Končno na svobodi … ali pa niti ne?


Minilo je. Po sedmih letih črne luknje so se vrata iz pekla spet odprla in sem imel prost izstop. Bilo je sončno jutro, sonce je žgalo na poseben način. V spremstvu paznika sem se odpravil proti izhodu. Med potjo so mi izročili osebne predmete, katere sem moral oddati pred prihodom v celico. Stopil sem na cesto. Nisem zbral toliko poguma, da bi se obrnil in pogledal nazaj. Bal sem se, da bi bila čustva premočna in bi se zlomil. "Srečno, mogoče se še kdaj vidiva," so bile zadnje besede paznika in potem je izginil za obzidjem zapora.
Podplati so me pekli, kakor da bi bos stal na vročem pločniku, imel sem kurjo polt, na trenutke sem mislil, da sanjam. V glavi mi je cel čas odmevala beseda "dom". Spraševal sem se, ali me bodo domači sploh prepoznali. Najbolj me je pa bilo strah tega, da me ne bo prepoznala mati. Pogledal sem na žepno uro, katero mi je izročil pokojni dedek, tik preden je izrekel svoje zadnje besede. Oba kazalca sta bila najvišje.
Nekaj časa sem hodil v neznano, nato sem pred sabo zagledal avtobusno postajo. V daljini sem opazil avtobus, zato sem svoje korake pospešil, da pridem pravočasno do postaje. Ko sem vstopil na avtobus, sem se znašel pred voznikom. Ta je zahteval plačilo, vendar sem mu pojasnil, da prihajam točno iz celice in da nimam denarja. Njegov pogled je povedal več kot besede. "Sedite", so bile njegove zadnje besede. Na avtobusu so bili neznani obrazi. Zdelo se mi je, da sem prišel v svet, v katerem živi vsak za sebe in sploh ne ve, da drugi obstajajo. Usedel sem se poleg neke gospe, katera mi je namenila grd pogled in gledala naprej skozi okno. "Ste sedeli?" je z globokim glasom nekdo spregovoril za mojim sedežem. Počasi sem se obrnil: "Kako pa veste?" "Takšnih tetovaž ne delajo vsepovsod." Njegov pogled je bil usmerjen proti mojim ramenom. Vsak je v zaporu imel enako tetovažo, s katerim so te nekako včlanili v zapor. Jaz sem menil, da si s to tetovažo dobil pečat za pekel. "Zakaj ste sedeli?" je nadaljeval. Povedal sem mu, da zaradi vojne, ker sem bil na napačni strani. Nenadoma se je avtobus zaustavil in je moški izginil, kakor megla kadar posije sonce.
Nekaj časa smo se še peljali in naenkrat sem zagledal vas, v kateri sem prebival svoje dni, preden se je vse skupaj začelo. Avtobus je bil že skorajda povsem prazen, tako da pri izstopu nisem imel preglavic.
Pogledal sem proti ulici, kjer sem nekoč preživljal svojo mladost in počasi odraščal. Vonj v zraku mi je bil domač. Počutil sem se kot doma. Sprva sem samo stal in razmišljal, a nenadoma so se mi noge premaknile kakor, da bi jih kdo dvigoval namesto mene. Prva hiša, katera mi je padla v oko, je bila od starega gospoda, ki sem ga klical le ˝stric˝. Odločil sem se, da ga bom pozdravil. Počasi sem odprl dvoriščna vrata in počasi vstopil. Nenadoma se je od nekod iz dvorišča zaslišalo lajanje psa. Psa, ki se je vedno rad igral z mano, je sedaj besno lajal name. Nisem mu namenil veliko pozornosti in sem počasi vstopil proti vhodnim vratom. Po nekaj zmernih udarcih po vratih, so se vrata počasi začela odpirati. Pred očmi sem zagledal strica. "Si prišel?" so bile njegove prve besede. Na obrazu mu ni bilo videti nikakršnega veselja, prej bi rekel, da sem opazil globoko v očeh neko sovraštvo. "Ja, sem," sem z mirnim glasom odvrnil. "Želiš kaj?" so bile njegove naslednje besede, katerih nikoli ne bi pričakoval. "Samo sem prišel pozdravit," sem s tresočim glasom dejal. "No, v redu, si pozdravil." Po teh njegovih besedah so se vrata zaprla, kakor se je zaprla moja dihalna pot. Če ne bi bila stena dovolj blizu mene, bi zgrmel na tla. Zavrtelo se mi je. Slišal sem, kako mi srce razbija in čutil sem neznosen pritisk pri srcu. Nisem razumel njegove reakcije, ampak sem se odločil, da se ne bom obremenjeval z njo, temveč se bom napotil proti svoji rojstni hiši.
Hiša je stala na koncu ulice. Ko sem hodil proti njej, sem imel občutek, da se ji ne približujem, temveč da se oddaljujem. Med potjo sem srečal veliko znanih obrazov, vendar noben od njih me ni niti pozdravil. Spraševal sem se, če sem res tako spremenil v sedmih letih, da me ne prepoznajo. Nenadoma sem na drugi strani ceste opazil svojega najboljšega prijatelja. No, vsaj zdelo se mi je, da mi je najboljši prijatelj, poleg ubogega pozdrava mi ni namenil nikakršne besede več. Še pri pozdravu je gledal v tla. Govoril sem si, da ima mogoče le slab dan. Še par metrov mi je ostalo do hiše. Trava je bila enaka, kot da bi jo včeraj sam pokosil, na okenskih policah so cvetele rože. Imel sem občutek, da se pod mano trese zemlja. Previdno sem stopal proti vratom. Niti potrkat mi ni bilo treba, pa so se vrata počasi, vendar dovolj hitro že odpirala. Zagledal sem mater. "Izvolite?" Želel sem si, da bi me rajši pljunila v obraz, kot pa da sem slišal te besede iz njenih ust. "Jaz sem, mati," sem spregovoril v pričakovanju odgovora. "Sin, nisem te prepoznala," je dejala. Namesto, da bi me objela ali kar koli, me je vprašala, kje sem bil. Nato me je zgrabil občutek, katerega bi lahko primerjali z jezo in sem se nenadoma obrnil in s hitrimi koraki začel zapuščat vas. Imel sem občutek kot, da hodim v beli sobi in se okoli mene nič ne dogaja.
Po nekaj minutah sem prispel do konca vasi in govoril samemu sebi: "Mogoče sem pa zamenjal ulico." Usedel sem se na klop na avtobusni postaji in čakal naslednji avtobus v upanju, da me bo ta odpeljal v dober kraj.

Laura Kovač