Luna sije,
s svetlobo misli mi kvari.

Smiselne misli pa bežijo
pred svetlobo -
želva, tank, žebelj, asfalt.
Nesmisel.
Sam nesmisel.
Kot življenje samo.

Kaj že tu počnem?
Kako sem prišel sem?
Konec koncev je vseeno.

Čutiti trenutek -
vonj trave, hladen zrak -
je edino, kar ostane.

In ljubim jo
bolj kot vse drugo,
ampak nimam časa za te bedarije.
Vrnimo se k temi.
Aja, saj je ni.

Ugasni, luna.
Hočem biti v temi.
Skrivati čustva, misli.

…še pred sabo.

Patrik Prša