Film THE HELP/Služkinje je posnet po knjižni uspešnici Kathryn Stockett. Dogaja se v Mississippiju v 60-tih letih. Eugenia "Skeeter" Phelan je premožno južnjaško dekle, ki se vrne iz šole odločena, da postane pisateljica. Skeeter obrne na glavo življenje svojih prijateljev, ko se odloči, da bo intervjuvala temnopolte ženske, ki delajo za vplivne južnjaške družine.

Gibanje za državljanske pravice se sicer že prebuja, toda ne v Mississippiju, kjer je še vse po starem. Družba diskriminira črnce, le-ti živijo v svojem podrejenem svetu, belci pa v svojem vzvišenem, popolnem svetu. Belci so gospodarji, črnci pa služabniki in služkinje.
Tako je bilo vedno. Ti odnosi so večni, nespremenljivi, naravonost nujni. Še več: to je naravno stanje človeštva,vsaj tako se zdi belcem.
Služkinje je tipični ženski film - film o patriarhalnem podrejanju žensk in tudi o tem, kako si belke podrejajo črnke. V patriarhalnem svetu je samoumevno, da so ženske podrejene moškim, žene pa možem, toda vse te južnjaške ženske, ki jih igrajo Bryce Dallas Howard, Jessica Chastain, Celia Foote, Allison Janney, Ahna O'Reilly in Sissy Spacek - nimajo občutka, da so podrejene, ker si tudi same tako "samoumevno" podrejajo črnke.

Služkinje, ki skrbijo za belske palače, za red in čistočo tega hladnega, napol muzejskega sveta, pa niso le služkinje, ampak nudijo nepogrešljivo "pomoč" pri vzgoji belskih otrok, pri čemer je najbolj čudno to, da vsi ti belski otroci, ki so jih vzgajale črnke, niso že prej začutili kake simpatije in sorodnosti, da torej niso že prej zaznali, da "druga" rasa premore več topline in človečnosti kot njihova lastna rasa, kot njihove lastne matere, ki se jih pogosto nočejo niti dotakniti ali pa imajo do njih le hladen, brezčuten, uraden odnos, skorajda takega kot do "druge" rase, črnk, služkinj.

Tukaj stopi v sliko Eugenia "Skeeter" Phelan, ki sklene, da bo napisala knjigo o "pomoči", o črnskih služkinjah, torej o tem, kako živijo, kaj sanjajo, kaj si želijo, kaj počnejo njihovi otroci. Toda, ko ji začnejo Aibileen Clark (Viola Davis), ki vzgaja že sedemnajstega belca, Minny Jackson (Octavia Spencer), in ostale služkinje pripovedovati svoje zgodbe, dobi skupek zgodb in zdi se, da so prav služkinje dobro premišljeno ustvarile razmere, ki so gibanje za državljanske pravice naredile sprejemljivo tudi za belo raso. Pri tem se film ne uspe povsem izogniti pasti, da Eugenio prikaže kot odrešiteljico zatiranih, čeprav je njena vloga v dogodkih precej uravnotežena. Odločitev avtorjev, da se prav nobena oseba ne zaveda, da je rasist, je pohvalna, saj se film s tem izogne lastnim predsodkom, čeprav mu je mogoče očitati olepševanje, izpuščanje in zamegljen prikaz zgodovine. A to velja za večino hollywoodskih filmov.
Služkinje ta trenutek veljajo za kakovosten film s srčno zgodbo o odstiranju potlačenih družbenih krivic, kako bomo nanj gledali čez 10 let, pa bomo še videli.

Katalin Kocsondi