France Prešeren - moj najboljši prijatelj

Nekega lepega sončnega dne sem z bratom na dvorišču igral nogomet. Tekma je bila zelo živahna, kajti rezultat je bil 9 : 9. Igrali smo, kdo prej pride do 10 zadetkov. Jaz sem brcnil žogo na gol, vendar je brat žogo odbil na sosedovo zemljišče.
Nihče ni upal po žogo, kajti priselili so se novi sosedi. Ker sem bil mlajši, sem moral jaz po žogo. Hitro sem zbežal po njo, ampak žogo je že vzel v roke nov sosed. Lepo sem ga prosil, da naj mi jo vrne. On mi je žogo vrnil in ko sem se obrnil, me je povabil na sok. Povabila nisem sprejel, ker se mi je mudilo nazaj k bratu. Obljubil sem mu, da pridem drugič. On je nato prišel prek k nam na dvorišče in je spremljal dvoboj med mano in bratom. Dvoboj sem na žalost izgubil. Povabil nas je k sebi.
Najprej smo spili sok, nato pa nadaljevali s pivom. Ko smo spili peto pivo, nama je začel pripovedovati o nekem dekletu. Živelo je poleg nas, vendar v goricah. Ko sem mu to povedal, je rekel, da bi potem pri nas nadaljevali s pitjem. On nas je odpeljal k nam v gorice. Tam smo se usedli na balkon, v kavč. Po enem brizgancu je nov sosed opazil tisto dekle, o katerem nam je govoril. Ker z bratom še nisva poznala njegovega imena, sem ga jaz po njem nerodno povprašal. Odgovoril mi je, da je on France Prešeren. Jaz sem ga klical Franček. Nato sem ga vprašal, kako je ime tisti lepi mladi deklici. On mi je odgovoril, da Primičeva Julija. Jaz sem nato na zavpil: "Juliška, Franček te gleda." Ona je pogledala k nam, Franček pa je začel recitirati sonet, ki ji ga je napisal. Ona je začudeno gledala in ostala brez besed. Nato je prišla noter in nas opazovala. Mi pa smo se odločili, da gremo na tekmo v Zagreb.
Ko smo prispeli v Zagreb, so nas gledali domači navijači tako imenovani Bad Blue Boysi. K sreči so prišli tja še gostujoči navijači in smo jih lahko napadli. Franček se je poškodoval, vendar mu je bilo vse v redu. Domači navijači so nas povabili, naj z njimi spodbujamo nogometni klub Dinamo. Tekma se je končala z rezultatom 2 : 0 za Dinamo. Ponoči ob enajstih smo se vrnili domov, k nam v gorice. Franček je odšel pod okno Primičevi Juliji. Med tekmo je napisal lepo ljubezensko pesem, katero ji je tudi zapel. Ko ga je ona opazila, je bil ves zardel. Želela je priti ven, ampak njena mama je bila budna in je tako ni pustila. Zato je morala splezati skozi okno. S svatom pod oknom sta se poljubila in odšla k Frančeku.
Naslednji dan sem želel iti k Frančeku, ko sem opazil sporočilo na vratih, kjer je pisalo: "Hvala ti za vse, Filip. Ti si moj najboljši prijatelj. Z Julijo sem odpotoval na morje. Če boš me kdaj potreboval, me samo pokliči. Hvala in nasvidenje." Ko sem to pismo prebral, sem tudi sam začutil, da je on moj najboljši prijatelj.

Filip Herceg