ŠE VEDNO ŽIVIMO V KANTORJEVEM SVETU

Pravični ljudje? Poštenost? Dobrosrčnost? Ali obstaja to v današnjem svetu? Odgovor je ne! Avtor Ivan Cankar je prav te negativne lastnosti izpostavil v svoji vrhunski drami z naslovom Kralj na Betajnovi.
Jožef Kantor je bil ta človek, ki je v sebi nosil vse "slavne" lastnosti. Govorice, ki širijo, da še vedno živimo v Kantorjevem svetu, so po mojem mnenju res krute, vendar resnične. Če pogledamo samo politike. Groza! Govorijo eno in delajo drugo. Seveda, da povejo, da so pošteni, da bi naredili vse za narod … Je to res? Še tisti najbolj zaostali človek opazi, da to ni res. V čem so podobni Kantorju? On je bil tisti, ki je kandidiral za poslanca in je uvedel v kandidaturo vse svoje umazane metode, da bi prišel do svojega cilja. Še župnika je podkupil, češ da bo dal obnoviti župnišče. Seveda. In kaj je danes drugače? Nič. Župniki so še morda bolj podkupljivi, kot bo so bili tedaj. Od vernikov "iztržijo" ves denar, ki ga lahko. Smola, da le-ti nasedejo na vse. Ti naši poslanci in župniki torej sledijo Kantorjevim stopinjam.
Res je, da je dandanes manj umorov (še dobro!), vendar to povsem ne drži. Jožef je ubil lastnega bratranca samo zato, da bi povečal svoje premoženje in prišel do denarja. Malokrat se to zgodi v 21. stoletju, vendar pa se. Po medijih slišimo in vidimo grozljive novice. "Ubil ga je zaradi ljubosumja, nevošljivosti." " Umrl je, ker mu ni posodil denarja." Po mojem mnenju je to nečloveško. Kako lahko ubije nekdo sočloveka?! Ob takih in podobnih zgodbah se vedno prestrašim in se zamislim, zakaj je tako, vendar odgovora nikoli ne najdem.
Podobna zgodba je to, da krivdo radi prevalimo na drugega. Storimo umazano delo, na koncu pa je kriv nekdo drugi. Primeri se dogajajo v vsakdanjem življenju; ne mislim sedaj na umor. Doma, v prijateljskem krogu, celo v šoli. Na primer, da fant naredi neumnost v šoli. Recimo: sproži alarm. Vsi tečejo iz šole, se bojijo, na koncu pa se izve, da je bilo vse le ena velika šala. Vem, da je za nekatere to smešno, a meni gre na jok. Potem pa seveda nihče ne prizna krivde in ta fant pa postane "heroj šole". Ker je seveda samozavesten, prevali krivdo na dijaka, ki ni imel nič pri tem in se ne upa postaviti zase. Kdo nastrada? Nedolžen človek, žrtev norije in nepremišljenega dejanja. Točno takšen je bil Kantor, saj je ubil Maksa, krivdo pa kar lepo prepustil Francu. Ubogi človek je nastradal, ker je bil ob nepravem času na napačnem kraju. To je bila usoda naivnega človeka in še vedno je. Da sploh ne govorim o tem, da starši pretepajo otroke zaradi čisto nepomembnih stvari. Čisti Kantorji. Kantor se je tudi pretepal s svojimi otroci. Menda je bila le igra … Ja … ja…
Nedvomno še vedno živimo v svetu Kantorjev! Ta svet je vedno bolj pokvarjen in krut! Poskusimo ga torej spremeniti, da bo 21. stoletje stoletje dobrega.

Megi Feher