Albert Camus: Tujec

Delo Tujec je eksistencialistični roman. Izšel je leta 1942. V središču te pripovedi je tema absurda ali nesmisla. Meursaultu se zdi absurdno razmerje med človekom in svetom. Človek teži k sreči, popolnosti, česar pa svet človeku ne daje, in med njima se rodi razmerje absurda. Meusault se te absurdnosti jasno zaveda, drugi ljudje pa ne. Absurd zavrača s tem, da noče sodelovati v lažnivem upanju v smisel, ki ga družba načrtno goji in zahteva. Meursault se je temu absurdnemu svetu uprl.

Obnova:
Meursault je dobil telegram iz hiralnice, da mu je umrla mama. Vendar iz sporočila ni mogel razbrati, kdaj je dejansko umrla. Meursault se je začel pripravljati za dolgo pot do hiralnice, še prej pa je šel k prijatelju Celestu v restavracijo na kosilo in k Emmanuelu, da bi ga prosil za črno kravato in žalni trak. Ko po napornem potovanju prispe, se najprej pogovarjata z ravnateljem. Ta mu pove, da je za pogreb že vse poskrbljeno. Ko pride v hiralnico, ga vratar vpraša, če si še zadnjič želi videti mamo, ampak on si tega ne želi. Z vratarjem sta nato pokadila cigareto in spila belo kavo. Kar naenkrat so prišli ljudje v hiralnico, da bi žalovali. Ob truplu so prebledeli do jutra. Zjutraj so prišli pogrebci in odpravili so se na pot do pokopališča, ki je bila dolga in mučna. Morali so paziti tudi na hitrost hoje, da ne bi dobili sončarice. Po pogrebu je Meursault šel takoj domov, ker je bil utrujen.
Drugi dan si je zaželel morja. Odšel je na plažo in srečal prijateljici Marijo, s katero je preživel cel dan v vodi, zvečer pa sta šla v kino gledat neko komedijo. Noč sta preživela pri njem doma. Naslednji dan je srečal sostanovalca Raymonda. Ta ga je povabil k sebi, da bi skupaj kosila. Raymond ga je prosil, če bi mu lahko napisal pismo, s katerim bi se maščeval Raymondovi ljubici, ki naj bi ga varala. Meursault je napisal to pismo. Nato ga je Raymond povabil k prijatelju Massonu, kamor sta nato šla z Marijo. Ko so se odpravljali kopat so opazili, da jih opazujejo Arabci. Doma so dekleta pospravljala, Raymond, Masson in Meursault pa so odšli na sprehod. Tam so jih čakali Arabci. Raymond je posvaril prijatelja, da bo prišlo do pretepa, da bi bila pripravljena. Med pretepom je eden od Arabcev potegnil na plan nož in Raymonda zabodel v roko. Prijatelja sta a odpeljala do hiše. Ko si je Raymond malo opomogel, je spet odšel na plažo in za njim je šel tudi Meursault, saj je vedel da nekaj namerava. Arabci so še vedno bili na plaži. V enega Arabca je Raymond nameril revolver in Meusault mu je govoril, da naj ne naredi česa takega in naj da raje njemu revolver. In res, Raymond je prepustil revolver Meursaultu, toda potem je on ustrelil Arabca. Najprej ga je ustrelil enkrat, nato pa še dvakrat. Ko so ga aretirali, so ga najprej zasliševali na policijo, a kmalu je dobil svojega odvetnika. Meursault je priznal umor in vsi so ga obtoževali bolj za to, da ni na pogrebu jokal in da je še isti dan preživel z Marijo. Med čakanjem na obsodbo je dosti premišljeval o svojem življenju in ugotovil je, da bi človek lahko preživel 100 dni v zaporu, če bi imel samo en dan prostosti. On je čas v zaporu preživljal tako, da je obujal spomine. Ko je prišel čas za sodno razpravo, je bil po dolgem času spet na prostosti. Vse v sodni dvorani se mu je zdelo zanimivo. Obsodili so ga na smrt z obglavljanjem. Na koncu romana pisatelj opisuje, kako je Meursault čakal na usmrtitev.

Osebno mnenje: Knjiga mi je všeč iz več razlogov. Knjigo smo imeli za domače branje in kot prvo bi izpostavila to, da je glavna oseba bila drugačna od vseh, ki smo do zdaj obravnavali. Živi po načelu, da na svojo usodo nima vpliva in se mu bo zgodilo tisto, kar mu je bilo namenjeno. Deloval je brez čustev, ni jokal na pogrebu, ko naj bi žaloval, je šel z Marijo v kino gledat komedijo. Prav to, da mu je bilo vseeno za vse, je bilo zame najbolj zanimivo. Ampak ob koncu knjige lahko vidimo, da je imel čustva. Že začetek knjige je takšen, da ga takoj obsodimo kot čudnega človeka, nemoralnega, brez čustev. Všeč mi je, da ni točno napisano, zakaj je sploh ustrelil Arabca. To naredi zgodbo bolj zanimivo. Ko sem začela brati knjigo, si nikoli ne bi mislila, da bo imela takšen konec. Nasploh mi je všeč zgodba, najverjetneje zaradi Meusaulta. Drugi del, v katerem opisuje njegovo prebivanje v zaporu, je zelo dober. Spoznamo, da ima čustva, razmišlja o svojem življenju. Sicer pa, kar mi ni všeč je to, da je nekatere stvari podrobno opisoval in sem se za malenkost dolgočasila med branjem. Ampak nato je kar naenkrat postalo zanimivo in nato je branje bilo še boljše. Všeč mi je bilo tudi to, da se zgodba odvija po vrsti, torej ta sintetična zgradba zgodbe.

Laura Kovač