France Prešeren - moj najboljši prijatelj

Bilo je nekega prvega šolskega dne. Vstopila sem v šolo in nisem poznala nikogar, sami novi obrazi. Čez nekaj minut je zazvonil šolski zvonec, nisem vedela, kam in kako. Naenkrat mi pristopi nek fantič in mi ponudi pomoč. Vprašal me je, če sem nova na šoli. Bila sem zelo vesela, da mi je pristopil in sem mu z nasmeškom odgovorila. Nato me je pospremil do razreda in odšel. Med odmori sva se velikokrat srečala, a mu nisem upala pristopiti. Nekega dne smo se sošolke odpravile po šoli na kavo. V kavarni se je pojavil tudi on. Ko sem ga opazila, sem zardela, saj mi je bil zlo všeč že od prvega dne. Sošolke so mi povedale, da mu je ime France. Zbrala sem pogum in stopila do njega. Bil je zelo prijazen, pogovarjala sva se cel popoldan. Postala sva najboljša prijatelja.
Minevali so tedni, meseci in midva sva se ves čas družila, zabavala in seveda tu pa tam kaj ušpičila. Zadnji šolski dan, seveda bilo je zelo vroče, smo vsi čakali, da nam podelijo spričevala in da se čim prej rešimo šole. Po podelitvi spričeval sva se s Francetom odpravila na kopališče. Videti je bil žalosten in sem ga vprašala, kaj je narobe. Ni mi želel odgovoriti. Nato sem ga vprašala, če je kaj doma, v družini, narobe. Solze so mu začele polzeti po licu. Povedal mi je to skrivnost, ki je še nikoli nikomur ni zaupal in priznal mi je, da še nikoli ni imel tako razumevajočega, najboljšega prijatelja. Ta skrivnost pa je bila zelo žalostna. Priznal mi je, da so zelo revni in da tega še nikoli nikomur ni povedal, saj je mislil, da se z njim zaradi tega več ne bodo družili njegovi prijatelji. Ko je bil še dojenček, mu je umrla mati. Ostala sta sama z očetom v majhni hiši, v neki zapuščeni vasici. Ko je France napolnil šest let, ga je oče poslal k sorodnikom, ker ni imel dovolj denarja in hrane, da bi lahko zanj skrbel. Oče se je odpravil v tujino, da bi tam našel službo, da bi vsak mesec pošiljal domov denar za Franceta. Čez nekaj mesecev je Francetov oče zaslužil več kot 10.000 evrov. Sorodniki so ta denar namenili za Francetovo šolanje.
Tako je iz revnega fanta nastal bogat mlad fantič, ki je imel veliko denarja, a mu to ni nič pomenilo, saj ni imel družine in je bil zelo osamljen. Priznal mi je, da mu je sedaj lažje, da se je lahko nekomu zaupal. S Francetom sva ostala še dalje najboljša prijatelja, vendar je on odpotoval na Dunaj, kjer se je še dalje šolal. Nato sva čez nekaj let izgubila stike.
France je bil moj prvi najboljši prijatelj in se ga bom vedno spominjala, ker je imel posebno mesto v mojem srcu.

Natalija Varga