra globoko v trup Re d´Italia. Z ukazom »z vso paro nazaj« je Tegetthoff rešil premec svoje ladje in s tem odprl ogromno luknjo na trupu nasprotnikove ladje, skozi katero je vdirala voda. Morje je kot hudournik vdiralo v notranjost poškodovane ladje. Ladja se je pričela hitro potapljati in v nekaj minutah je izginila v globino Jadrana ter za sabo potegnila 27 oficirjev in 364 mornarjev.

Zaključno dejanje pri otoku Visu

Izguba največje vojne ladje italijanske flote je na italijanski strani povzročila strahotne posledice. Velika italijanska oklepnica Ancona je v želji, da bi se maščevala za izgubo z vso močjo napadla Ferdinanda Maxa. S spretnim manevrom komandanta ladje Ferdinanda Maxa se je ladja izognila grozeči nevarnosti. V boj je spet posegla oklepnica Affondatore, na kateri je admiral Persano opazil, da je avstrijska ladja Kaiser močno poškodovana ter da pluje zelo počasi. To sta opazili tudi avstrijski oklepnici Don Juan in Prinz Eugen. Pohiteli sta Kaiserju na pomoč, streljajoči iz vseh svojih topov. Affondatore se je znašla pod topovskim ognjem treh avstrijskih ladij in s hudimi poškodbami je zapustila boj. Med ladjami na morju je nastala zmeda in admiral Tegetthoff je ukazal s signalnimi zastavicami, da se vse ladje zberejo okoli poveljnika. Prišlo je do nove drame v bitki, v kateri je italijanska oklepnica Palestro dobila več zadetkov in je na ladji izbruhnil velik požar. S skrajnimi napori se je Palestro privlekel v zaščito ostalih italijanskih ladij in se s tem začasno rešil. Kljub prizadevanju, da bi zadušili požar, ki je divjal na Palestru, je prišlo do strašanske eksplozije, pri čemer je Palestro pri priči potonil. Od 250 številčne posadke se je rešilo le 23 mož.

V zgodnjih popoldanskih urah se je bitka pričela umirjati. Nekatere ladje so počasi, zaradi pomanjkanja streliva in poškodb, zapuščale bojišče. Admiral Persano je ukazal umik proti Anconi. Zmagovita avstrijska flota, z admiralom Tegetthoffom je prispela v pristanišče Vis, kjer so jo slavnostno sprejeli. Zmaga pri otoku Visu je pomenila preprečitev zavzetja otoka in zmago na odprtem morju nad veliko močnejšo silo. Avstrijska flota ni izgubila nobene ladje, čeprav so bile mnoge poškodovane. Padlo je 56 mornarjev in trije oficirji. Na italijanski strani je bila izguba veliko večja. Dve močni ladji sta potonili na dno Jadrana, in padlo je 643 mornarjev ter 38 oficirjev. Nekaj dni po prihodu v Ancono se je zaradi poškodb v bitki pri otoku Visu potopila najmočnejša vojaška ladja Affondatore.

Bitka pri Visu je, za bitko pri Trafalgarju, prvi spopad med ladjevji na odprtem morju. To je bila prva pomorska bitka med ladjevji z oklepnicami na parni pogon. Bitka pri Visu je pokazala, da topovi kljub tolikšnemu številu zadetkov in kljub boju na majhne razdalje niso mogli potopiti trdno grajenih ladij. Ta bitka je v naslednjih 30 letih vplivala na to, da so tedaj po vsem svetu gradili ladje z izrazito podaljšanim podvodnim delom premca, s katerim bi lahko prebile trup nasprotnikovih ladij. Po bitki je bilo sklenjeno premirje in dolgoročno zaustavljen prodor italijanske iredente na vzhodno obalo Jadrana.

Sporočilo o zmagi je na Dunaju povzročilo pravo evforijo. Cesar Franc Jožef je naslednji dan poslal odločbo o povišanju Tegetthoffa v viceadmirala. 120 oficirjev, zdravnikov in strojnih inženirjev je dobilo odlikovanje za hrabrost, 500 kadetov, mornarjev pa medaljo za hrabrost. Ob imenovanju v viceadmirala je Tegetthoff sprejel še najvišje avstrijsko vojaško odličje, ki so ga dodeljevali ob izrednih dogodkih, odličje Marije Terezije. Zatišje, ki je nastalo po bitki pri Visu je admiral izkoristil, da je še bolj okrepil avstrijsko floto. S svojo energijo, pogumom, vztrajnostjo in razdajanjem pa je zanemarjal svoje zdravstveno počutje. V začetku aprila 1871 leta je zbolel za pljučnico zaradi katere je 7. aprila 1871 tudi umrl. Z najvišjimi vojaškimi častmi so ga pokopali na Dunaju, od koder so 31. oktobra 1872 posmrtne ostanke priljubljenega admirala prenesli na graško pokopališče St. Leonhard.

Danes, 140 let pozneje smo lahko Mariborčani ponosni na svojega velikega rojaka. Še za časa svojega življenja je dosegel, da ga je občudovala izbirčna dunajska aristokracija. Njena vabila za udeležbo na različnih srečanjih je večinoma vljudnostno odklanjal, govoreč, da je le reven Štajerc, ki ljubi svojo domovino. Verjetno bodo morali sedanji zgodovinarji razbremenjeni ideološke usmeritve nekaj več povedati o vlogi in pomenu admirala Tegetthoffa. On si to vsekakor zasluži.