Sončni vzhod

Oblak na oblaku, sonce za njim,
sama svoje sence se držim.

Le žarek mi je potreben,
da osvobodim se žalosti ter bolečine v enem.

Ob meni še tisoč ljudi,
vsem se proti sončnemu vzhodu mudi.

Ptica v daljavi, črna, mogoče bela,
moja roža nikoli ne bo ovenela.

Poleg mene potoček rahlo moten,
podaj mi roko prijatelj in z mano boš svoboden.
In kadar brat, bratu v roko bo segel,
vsak iz čistega krožnika bo jedel.

Pa je le sonce premagalo oblake,
in odstranilo ljudem iz grla dlake.

Laura K.