Admiral   Anton Haus  (1851-1917)

                        V začetku 21. stoletja je ime Anton Haus pri zgodovinarjih in širši javnosti še komaj kaj znano. Vloga in pomen avstroogrske mornarice v 1. svetovni vojni današnji 4. generaciji vzbuja samo še nasmeh. In vendar je dvojna monarhija predstavljala po ognjeni moči 7. mornarico na svetu. V tej mornarici so prispevali pomemben delež slovenski fantje. Znani so bili predvsem po svoji delavnosti in sprejemanju tehničnih novosti ter so kot elektrikarji, strojniki in mehaniki zagotavljali brezhibnost delovanja bojnih ladij, križark, podmornic in letal.

Poveljstvo tako mogočne armade je leta 1913 prevzel Anton Haus, rojen v Tolminu leta 1851. V Tolmin se je družina Haus preselila iz Slovenj Gradca. Za sabo pustila močno sled, predvsem ker je dedek mladega Hausa - Anton Haus, st., bil nekaj časa župan. Oče družine - Jože Matija Haus in mama Marija Valter, hči znanega slikarja iz Olomuca, sta v Tolminu prevzela v upravljanje večje posestvo. Družina Haus je imela 4 otroke, od katerih je bil Anton 3. po vrsti (dve sestri in dva brata). Otroško razposajenost mladega Hausa, ki je bil dober plavalec, telovadec, glasbenik, risar in učenec, je prekinila smrt očeta Jožeta (1859). Od takrat je živela družina v finančnem pomanjkanju, kar je na posebni način zaznamovalo usodo mladega Hausa, ki se je kot najboljši dijak ljubljanske gimnazije leta 1869 vpisal na pomorsko akademijo na Reki. Že kot kadet je odstopal od svojih vrstnikov s poglobljenim znanjem fizike, kemije in matematike. Ob slovenščini in nemščini je obvladal tudi francoščino in italijanščino. Leta 1873 je zaključil akademijo ter se počasi vzpenjal po lestvici do najvišjega položaja, ki ga je leta 1913 prevzel.

Z izjemo od Mariborčana Wilhema von Teggethoffa, je bil Anton Haus najpomembnejši admiral dvojne monarhije. Teggethoff je bil zmagovalec odločilne bitke pri otoku Visu 1866. leta, Haus pa je svoj sloves pridobil s svojo defenzivno obliko bojevanja, ko je ohranjal ognjeno moč ladjevja dvojne monarhije in skrbel za življenje slehernega mornarja avstroogrske mornarice. Pri svojih odločitvah je imel podporo pri vseh podrejenih admiralih, posebej pa še pri Slovenjgradčanu admiralu Ervin von Rajšpu, kjer sloves priimka še danes nadaljujejo številni potomci v medicini in zimskih športih ter admiralu Maksimilianu Njegovanu, poznejšem poveljniku mornarice dvojne monarhije. Na zadnji poti iz vrhovnega poveljstva na Dunaju v Pulj 29.1.1917 je zbolel ter nekaj dni pozneje zaradi pljučnice tudi umrl. Za današnjo medicino je zanimiv potek zdravljenja in občutek nemoči svetovno znanih zdravnikov ter spoznanje brezuspešnosti tedanje medikamentozne terapije, ki je globoko zaznamovala delo zdravniškega konzilija, ki je zdravil starega admirala.

V glavnem oporišču avstroogrske mornarice v puljskem pristanu so januarski dnevi leta 1917 naznanjali, da bo zima še vedno ostra in dolga. V meglenem jutru 29.1. je ladjedelniški ropot iz puljskega arzenala brnel skozi ostri zrak in se povzpel mimo stavbe admiralskega poveljstva in 2000-letnega mogočnega rimskega amfiteatra. Ropot iz arzenala je preglasil strumni korak prihajajoče čete mornariške pehote, ki je po istrskem marmorju tlakovane ceste, odhajala na železniško postajo pozdraviti prihod svojega priljubljenega poveljnika velikega admirala Antona Hausa. V mestu, ki se je pravkar prebujalo, so nizki oblaki, pajčolanasto raztrti, nad pristanom, preprečevali jutranjem soncu blagodejne učinke svojih žarkov. Poveljnik je s svojo četo na poti do postaje zavil mimo hotela Riviera, ki je po svoji velikosti odstopal od sosednjih hiš. Hotel je imel obliko pravokotnika, ker zunanje stene niso rasle neposredno iz tal, temveč iz za čevelj daljših in širših temeljev, na katerih je celotna stavba čepela kot panter na vkopanih šapah, ki čaka na odločilni naskok. Ta podstavek je nosil visoko pročelje, ki se je z visokimi okni končal v strešnem oboku pozno-romanskega stila. Za temi okni so sedaj v hotelu dvojne monarhije prebivali najboljši zdravniki in drugi strokovnjaki, ki so opravljali svoje delo pri ladjedelništvu in novih hidroletalih ter v vojaški bolnišnici, ki je bila največja od 24. garnizonskih bolnišnic KuK-monarhije. Obsežno raziskovalno delo in skrb za 800 bolnikov, razdeljenih med internim, kirurškim, otorinolaringološkim in dermatološkim in nevrološkim oddelkom, sta v tistem času močno odmevala v strokovni javnosti.

Poveljnik je s svojo četo prispel pred železniško postajo, pred katero so že čakali avtomobili mornariškega poveljstva. Pričakovali so prihod vlaka z Dunaja, v katerem se je pripeljal vrhovni poveljnik. Urni kazalci velike ure na železniški postaji so kazali 8.20, ko je dolgi pisk iz lokomotive najavil prihod vlaka. Od potnikov, ki so zapuščali vlak, je takoj padla v oči postava 60-letnega suhega moža v elegantni mornariški uniformi. Vzravnane drže je energično stopil, vendar z nekoliko drobnim korakom, do prvega avtomobila s široko odprtimi vrati. Admiral je bil perfekcionist, eden od redkih, ki je premogel tolikšno preudarnost, da je v vrtinec svoje delovne vneme potegnil vsakogar iz svoje okolice.

Kolona avtomobilov se je počasi, iz železniške postaje, pripeljala do puljskega pristana, kjer je že čakal čoln s simboli vrhovnega poveljstva in admiralske ladje »Viribus unitis«. S čolnom se je pripeljal do poveljniške ladje, kjer je po krajšem počitku sprejel svoje poveljnike na krajši posvet. Poročal jim je predvsem o želji vrhovne komande, da se aktivirajo ladje na severnem Jadranu, ki naj bi s svojim ognjem razbremenile soško fronto. V času posveta je nekajkrat začutil bolečine v grlu, ki si jih je lajšal z že pripravljenim in postreženim čajem. Ta nenadna sprememba, ki jo je navzven kazal v nekoliko bolj tihem glasu, ni ostala prikrita ladijskem zdravniku, ki je bil prisoten pri posvetu v funkciji I. častnika admiralske ladje »Viribus unitis«. Po odhodu poveljnikov je opravil klinični pregled, ker razen povišane temperature (37,8°C) in rahlo vnetega grla, ni ugotovil drugih znakov bolezni. Ordiniral je počitek ter pitje veliko tekočine. Od medikamentozne terapije je predpisal Ammonium Salicylate v dozi od 2 x 5 grn (1 grain = 0,065 g). V noči med 29. in 30. januarjem je močan glavobol dodatno nakazoval poslabšanje zdravstvenega stanja. Temperatura je bila, kljub uživanju zdravil, še vedno visoka. V zdravljenje so vključili mrzle obkladke na čelo, roke in noge, ter pitje 10 kapljic Acidi Valeriane v lipovem čaju.

Jutro 30.1.1917 je bilo megleno in mrzlo. Po posvetu z zdravniki, ki so prvič prišli iz vojaške bolnišnice, je stari admiral ostal v postelji. Planirano posvetovanje s poveljniki so preložili na 20. uro zvečer. Vročina je kljub zdravilom izčrpavala telo starega poveljnika. Zvečer pričeti vojni posvet se je končal v trdi temi. Ko so poveljniki odhajali vsak na svojo ladjo, je Anton Haus sam obsedel ob ognju majhne železne peči. Bil je utrujen, možgani so mu kot zdrizasto sipino telo z lovkami, ki so se razlezle do zadnjega prsta na nogi, sporočali, da mu vsak korak njegovih zatrdelih mišic, povzroča hude bolečine. Bil je osamljen. Na čelu 30.000 mož je bil zdaj bolj osamljen, kot je bil kadarkoli v prostrani samoti nebeške širine morij in oceanov. Misli so mu odhajali k družini in v temi se je boleče nasmehnil, ko se je zavedal, da mu je hrepenenje otopilo ostrino odločanja. Oprl je vrata ter stopil iz svoje kabine. Opazoval je svojo mogočno ladjo, ki se je kopala v mesečini zadnje januarske noči leta 1917. Vdihovanje ostrega hladnega zraka mu je povzročalo bolečine v prsih. V daljavi je slišal menjavo straže svojih mornarjev ter je sklenil, da se odpravi k nočnem počitku. Dolgo ni zaspal. Čutil je, kako mu celo telo gori. Hitro bitje srca in nezmožnost globokega vdiha so mu dali vedeti, da tokrat ne gre le za nedolžni prehlad.

Jutranji posvet zdravnikov je ugotovil znake obojestranske pljučnice. Ob že opisani terapiji je odredil inhalacije s smrekovim ekstraktom (Oil pinus sylvestris). Visoka vročina je dodatno izčrpavala bolno telo. V popoldanskem konziliju so prvič predlagali, kot antipiretik, uporabo Phenol salicylat v dozi od 30 grn. ter Terpin hydrat kot ekspetorans 10 grn. dnevno

V naslednjih treh dneh se zdravstveno stanje ni dosti spreminjalo. V očeh posadke ladje in drugih poveljnikov, ki že tri dni niso videli svojega admirala, se je zrcalila zaskrbljenost. Posebej je bila naporna noč 4.2.1917. Zvečer je pihala burja in ledeni sunki vetra so pozibavali majhno utripajočo plinsko svetilko pred vhodom poveljniške kabine. Od časa do časa je dežurni podčastnik odprl vrata, skozi katera so vstopale ali izstopale osebe, prekrite z modrimi pelerinami, ki bi jih veter, ki je segal do kosti, zajel v svoj vrtinec. Dežurni podčastnik se je zavedal, da prihajajo najbolj izkušeni zdravniki mornariške bolnišnice. S svojo prisotnostjo in izkušnjami so poskušali ozdraviti svojega poveljnika. Skozi stekleno okno na vratih poveljniške kabine je opazil v bledi svetlobi tri postave nagnjene nad bolniško posteljo, v kateri je ležal priljubljeni poveljnik. Bil je kratko postrižene sive brade, upadlih ličnic in udrtih temnih oči, ki so jih obkrožali sivo-rumeni kolobarji ter pomodrelih ustnic. Dajal je vtis resnega bolnika. Težko dihanje, ki so ga prekinjali napadi kašlja, ki so vsakič stresli oslabelo telo, so še dodatno srbeli lečeče zdravnike. Konzilij je ugotovil zaplete v smislu srčnega popuščanja. Ordinirali so Digitalin v dozi od 0,2 grn. 3 x dnevno. Tokrat so poskušali visoko temperaturo obbvladati z Antipyrin salicylat v dozi od 30 grn. Sklenili so, da je zdravstveno stanje resno, ter da je potrebno v obliki dnevnih sporočil (bilten) obveščati vrhovno poveljstvo na Dunaju.

Zdravstvena poročila 5. in 6. februarja so še naprej potrjevala vso nemoč dotedanjega zdravljenja. V ospredju so bili znaki srčnega popuščanja. Konzilij je sklenil, da nujno potrebuje najnovejše zdravilo za krepitev srca (hitro delujoči Strofantin), ki je dosegljivo samo na Dunaju. Admiral Koudelka, poveljnik tržaškega zaledja je 7.2. poslal po zdravilo z letalom najzanesljivejšega pilota Gustava Klasinga, ki pa se je Pulj vrnil žel prepozno. Admiral Haus je umrl 8.2.1917 ob 1. uri in 12. minut v starosti 65 let.

Žalost v mornarici in veličasten pogreb 10.2.1917 ter prisotnost cesarja Karla in celotne vrhovne komanda na puljskem pokopališču, so potrdili priljubljenost in spoštljivost do velikega admirala.

Cesar Karel se je še enkrat spomnil svojega poveljnika, ko je 27.10.1917 posmrtno odlikoval admirala Antona Hausa z največjim odličjem dvojne monarhije – ordenom Marije Terezije.