Nepozabne dogodivščine na Olorisu

Sem ljubiteljica potovanj, vendar to, kar doživljam sedaj, nisem doživela še nikoli. Pred približno osmimi meseci sem se odpravila na potovanje. Takrat je bilo 21. stoletje, leto 2009. Z vsakim tednom potovanja se je čas premaknil za 1 stoletje nazaj. Torej sem sedaj po svojim približnih izračunih v 14. stoletju pred našim štetjem, kar naj bi bilo obdobje bronaste dobe. Kaj je narobe s tem časom, ne vem. Vem samo to, da vrnitve nazaj očitno ni.
Zjutraj sem se prebudila ob reki, na kateri je sameval drevak. Res je, da se po reki še nikoli nisem peljala s čolnom, ki je izdelan iz enega samega debla, vendar sem enkrat morala poskusiti. Sedla sem vanj in se počasi odpeljala navzdol. Peljala sem se mimo žitnih polj, ki so jih ljudje že navsezgodaj obdelovali. S kamnitimi srpi so želi žito, tako moški, kot tudi ženske. Podrobnejše obdelave nisem videla, saj je drevak kar drvel po reki. Ustavil se je ob trku v lesene kole, ki so najbrž ostanki koliščarskih naselij. Vsa preplašena in premočena sem stopila na kopno. Ob pogledu na hiše, ljudi, polja ter živino se mi še sanjalo ni, kje sem.
Skrivala sem se med visoko travo, saj nisem želela, da me ljudje opazijo. Mislim, da ob pogledu na nekoga, ki jim ni podoben, ne bi bili ravno navdušeni. Zavedala pa sem se tudi tega, da s skrivanjem ne bom ravno dolgo preživela. Odločila sem se za preobrazbo. Na ograji, ki je zaograjevala celotno naselje, sem zagledala tuniko s sponko, ki se je najbrž sušila. Kljub temu, da je bila še malo vlažna, sem si jo oblekla. Svoja prejšnja oblačila pa sem skrila v travo, z upanjem, da jih kdo ne najde in odkrije. Neopazno sem se približala ljudem. Starejša gospa mi je nekaj govorila, vendar je resnično nisem niti malo razumela. Vseeno sem se odpravila za njo. Prišli sva do hiš, ki so bile od zunaj ometane z ilovico, grajene pa iz masivnih nosilnih soh, med katerimi so tanjši navpični koli, med seboj povezani z vejami in šibjem. Strehe so bile dvokopne. Stavbe pa so bile gručasto razporejene.
Pred hišo je ženska s hčerjo ločevala zrnje od plevela z vejanjem. Z leseno lopatico sta metali žito v zrak. Veter je plevel odpihnil, zrnje pa je padlo na tla. Gospa za katero sem hodila , je začela pobirati zrnje iz tal. Pri tem sem ji pomagala. Ko sva zrnje pobrali, sva ga odnesli v hišo, katero je prav prijetno grelo majhno ognjišče. Sedli sva na tla, ki je bilo obloženo s senom, ter v kamnitih žrmljah zmleli zrnje. Med delom je vstopil v hišo močan moški, ki je prinesel moko, odnesel pa že razdrobljeno zrnje. Gospa je predme postavila moko, iz katere sem spekla kruh. Vodo, ki sem jo potrebovala sem prinesla iz vodnjaka v lončeni posodi. Po težkem in napornem delu sem se ulegla na seno, z namenom, da bi se odpočila. Ob tišini sem kar hitro zaspala.
Spanec ni trajal ravno dolgo. Naenkrat je priteklo v hišo nekaj objokanih ljudi, nekateri pa so tekali na vse strani ter vpili. Njihovega vpitja nisem razumela, dokler nisem tudi sama šla pogledat, kaj se dogaja. Ženske so z zdravilno močjo rastlin skušale oskrbeti fanta, ki ga je napadla neka žival. Na lov je moral iti zato, ker je dopolnil 15 let in je moral opraviti iniciacijski obred. Kljub temu, da ni bil sam, ga drugi moški, ki so bili zraven niso mogli rešiti pred živaljo. Kjub oskrbi žal ni preživel, saj so bile poškodbe prevelike. Pokop je potekal pod gomilami. Zaradi verovanja v posmrtno življenje so zraven trupla priložili orodje, orožje in tudi hrano. Po končanem obredu so ljudje nadaljevali z delom.
Zaradi osamljenosti sem se odpravila na sprehod. Videla sem živino, ki se je pasla na opuščenih poljih. Pasle so se črede ovac, koz in goveda, gojili pa so tudi prašiče. Ko sem se vrnila v kočo, smo ženske začele s kuhanjem. Kuhale smo v kamnitih posodah. Kosilo je bilo zelo pestro. Najrazličnejša užitna rastlinska in živalska hrana, mleko, sir, maslo ... Obdelava polj in gojenje žita je omogočala stalen vir hrane, zato ni bilo potrebno iti vsak dan na lov in nabirati sadeže.
Ker je bilo po kosilu že temno, z delom nismo mogli nadaljevati. Odpravili smo se spat v hiše. Tega, da v bistvu nisem del njih, ni nihče opazil, saj so družine zelo velike. Spanje na slami in tleh, ter pokrivanje z živalsko kožo ni bilo ravno prijetno, vendar sem preživela. Ko sem se naslednje jutro prebudila, sem ugotovila, da sem na potovanju. To pa so bile samo zanimive ter razburljive sanje, ki sem jih preživela v naselju Oloris, ki se nahaja približno 1 km severno od Dolnjega Lakoša.

Monika Horvat, 3. a