Viribus Unitis – Društvu za razi

Viribus Unitis – Društvu za raziskavo zgodovine avstro-ogrske vojne mornarice iz Maribora posredujem v objavo na svojih spletnih straneh naslednje dele iz svoje knjige:

Del avtorjevega predgovora in ostali podatki o slovenskem deležu v avstro-ogrski vojni mornarici

V Sloveniji žal ni publikacije niti institucije, vključno z NUK-om, ki bi obravnavala slovensko vojaško inteligenco, ali pa bi vsaj imela spisek admiralov – generalov slovenskega rodu. Izjema je le Fridolin Kavčič, ki je davnega leta 1886 v Ljubljanskem zvonu pisal rodoljubne članke o »slovenskih« častnikih v avstrijski vojski. [1]

Ker sem se že nekaj časa ukvarjal s preučevanjem nekaterih vidikov slovenske vojaške inteligence, pa tudi z iskanjem »pozabljenih, izpuščenih in zamolčanih« slovenskih generalov – admiralov (za potrebe ES), sem tudi sestavil prvi »Neideološki in genetski abc seznam generalov – admiralov slovenskega rodu«, ki je obsegal 237 generalov in admiralov, [2] in se je na koncu povzpel na število 258. [3]

Pričujoča knjiga je sestavljena iz dveh delov in sicer: prvi dve poglavji zajemata že objavljeni zapis z naslovom Generali in admirali slovenskega rodu, [4] seveda znatno dopolnjen in neobjavljeni zapis pod naslovom Slovenska vojaška inteligenca – častniki, podčastniki, vojaki – mornarji, prostovoljci, kvizlingi in drugi, ki je dve leti »čakal« na objavo. Zato sem se odločil za zaokroženo knjižno predstavitev.

Knjiga nima nobenih znanstvenih pretenzij. Njen osnovni namen je, da načne pozabljeno temo o slovenski vojaški inteligenci, predvsem pa, da vzpodbudi mlajše raziskovalce za podrobnejše preučevanje slovenske vojaške inteligence, posebej še njenega vrha – generalov in admiralov, oziroma vojskovodij, poveljnikov in junakov. Zavedal sem se znanega reka: Narod, ki svojih vojakov ne časti, jih vreden ni! Seveda, najprej jih je potrebno predstaviti in spoznati, kajti »častniki so igrali precejšnjo vlogo v družabnem, kulturnem in končno tudi v političnem življenju«, pravi zgodovinar dr. Rok Stergar, [5] ne samo v bivši avstro-ogrski monarhiji, temveč tudi v dveh skupnih državah – Jugoslavijah. Gre torej za nekakšno inventuro in pregled stanja do ustanovitve avtentične slovenske vojske in njene vključitve v nove integracije – Nato. Pohvalno je seveda, da je GŠ Slovenske vojske z ustanovitvijo vojaško-zgodovinskega centra zapolnil vrzel slabega zgodovinskega spomina.

Zato aktualnost teh zapisov ni samo v ponovnem oživljanju pojma slovenske vojaške inteligence, temveč tudi v poskusu antropološkega prikaza njenega razvoja v fazi »najemništva«, torej obdobja, ko so slovenski vojaki in častniki služili v več tujerodnih in dveh skupnih jugoslovanskih vojskah, kjer so pokazali ne samo izjemen pogum, temveč so si tudi pridobili ugled izredno sposobnih častnikov in poveljnikov. To pa so vsekakor nacionalne vrednote, posebej še, če k temu prištejemo domoljubje. Seveda mislim na domoljubje odpora (kmečkega, partizanskega), ne pa na prostovoljno ali kakšno drugo kolaboracijo!

Opozarjam na opazna nasprotja med slovensko inteligenco in njenim vojaškim delom, ki so prisotna že od časov habsburške monarhije, kraljevine in tudi socialistične Jugoslavije. Zgodovinar dr. Rok Stergar v zanimivi razpravi navaja uradni avstrijski vir, da so bili »politični cilji slovenske inteligence« uperjeni proti absolutističnemu vojnemu režimu habsburške monarhije, in se obenem sprašuje, ali so bili slovenski častniki bolj zvesti monarhiji in cesarju kot pa nacionalni stranki ali narodu?! Isto vprašanje o zvestobi kralju Petru, maršalu Titu ali celo Partiji bi veljalo postaviti in proučiti tudi za poznejša obdobja. Zanimivo je dodati, da slovenska Partija (Popit) ni priznavala svoje vojaške inteligence v JLA! Zato se ni potrebno čuditi, da so v osemdesetih letih prav razumniki in publicisti iz kroga Nove revije in Mladine začeli »napade na JLA«. Da je to budilo odpor vrha slovenske vojaške inteligence, priča tudi dejstvo, da junija 1991 noben aktivni general – admiral JLA, Slovenec, ni pristopil k slovenski TO! Isto velja za še večje število polkovnikov, saj je menda to storil samo eden!

Kje so korenine nasprotij med splošno in vojaško inteligenco, bi bilo potrebno še preučiti, saj so se podobni »tranzicijski« problemi javljali tudi 1918, 1941 in 1945! Generalpolkovnik Stane Potočar je s svojo knjigo Zvestoba opozoril na osnovne karakteristike odnosov med pripadniki JLA in družbo, nekaj podobnega pa je za avstro-ogrske razmere prikazal dr. Rok Stergar v svoji doktorski disertaciji Slovenci in avstro-ogrske oborožene sile. Še posebej pa je zanimiv njegov predhodno objavljeni članek z naslovom Politični cilji slovenske inteligence – Nekaj drobcev o vohunih in vojakih. [6]

Pričujoči zapisi zato uvodoma načenjajo nujno razpravo o pojmu vojaške inteligence kot delu družboslovne inteligence oziroma delu integralne inteligence. Vsi tisti, ki se le stežka sprijaznijo že s samim pojmom »vojaška inteligenca«, navadno pričakujejo, da bo častnik še pesnik (kot Maister) ali pisatelj (Podlimbarski), zato sem namenoma dodal nekaj osnovnih podatkov o vojaškem šolstvu, vzgoji in oblikovanju častnikov oziroma pripadnikov vojaškega stanu (sloja). Ker pa mnogi ne priznajo niti vojaške znanosti, še manj pa poznajo obseg znanstveno-raziskovalnega dela na vojaškem področju, je bilo vsekakor nujno predstaviti še to področje, o katerem smo nedavno dobili temeljno znanstveno delo dr. Antona Žabkarja, »slovenskega Clausewitza«. [7]

S takimi izhodiščih je bilo seveda tudi lažje poiskati začetke slovenske vojaške inteligence, predvsem njenega vrha oziroma prve generale – admirale slovenskega rodu. Ta del bo zanimiv tudi za širšo javnost, saj mnogi ne vedo, kdo je bil dejansko prvi general s slovenskimi koreninami. Kandidati so štirje, in sicer: Jernej Basaj, rojen okrog 1720 na Brniku, general Vojne krajine. Drugi, Pavel Seničar pl., rojen 1760, je postal leta 1815 generalmajor avstrijske vojske. Tretji, Josip Žiga Novak, rojen 1772, je 1827 postal topniški general avstrijske vojske. In četrti, John Jeffrey Rakovec, pl. Raigersfeld, rojen 1770, je 1833 postal kontraadmiral angleške vojne mornarice. Izbor seveda ni problematičen, le Basajevo službovanje v Vojni krajini bo potrebno še raziskati. Bolj ali manj je uveljavljeno, da je prvi »pravi« slovenski general Rudolf Maister, čeprav mnogi menijo, da je to pravzaprav malo znani kontraadmiral Metod Koch, prvi poveljnik vojne mornarice Kraljevine SHS! Drugi pa trdijo, da je formalno to generalmajor Franc Rozman - Stane, poveljnik slovenske partizanske vojske. Prav tako je malo znano skupno število slovenskih generalov – admiralov slovenskega rodu v tujih, dveh jugoslovanskih in slovenski vojski do 1995. V zbirnem ABC seznamu jih je trenutno 255! Vendar sem prepričan, da to ni končno število.

O ostalih delih slovenske vojaške inteligence kot poklicni in družbeno-socialni kategoriji zares ni bilo napisanega nič temeljitega, najti je mogoče samo obrobne podatke. Tudi v našem zgodovinopisju ni posebne literature in virov, razen dr. Vaska Simonitija in mladega dr. Roka Stergarja, zato sem moral poseči po tuji (Mile Bjelajac, Istvan Deak in drugi). Predvsem sem se opiral na Gogalove Slovence v vojnah 593–1918 in Švajncerjevo Vojno in vojaško zgodovino Slovencev. Seveda velja omeniti še dve pomembni knjigi o slovenskem letalstvu – letalcih, ki so ju napisali trije avtorji (Ajdič, Jerin in Sitar), kakor tudi številne prispevke dr. Miroslava Pahorja o slovenskih pomorščakih. Brigadirju in zgodovinarju Janezu J. Švajncerju pa gre posebna zahvala za ponatis članka Generali in admirali slovenskega rod iz Vojnozgodovinskega zbornika in druge nasvete.

Če bodo še drugi, mlajši avtorji pristopili k poglobljenim zgodovinskim, sociološkim in drugim raziskavam o slovenskem deležu v jugoslovanski kraljevi vojski, slovenski partizanski vojski in JLA, potem bomo tudi Slovenci imeli primerno bazo podatkov in študij kot nujno zgodovinsko podlago za študije nastanka in razvoja prve in avtohtone slovenske vojske!

Pomembno se mi zdi, da bi morali prihodnji raziskovalci kritično razgrniti genezo nastanka slovenske vojske iz slovenske teritorialne obrambe in zgoščenih izkušenj predhodnih generacij slovenskih častnikov in podčastnikov. Seveda brez političnih in ideoloških predznakov in izključujočih momentov, ko si določena elita novodobnih častnikov prilasti neomajne zasluge za razne narodne, osvobodilne in podobne projekte! Gre za pojave »srbizacije« vojske Kraljeve Jugoslavije, »vojvodstva« v razvoju slovenske partizanske vojske, »jugoslovanstva« JLA, kakor tudi za prevlado »rezervistov« in obramboslovcev pri oblikovanju mlade Slovenske vojske. Take in podobne napake so usodno vplivale na nadaljnji razvoj. Zato je bistveno upoštevati tradicijo, strokovnost in objektivne pogoje razvoja, saj je očitno, da so imeli ravno častniki v vseh družbenih obdobjih pomembno vlogo v političnem, družbenem, gospodarskem, kulturnem in športnem življenju določenega mesta, regije in države. Nekaterih osnovnih in prvinskih vojaških temeljev enostavno ni mogoče prezreti ali pa jih ukiniti.

Ker nisem zgodovinar, sem želel samo skicirati osnove za temeljitejšo antropološko študijo o slovenski vojaški inteligenci, da bi vzpodbudil mlajše avtorje za podrobnejše raziskave in sinteze, da bi opomnil strokovno javnost na prisotnost vojaške inteligence, vojaške strokovnjake pa na potrebo znanstvenega pristopa v preučevanju osnov nastanka slovenske vojske. Na pobudo Janeza J. Švajncerja, brigadirja v pokoju, sem dodal še krajše poglavje o nastanku in razvoju avtohtone Slovenske vojske, vse do njene profesionalizacije in integracije v Natovske strukture.

O slovenski vojaški preteklosti so najpomembnejši podatki v tujih vojaških arhivih, predvsem v avstrijskem, delno pa tudi v italijanskem, srbskem, madžarskem in nemškem. Že obdelani podatki se lahko dobijo tudi v zasebnih arhivih pa tudi v že objavljenih ali neobjavljenih delih posameznikov. Kot primer navajam podpolkovnika Davorina Žunkoviča, dejanskega začetnika slovenske venetologije, ki je podrobno obdelal slovensko vojaško preteklost, le da nam njegova dela niso dovolj poznana.

Slovenske deleže sem iskal predvsem v avstro-ogrski cesarski vojski, v vojski Kraljevine SHS – Kraljevine Jugoslavije in v JLA, medtem ko sem namerno obšel že temeljito obdelane in raziskane strani slovenske vojske generala Maistra (1918–1919) in seveda sistematično predstavljeno zgodovino nastanka in razvoja NOV in PO Slovenije. Ob tem bi opozoril, da bi bilo treba prve homogene slovenske enote iskati že 1916–1917 na fronti v Dobrudži! Velja tudi pripomniti, da nimamo temeljite vojaškostrokovne obdelave raznih delov slovenske kvizlinške vojske (domobrancev, četnikov, križarjev, skrivačev in podobno), pa čeprav je v emigrantski literaturi dovolj virov. Izjema je vsekakor najnovejša knjiga dr. Borisa Mlakarja Slovensko domobranstvo 1943–1945.

Kot že rečeno, temeljne podatke o staroavstrijski in avstro-ogrski vojski sem črpal iz knjige Istvana Deaka z naslovom Beyond nationalism – a social and policital history of Habsburg officer Corps 1848–1918 in nemške inačice z naslovom Der k. u. k. Officier 1848–1918. Seveda sem uporabljal tudi druge vire, med njimi že omenjeno doktorsko disertacijo dr. Roka Stergarja Slovenci in avstro-ogrske oborožene sile (1868–1914). Zanimive podatke pa je mogoče dobiti tudi pri številnih zbirateljih vojaških oznak in odlikovanj (faleristih), kot so Janez J. Švajncer, Boris Zupančič, Pavle Car, Nenad Bjeloš (iz Pančeva, Srbija) in drugih.

Za vojsko Kraljevine SHS – Kraljevine Jugoslavije je najtemeljitejši vir mladi beograjski zgodovinar dr. Mile Bjelajac, ki je v dveh knjigah natančno razčlenil nastanek in razvoj vojske Kraljevine SHS – Kraljevine Jugoslavije do 1935. Dr. Bjelajcu se moram tudi posebno zahvaliti, ker mi je iz rokopisa svoje najnovejše knjige [8] prijazno pomagal identificirati slovenske generale v vojski Kraljevine Jugoslavije, za katere mi je pozneje mag. Milisav Sekulić, prijatelj in generalmajor, v arhivih Vojaškozgodovinskega inštituta v Beogradu uspel zbrati osnovne podatke.

O JLA je na voljo dovolj virov. Najbolj sistematične in preverjene podatke je mogoče najti v zborniku z naslovom Razvoj oružanih snaga SFRJ 1945–1985, v Sloveniji skoraj neznano delo, kakor tudi v Vojni enciklopediji in Vojnem leksikonu. Seveda ne gre zanemariti še številnih drugih virov. Razpredelnice sem oblikoval glede na slovenske deleže. O neslavnem koncu JLA oziroma o njeni preobrazbi v tri srbske vojske je solidno sintezo podal brigadir SV mag. Andrej Lovšin. [9]

Na podlagi dostopnih podatkov sem se lotil še obdelave preostalih kategorij oziroma sestavnih delov vsake vojaške organizacije, in sicer: častnikov, podčastnikov, vojakov in mornarjev ter še nepriznanih vojaških kategorij: prostovoljcev (tudi dobrovoljcev), mobilizirancev, pripadnikov kvizlinških vojsk, plačancev in drugih. Pri tem je bilo težišče vsekakor v ugotavljanju antropoloških osnov slovenske vojaške inteligence, predvsem častnikov, in tudi v predstavljanju slovenskega deleža med posameznimi kategorijami in stanovi v raznih vojskah.

Med častniki sem v posebnem »kulturološkem« poglavju predstavil vse doslej znane pisatelje, umetnike in znanstvenike med aktivnimi častniki, kar seveda ne zmanjšuje intelektualnega prispevka tistih častnikov, ki so se ukvarjali samo z operativno-štabnimi zadevami na nivoju od polka navzgor, kakor tudi z vodenjem in poveljevanjem enotam od brigade do armade! Seveda ne smemo zanemarjati prispevka nižjih častnikov, podčastnikov in celo navadnih vojakov, saj je zmaga na bojnem polju vedno ekvivalentna bojnemu prispevku vseh pogumnih posameznikov in skupin!

Podrobneje sem preučil razne oblike dejavnosti posameznih skupin prostovoljcev (dobrovoljcev) in ugotovil, da je bil poleg humanitarnega in solidarnostnega vidika pomoči dejansko prevladujoč vojaški delež. Zato tudi predlagam, da prostovoljce začnemo obravnavati kot del vojaške inteligence ter jih tako tudi razbremenimo ideoloških oznak in bremen avanturizma, ki največkrat negirajo njihovo osnovo poslanstvo – solidarnostno bojno pomoč do žrtvovanja svojega življenja!

Iz nedavne slovenske preteklosti sem brez ideoloških predznakov med pripadnike slovenske vojaške inteligence poleg partizanov uvrstil tudi mobilizirance (v madžarsko, italijansko in nemško vojsko) in kvizlinge (domobrance, četnike, križarje). Pred zgodovino in potomci nimamo česa skrivati, saj se prihodnji rodovi lahko na naših napakah tudi kaj naučijo.

Vse kategorije vojaške inteligence – častniki, podčastniki, vojaki (mornarji), prostovoljci, mobiliziranci in drugi – so nastajale zaradi obrambnih potreb in političnih zahtev in se kasneje kalile in dokazovale na bojnem polju, na žalost tudi v medsebojnih spopadih in celo v državljanski vojni. Zato je prav, da jih tudi osebno predstavim po tradicionalnih zvrsteh – kot pripadnike kopenske vojske, vojne mornarice in letalstva, kakor tudi ostalih delov. Mnogi bralci knjige bodo tako našli svoje bližnje ali pa samo znance.

Sistematičnega prikaza bojevanja slovenskega vojaka – častnika na kopnem (še) nimamo. Imamo samo posamezne opise, kakor je prispevek »kranjske vojske« v bitki pri Sisku, ko je bila turška vojska prvič odločno premagana. Herojskih podvigov posameznikov in vojaških enot je v naši vojaški zgodovini dovolj, da lahko ugotovimo, da smo Slovenci dobri in pogumni vojaki, odločni in kvalitetni častniki. Pomniki, kakor je herojska smrt Pohorskega bataljona, in drugi, samo potrjujejo značaj slovenskega vojaka v odločilnem trenutku.

Zaradi neposredne bližine evropskim civilizacijskim dosežkom (kolo, motor, avtomobil) in že prirojene motorične spretnosti so slovenski vojaki in častniki, poleg čeških, že dolgo nazaj veljali za nosilce tehničnih poklicev. Z uvajanjem motornih vozil v posamezne vojske so bili prav slovenski vozniki večinski predstavniki. Tako je znano, da so bili v JLA najboljši vozniki prav Slovenci, v GŠ JLA pa so tudi predstavljali skoraj »homogeno« slovensko enoto! Tudi za častnike in podčastnike je veljalo, da so se najpogosteje odločali za »tehnične« dolžnosti. Vsekakor smo bili Slovenci med prvimi »Ikarji« na svetu (brata Rusjan), pa tudi med prvimi piloti avstro-ogrskega in srbskega oziroma jugoslovanskega letalstva, da ne omenjamo znane »ljubljanske letalske« eskadrilje iz leta 1918. Tudi topniške in matematične zasluge Jurija Vege so dovolj znane, prav tako pa tudi pionirja vesoljskih projektov Hermana Potočnika - Noordlunga.

Pohodne, planinske, alpinistične, smučarske, kolesarske in druge sposobnosti so tudi odločale o naboru za določene enote kopenske vojske, že od avstro-ogrske vojske naprej. Tako so bile nekatere planinske in smučarske enote docela slovenske, prav tako pa so bili iskani in cenjeni slovenski alpinistični inštruktorji.

Slovenci nesporno veljamo tudi za pomorski narod, uveljavili pa smo se tudi v vojnih mornaricah sveta. Ivan Rakovec iz Ljubljane je postal 1833 prvi slovenski admiral v angleški vojni mornarici. Admiral Pogačnik je začetnik torpedistike, slovensko-češki Vesel je izumitelj ladijskega vijaka, ameriškemu Slovencu in admiralu s štirimi zvezdicami Ronaldu Zlatoperju pa so zaupali poveljstvo Pacifiške flote.

Bodoči raziskovalci, ki bodo razčlenjevali različne kategorije slovenske vojaške inteligence in proučevali njihov pomen in prispevke v nacionalni zgodovini, morajo seveda upoštevati, da so moji zapisi samo neobvezno napotilo. Moje »antropološke skice« so samo klic, da se vendarle pogumneje lotimo še dokaj neraziskanih področij slovenske vojaške inteligence in vojaštva nasploh.

Ko smo te dni proslavljali pomen in dosežke topniškega častnika, matematika in barona Jurija Vege, se mi je zazdelo, da ne bomo znali poudariti izrednega znanstvenega dosežka prof. dr. Antona Žabkarja, sicer kapitana (admirala) slovenske vojske, ob njegovem temeljnem delu s simbolnim naslovom Marsova dediščina v dveh delih o temeljih in metodah vojaške znanosti in vojaških ved, ki je pravkar izšlo. Imamo namreč svojega Clausewitza!

Kot je marca 2004 dejal dr. Anton Grizold, tudi obrambni minister, Slovenci zaradi zgodovinskih razlogov nismo imeli priložnosti, da bi si oblikovali tudi svojo tretjo vejo razumništva: poleg humanistične in tehnične tudi vojaško inteligenco.

Admiral je najvišji čin mornariškega poveljnika, ki poveljuje največji mornariški enoti (floti) oziroma vojni mornarici. S krepitvijo in reorganizacijo vojnih mornaric (eskadra, flota), posebno pa z uvajanjem načel strategije in taktike pomorskega bojevanja, se je povečalo tudi število stopenj admiralskih činov, od katerih je imel vsak svojo zastavo. Tako razlikujemo naslednje admiralske čine: admiral flote – veliki admiral (načelnik admiralštaba, poveljnik flote oziroma vojne mornarice ima modro zastavo s štirimi zvezdicami), admiral (poveljuje glavnini flote, ima rdečo zastavo in tri zvezdice), viceadmiral (poveljuje predhodnici ali desnemu krilu, ima belo zastavo in dve zvezdici) in kontraadmiral (poveljuje zaščitnici oziroma levemu krilu, ima modro zastavo in eno zvezdico). Slovenci smo lahko ponosni na viceadmirala Viljema Tegetthoffa, velikega admirala Antona Hausa, poveljnika avstro-ogrske mornarice in flotnega admirala (s štirimi zvzedicami) Ronalda Zlatoperja, poveljnika ameriške pacifiške flote.

Admiralska ladja je ladja v flotni sestavi, na kateri je vkrcan poveljujoči admiral. Navadno je to največja oziroma najmočnejša ladja (letalonosilka, križarka), ki omogoča razmestitev celotnega poveljstva – admiralštaba.

Predstavljam originalne nazive admiralskih činov iz druge svetovne vojne in poznejšega obdobja (SFRJ in Slovenija) nekaterih pomorskih držav, in sicer: [10]

* V mirnodobnem času so se nazivi admiralskih činov spremenili. Tako se tudi ameriški Fleet Admiral sedaj imenuje Admiral with Four Stars. V ruski (prej sovjetski) mornarici je najvišji mornariški čin maršal vojne mornarice. V nekaterih mornaricah (Kitajska) pa sploh nimajo činov, temveč samo poveljniške položaje.

** Britanska in hrvaška vojna mornarica imata začetni admiralski čin komodor (ustreza brigadnemu generalu).

Potrebno je predstaviti še generalske-admiralske čine bivše avstrijske oziroma avstro-ogrske vojske in tudi vojske Kraljevine SHS – Kraljevine Jugoslavije, in sicer: [11]

Avstro-Ogrska je 1760 v Budimpešti ustanovila mornariško vojaško šolo za častnike rečne vojne mornarice (Donava, Tisa, Sava), medtem ko so splošno pomorsko vojaško akademijo ustanovili šele 1866 v Trstu, pred tem pa so se od 1860 avstro-ogrski mornariški častniki šolali v Benetkah (med katerimi je bil tudi Mariborčan Wilhelm Tegetthoff). Avstro-ogrska vojna mornarica je imela tudi aplikacijske pomorske šole (Reka) za enoletne aspirante (gimnazijce) in druge potrebe (Pula).

Slovenci nesporno veljamo tudi za pomorski narod, pomorsko tradicijo naroda pa ustvarjajo njeni ljudje – pomorščaki, civilni in vojni. [12] Seveda imamo Slovenci tudi posebno mesto v pomorski trgovini, saj so iz pristanišč severnega Jadrana vodile vse trgovske poti v srednjo in vzhodno Evropo in obratno. Začetki segajo v zgodnje obdobje 14. stoletja, ko so v pristaniška mesta Trst, Koper in Piran začeli prihajati številni priseljenci iz zaledja, predvsem pa trgovci. Glavna predmeta trgovanja sta bila sol in južno sadje, izvažali pa so žito, rude in les. Pojavili sta se dve vrsti pomorskih trgovcev, in sicer: najemniki ladij (1354) in ladjarji (1423). Ko je bila 1717 dovoljena svobodna plovba po Jadranu in sta Trst in Reka postala trgovski mesti, so se kmalu zatem pojavili tudi naši prvi večji ladjarji in trgovci. To so bili Fridrich Österreicher iz Ljubljane, Franc Grošelj iz Krope, Franc Rakovec pl. Raigersfelf iz Rakovice pri Kranju (iz te rodbine izhaja tudi prvi slovenski admiral John Jeffrey Rakovec, 1770–1844), predvsem pa Michael Zois iz Ljubljane. Okrog 1750 zasledimo tudi prvega slovenskega kapitana dolge plovbe Gregorja Cotiča iz Gorice oziroma Trsta. Prvi ladijski zdravnik je bil dr. Tomaž Savnik, prva ladjedelniška inženirja pa sta bila Henrik Štolfa in Jožef Marušič. Okrog 1840 pa se v Trstu pojavita tudi prva slovenska »pomorska« kapitalista, Matej Grasser iz Škofje Loke in Franc Jelovšek iz Vrem na Krasu.

Beneška vojna mornarica je v naših krajih (predvsem primorskih) od svojih podložnikov letno zahtevala določeno število veslačev, t. i. galeote za svoje bojne galeje. Prav ti galeoti so verjetno predstavljali prve zametke slovenske pomorske miselnosti in vojne mornarice. Nekaj vpliva je verjetno imel tudi prvi Slovenec, ki je v beneški vojni mornarici dosegel častniški čin oziroma položaj kapitana bojne ladje. To naj bi bil Ivan Paštrovič iz Marezig, ki ga je beneški dož januarja 1667 pohvalil zaradi uspešnega lova piranskih tihotapcev soli.

O tem, da smo Slovenci pomorski narod, dovolj zgovorno povedo tudi številke o slovenskem deležu v stoletni zgodovini avstrijske in avstro-ogrske vojne mornarice do 1918, ko je v njej služilo okrog 45.000 mornarjev, 9.000 podčastnikov, 1.200 častnikov, 100 višjih častnikov, 41 admiralov in oseb na admiralskem položaju.

Pomorska tradicija se ustvarja tudi s kvaliteto in kontinuiteto kadrov. Dva poveljnika avstrijske vojne mornarice (veliki admiral Anton Haus iz Tolmina in viceadmiral Viljem Tegetthoff iz Maribora) sta bila slovenskega rodu, prvi poveljnik vojne mornarice SHS je postal Metod Koch iz Kranja, prej kapetan fregate avstro-ogrske vojne mornarice; najbolj domoljubni častniki jugoslovanske kraljevske vojne mornarice so se zgledovali po herojskem podvigu poročnika fregate Sergeja Mašere, odšli v NOV in postavili temelje slovenske partizanske vojne mornarice in kasneje tudi vojne mornarice JA – JLA. Naj omenim tudi primer dvojnega prestopa. Tako je mornariški praporščak Karel Levičnik 1918 prestopil v vojno mornarico SHS – postal kapetan bojne ladje, zatem pa je 1941 prestopil v NOV in v JLA dosegel čin generalpodpolkovnika.

Dokaj podrobno je raziskano področje avstrijske in avstro-ogrske vojne mornarice (do 1918), predvsem po zaslugi dr. Miroslava Pahorja, pokojnega direktorja Pomorskega muzeja v Piranu, ki se je leta 1975 lotil raziskave o šolanju Slovencev na pomorskih šolah v obdobju 1754–1941 (take raziskave pa manjkajo o kopenski vojski in delno o vojaškem letalstvu). Dr. Miroslav Pahor je na Dunaju v vojnem arhivu – mornariškem oddelku podrobno pregledal ohranjene t. i. mornariške matrikule oziroma Temeljne knjige vojaškopomorskih šol 1814–1918 in 798 kvalifikacijskih listin mornariških častnikov, podčastnikov in drugih uslužbencev slovenskega porekla. Pravzaprav so to edini še ohranjeni dokumenti za slovensko vojaškopomorsko zgodovino, na katerih pa je izrezan del, ki govori o politični zanesljivosti in odnosu do avstrijske oziroma avstro-ogrske monarhije. Namreč, po končani prvi svetovni vojni so morali Avstrijci v obdobju 1920–1922 vrniti nacionalnim vojaškim arhivom, tudi jugoslovanskemu, vse kadrovske dokumente, ki pa so se 1941. leta izgubili (ali pa so jih Nemci zaplenili). Italiji vrnjeni del avstrijskega arhiva, ki je v Rimu, vsebuje tudi podatke o častnikih iz Istre in Primorske, a je še vedno nedostopen, pa čeprav mi je bila uradno ponujena pomoč.

Partizanska vojna mornarica je bila sicer skromna, zato pa je po drugi svetovni vojni nagel razvoj doživela slovenska »civilna« mornarica. V jugoslovanski vojni mornarici so slovenski mornarji in častniki zavzemali odločilno mesto, predvsem pa so bili tradicionalno cenjeni mornariški strojniki. Po osamosvojitvi nam majhen košček morja in ozek obalni pas ne dopuščata širšega pomorskega razmaha, vendar sta vsaj simbolnega pomena. Verjetno bi se kazalo usmeriti na določene specialnosti, kot so podvodni diverzanti in podobno.

1. PLEIWEISS Mirko, 1896–1979, iz Maribora, končal avstro-ogrsko pomorsko vojaško akademijo v Puli, potem pa prestopil v jugoslovansko vojno mornarico in postal kapitan bojne ladje, med vojno so ga Italijani internirali v Gonars. Pisal o (jugo)slovanski vojaški pomorski zgodovini.

1. WILFAN Jože, strojni inženir in praporščak bojne ladje je na fregati Donau sodeloval v pomorski bitki ob Visu (1866), kjer je avstro-ogrska flota na čelu z viceadmiralom Viljemom Tegetthoffom, Mariborčanom, premagala italijansko floto.

Ko sem se lotil raziskovanja navedene teme, se mi je samo po sebi zastavljalo vprašanje, kdo je bil sploh prvi general – admiral slovenskega rodu in kolikšno je skupno število slovenskih generalov in admiralov.

Odločil sem se za nekakšno inovativno potezo – sestaviti »neideološki in genetski« seznam generalov in admiralov slovenskega rodu. Glede »neideološkega« načela nisem imel izbire, saj je bilo potrebno zaradi stroke in zgodovinske resnice na seznam vključiti tudi generale kvizlinške vojske (domobranske in četniške) in tudi sovražne (nemške) vojske, celo generala SS-enot!

Vsekakor je bilo najtežje določati nacionalno pripadnost avstrijskih oziroma avstro-ogrskih generalov – admiralov, saj so viri zelo pomanjkljivi in zavajajoči (ponemčeni priimki, navedbe o znanju slovenskega jezika, rojstni kraj, domicil in drugo). Zato sem se dosledno držal genetskega načela, kar pomeni, da sem iskal genealoške korenine, ki dokazujejo, da so bili predniki dokazano slovenskega rodu (nemški generalmajor Leon Caprivi je bil po podatkih iz britanske enciklopedije potomec svobodnjaka Koprive iz Koprivnika pri Kočevju) oziroma da je bil vsaj eden od staršev slovenskega rodu (viceadmiral in baron Viljem Tegetthoff, pehotni general in baron Josip Jablonsky, tudi maršal Jugoslavije Josip Broz - Tito, matere vseh treh so bile Slovenke). Osnovni cilj je bil, da prikažem njihove slovenske korenine, pri tem pa nisem pozabil socioloških in drugih vidikov, zato sem v končnem seznamu tudi skušal opredeliti njihovo zavestno odločitev o narodnostni pripadnosti! Gre predvsem za dva nemška generala, Mickla in Globocniga, ki sta se zavestno odrekla slovenske pripadnosti.

Seveda pa nisem mogel upoštevati številnih »poslovenjenih« turjaških in drugih generalov, ker so bili, genealoško dokazano, nemškega rodu. Prav tako nisem mogel upoštevati tistih, ki so bili rojeni na slovenskem ozemlju in so celo odlično govorili slovensko, a so bili tujega rodu (viceadmiral in poveljnik avstro-ogrske vojne mornarice Maksimilijan Daublesky, rojen v Celovcu, nezakonski sin poljske plemkinje, kontraadmiral Herman Janitti, rojen v Trstu, poliglot, govoril je dvanajst jezikov, med njimi tudi odlično slovenščino, a je bil grškega rodu).

Predstavljeni »neideološki in genetski seznam« trenutno obsega 255 generalov in admiralov slovenskega rodu. Seznam seveda še zdaleč ni popoln in dokončen, saj bo potrebno za mnoge (predvsem iz avstrijske in avstro-ogrske vojske) narediti podrobnejše genealoške raziskave in v vojaških arhivih pregledati ohranjene kadrovske dokumente – liste (Conduitliste, Qualifikationliste) in druge podatke (znanje jezikov, šolska spričevala), za vsakega pa pregledati tudi cerkvene krstne knjige, zlasti Status Animarum. Zato je seznam prav avstro-ogrskih generalov in admiralov nekoliko širši (81), saj je po preverjanju lažje nekoga izločiti kot pa naknadno iskati.

Po dr. Edwardu Gobcu, ameriškem raziskovalcu slovenskega rodu, sicer domobranskem častniku, [14] naj bi bilo v ameriški vojski celo 7–9 generalov in 6–7 admiralov slovenskega rodu. Po intenzivnem iskanju in tudi s pomočjo znanega ameriškega admirala Ronalda Zlatoperja in družin pokojnih ameriških generalov – admiralov sem dejansko našel samo 3 generale in 3 admirale. Tudi iz uradnih ameriških vojaških ustanov sem dobil odgovor, da ne vodijo pregledov glede verske ali etnične pripadnosti staršev in podobno. Verjetno je napaka v tem, da so ameriški Slovenci prištevali med generale – admirale tudi tiste z naslovnimi čini. Takšnih pa je bilo v ameriški vojski kar precej. Naj omenim samo znanega pilota in polkovnika ameriškega vojnega letalstva Jurija Kraigherja. Potrebno bi bilo tudi raziskati, kako so se v severnoameriški vojni za neodvisnost (1775–1783) znašli vojaki s slovenskimi priimki! Ali je šlo za prostovoljce, emigrante ali pa protestante, ki so se iz Nemčije morali podati v Ameriko?

Zelo pomembno je, da bi poiskali generale – admirale slovenskega rodu še v ostalih vojskah – turški, švedski (mornarici), francoski (Novak, po rodu iz Ribnice?), ruski, kanadski, avstralski in drugih državah, kjer so se znašli slovenski izseljenci. Seveda, isto velja za častnike (argentinske sem našel).

Skoraj gotovo je, da so bili tudi v italijanski mornarici (in vojski nasploh) do 1918. leta zastopani številni Slovenci, vendar mi italijanski vojaški ataše v Ljubljani ni znal odgovoriti na zastavljeno vprašanje. Znani raziskovalec slovenske pomorske problematike, pokojni dr. Miroslav PAHOR, je bil skoraj prepričan, da je nekaj Slovencev pred 1918. letom končalo italijanske vojaško-pomorske akademije in so potem tudi ostali v italijanski vojni mornarici, vendar do italijanskih uradnih dokumentov v Rimu še ni mogoče priti.

V angleških arhivih bi bilo potrebno podrobneje raziskati življenjsko pot Johna Jeffryja Rakovca, pl. Raigersfelda, sicer kontraadmirala (1837) angleške vojne mornarice, ki izvira iz znane kranjske oziroma ljubljanske pomorsko-ladjarske družine, saj ga lahko »razglasim« celo za prvega slovenskega admirala!

Podrobno sem preučil strokovno zapuščino pokojnega dr. Miroslava Pahorja, direktorja Pomorskega muzeja v Piranu, ki je zelo skrbno proučeval delež Slovencev v avstrijski oziroma avstro-ogrski vojni in trgovski mornarici. [15] Njegovo temeljno sporočilo je: v avstrijski oziroma avstro-ogrski vojni mornarici so admirali slovenskega rodu predstavljali tretjino, med njimi pa sta bila tudi dva poveljnika te mornarice, in sicer: veliki admiral Anton Haus, iz Tolmina, in viceadmiral Viljem Tegetthoff, Mariborčan, tudi zmagovalec znane pomorske bitke pri Visu. V avstro-ogrski vojni mornarici je bilo 37 slovenskih admiralov in 4 na admiralskem položaju, še trije kapetani bojne ladje pa so pozneje v vojni mornarici Kraljevine SHS dosegli admiralski čin. V avstrijskih vojaških arhivih bi bilo potrebno še raziskati verjetni »admiralski položaj« desetih aspirantov, v italijanskih pa približno enako število tistih, ki so ostali v italijanski vojni mornarici. Takšno presenetljivo število admiralov slovenskega rodu, pretežno iz osrednje Slovenije (ob t. i. »furmanski cesti«), je po dr. Pahorju rezultat dejstva, da so Slovenci že od nekdaj veljali za pomorski narod in dobre pomorščake, saj je bilo npr. v avstrijski oziroma avstro-ogrski vojni mornarici skupaj 45.000 mornarjev, 10.000 podčastnikov in okrog 100 višjih mornariških častnikov slovenskega rodu. Evidentiral sem tudi 40 avstrijskih in avstro-ogrskih generalov kopenske vojske in 1 generala sanitetne službe ter 41 admiralov. Seznam vsekakor ni popoln in raziskovalci bodo imeli še obilico dela (znani general Viktor Klobučar naj bi izviral iz Bele krajine in podobno).

1. BALZAR Otto, kontraadmiral, rojen 1865 v Ljubljani, 1880 končal pomorsko vojaško akademijo na Reki, po upokojitvi (1917) je živel v Portorožu, kjer je 1920 umrl.

2. BRIDIGA Karel, kontraadmiral, rojen 1862 v Gorici, 1877 končal pomorsko vojaško akademijo na Reki, po upokojitvi je živel na Dunaju, kjer je tudi umrl.

3. BUCHTA Heinrich, viceadmiral, rojen 1833 v Korminu, 1848 obiskoval kadetski tečaj na pomorski šoli v Trstu, po upokojitvi (1918) je živel v Trstu.

5. CASSINI (KACIN) Oskar, kontraadmiral, rojen 1837 v Trstu, 1853 končal pomorsko vojaško akademijo na Reki.

6. DENNING Henrich, kontraadmiral, rojen 1833 v Trstu, Mariborčan, po upokojitvi je živel na Dunaju.

7. DREXEL Artur, kontraadmiral, rojen 1865 v Trstu, 1879 je končal pomorsko vojaško akademijo na Reki, po upokojitvi je živel v Mariboru.

8. FAYENC Henrich, kontraadmiral, rojen 1836 v Trstu, 1854 je končal pomorsko vojaško akademijo na Reki.

9. HAUS Anton, veliki admiral (1916) in poveljnik avstro-ogrske vojne mornarice, rojen 13. 6. 1851 v Tolminu. Oče, gozdar, je bil verjetno nemškega rodu, mati, gospodinja, pa Primorka. Končal je gimnazijo v Novem mestu, kjer je bil naročen na Slovenski narod. Soproga je bila iz družine graščaka Trenč na gradu Draškovec. Diplomiral je 1869 na posebnem aspirantskem tečaju. Bil je izredno sposoben pomorščak pa je tudi hitro napredoval. Umrl je 8. 2. 1917 v Pulju, kjer je tudi pokopan.

10. HAUSER Maximus, kontraadmiral, rojen 1859 v Gradcu, 1874 je končal pomorsko vojaško akademijo na Reki, po upokojitvi je živel na Dunaju, kjer je tudi pokopan.

11. HEINZ Franz, kontraadmiral, rojen 1841 v Ljubljani, 1858 je končal pomorsko vojaško akademijo.

12. HEINZ Marij, kontraadmiral, rojen 1839 v Ljubljani, 1856 je končal pomorsko vojaško akademijo.

14. KERN Karel, častni kontraadmiral (1876), rojen 1828 v Trstu, 1848 je končal pomorsko vojaško akademijo na Reki.

15. MILLENKOVICH Benno, kontraadmiral (1919), rojen 1869 v Slovenskih Konjicah, 1885 je končal pomorsko vojaško akademijo na Reki, po upokojitvi je živel v Gradcu.

16. NOVAK Johann, mornariški generalni komisar, rojen 1847, po upokojitvi je živel v Gradcu.

17. PACHNER Pavel, kontraadmiral (1919), rojen 1870 v Mariboru, 1886 je končal pomorsko vojaško akademijo na Reki, po upokojitvi živel na Dunaju.

18. PINTER Maksimilijan, kontraadmiral, rojen 1834 v Gradcu, 1848 je končal pomorsko vojaško akademijo.

19. PIVEC Rupert, mornariški generalni komisar, rojen 1863 v Zrkovcih pri Mariboru, 1918 je bil uradni zastopnik Kraljevine SHS pri likvidaciji avstro-ogrskega vojnega ministrstva, sekcije za vojno mornarico. Po upokojitvi je do svoje smrti, 1947, živel v Mariboru.

20. POGATSCHNIGG (POGAČNIK) Rihard, častni kontraadmiral (1893) – začetnik torpedistike, rojen 14. 12. 1838 (ali 1839) v Trstu, 1856 je končal pomorsko vojaško akademijo, dobro je obvladal slovenščino (ilirščino), umrl je 22. 10. 1895 v Puli, kjer je tudi pokopan.

22. PRAPROTNIK Alojz, kontraadmiral (1909), rojen 6. 2. 1854 v Bovcu, opravil potovanje z bojno ladjo okoli sveta, za kar je prejel številna tuja odlikovanja, umrl je 1918 na Dunaju.

23. RAČIČ Anton, kontraadmiral, rojen 1857 v Ljubljani v znani ladjarski družini, po upokojitvi je živel v Splitu.

24. RADEY (RADEJ) Konstantin, kontraadmiral (1916), rojen 1868 v Mariboru, 1883 končal pomorsko vojaško akademijo na Reki.

25. RAISCHP von Erwin, kontraadmiral, rodom iz Slovenj Gradca, služboval pri admiralu Hausu, čigar oče je bil župan Slovenj Gradca.

26. RODIGER Emil, kontraadmiral, rojen 1832 v Trstu, 1848 je končal pomorsko vojaško akademijo.

27. SCHAFFER (ŠAFER) Karel Maksimilijan, kontraadmiral, rojen je bil 16. 10. 1831 v Sežani, 1849 je končal pomorsko vojaško akademijo na Reki, obvladal je 8 tujih jezikov, slovenščino je govoril zelo dobro. Bil je član vojaške ekspedicije v Mehiki, poročen z Mehičanko, nazadnje je bil načelnik pomorske vojaške akademije na Reki, kjer je 4. 6. 1904 tudi umrl.

28. SCHONTA (ŽONTA) Karel pl. Seedank, kontraadmiral, rojen 4. 7. 1841(ali 1842) v Celovcu, 1859 je končal pomorsko vojaško akademijo na Reki, umrl je 1911 v Puli.

29. SCHUSTERSCHITSCH (ŠUŠTERŠIČ) Vekoslav (Alojz), kontraadmiral (1918), rojen 1867 v Ribnici, brat znanega slovenskega politika Ivana Šusteršiča, deželnega glavarja in predsednika SLS, 1884 je končal pomorsko vojaško akademijo na Reki.

30. SCHWARZL Kamilo, kontraadmiral, rojen 1865 v Selu pri Ljubljani, 1883 je končal pomorsko vojaško akademijo na Reki.

31. SEIDENSACHER Karel, viceadmiral, rojen 1862 v Celju, 1880 je končal pomorsko vojaško akademijo na Reki.

32. TEGETTHOFF Viljem (Wilhelm), baron, viceadmiral in poveljnik avstrijske oziroma avstro-ogrske mornarice. Rojen je bil 1827 v Mariboru, umrl pa 1871 na Dunaju. Leta 1843 je končal pomorsko vojaško akademijo v Benetkah, bil je izredno sposoben pomorščak, poveljeval je zmagovitemu avstrijskemu ladjevju v bitki z Danci pri Helgolandu (1864) in z Italijani pri Visu (1866). Starejši brat Karel je bil baron in feldmaršalporočnik.

33. TEUSCHL Kamilo, kontraadmiral, rojen 1864 v Trstu, 1883 je končal pomorsko vojaško akademijo na Reki.

34. TRIULZI Anton, kontraadmiral in baron, rojen je bil 1863 v Celju, 1878 je končal pomorsko vojaško akademijo na Reki, po upokojitvi je živel v Gradcu, kjer je tudi pokopan.

35. VONČINA Vitus, kontraadmiral (1918), rojen 1867 v Vojskem, 1884 je končal pomorsko vojaško akademijo na Reki, po upokojitvi je živel na Reki, kjer je tudi pokopan.

36. WILFAN (VILFAN) Alfonz, kontraadmiral (1917), rojen je bil 1872 v Škofja Loki, starši iz Radovljice, 1888 je končal pomorsko vojaško akademijo na Reki.

37. WIPLINGER Anton, kontraadmiral, rojen je bil 1830 v Gradcu, 1852 pa je končal pomorsko vojaško akademijo.

40. ZAJC Henrich pl. Treffen, kontraadmiral in baron, rojen je bil 1870 v Celju, 1884 pa je končal pomorsko vojaško akademijo na Reki.

41. ZIEGLER (CIGLER) - POZZA Luzian, viceadmiral, rojen je bil v Celju, po upokojitvi je živel v Trstu.

Oborožene sile Avstro-Ogrske so se od 1867 delile na tri dele: skupno cesarsko vojsko in mornarico (K. und K. Heere und Marine) z nemškim poveljevalnim jezikom (in polkovnimi jeziki, tudi slovenskim), na madžarsko kraljevsko domobranstvo (Honved) z madžarskim poveljevalnim jezikom in madjarsko-hrvaškim domobranstvom (s hrvaškim poveljevalnim jezikom) in na cesarsko-kraljevsko domobranstvo (Landwehr). Vojaški rok je trajal 2 leti v domobranstvu, 3 leta v skupni vojski in 4 leta v vojni mornarici. Vse tri dele sem obravnaval pod skupnim imenom avstro-ogrske vojske (AOV).

Slovenske dežele, ki so v avstro-ogrski monarhiji predstavljale 0,3 odstotke celotnega prebivalstva, so njeni vojski dajale okrog 0,6 odstotkov vseh častnikov. To je pomenilo, da so bili Slovenci kot častniki zelo cenjeni, vendar maloštevilni! Izjema je vsekakor vojna mornarica.

Če je bilo v avstro-ogrski vojski okrog 12 odstotkov častnikov slovenskega rodu oziroma iz slovenskih dežel, potem je potrebno povedati, da jih je bilo največ, kar 16,1 odstotkov, v vojni mornarici. Ker je šlo za prostovoljce, je bil slovenski pomorski delež izredno visok po številu in kvaliteti. Namreč, več kot 50.000 mornarjem slovenskega porekla, ki so služili obvezni vojaški rok, je potrebno dodati nekaj tisoč podčastnikov in uslužbencev, okrog 440 častnikov (od tega 110 višjih), kakor tudi 80 admiralov in oseb na admiralskem položaju (predstavljam samo njih 41, kar pomeni, da bo potrebno mnoge še poiskati v arhivih na Dunaju).

Ne smemo pozabiti na t. i. »nebojne« častnike, katere sem razvrstil po uradni lestvici rangiranja, ki je izgledala takole:

Avstrijska vojna mornarica je imela tri pomorske vojaške akademije za šolanje častnikov, in sicer:

Pomorska vojaška akademija v Benetkah (1814–1848), ki je dala prve kadre za formiranje avstrijske vojne mornarice. Šolanje je trajalo 3–6 let, prvi učni jezik pa je bil italijanski. Tudi prvi gojenci so bili pretežno iz italijanskih obmorskih krajev, gojence slovenskega porekla prvič zasledimo šele 1821. Vseh je bilo štirinajst, večinoma Tržačanov in samo štirje iz zaledja. In prav Mariborčan Viljem Tegetthoff, ki je obiskoval to pomorsko vojaško akademijo v obdobju 1839–1845, je bil njen najboljši gojenec, viceadmiral in poveljnik avstrijske vojne mornarice, po mnenju strokovnjakov pa tudi najuspešnejši pomorski taktik in strateg do 2. svetovne vojne.

Pomorska vojaška akademija v Trstu (1848–1858) je bila ustanovljena na pobudo danskega viceadmirala Hansa Bircha Dahlerupa, ki je bil inštruktor in poveljnik avstrijske vojne mornarice. Izkušeni danski pomorščak je šolanje skrajšal na tri leta, uvedel je enoletno šolanje za gimnazijce – kadete in aspirante, izločil je italijanščino kot prvi učni jezik, sovražni italijanski element zapolnil s Slovenci in tako odkril slovenskega pomorskega častnika! Dve leti je pomorsko vojaško akademijo v Trstu vodil tudi poročnik bojne ladje Viljem Tegetthoff iz Maribora. Admiral Dahlerup je obenem izbral Pulo za glavno avstrijsko mornariško bazo in začrtal dolgoročne smeri razvoja avstrijske vojne mornarice. V obdobju 1858–1866 se je šolanje gojencev preusmerilo na plovne objekte – bojne ladje, kar je dalo odlične rezultate, saj so na začetne poveljniške dolžnosti prihajali že dokaj izkušeni pomorščaki in praktiki.

Pomorska vojaška akademija na Reki (1865–1918) je nadaljevala s tradicijo izredno kakovostne pomorske akademije, saj je s štiriletnim šolanjem gojencev in enoletnimi aspirantskimi tečaji gimnazijcev vzgojila odlične pomorske poveljnike in vsestranske raziskovalce. Načelnik te pomorske vojaške akademije je bil nekaj let tudi slovenski pomorščak iz Sežane – kontraadmiral Šafer Maksimilian (1838–1904).

Čeprav so bile pomorske vojaške akademije tudi kovačnice nemštva in so svoje gojence vzgajale za zvestobo cesarju in monarhiji, so slovenski gojenci, zlasti tisti iz zaledja, ohranili vezi z domačim krajem, običaji in jezikom. Primeri so številni, zato jih ne bom navajal. Tudi poveljniki so se najraje naslanjali na »svoje« ljudi. Tako je v slavni bitki pri Visu, ki jo je vodil kapetan bojne ladje Viljem Tegetthoff (za zasluge povišan v kontraadmirala), imel močno podporo v večjem številu slovenskih častnikov in navadnih mornarjev, ki so vsi po vrsti sovražili nosilce italijanske ekspanzije.

Slovenski gojenci so skoraj vsi izhajali iz nacionalno zelo zavednih družin (ohranili so slovenske priimke in imena, znanje slovenščine pa zapisali na tretje mesto, skoraj vsi častniki so 1918 prestopili v vojno mornarico Kraljevine SHS, mlajši pa 1941 tudi v NOV)! Odnos do maternega jezika je specifičen, saj sta bila obvezna šolska jezika najprej italijanščina, od 1848 pa nemščina. Zato so vsi raziskovalci menili, da je treba k Slovencem šteti vse tiste, ki so na tretjem mestu navajali znanje maternega jezika. Navadno so pisali: illirisch, windisch, slowenisch, krainisch in celo slawisch. Tako je samo mornariški praporščak Wilhelm Perrelli iz Celovca na prvo mesto pogumno zapisal slovenščino! Ravno po tem indikatorju in delno tudi po priimku je bilo mogoče »določati« slovensko poreklo v arhivskih in drugih dokumentih. Namreč, v nobenem kadrovskem dokumentu ni zaslediti oznak nacionalnosti, pa tudi politični in varnostni zaznamki so bili kasneje enostavno izrezani. Tako ni bilo preprosto določiti nacionalne pripadnosti in politične zavesti. Ocenjuje se, da se je okrog 70 odstotkov častnikov zavedalo slovenskih korenin, od velikega admirala Antona Hausa, sina nemškega gozdarja in slovenske gospodinje, do najnižjega častnika – kadeta.

Slovenci smo sicer skozi zgodovino dokazali, da smo pogumni vojaki in sposobni poveljniki, nismo pa bili vojaški narod. Zato so se mladeniči – prostovoljci opredeljevali za vojaške poklice predvsem iz socialnih, samo delno pa iz nacionalnih razlogov. Namreč, vojaške in s tem tudi mornariške šole so bile brezplačne, poleg tega pa je poklic častnika in podčastnika nudil dokaj solidno socialno stanje in družbeni ugled. Po vzorcu, ki ga navaja dr. Miroslav Pahor za skupino 58 častnikov s Koroške, je mogoče dobiti približno splošno socialno sliko, saj so prihajali iz naslednjih družin: 15 kmečkih, 14 uradniških, 9 trgovskih, 6 plemiških, 6 častniških, 4 zdravniških, 1 inženirske in 3 iz drugih družin. Pri pripadnikih vojne mornarice iz slovenskih in češkoslovaških dežel, Bosne in Dalmacije je bil prisoten tudi nacionalni motiv oziroma nacionalna zavest, ki se je odražala kot borba za lastno ozemlje (morje, obalo) in proti italijanskim apetitom in ekspanziji.

Dr. Miroslav Pahor v svoji raziskavi navaja zanimiv podatek, da je slovenski cestni križ (smeri »furmanske« ceste in izvozno blago – žeblji, les in vosek) znatno vplival na večji priliv pomorskega kadra. In obratno, v Kraljevini Jugoslaviji se je slovenski pomorski delež znatno zmanjšal, ker so bile pomorske šole (Pula, Dubrovnik in Kotor) zelo oddaljene od nabornega vira! Čeprav se je vedelo, da so obmorski kraji, predvsem Trst, že po tradiciji dajali 50 odstotkov pomorskega kadra, je veljal zanimiv in na izkušnjah uveljavljen izrek, da je potrebno »dobre mornarje iskati v hribih«!

Skoraj gotovo je, da so bili pomembni tudi osebni zgledi. Očiten primer je blesteča pomorska kariera admirala Viljema Tegetthoffa, ki je iz Maribora in okolice privabila v vojno mornarico 1300 pomorščakov ali letno okrog 13 častnikov, od katerih kasneje najdemo tri admirale, pet višjih častnikov, osem mornariških zdravnikov, pet ladjedelniških inženirjev, sedem kapitanov dolge plovbe in številen podčastniški kader vseh strok.

Iz ohranjene šolske dokumentacije je mogoče zaključiti, da je bilo na pomorskih vojaških akademijah vpisanih 503 ali 13,2 odstotka slovenskih dijakov, od katerih je 278 gojencev (55 odstotkov) te akademije tudi dokončalo. Število vpisanih dijakov – Slovencev na posameznih pomorskih vojaških akademijah je bilo naslednje:

V administrativno-kadrovskem pogledu, ki je zanimivo za iskanje slovenskih častnikov v avstrijski vojni mornarici, po Pahorju razlikujemo pet obdobij, in sicer:

- Prvo ali »beneško« obdobje (1812–1848), ko je obstajala glavna knjiga in kvalifikacijski listi, katerim so dodali rubrike o domovinski pripadnosti in znanju jezikov, na podlagi katerih je bilo lažje iskati slovenske častnike. Skupaj je bilo sprejetih okrog 400 pomorščakov – mornarjev, podčastnikov in častnikov. Častnikov je bilo letno sprejetih 11, v razmerju 6:1, od tega npr. 20 (16 podčastnikov) iz Koroške in 8 (9 podčastnikov) iz Gorenjske.

- Drugo obdobje je čas poveljevanja danskega admirala Hansa Bircha Dahlerupa, ki je 1849 uvedel novo administracijo. Predvsem je omejil dotok italijanskih kadrov, odpravil je vse italijanske vplive in metode in dal več veljave »kranjskim pomorščakom«, obenem pa je uvedel hitrejše napredovanje, premestitve in letne ocene častnikov. Zato se je znatno povečal priliv slovenskih pomorščakov, pa je tako do 1866 prišlo okrog 385 pomorščakov, od tega samo s Koroške in Gorenjske 52 častnikov in 43 podčastnikov.

- Tretje je obdobje poveljevanja viceadmirala in Mariborčana Viljema Tegetthoffa, ki je v letih 1866–1868 uvedel nekaj novosti, predvsem pa obvezno vpisovanje znanja jezikov (kranjski, ilirski, vindiš, štajerski, slovanski, jugoslovanski in slovenski). Mnogi slovenski častniki so izstopali z znanjem tujih jezikov, nekateri so znali deset in več tujih jezikov, saj so bile pogoste »misije v tujino« in celo plovbe z bojnimi ladjami okrog sveta (kontraadmiral Pogačnik in drugi). To obdobje lahko štejemo tudi za zlato obdobje, saj je v vojno mornarico prišlo okrog 630 slovenskih pomorščakov, med njimi tudi 25 častnikov in 37 podčastnikov iz Koroške in Gorenjske. Omenil sem že osebni vpliv admirala Tegetthoffa na priliv »štajerskih« pomorščakov. Zanimiv je tudi primer 50 pomorščakov iz Javornika, ki niso hoteli napredovati, kar je edinstven primer v vojnih mornaricah sveta!

- Četrto je obdobje admirala Maksimilijana Daubleskega iz Celovca, ki je uvedel temeljitejše ocenjevanje strokovne usposobljenosti. Tudi on je osebno vplival na povečan priliv pomorščakov iz Koroške – 42 častnikov in 117 podčastnikov, proti 8 častnikom in 34 podčastnikom iz Gorenjske.

- Peto obdobje se začne z letom 1903 (in traja do 1918), ko je poveljevanje prevzel viceadmiral Herman pl. Spaum iz Celovca, ki je še bolj poudarjal strokovnost, pojavi pa se tudi nova rubrika o politični zanesljivosti. Število slovenskih častnikov se je z 10–12 odstotkov znižalo na okrog 8 odstotkov, kar je pomenilo skupaj le 360 pomorščakov. To zmanjševanje mornariškega kadra je bilo tudi načrtovano, saj je avstrijska vojska krepila kopensko vojsko zaradi bližajoče se prve svetovne vojne in zaradi že znanih strateških načrtov.

Kar zadeva skupno število častniškega kadra, je potrebno še dodati, da število častnikov po činih in strokovnih naslovih ni dokončno (nekaj dokumentacije manjka, predani arhivi kraljevini Jugoslavije so izgubljeni, italijanski pa še nedostopni). Z nadaljnjim raziskovanjem primarnih dokumentov se bomo gotovo približali končnim številkam. Tako bi bilo nadvse zanimivo poiskati iz leta 1870 izgubljene liste aspirantov, saj je skoraj gotovo, da bi našli še vsaj deset admiralov in trideset kapetanov bojne ladje slovenskega porekla, posebno še, če vemo, da je od prvih tridesetih admiralov kar pet prišlo iz vrst aspirantov. V rimskem mornariškem arhivu pa bi verjetno našli večje število avstrijskih mornariških častnikov iz Benečije, Rezije, Slovenskega Primorja in Istre, ki so 1918 prestopili v italijansko vojno mornarico. Nekaj sem jih sicer našel v italijanskih enciklopedijah, vendar so priimki in imena tako spremenjeni, da je objava tvegana. Zato sem zaprosil za pomoč italijanskega vojaškega atašeja, ki je zadevo posredoval arhivu Zgodovinskega inštituta italijanske vojske, vendar pravega odgovora ni bilo.

Omenil sem že, da je slovenska civilna pomorska tradicija zelo bogata, od prvih pomorščakov, trgovcev, raziskovalcev, ladjarjev in drugih. Nesporno je, da so slovenski pomorščaki trgovske mornarice uživali velik ugled. Tako je znana britanska ladijska družba Lloyd postavila na mirenskem pokopališču spomenik Jožefu Marušiču, dolgoletnemu in zaslužnemu kapitanu dolge plovbe.

Prvo pomorsko oziroma navtično šolo v Trstu je po ukazu Marije Terezije z dne 13. 5. 1754 ustanovil reški jezuit Franc Ksaverij Orlando. Med dvajsetimi študenti je bilo tudi nekaj Slovencev, ki so govorili »kranjski jezik«. Naslednje leto je od Slovencev prvi diplomiral Franc De Nicoletti iz Kranjske, dve leti kasneje pa Anton Pipan pl. Pipenberg iz Štanjela in Janez Krstnik pl. Radjevič iz Gorice. Polovica gojencev je bila iz notranjosti. Skupno število izšolanih pomorščakov – 556 –, je veliko.

Civilne pomorske šole, predvsem v Trstu, Bakru in na Malem Lošinju omenjam zato, ker so nekateri diplomanti kasneje postali častniki avstrijsko-ogrske vojne mornarice, kot so kontraadmiral Karel Kern, ladijski inženir Ferdinand Štolfa in drugi. Zbrani podatki nam pokažejo, da se je skupaj izšolalo 556 pomorščakov, največ (431) v obdobju 1800–1900.

Če seštejemo obe številki vpisanih – vojaške (355) in civilne (556) pomorščake, in upoštevamo več desetin v izgubljenih dokumentih, potem moramo pritrditi mnenju, da smo imeli Slovenci kvalitetne in številne pomorske častnike. Poleg tega je 1848 civilna pomorska šola v Trstu priredila tečaj za 26 mornariških kadetov, med katerimi sta bila tudi dva Slovenca, od katerih je Henrik Buchta iz Kormina dosegel celo čin viceadmirala. Tudi nekaj ostalih pomorščakov je »prestopilo« v vojno mornarico (Oskar Kern, brat kontraadmirala Karla Kerna in drugi). Uveljavilo se je več ladijskih konstruktorjev (ing. Henrih Štolfa in njegov bratranec Ivan Štolfa v vojni mornarici), kapetanov dolge plovbe in ladjarjev iz Trsta in notranjosti.

Slovenski pomorščaki (navtiki, strojniki, ladjedelci in drugi) so se šolali tudi na Reki (spadala pod Ogrsko), Malem Lošinju (1804, pomorsko-strojna), Bakru (1849, pomorsko-strojna), Kotorju (1881, navtična), Dubrovniku (1882, pomorsko-trgovska) in Splitu (pomorsko-strojna).

Potrebno je tudi spomniti na prispevek medicinske in teološke stroke, saj je v avstrijski vojni mornarici služilo 42 slovenskih zdravnikov in večje število duhovnikov – vojaških kuratov, pretežno na vodstvenih položajih. Ne gre pozabiti tudi pedagogov – mornariških profesorjev in učiteljev, saj sta bila dva slovenska admirala tudi načelnika pomorskih vojaških akademij v Trstu in na Reki.

Po izračunih dr. Pahorja je bilo v avstrijski vojni mornarici 13,2 odstotka slovenskih častnikov, za nekatere čine navaja tudi število. Na koncu tega poglavja podajam dragocen Pahorjev pregled častnikov po činih in položajih ter njihovo število, skupaj 438 častnikov! Iz uradnega Mornariškega almanaha za 1918 pa izhaja, da je bilo tega leta aktivnih še 71 častnikov ali 8,4 odstotkov, kakor tudi 120 podčastnikov. Seznam slovenskih pomorskih častnikov je naslednji:

- DEBELLIC Jože, rojen 1869 v okolici Kopra, v pomorsko vojaško akademijo na Reki vpisan 1884;

- MAHORIČ Aleksander, rojen 1871 v okolici Kopra, v pomorsko vojaško akademijo na Reki vpisan 1885;

- MAKOVEC Richard, rojen 1868 v Trstu, v pomorsko vojaško akademijo na Reki vpisan 1882;

- NAUTA Gustav rojen 1868 v Trstu, v pomorsko vojaško akademijo na Reki vpisan 1882;

- RAČIČ Ernest, rojen 1874 v Ljubljani, v pomorsko vojaško akademijo na Reki vpisan 1887;

- STUPAR Pavel, rojen 1866 v Pazinu, v pomorsko vojaško akademijo na Reki vpisan 1882.

BARITZ Karl, rojen 1864, s stalnim bivališčem v Trstu; BOUSQUET Viktor, rojen 1839 v Trstu, vpisan 1852–1856 na pomorsko vojaško akademijo – šolsko četo v Trstu; BOUVIER Hannibal, vpisan 1868 na pomorsko vojaško akademijo na Reki; CATTARINICH Johann, rojen 1860, z domicilom v Trstu; DABROWSKI - JUNOSZA Alfred, rojen 1855, s stalnim bivališčem v Gorici; FERRO Raimond, rojen v Feldbachu; HENKL Ludvik, rojen 1860 v Ljubljani, v pomorsko vojaško akademijo na Reki vpisan 1874; IVANCICH Josef, rojen 1861, s stalnim bivališčem v Lussinpiccolu; KASTNER Mihael, rojen 1859 v Ljubljani, v pomorsko vojaško akademijo na Reki vpisan 1873; KOSS Karl, rojen 1860 v Gradcu, s stalnim bivališčem v Puli; MAKOVEC Richard, rojen 1868 v Trstu, v pomorsko vojaško akademijo na Reki vpisan 1882; MAKUC Miroslav, rojen 1867v Kremnitzu na Sedmograškem, v pomorsko vojaško akademijo na Reki vpisan 1881, s stalnim bivališčem v Lasterria Gorbea, Čile; MARTINAK Franc, rojen 1867 v Beljaku, slovenščino vpisal na tretje mesto, s stalnim bivališčem v Št. Vidu ob Glini; PICHL Leonidas, rojen 1857 v Trstu, v pomorsko vojaško akademijo na Reki vpisan 1872, s stalnim bivališčem v Sv. Andreju pri Gorici; SKERL Theodor, rojen 1864, s stalnim bivališčem v Gradcu; STECKER Fridrik, rojen 1837 v Trstu, vpisan 1852–1854 na pomorsko vojaško akademijo – šolsko četo v Trstu; STEINHART Ferdinand, baron, rojen 1870 v Celovcu, slovenščino vpisal na tretje mesto; VERTOVETZ Anton, rojen 1853, s stalnim bivališčem v Trstu; VEST Viktor, rojen 1866 v Celju, 1879 se je vpisal na pomorsko vojaško akademijo na Reki, s stalnim bivališčem v Kranju; WILFAN Jože, rojen v Škofji Loki; WOLF Konrad, baron, rojen 1853 v Velikovcu, slovenščino vpisal na tretje mesto, s stalnim bivališčem v Puli.

- De GASPARO ing. Matija, mornariški polkovnik-strojni inženir, rojen v Beljaku;

- FAIDIGA ing. Eduard, glavni strojni ladjedelniški inženir 1 razreda, rojen 1869;

- FIEDLER Paul, mornariški polkovnik-topniški inženir 1. razreda, rojen 1889 v Št. Vidu ob Glini, od navadnega mornarja postal topniški inženir, slovenščino vpisal na tretje mesto;

- KOVAČIČ Andreas, višji mornariški komisar 1. razreda, rojen 1844, z domicilom v Gradcu;

- KRALJ dr. Franz, mornariški višji štabni zdravnik 1 razreda, rojen 1831 v Št. Vidu ob Glini, slovenščino navedel na tretjem mestu;

- LEITGEB Jurij pl. Trossdorf, polkovnik mornariškega topništva (1866), rojen v Beljaku, prej ladijski topničar (1832);

- OTTOWITZ Andrej, mornariški višji komisar 1. razreda, rojen v Beljaku, do 1862 je bil topničar;

- PHILIP Emil, mornariški višji komisar 1. razreda, rojen 1861, z domicilom v Gorici;

- RIAVIZ Heinrich, mornariški višji komisar 1. razreda, rojen 1858, z domicilom v Puli;

- STEINER dr. Adolf, mornariški višji štabni zdravnik 1. razreda v pokoju, na prvo mesto vpisal »slawisch«;

- VALENTICIG dr. Anton, mornariški višji štabni zdravnik 1. razreda, rojen 1864;

- VEST dr. Anton, mornariški višji štabni zdravnik 1. razreda (1833–1840), rojen v Celovcu;

- WEICHMANN ing. Teodor, mornariški višji ladjedelniški inženir 1. razreda, rojen v Mariboru;

- WINDISCH dr. Jožef, mornariški višji zdravnik 1. razreda (1846–1858), rojen 1814 v Št. Vidu ob Glini, slovenščino vpisal na tretje mesto.

AMBROŽ Johann, višji mornariški kurat, rojen 1860, s stalnim bivališčem v Breterk Veldesu; DWORAK Franc, rojen 1867 Guštanju, slovenščino vpisal na tretje mesto, s stalnim bivališčem v Velikovcu; FISCHER Otmar, rojen v Celovcu, slovenščino vpisal na tretje mesto; KHÜL Karl, rojen v Celovcu, slovenščino vpisal na tretje mesto; KORENČAN dr. Andreas, mornariški višji štabni zdravnik 2. razreda, rojen 1871; KOSOVEL Edvard, rojen 1875; KURALT Johann, mornariški viški kurat, rojen 1853, s stalnim bivališčem v Safnitzu pri Bischoflacku; KÜNEL Vencelj, rojen v Celovcu, slovenščino vpisal na tretje mesto; KUKMANN Franz, mornariški višji komisar 2. razreda, rojen 1857, z domicilom v Ljubljani; LANG Viljem, rojen v Domačni vasi na Koroškem; LAVRIN Franc, rojen 1873; LAVRIN Jožef, rojen 1869; LAZARINI Gabrijel, rojen v Smledniku; LEHNER Viktor, mornariški višji komisar 2. razreda, rojen 1868; LICEN Karl, mornariški višji komisar 2. razreda, rojen 1865, z domicilom v Puli; LINHART Rafael, mornariški višji komisar 2. razreda, rojen 1856, z domicilom v Klosterneuburgu; LUKESCH Johann, višji mornariški komisar 2. razreda, rojen 1868; MAJDIČ dr. Leopold, mornariški višji štabni zdravnik 2. razreda, rojen 1870; MAUSER Pavel, rojen v Beljaku, slovenščino vpisal na tretje mesto; MOSSER Johan, rojen v Beljaku (Celovcu), slovenščino vpisal na tretje mesto, umrl 1894; OSWALD Jožef, rojen v Št. Vidu ob Glini, slovenščino vpisal na tretje mesto; URŠIČ Jožef, rojen v Celovcu, slovenščino vpisal na tretje mesto in WILLENBECK Edward, rojen v Celovcu, slovenščino vpisal na tretje mesto; ZELENY Wenzel, mornariški višji komisar 2. razreda, rojen 1837, z domicilom na Dunaju.

HOLOČEK Johan, rojen v Celovcu, slovenščino vpisal na tretje mesto, umrl v pomorski nesreči 1894; KLODIČ Maksimilijan pl. Sabladoski, rojen 1875 v Trstu, vpisan v pomorsko vojaško akademijo na Reki 1890, odličen slikar in zelo cenjen portretist; MELS – COLLOREDO Egon, grof, rojen 1872 v Gorici, v pomorsko vojaško akademijo na Reki vpisan 1886; SKALA Karl, rojen 1854, z domicilom v Celovcu; ZESCHKO Fidelius, rojen 1862 v Ljubljani, z domicilom v Gradcu.

COCIANCIG Peter, mornariški višji komisar 2. razreda, rojen 1837, s stalnim bivališčem v Puli; CODEČI Ernst, mornariški višji komisar 2. razreda, rojen 1856, z domicilom na Dunaju; GRAMATICOPOLO, dr. Adam, fregatni zdravnik izven vojne mornarice, rojen 1862, s stalnim bivališčem v Kopru; KOLLARITSCH Emil, višji mornariški komisar 2. razreda, rojen 1872 v Špaterjanu na Koroškem; KOMAVEC Heinrich, višji mornariški komisar 2. razreda, rojen 1876; KOŠIR dr. Alois, fregatni zdravnik; KRISTAN Viktor, mornariški višji komisar 2. razreda, rojen 1876; MAJCEN ing. Gabrijel, mornariški ladjedelniški inženir – konstruktor (1917), rojen v Mariboru; NOVAK dr. Johann, fregatni zdravnik; PAREZAN dr. Anton, fregatni zdravnik izven vojne mornarice, rojen 1850, s stalnim bivališčem v Piranu; PETZ dr. Emil, fregatni zdravnik v rezervi, rojen 1870; PODGORNIK Maximilian, mornariški višji komisar 2. razreda, rojen 1855, s stalnim bivališčem v Puli; PRÜCKNER Jožef, mornariški strojni inženir (1898), rojen v Mariboru; RANT Alois, mornariški višji komisar 3. razreda, rojen 1874; RIAVIZ Gustav, mornariški višji komisar 3. razreda, rojen 1863, s stalnim bivališčem v Trstu; SUŠKE ing. Jožef, mornariški ladjedelniški inženir 2. razreda, rojen v Mariboru; URŠIČ Franz, mornariški višji komisar 2. razreda, rojen 1873; VRBA ing. Vinzenz, mornariški topniški višji inženir 2. razreda, rojen 1878; in ZHERNOTTA Hermann, mornariški višji komisar 2. razreda, rojen 1872, s stalnim bivališčem v Trstu.

FAIDIGA dr. Guido, mornariški štabni zdravnik, rojen 1874; FAUTZ Avgust, rojen 1878 v Kirchbergu pri Beljaku; GÄNGL Hubert, rojen 1880 v Pliberku; IVANCICH Josef, rojen 1876; JARC Anton, duhovnik, mornariški višji kurat, rojen 1875; JUG dr. Richard, mornariški štabni zdravnik, rojen 1875; KOCH Metod, rojen 1874 v Kranju, 1918 prestopil v vojno mornarico Kraljevine SHS – kontraadmiral; KOGELNIK Franc, rojen 1878 v Trgu pri Beljaku, srbohrvaščino vpisal na četrto mesto; KOKALJ Karl, duhovnik, mornariški višji kurat v pokoju, rojen 1865, z domicilom v Ljubljani; MACHNITSCH Albert, rojen 1873; MIKLAUČIČ Richard, rojen 1978; PAULIN Johann, rojen 1871; PINTER dr. iur. Anton, mornariški kurat (1902–1918), rojen v Mariboru; PIPAN Anton, mornariški višji kurat v pokoju, rojen 1862, z domicilom v Gradcu; POHL Viktor, rojen 1875; POTOČNIK Adolf, rojen 1876; SALHER Rihard, rojen 1875 na Sušaku (starši iz Celja) – 1919 prestopil v vojno mornarico Kraljevine Jugoslavije – kontraadmiral; SCHONTA Emmerich, rojen 1878 v Pulju, sin kontraadmirala Karla Žonte, srbohrvaščino vpisal na četrto mesto, umrl 1945 na Dunaju; SEVER dr. phil. Josef, mornariški višji kurat, rojen 1877; TASCHWER Franc, rojen 1873 v Svetni vasi na Koroškem, slovenščino vpisal na tretje mesto, umrl 1917 in je pokopan v Pulju in VUČER Franjo, rojen 1875 v Donji Brezovici pri Šentjerneju, 1918 prestopil v vojno mornarico Kraljevine SHS – kontraadmiral.

BASTENDORF Anton, rojen v Mariboru; DETTELA dr. August, mornariški štabni zdravnik v pokoju, rojen 1875, z domicilom v Beljaku; FAIDIGA Alfons, rojen 1861, s stalnim bivališčem v Puli; HENKL Jožef, rojen v Mariboru, 1870 vpisan na pomorsko vojaško akademijo na Reki; HERMANN Viktor, rojen 1870, s stalnim bivališčem v Kanalu pri Gorici; JETTMAR Artur, rojen v Mariboru; JETTMAR Henrik, rojen v Mariboru; KUBELKA Wenzel, rojen 1873, s stalnim bivališčem v Ljubljani; PECHMANN Wilhelm, rojen 1872, s stalnim bivališčem v Kairu (Gorici); SEITZ Maximilian, kapetan korvete v rezervi 1918, rojen 1877; STIPEK Richard, rojen 1870, s stalnim bivališčem v Št. Vidu pri Glini; SUCICH Karl, rojen1868, s stalnim bivališčem na Dunaju.

DWORSCHEK Anton, mornariški komisar, rojen 1821 v Mariboru, 1841 navaden mornar; HERMANN ing. Rudolf, višji ladjedelniški inženir 3. razreda, rojen 1879; JÜTTNER dr. Bertold, korvetni zdravnik (1874), rojen v Mariboru, umrl 1875; MAJER Matija, mornariški uslužbenec 1. razreda, rojen v Pirkegegnu, umrl 1854; REDL Karl, mornariški komisar 3. razreda, rojen v Celovcu, 1846 bil topničar; SOKOL ing. Franz, ladjedelniški višji inženir 2. razreda, rojen 1879 in VITAL Artur, mornariški upravni uslužbenec, rojen 1867, s stalnim bivališčem v Trstu.

BESKER Rudolf, rojen v Mariboru, v vojni mornarici od 1904; BOGENSBERGER dr. Friedrich, zdravnik bojne ladje (1917), rojen 1887 v St. Salvatorju na Koroškem, slovenščino vpisal na tretje mesto; DOMAINKO Emil, rojen 1889; EGGER Anton, rojen 1844 v Fragante, slovenščino vpisal na tretje mesto, umrl 1878; HAUGER Alfred, rojen 1889 v Osterwitzu pri Št. Vidu, slovenščino vpisal na tretje mesto; FLICK dr. Karl, zdravnik bojne ladje (1887–1910), rojen v Lipnici, z domicilom v Mariboru; FORSTER dr. Leopold, zdravnik bojne ladje (1859), rojen 1822 v Lovrencu na Pohorju; FRAS dr. Ivan, zdravnik bojne ladje v pokoju (1918), rojen v Mariboru; HAUSER Pavel, rojen 1839 v Beljaku, umrl 1874; HEINZ – ERIAN Albert, rojen 1880 v Beljaku, slovenščino vpisal na tretje mesto, umrl 1917; HIERSCHE dr. Konstantin, zdravnik bojne ladje, rojen 1863, z domicilom v Kranju; HORN Erwin, rojen 1885; HORN Friedrich, rojen 1890; IHAN Adolf, rojen 1892; IVANCICH Maximus, rojen 1885; JAKČIN Georg, rojen 1889; JELOČNIK Bernhard, rojen 1879; JUNG Felix, rojen 1891; KOGELNIK Josef, rojen 1878 v Beljaku; KRAUT Leo, rojen 1886; KURALT Karl, rojen 1881; KUZMA Gustav, rojen 1890; LA MOTTA Franc, rojen v Mariboru, 1854 je končal tečaj v pomorski četi v Trstu; LIEBLER Alfred pl. Asselt, rojen 1885 v Jezernici pri Beljaku, slovenščino vpisal na tretje mesto, umrl 1917 v Puli (grob ohranjen); LUKAS Maximilian, rojen 1879; LUŽAR dr. Jožef, zdravnik bojne ladje, rojen v Tržiču; MAJCEN dr. Josip, zdravnik bojne ladje (1918), rojen 1889 v Mariboru; MILLINKOVIČ Alexander, rojen 1844, s stalnim bivališčem v Gradcu, izven vojne mornarice; NOČ – SCHWAB Karl, rojen 1877; NOWAK Alois, 1877; PFEIFFER Heinrich, rojen 1884; PFEIFFER Wladimir, rojen 1891; PLOHL Miroslav, rojen 1881; REISER Kurt, rojen v Mariboru, v vojni mornarici bil aspirant od 1896; RITSCHL Johann, rojen 1896 v Celovcu, slovenščino vpisal na tretje mesto; SCHONTA Erich, rojen 1885 v Pulju, sin kontraadmirala Žonta Karla, srbohrvaščino vpisal na četrto mesto; SEDEJ Johann, mornariški kurat, rojen 1883; SKOPINIČ Franz, rojen 1884; SLAMNIK dr. Viktor, zdravnik bojne ladje (1917), rojen 1882 v Maloščah pri Beljaku, slovenščino vpisal na drugo mesto; SMOLA dr. Anton, zdravnik bojne ladje, rojen 1883; SMREKAR Wladimir, rojen 1887; STOCKERT Pavel, rojen 1879 v Celovcu, slovenščino vpisal na tretje mesto; STRNAD Bruno, rojen 1882; STUPAR Anthäus, rojen 1872, profesor pomorsko vojaške akademije na Reki; STURM Jakob, rojen 1889; SUPPANTSCHTSCH Wolfgang, rojen 1881; SWOBODA dr. Wenzel, zdravnik bojne ladje, rojen 1850, z domicilom v Nabrežini; THALMAN dr. Valter, zdravnik bojne ladje (1918), rojen v Mariboru; TOMINAC Ivan, rojen 1889; TRAMPUS Marius, mornariški kurat; VESSEL Alfons, rojen 1881; VREČKO dr. Friedrich, zdravnik bojne ladje (1918), rojen 1885 v Mariboru; ZELENY Johann, rojen 1857, s stalnim bivališčem v Trstu, izven vojne mornarice; ZIEGLER Friedrich, rojen 1885; ZILLER Andrej, rojen v Mariboru, končal tečaj v pomorski četi v Trstu 1859, umrl 1874.

MAYER Karl, rojen 1841, s stalnim bivališčem v Ljubljani; MICHELITSCH Paul, rojen 1879, poročnik bojne ladje v rezervi; OPL Walter, rojen 1979 v Celovcu, slovenščino vpisal na četrto mesto; PETERNEL Ernst, rojen 1871, s stalnim bivališčem v Puli; POSCH dr. Anton, zdravnik bojne ladje, rojen 1883; VIELHABER Herman, rojen v Mariboru, 1875 se je vpisal na pomorsko vojaško akademijo na Reki; WILFAN Franz, rojen 1874, poročnik bojne ladje v rezervi.

ADAM Friedrich, profesor pomorske vojaške akademije na Reki – 2. letnik; APAZNIK Franc, mornariški administrativni uslužbenec 2. razreda, rojen v Smledniku, 1841 topničar; BETTNER Ignac, mornariški sodni kapetan, rojen v Celovcu; CAPUDER Johann, profesor pomorske vojaške akademije na Reki – 3. letnik; COSULICH Karl, profesor pomorske vojaške akademije na Reki – 1. letnik; DEBELLICH Otto, profesor pomorske vojaške akademije na Reki – 3. letnik; ENOCH Anton, mornariški komisar (1899), rojen v Mariboru; FEYER ing. Alojz, mornariški ladjedelniški inženir 3. razreda (1872), rojen v Mariboru; FOITH Edvard, mornariški gradbeni asistent, rojen v Celovcu, prej navaden mornar; GNIRS dr. phil. Anton, profesor mornariške nižje realke, rojen 1873, s stalnim bivališčem v Gorici; ISTENIČ Oskar, mornariški komisar 1. razreda, izven vojne mornarice, rojen 1877, s stalnim bivališčem v Orsovi; JEGLIČ Oskar, profesor pomorske vojaške akademije na Reki – 3. letnik, rojen v Kranju; JELINEK Ferdinand, mornariški komisar 1. razreda, rojen 1872, s stalnim bivališčem v Knežni; KANDARE Boris, profesor pomorske vojaške akademije na Reki – 1. letnik; KANZLER Ferdinand, mornariški komisar, rojen v Celovcu; KAPLAN ing. Viktor, višji ladjedelniški inženir 3. razreda, rojen 1879; KOCZIAN Walter, profesor pomorske vojaške akademije na Reki – 2. letnik; KODER Feliks, mornariški komisar, rojen v Preski pri Medvodah; KOMBOL dr. phil. Michael, profesor pomorske vojaške akademije na Reki, rojen 1883; KOREN Rudolf, mornariški komisar 1. razreda, rojen 1881; KOSTANJEVEC Boris, profesor pomorske vojaške akademije na Reki – 2. letnik; KREGAR Johann, profesor pomorske vojaške akademije na Reki – 3. letnik;; MAYER Ernst, profesor pomorske vojaške akademije na Reki, rojen 1840, s stalnim bivališčem na Reki; MAYER ing. Karl, ladjedelniški inženir 1. razreda, rojen 1883, s stalnim bivališčem na Reki; MICKL ing. Josef, ladjedelniški strojni inženir 2. razreda, rojen 1885; NEUGEBAUER Leo, direktor mornariške vojaške realke, rojen 1848, s stalnim bivališčem v Mariboru; PETROVČIČ Johann, mornariški učitelj, rojen 1879, s stalnim bivališčem v Mrzlem Logu pri Idriji; PINTER ing. Max, ladjedelniški strojni inženir 2. razreda, rojen 1884; POSTOGNA ing. Jakob, višji ladjedelniški inženir 3. razreda, rojen 1878; PUSSWALD Karl, ladjedelniški inženir 3. razreda, rojen v Mariboru; RIEGLER ing. Ferdinand, ladjedelniški strojni inženir 2. razreda, rojen 1887; ROGINA Božidar, profesor pomorske vojaške akademije na Reki – 2. letnik; SALCHER dr. Peter, profesor pomorske vojaške akademije na Reki, rojen 1848 v Špaterjanu na Koroškem (oziroma na križarki »Elena«), s stalnim bivališčem v Trstu; SCHWICKERT ing. Gustav, mornariški topniški inženir 1. razreda, rojen 1885 v Vipavi, kjer je imel tudi domicil; SEIDL Jožef, sodnik – kapetan; STOPAR Christian, vojaški farmacevt – akcesist, rojen 1863; STRINITZER Matija, kapetan II. razreda mornariške pehote, rojen v Beljaku, do 1845 topničar; SUŠNIK Gašper, mornariški sodni kapetan, rojen v Suhi pri Škofja Loki; VAJDA Franz, profesor pomorske vojaške akademije na Reki, rojen 1876; VOGRICH Johann, direktor mornariške osnovne in meščanske šole, rojen 1841, s stalnim bivališčem v Gorici; WELCHER Filip, mornariški topniški kapetan (1862), rojen v Celovcu, prej mornar – topničar; WELCHER Johan, mornariški topniški kapetan (1862), rojen v Celovcu, prej navadni topničar; ZUPANČIČ Ignac, mornariški topniški poročnik 2. razreda (1854), rojen pri Sv. Ani pri Kranju.

ANDOLJŠEK Vladimir, rojen 1895 v Dragi pri Kočevju, 1918 prestopil v vojno mornarico Kraljevine SHS – kapetana bojne ladje, 1939; ARNERIČ dr. Franc, mornariški višji zdravnik – kirurg (1837–1844), rojen v Baierhofnu na Koroškem; AUGUSTIN Karl, rojen 1891; BIBER Felix, rojen 1896; BREGANT Franz, rojen 1894; COROSSACZ Franz, rojen 1883, s stalnim bivališčem na Reki, izven vojne mornarice; DEBELAK Janko, rojen 1895, od 1918 vojni ujetnik; FIALA Anton, rojen v Mariboru, v vojni mornarici od 1910; FINK Erwin, rojen 1894; GRUND Rudolf, rojen 1893; HAMBERGER Artur, rojen 1894 v Celovcu; HÖNIG Günher, rojen na Bledu; KLINAR Anton, rojen 1893 na Jesenicah; KOMETER Karl, pl. Trubein, rojen 1890 v Čajničah na Koroškem, slovenščino vpisal na tretje mesto, umrl 1913; KOŠAK Karl, rojen v Mariboru, v vojni mornarici od 1910; LEPUSCHITZ Franz, rojen 1893; LEVEC Johann, rojen 1896; MADILE Herman, rojen 1895 v Celovcu, slovenščino vpisal na tretje mesto; NOWAK Josef, rojen 1895; PACH Ivan, rojen v Mariboru, v vojni mornarici od 1910; PAULIN Karl, rojen 1892; PERKO Alfred, rojen 1892; PIRC Metod, rojen 1896 v Kranju; PLEIWEISS Mirko, rojen 1896; SCHWENK Rudolf, rojen 1894 v Beljaku; SERNETZ Alois, rojen 1892; STUMBERGER Friedrich, rojen 1892; VILFAN Cyrill, rojen 1895 v Radovljici.

CARIČ Cyrillus, poročnik fregate v rezervi, rojen 1882; SENEKOWITSCH Franz, poročnik fregate v rezervi, rojen 1886; SERNEC Božena, mornariška učiteljica v pokoju (1917), rojena v Mariboru; STIGLICH Stanislaus, poročnik fregate v rezervi, rojen 1886; TADIČ Franz, poročnik fregate v rezervi, rojen 1880; VALICH Anton, poročnik fregate v rezervi, rojen 1887; ZELENY Rudolf, rojen 1865, s stalnim bivališčem v Trstu.

DEMMEL Ivan, mornariški kapetan strojnega pogona, rojen v Mariboru, prej podčastnik; ESSENKO Anton, mornariški kurat, rojen 1879, s stalnim bivališčem v Celovcu; FAJT ing. Edvard, gradbeni inženir – asistent (1863), rojen 1816 v Celovcu, slovenščin vpisal na četrto mesto; FINK Franz, mornariški učitelj, rojen 1885; FRITZ ing. Herbert, ladjedelniški inženir 1. razreda, rojen 1888; GERM ing. Karl, ladjedelniški strojni inženir 3. razreda, rojen 1889; HAGEN Jožef, mornariški pisar – nadporočnik, rojen 1845 v Celovcu, prej topničar; HAN ing. Jurij, mornariški elektroinženir (1902–1909), rojen 1882 v Celovcu, slovenščino vpisal na tretje mesto; ISKRA Karl Josef, mornariški kurat, rojen 1878, s stalnim bivališčem v Ligetvaru; JESCHENAGG Andrej, mornariški sodni poročnik (do 1850), rojen v Kranju; KERMAJER Matija, mornariški sodni nadporočnik, rojen v Št. Vidu ob Glini; KERN Gottfried, mornariški učitelj, rojen 1872; KLOBUČAR ing. Max, elektrotehnični inženir 2. razreda, rojen 1893; KOVAČ Johann, mornariški učitelj, rojen 1891; LESKOVEC Vincenc, vodja strojnega pogona, rojen v Mariboru; MICHEL ing. Alfred, strojegradbeni inženir 1. razreda, rojen 1887; MORA ing. Evgen, strojegradbeni inženir v rezervi, rojen 1884 v vasi Drevelj pri Beljaku, od navadnega mojstra 1910 napredoval do strojegradbenega inženirja, slovenščino je vpisal na tretje mesto; NOVAK ing. Friedrich, ladjedelniški strojni inženir 3. razreda, rojen 1880; PIRKER ING. Karl, elektroinženir 3. razreda, rojen 1881; RAMUTHA Lovrenc, nadporočnik mornariške pehote, rojen v Mariboru; SCHMIDL Leopold, poročnik mornariške pehote, rojen v Mariboru; SMOLA ing. Josef, elektroinženir 3. razreda, rojen 1888; THOMITZ Johann, mornariški komisar 2. razreda, izven vojne mornarice, rojen 1868, s stalnim bivališčem na Dunaju; ULRICH Wladimir, mornariški komisar 2. razreda, rojen 1892, s stalnim bivališčem v Ljubljani; VAHTA Franc, vodja stroja, rojen v Mariboru; VRAČKO Tomaž, mornariški topniški nadporočnik, rojen v Mariboru, mladostni prestopnik; WENEDIKTER Ferdinand, rojen v Mariboru, kapetan I. razreda mornariške pehote; ZADNIK Franc, vodja stroja, rojen v Mariboru; ZUPAN Anton, mornariški kurat, rojen v Breznici pri Škofja Loki.

AVGUŠTIN Karl, poročnik fregate, izvidnik; DEBELAK Janko, poročnik fregate, pilot; KLASING Gustav, rojen 1884 v Trstu, poročnik bojne ladje, pilot; KUSTER Avgust, poročnik bojne ladje, izvidnik; POLJANEC Alojz, poročnik bojne ladje, izvidnik; ŠPICAR, poročnik fregate, izvidnik in TONČIČ Jožef, poročnik bojne ladje, izvidnik.

Znani častniki, admirali in generali avstro-ogrske vojske slovenske narodnosti so dobili baronske naslove in plemiške nazive, vendar ne zaradi posebnih zaslug, temveč po pravilu, po katerem je bil vsak častnik s 30 ali 40 leti službovanja sprejet v plemiški stan. Po navadi so novodobni plemiči predstavljali tretjino častniškega zbora.

Glede socialnega porekla je dve tretjini častnikov izviralo iz družin častnikov in uslužbencev, predvsem državnih. Gmotni položaj častnikov je bil približno izenačen z državnimi uslužbenci, pa čeprav so imeli večje število raznih dodatkov (stanovanje, pohištvo, služabnik) in seveda tudi obvezne dajatve (uniforma, godba, hranilnica, menza ipd).

Velja omeniti tudi jezikovno vprašanje, saj je bilo to tudi v avstro-ogrski vojski izvor številnih pretresov in zagat. Nemščina je do konca ostala poveljevalni jezik v vseh enotah, razen v madžarskih in hrvaških domobranskih enotah. No, vsak častnik je vendarle moral obvladati še t. i. polkovni jezik, jezik petine vojakov – nabornikov. Polkovnega jezika se je moral častnik naučiti v treh letih in opraviti tudi izpit. Nekateri častniki so bili pravi poligloti glede jezikov narodov v Avstro-Ogrski. Po uradnih podatkih iz leta 1904 so obvladali naslednje polkovne jezike: češki – 47 %, madžarski 34 %, poljski – 19 %, hrvaški – 15 %, romunski – 9 % in slovenski – 7,3 %! Zaradi takšne jezikovne politike (rešitve) je tudi začetni razpored častnikov temeljil na obvladanju polkovnega jezika. To velja tudi za častnike s slovenskim poreklom! Če je slovenščino govorilo 7,3 % častnikov, so vsi tisti, ki so slovenščino vpisali na prvo mesto (bilo pa jih je okrog 2 %!), bili tudi »pravi« Slovenci! Zanimivo je tudi, da so slovenski častniki v vojnem obdobju od 1914–1918 poskušali v »slovenske« polke uvesti slovenščino kot poveljevalni jezik, vendar brez uspeha. Komelovi prevajalski poskusi so veljali samo za mirnodobno življenje v vojašnici.

Za avstro-ogrsko vojsko bi lahko rekli, da je bila dejansko »katoliška« vojska, saj je bilo več kot 80 % vojakov in 87 % častnikov katoliške vere, 9 % je bilo evangeličanov, 3 % pravoslavcev in 1 % pripadnikov drugih ver. Zato so imeli kurati velik vpliv na moralo in psihološko pripravljenost vojakov.

Vojaški neuspehi Avstro-Ogrske, predvsem pa nacionalno-socialni pretresi, množice ujetnikov (v Rusiji 517.000, od katerih so ustanovili srbske, češke in druge dobrovoljske enote), posledice oktobrske revolucije, vojaški upori (Boka Kotorska, Judenburg, Maribor, Radgona in drugi), kakor tudi množične odpovedi poslušnosti (najprej hrvaški, bosanski in slovenski vojaki, kasneje pa tudi Madžari), so do temelja razrahljali sicer disciplinirano vojsko habsburške monarhije. Po splošnemu umiku s soške fronte je 4. novembra 1918 začelo veljati premirje. Sledil je popoln razpad države, s tem pa tudi avstro-ogrske vojske.

Vojaki, docela siti vojne, so se z veseljem vračali na svoje domove. Tudi bolni in pohabljeni. Samo da so prišli do svojih domačih.

Poklicni častniki in podčastniki avstro-ogrske vojske sploh niso imeli počitka. Službe praktično niso iskali, saj jih je že čakala nova vojska, novi poveljniki! Čeprav je bil sen o slovenski vojski kratkotrajen, so se slovenski častniki in podčastniki vseeno z radostjo vključili v novo vojsko Srbov, Hrvatov in Slovencev. Preporodovske, sokolske in panslavistične ideje so bile še kako aktualne. V večini so se izrekli za Jugoslovane in si s tem odprli pot v vojsko Kraljevine SHS – Kraljevine Jugoslavije.

Tudi v novi vojski so dosegli zavidljive uspehe: avstro-ogrski domobranski kapetan Rudolf Maister je postal prvi general slovenske vojske in divizijske general vojske Kraljevine SHS, kapetan fregate Metod Koch je postal prvi poveljnik vojne mornarice Kraljevine Jugoslavije, kapetan bojne ladje Karel Levičnik je postal polkovnik NOV in generalpodpolkovnik JLA, kapetan korvete Franjo Vučer je postal kontraadmiral vojne mornarice Kraljevine Jugoslavije, skoraj vsi bodoči slovenski generali vojske Kraljevine Jugoslavije pa so sodelovali v bojih za Koroško. Seveda, mnogim se želje in pričakovanja niso docela izpolnila. Tudi ob drugi priložnosti so bili razočarani.

O podčastnikih avstrijske in avstro-ogrske vojske kopenske in letalske (balonske) zvrsti žal nisem našel primerljivih podatkov za podrobnejšo obravnavo. Potrebno jih bo še poiskati. Zato pa sem našel nekaj več podatkov o podčastnikih vojne mornarice.

Podčastniki avstrijske oziroma avstro-ogrske vojne mornarice slovenskega rodu so predstavljali okrog 8 odstotkov celotnega podčastniškega korpusa. Poleg tega so bili slovenski podčastniki večinoma (90 odstotkov) prostovoljci, kar pomeni, da so po šolanju pogodbeno službovali v vojni mornarici za dobo 12 let. Od tega so običajno prebili pet let na ladji, štiri leta v pomorski četi in 3 leta v pomorski obrambi. Splošno je veljalo, da so bili prostovoljci kvalitetnejši kakor pa obvezni naborniki, ki so sicer imeli krajši rok služenja. Veljalo pa je tudi spoznanje, da so bili slovenski podčastniki med najboljšimi, le v nekaterih veščinah so jih prekašali Dalmatinci (navtika) in Čehi (strojništvo). Znano pa je bilo tudi, da so poveljniki avstrijske oziroma avstro-ogrske vojne mornarice, ne samo tisti slovenskega rodu (veliki admiral Haus in viceadmiral Tegetthoff), temveč tudi ostali (viceadmiral Sterneck iz Koroške in drugi), uveljavljali predvsem pridne in disciplinirane Slovence na račun neukih in oholih Nemcev!

Mornariške podčastniške šole so bile v Pulju in Đenovićih za strojnike in v Šibeniku za brodarje ter druge specialnosti. Po zapisih dr. Miroslava Pahorja o mornariških podčastniških šolah ni bilo mogoče najti nobene šolske dokumentacije, zato ni mogoče narediti nobenih primerjav in raziskav. Tako se moramo opreti samo na ustne in splošne sodbe posameznikov, predvsem upokojenih podčastnikov, ki so najpogosteje ohranjene v spominskih člankih. Takšne sodbe pa ponavadi niso najbolj verodostojne. No, ker ni drugih virov, jih pač moramo sprejeti z določenimi zadržki.

Po strokah oziroma mornariških specialnostih je slovenske podčastnike najbolj privlačila palubna oziroma krovna služba, saj je bilo po nekaterih podatkih skupaj okrog 415 palubnih podčastnikov (9 odstotkov), večinoma s činom podnarednika. Na drugem mestu je bilo strojništvo, saj je bilo okrog 310 podčastnikov – strojnikov. Slovenski strojniki so skupaj s Čehi uživali izreden ugled, pa so zato tudi hitro napredovali, nekateri so se celo prebili do častniških činov. Na tretjem mestu so bili po številu (okrog 230) palubni topničarji, ki so zares sloveli kot odlični strokovnjaki. Sledili sta krmarska in sanitetna služba (vsaka 120), pri čemer je zanimivo, da je bilo med bolničarji največ istrskih Slovencev. V ostalih strokah – minski, torpedni, elektrikarski in drugih, je bilo skupaj samo okrog 85 slovenskih mornariških podčastnikov. Čeprav ni številčnih pokazateljev, je zelo poučno pogledati odstotke v strokah, ki sem jih označil kot »druge«. Namreč, slovenskih štabnih podčastnikov je bilo okrog 15 odstotkov, paznikov mornariških zaporov (na kopnem) okrog 18 odstotkov, največ, 33 odstotkov je bilo podčastnikov ladjedelniške stroke.

Teritorialni pregled podčastnikov oziroma od kod so prihajali v avstrijsko oziroma avstro-ogrsko vojno mornarico, je skoraj istoveten s častniki. Polovica podčastnikov ali skupaj 368 je prišla iz Trsta in okolice. Sledi Primorska z Notranjsko (Gorica, Ajdovščina, Tolmin in Postojna – 188, Spodnja Štajerska (Maribor, Celje in Ptuj) – 182, Koroška (Celovec – 50 %, Beljak, Št. Vid ob Glini) – 144, Kranjska (Ljubljana – 80 %, Krško in Litija) – 132, Zgornja Štajerska (Graz, Lipnica, Cmurek in Radgona) – 30 in Prekmurje – 2 podčastnika – Slovenca.

Ob koncu tega splošnega pregleda velja povedati, da je leta 1918 večina slovenskih podčastnikov prestopila v vojno mornarico SHS, del pa se je »prekrcal« v trgovsko mornarico, predvsem radiotelegrafisti in strojniki. Kapitulacijo kraljevske vojne mornarice so tudi slovenski podčastniki sprejeli z ogorčenjem in uporom. Tako je bil podčastnik Dušan Ivančič organizator upora na ladji »Timok«. Zato se ni čuditi, če se je 1941. večina slovenskih mornariških podčastnikov priključila slovenski partizanski mornarici oziroma NOV Jugoslavije.

Po Mornariškem almanahu za 1918 prikazujem razvrstitev podčastnikov po strokah in dolžnostih, s tem da v oklepajih navajam število Slovencev (123) po strokah, ki je veljalo ob začetku 1918. leta. Še prej pa je potrebno povedati, da so podčastniki spadali med mornariško osebje brez rangiranja (razvrščanja) od najstarejšega do najmlajšega. Podčastniki so se delili na dve osnovni skupini: na štabne in dodeljene štabne častnike. Nadaljnja delitev na službe in posamezne dolžnosti pa je vidna iz pregleda:

- Štabni vodja palube: MAJNARIČ Paul, 1879; ZORČIČ Michael, 1877; LOVRIČ Andreas, 1881, KONTIČ Vladimir, 1882, in CAR Georg, 1877.

- Višji štabni strelni mojster: GUSTIN Josef, 1873; FRASS Johann, 1879, in HERMANN Franz, 1880.

- Štabni strelni mojster: FURLANIČ Johann, 1882; RUPNIK Johann, 1880; TAVČAR Josef, 1880; JAKŠIČ Johann, 1881, in URBANČIČ Alois, 1885.

- Štabni torpedni mojster: MOLJK Johann, 1883; KRANJČEVIČ Paul, 1884; KRANJČEVIČ Josef, 1884, in JAMNIKAR Anton, 1885.

- Štabni telegrafski mojster: KOGOJ Josef, 1880; GRASSELLI Olive, 1880, in NARDIN Severinus, 1886.

- Štabni oborožitveni mojster BAITZ Johann, 1878; SPORN Karl, 1883; BAJC Josef, 1883; CIKUTA Othmar, 1885; LUKAŠ Wenzel, 1885, in KLEMENT Friedrich, 1885.

- Višji štabni strojni nadzornik: BABIČ Paul, 1871; KOVAČIČ Alexander, 1873, ŽERJAL Ernst, 1881; LINHART Josef, 1880; NOVAK Anton, 1879; KOSTANJEVICH Rudolf, 1884; VALENTICH Johann, 1883, in BUKOVETZ Johann, 1883.

- Štabni strojni nadzornik: SMERDU Avgust, 1888; ČELIK Franz, 1887; SAIZ Karl, 1890; RIBIČ Anton, 1888; SUPANTSCHITSCH Josef, 1886; GABERZ Alois, 1888; ADAM Johann, 1891; POTOČNIK Friederich, 1889; KOBAL Franz, 1889; POLIČ Dušan, 1892; PIRZ Franz, 1882; JASBEZ Johann, 1889, in MAGANJA Christian, 1887.

- Štabni mojster: POLAK Alois, 1871, CIŽEK Johann, 1885, in HRIBERNIG Franz, 1887.

- Štabni preskrbovalni mojster: MAJNARICH Anton, 1872, in AUGUSTIN Arthur, 1872.

- Višji štabni glasbeni mojster – nihče.

Dodeljeni štabni podčastniki (57):

- Narednik 2. razreda: VIDMAR Johann, 1877; FILIPIČ Ernst, 1881, in ILLC Anton, 1885.

- Paznik 2. razreda: ČOP Vid, 1875; MUŽINA Josef, 1872; KAVČIČ Viktor, 1878; CERKVENIK Johann, 1878; JAVORNIK Ägyd, 1878; BAŠIČ Ivan, 1877, in ZORZUT Johann, 1878.

- Gradbeni vodja - mojster: ZAGAR Alois, 1868; TOMELJ Johann, 1878; VISINTIN Josef, 1880; STIGLITZ Ignaz, 1887; JANSA Fridrich, 1881; BABICH Karl, 1874; PENKO Virgil, 1889; STRITHOF Jakob, 1853; PETRIČ Franz, 1865; PEZDIČ Alois, 1863; PETRIČ Anton, 1877; MANFREDA Alois, 1885; POGATSCHNIGG Johann, 1872; SMREKAR Franz, 1885; KOSCHIER Quirinus, 1887; LEBAN Karl, 1865; STEBLAY Johann, 1876; SAJEVIČ Alois, 1881; COPICH Anton, 1866; RAK Franz, 1871; KOMAPARE Anton, 1868; DOLHAR Josef, 1885, in TRČEK Karl, 1879).

- Uradniki: GRUNDNER Josef, 1858; KANKELJ Gregor, 1876; POLLANZ Ludwig, 1871; IVANČIČ Adolf, 1875; FRASS Johann, 1879; GORLJANC Otto, 1885; KLENOVAR Dominik, 1879; PROŠEK Rudolf, 1883; SCHAFFER Josef, 1882; SPETTICH Albert, 1884; TOPLJAK Martin, 1879; WRETSCHKO Josef, 1881; ZORN Karl, 1887; BEZLAJ Franz, 1875; PETRITSCH Josef, 1881; TREBŠE Justin, 1868; KLUN Anton, 1880, in MERLJAK Alfons, 1890.

Nekaj častnikov avstro-ogrske vojske slovenskega porekla je napredovalo celo od navadnega vojaka – mornarja do visokega častniškega čina, predvsem v vojni mornarici. [17] Zato jih tudi omenjam:

- PAZNIK Franc, mornariški administrativni uslužbenec II. razreda, prej topničar;

V Almanahu avstro-ogrske vojne mornarice je omenjeno, da je bilo nekaj slovenskih mornarjev tudi na podčastniških položajih. Šlo je za naslednje dolžnosti in službe:

- Palubna služba: BAN Josef, 1884; VONČINA Ignaz, 1884, in MERHAR Franz, 1885;

- Topniška služba: KLOBUČAR Josef, 1884; UKMAR Anton, 1884; BLAZIČ Franz, 1887; PINTAR Paul, 1887; CERLJAK Alois, 1887 in KOVAČ Anton, 1887;

- Torpedna služba: BILJAN Franz, 1887; JURČIČ Štefan, 1890 in KUMMER Josef, 1892;

- Krmilna služba: NAGODE Franz, 1885; BAJEC Franz, 1886, in PIRKER Anton, 1888;

- Oborožitvena služba: KLAVORA Ferdinand, 1888; ZADNIK Vinzenz, 1886; SCHANTL Johann, 1888; KNEZ Anton, 1885; MEDVED Josef, 1888, in MEDVEŠČEK Alois, 1890;

- Strojna in podpalubna služba: SCOPINICH Anton, 1883; ZIDAN Josef, 1890; KUNZ Anton, 1888; REJA Franz, 1889; GANTAR Jakob, 1891; KRENN Martin, 1891; SOUČEK Anton, 1888; NOWAK Franz, 1891; STRUKELJ Josef, 1891; SMICIKLAS Johann, 1892; ERTL Georg,1892; ZIEGLER Eduard, 1894; SUOČEK Hugo, 1893; AUER Johann, 1891; KLANČNIK Rudolf, 1892; MAKOVEZ Heinrich, 1894; ZADNIK Franz, 1893; KUKEC Josef, 1894; KOŽUH Rudolf, 1893; MUČIČ Franz, 1893; KUNZ Rudolf,1895;

[1] Vojna enciklopedija, 4, Beograd, 1961

[2] Vojnozgodovinski zbornik, 4/2000, Vojni muzej Logatec

[3] Spletna stran - http:users.volja.volja.net/marijankr, Vojaštvo, 2004

[4] Vojnozgodovinski zbornik, štev. 4, marec 2000, Vojni muzej Logatec, stran 105–130

[5] Rok Stergar, Slovenci in avstro-ogrske oborožene sile (1868–1914), doktorska disertacija, Ljubljana, 2003

[6] Zgodovina za vse, štev. 1, Ljubljana, 1999

[7] Anton Žabkar, Marsova dediščina, Temelji vojaških ved, 1. knjiga, Ljubljana, 2003

[8] Mile Bjelajac, Generali i admirali vojske Kraljevine Jugoslavije 1918–1941, Beograd, 2004

[9] Lovšin Andrej, Preobrazba JLA (1990–2001), magistrska naloga, Ljubljana, maj 2004

[10] Vojna enciklopedija, 1, Beograd, 1958 in spletna stran Google: www.vojska.net/compartive chart of Admiral Ranks

[11] Spletna stran na Google: www.military/ranks, Comparative chart of WWW2 Ranks – Royal Yugoslav Army

[12] Pahor dr. Miroslav, Morje in Slovenci (Zgodovinski podatki), Portorož, 1980

[13] Kranjc F. Marijan, Generali – admirali slovenskega rodu (Neideološki in genetski ABC seznam), Vojnozgodovinski zbornik, štev. 4, Vojni muzej Logatec, marec 2000, stran 105-130

[14] Gobec (Gobetz) dr. Edward, Slovenian Heritage I, ZDA, 1980

[15] Pahor dr. Miroslav, Morje in Slovenci, Koroški Slovenci v vojnem pomorstvu, Kontraadmiral Karel Schaffer iz Sežane, Slovenski podoficirski kader v avstrijski vojni mornarici v razdobju od 1883 do 1903, Almanah 20 let pomorske šole Piran, 1980; Informator 2/1972, 1/1977 in 3/1978

[16] Osnovni viri: Pahor dr. Miroslav, Gogala Roger, Almanach k. und k. Kriegsmarine 1918, Pola, 1918, spletne strani arhiva avstrijskega vojaškega arhiva in posamezni članki v Enciklopediji Slovenije. Ostali viri, predvsem šematizmi, so omenjeni v Virih in literaturi.

[17] Almanach k. und k. Kriegsmarine 1918, Kriegsausgabe, Pola, 1918

Kopenska vojska

Vojna mornarica

Kopenska vojska

Vojna mornarica

Pomorska vojaška akademija

Obdobje

Število gojencev

Odstotek Slovencev

Najuspešnejši gojenci

Benetke

Trst

- Višji štabni glasbeni mojster – nihče.

Dodeljeni štabni podčastniki (57):