300 km s kolesom v enem dnevu
Do sedaj mi je uspelo narediti največ 238 km s kolesom v enem dnevu.
Zaokroženje te cifre na 300 km, je bila naravna misel.
Za Jureta Robiča je to smešna številka, nekaterim pa se
to lahko zdi daleč preveč. Vendar, kot se je izkazalo za tak podvig ne rabiš
posebno lahkega kolesa, nadpovprečno telesno moč, posebni režim treniranja
niti huronskega vetra v hrbet. Potrebno je le dokaj udobno kolo in volja da ne
odstopiš. Če še imaš lepo vreme in malo prometa, se dogodivščina lahko
sprevrže v dokaj prijeten izlet. Ker sem hotel voziti podnevi, se je zdelo
logično, da probam okoli (poletnega) kresa, ko je dan dolg skoraj 16 ur.
Priprave
Nekaj tednov pred dogodkom sem imel težave s križem, zato sem začel delati
vaje za hrbtenico dvakrat na dan. To in nekaj 50 do 80-kilometrskih voženj ob
vikendih je bil ves moj trening.
Pot sem si določil dokaj natančno - poglej karto zgoraj in
profil poti spodaj. Pot ni ravno ravna - ima kakih
1000 m vzponov. Pa saj v okolici Ljubljane ni mogoče najti niti 50 km
ravnine, če se ne giblješ v krogih. To me pa ni zanimalo; hotel sem iz tega
dogodka narediti zanimiv izlet, ne samo vožnjo kot na velodromu.
Moje cestno kolo z jeklenim okvirjem je bilo težko 11.5 kg. Dodatno sem vzel
okoli 4 kg potrebščin: torbo za krmilo, toplo jopico, anorak, kapco, rokavice,
ključe, kremo za kožo, nekaj orodja, rezervno zračnico, zadnjo luč, bidon,
vodo, hrano ter obleko, očala in sandale v čemer sem vozil.
Računal sem na 16 ur vožnje, kar bi zahtevalo približno 19 km/h povprečno
hitrost vključojoč postanke. Glede na to cifro sem naredil tabelo potrebnih
razdalj ob koncu vsake ure in jo prilepil na krmilo.
Potovanje
 |
|
Moje kolo
|
Prvi poskus je bil 19. junija ob 05:20. Po 1 1/2 uri, 40 km in 2 dežnih plohah
sem odnehal. 8(
Hm, vztrajnost pa taka. Drugi poskus, tokrat uspešen, se
je začel 26. junija ob 05:00. O tem imam za povedat naslednje.
Pravzaprav je bila to lepa in zanimiva tura, no vsaj do 210-ega kilometra, ko
sem prisel v Podlipo in so se začele težave, tj. utrujenost in izguba motiva;
tedaj sem vedel, da bom gotovo uspel.
V čistem jutru se pripeljem do
Kamniške Bistrice kjer vame nemo zrejo zasneženi okolišni hribi, iz mrzlega
izvira zajamem nekaj vode, pustim za sabo prve
planince, ki se pripravljajo za turo in že drvim nazaj do Kamnika izogibajoč
se vrtnim polžem, ki se množično selijo na drugo stran ceste, ter nato naprej
proti Vodicam, ob poljih nad katerimi se trgajo jutranje meglice in posije
sonce, preleti me kvakajoča mlakarica in pristane v potoku, ob mostu čez
Zbiljsko jezero me zamika, da postanem, se razgledam in použijem polsendvič, a
ne, ni še čas za zgubljanje časa, vozim naprej do Medvod in tavam ob
pomanjkanju kažipotov iščoč pravo cesto do Škofje Loke, tam je kratki strmi
klanec (11 %) in nato valovito do Gorenje Vasi, vmes se ustavim, pojem
polsendvič in nekaj dateljnov,
se zleknem na travo in razgibam hrbtenico, po Gorenji Vasi je že drugi makadam
zaradi cestnih del, a ga je hitro konec in ga zamenja vzpon proti Žirem in
naprej do Rovt v senci in hladu dreves, vendar mirna pot brez prometa, tako da
me nekaj časa spremlja in pozorno opazuje kanja, nato hitri in dolgi spust, ko
mi nasproti sopihajo izmučeni kolesarji, iztek v ravnino polja pred Logatcem,
potem podrdravanje po Napoleonovem drevoredu 80-ih lip, vožnja v veter do
začetka Vrhniškega klanca, po klancu navzdol z zmanjšanjo hitrostjo zaradi
nasprotnega vetra in nato postanek v Vrhniškem parku, kjer se zleknem na
klopici, pozobljem predzadnji od 5-ih polsendvičev in nadaljujem s porivanjem
v veter proti Ljubljani vse do odcepa za Dobrovo, ki se nekoliko vzpenja, od
Dobrove proti Horjulu pa končno nekaj vetra v hrbet, toda sedaj je že popoldan
in je precej vroče, pri Horjulu se lotim še neznanega odseka proti Vrzdencu,
kjer me zasači tretji makadam, nato pa v klanec ob nekaj motoristih, ki si
dajejo duška sebi in svojim motorjem izkoriščajoč pomanjkanje prometa, do vrha
potočim nekaj potu, prvič nekoliko resneje in skoraj v najmanjši prestavi,
nato pa po kratkem toaletnem postanku in ob lajavem psu nadaljujem navzdol, na
moje hudo razočaranje po makadamu, za katerega mi starejši kolega, ki prihaja
nasproti, pove, da je samo 2-3 kilometre, no vseeno je bilo nekoliko več, a
niti ni tako slaba cesta, mirna in senčna vodi ob neznani rečici, pridem do
Polhovega Gradca in nato prvič ponovim pot Dobrova-Horjul, se dvignem v Veliko
Ligojno in po spustu zavijem do Podlipe kjer mi nasproti prihaja črnopolti
kolesar na specijalki, in nato se ob znamki 210 km ustavim in prvič občutim
nekoliko utrujenosti in brezvoljnosti, nato pa rezignirano naprej (sedaj mi je
že jasno, da sem zmagal) prehitim brhko dekle na rolerjih in iz nasprotne
strani pokimam tipu, ki se vozi v invalidskem vozičku, res vse je ta dan
odzunaj in trenira, nato spet na cesto do Vrhnike kjer prečkam semafor in
nadaljujem proti Bistri s svojimi zloglasnimi kockami, a tokrat z množico
svatov, ki se do Iga zvrstijo v treh kolonah po 20 avtomobilov, trobentajoč in
frfotajoč z belimi balončki, vmes jih nadomestijo rdeči gasilski kombiji, ki
jih že od dopoldneva srečujem, kot da je svetovni dan gasilcev, in preko
zvočnikov vabijo na večerno veselico, kjer bo za pijačo in jedačo poskrbljeno,
a meni ni mar, ker se v Borovnici zgubim, obrnem in pred odcepom za Podpeč
uzrem na desni monumentalni steber akvadukta ali viadukta ka-li, zopet srečam
verjetno istega temnopoltega specialista, nato pa se že mučim v nasprotni
veter, ki brez ovir piha preko bivšega Ljubljanskega barja, sedaj pa polj njiv
in travnikov, se ustavim na pumpi in si namažem zdaj že resno ožuljeno
zadnjo plat, toda ko se po počitku obrnem v Igu, se mi spet povrne volja do
življenja, saj mi sedaj veter kar pomaga in imam spet hitrost okoli 24 km/h,
kar pa ni dovolj za kar nekaj kolesarjev, ki odbrzijo mimo mene, očitno
nabijajoč kondicijo za maraton Franja naslednji teden, v Notranjih goricah je
na levi zanimiva gola skala, nato pa pot do Brezovice ki jo dva, po vsej
verjetnosti nadobudna mladeniča, izkoristita za rally pisto, k sreči v meni
nasprotni smeri, tako, da se lahko previdno umaknem na desno in sem že spet na
stari Vrhniški cesti, nova ponovitev do Dobrove, nato pa nazaj v Ljubljano,
kilometri so že okoli 285, ostaja še nekaj dolgočasnih krogov po Ljubljani, le
toliko, da izpolnim cifro in sem seveda že spet v tako ljubem mi krogu vsega
mogočega prometa, ki mi doteka od vseh strani, ali se ne umika, tako da sem
kar vesel, ko števec pokaže 300, se ustavim, izklopim mašinerijo in se
zapeljem domov niti ne pretirano utrujen, toda s kar velikimi in bolečimi
bulami na riti.
Profil
Povzetek v številkah
razdalja 300 km
čas 15 h 20 min
čas vožnje na kolesu 13 h 47 min
povprečna hitrost 19.6 km/h,
povprečna hitrost na kolesu 21.7 km/h
maksimalna hitrost 42.5 km/h
skupni vzpon 1581 m
poprečni naklon vzpona 2%
največji naklon vzpona 11%
vreme jasno, 10 do 28 stopinj C
Cycling 300 km in a day
My longest cycling daily distance so far was 238 km. Rounding that figure up to
300 was a natural thought. If you are not a PBP veteran or a RAAM lunatic,
this may seem a bit too much. However, as it turned out, you don't need a
super-light bike, above average fitness, extensive training or huricane
tailwinds to do it - just a comfortable bike and the determination not to
quit. If you have a fair weather and little traffic, it may turn into a rather
enjoyable adventure. Since I wanted to ride by dayligh, it seemed logical
to try around summer solstice, when the day is nearly 16 hours long.
Preparations
Few weeks before the event I developed a lower-back pain and I started doing
some exercises two times a day. Besides my 50 km week-end rides, that's about
all the training I did. I charted the course around Ljubljana in Slovenia -
see map above and the profile below. The route
is not particulary flat, there is about 1000 m of climbing. The problem is
that you can't find a flat 50 km stretch in Slovenia, unless you ride in
circles. However, I wanted this ride to be an interesting trip, not
like a race on a velodrome.
My steel road bike weighted 11.5 kg. Additionaly I took about 4 kg of
luggage: handlebar bag,
warm pullover, rain jacket, cap, gloves, keys, skin cream, tools, spare tube,
rear light, water bottle, food, water and the cycling clothes, glasses and
sandals I was wearing.
I counted on 16 hours of cycling, which would require roughly 19 km/h average
speed including stops. Based on that average speed I made a table of required
distances at the end of each hour and stick it to my handlebar.
The ride
|
|
My bike.
|
The first attempt was on 19 June at 05:20. After 1 1/2 hours, 40 km and 2 rain
showers, I quit. 8(
So much for the determination.
The second attempt started on 26 June at 05:00.
... sorry, the trip report only in Slovene ...
Profile
Summary in numbers
distance 300 km
overall time 15 h 20 min
cycling time 13 h 47 min
average speed 19.6 km/h
average cycling speed 21.7 km/h
maximal speed 42.5 km/h
total ascent 1581 m
average climbing gradient 2%
maximal gradient 11%
weather clear, 10 to 28 degrees C
