VEČERJA

Starejša gospa, ki so jo klicali samo Teta, je že več mesecev razmišljala le on eni stvari. O večerji v neki elitni gostilni. Bila je nizke postave, sivi lasje so ji segali do ramen, svoje temne oči je podedovala od svoje matere. Živela je iz zelo skromne pokojnine, ki je bila tako nizka, da ji na konca meseca nič ni ostalo, da bi si privoščila kakšno večje udobje. Plačevala je najemnino za stanovanje, kupovala živila in si kdaj pa kdaj privoščila skodelico kave v kakšni gostilni. Za svoja leta je kar veliko hodila po mestu. Ljudje so jo poznali in so jo imeli radi, saj je bila vedno nasmejana, pa četudi je šlo kaj narobe.
Teta si je zadala cilj: preden umre, bo obiskala neko priznano restavracijo v mestu ter se dobro najedla. Pričela je varčevati. Izpuščala je pitje kave, kar si je prej privoščila nekajkrat na teden, začela je kupovati cenejša živila. Tako je to potekalo nekaj mescev, nakar si je privarčevala dovolj denarja.
Že je začela izbirati v svoji omari obleke, v katerih bi se lahko odpravila na večerjo, ko je nenadoma pod hladilnikom zagledala veliko lužo. Izkazalo se je, da se je hladilnik pokvaril. Teta ni imela druge možnosti in je ves privarčevan denar morala dati za popravilo. Vendar je to ni potrlo, bila je celo vesela, da je imela iz česa plačati popravilo hladilnika.
In spet se je vse začelo znova. Pričela je varčevati in po nekaj mescih se je nabralo spet dovolj denarja za bogato večerjo. Bilo je sončno jutro, zvok avtomobilov je zvenel po ulicah. Teta je bila pokonci že zelo zgodaj in se je že nestrpno pripravljala na večerjo. Dan je mineval počasi. Bilo je že pozno popoldne. Teta se je pričela pripravljati na večerjo. Z avtobusom se je odpeljala v center mesta, kjer se je nahajala restavracija, katera je bila po mnenju mnogih najboljša v mestu. Ko je stopila iz avtobusa, se je odločila, da bo do restavracije šla po bližnjici. Bližnjica je bila temna, tiha ulica in bila je popolnoma prazna. Teta je zbrala ves svoj pogum in zavila v ulico. Nekaj časa je hodila, nakar je možakar močnejše postavo s črnimi lasmi in dolgo brado skočil pred njo. "Denar!" so bile njegove besede. V roki je imel nož. Teta je za trenutek pozabila dihati. Nato se je spomnila, da ima v torbici s sabo nož. Vedno ga je nosila s sabo, ker so ji pred leti ubili prav v taki ulici najboljšo prijateljico. Moški se je zagnal proti njej, teta je naenkrat iz torbe potegnila nož in napadalec se je napičil tako, da ga zabodlo prav v srce. Z grozo v očeh je padel na tla in izkrvavel. Teta je nekaj minut stala z nožem v roki in naenkrat zaslišala zvok policijskih siren. Čez par trenutkov so jo že peljali proti policijskemu intervencijskega vozilu. Kdo je javil dogodek policiji, ni bilo znano. Odpeljali so jo v ječo. Ni se zmenila za okoliščine, razmišljala je samo o večerji. Za odvetnika ni imela denarja, tako je dobila od sodišča najslabšega v mestu. Prišel je dan sodbe. Ker ni mogla dokazati, da je bil umor slučajen in da je bil samoobramba, so ji dosodili smrtno kazen. Teto je to zelo pretreslo, vendar je bila najbolj žalostna zaradi tega, ker se ji ni uresničila osebna želja. Glede smrtne kazni ni razmišljala veliko, saj je menila, da je že dovolj stara, da gre na drug svet. En dan pred izvršitvijo so pazniki prišlo do njene celice. Vprašali so jo, kaj želi jesti za zadnjo večerjo.
Teta je ob teh beseda pri srcu začutila toplino, veselje. Vedela je pri sebi, da so se ji uresničile sanje. Še manj se je zmenila za to, da bo naslednji dan mrtva ležala v krsti. Počasi je začela naštevati dobrote. Bilo jih je kar nekaj. Naročila je še, da jih hoče vse iz tiste restavracije, kamor se je tisti večer, ko se je zločin zgodil, odpravljala. Ko so ji dostavili hrano, so se ji bleščale oči. Vse skrbi je dala stran in se popolnoma posvetila pojedini.
Ko je končala s pojedino, je naredila še požirek iz kozarca vode in sama sebi dejala: "No, zdaj pa lahko v miru umrem."

Patrik Adorjan