REVIZOR

Polna pričakovanj sem šla v lendavsko gledališko dvorano na uprizoritev Revizorja v izvedbi Prešernovega gledališča Kranj. V meni se je postavljalo vprašanje: kaj bo v predstavi drugače, kot je zapisano v Gogoljevi komediji, v kateri je takratni družbi pisatelj in dramatik podržal zrcalo. Ali se lahko vanj pogledamo tudi danes?
Gledališko predstavo Revizor, ki je sicer ena največkrat uprizorjenih komedij, je Prešernovo gledališče Kranj posvetilo 200-letnici Gogoljevega rojstva. Vodilni slogan predstave "oblast izgleda bolj prizadevna, če se kaj koplje", je še danes tako znan in aktualen. Tudi današnja družba je zelo podkupljiva in tako rekoč ni človeka, ki bi lahko z mirno vestjo sprejel novico o prihodu revizorja. Ni človeka, ki ne bi imel skritega greha. Tudi v Lendavi, kjer je bilo pomembneje zgraditi moderno nogometno igrišče po vseh evropskih standardih, kot pa tako potreben otroški vrtec. Verjetno malčki oziroma njihovi starši niso mogli ponuditi toliko kot nogometni veljaki. Podkupljivost lokalne oblasti je grenka resnica, ki kaže na to, da je že od nekdaj tako.
Besedilo, ki ga je Gogolj napisal v prvi polovici 19. stoletja, je časovno precej oddaljeno od današnjega časa, pa vendar še danes tako zelo aktualno. Režiserka gledališke predstave Mateja Koležnik je tako, kot nekoč Gogolj takratni cesarski ruski oblasti, nastavila ogledalo današnjim oblastnikom. Besedilo predstave je prirejeno tako, da se bosta v njem lahko ugledala tudi današnja družba in oblast. Prirejeno je namreč današnjemu govornemu izražanju. Predstava je zelo realistična, njegov jezik pa svež in živ.
V gledališki uprizoritvi se predstava dogaja v enem prostoru, medtem ko so v literarnem delu različna prizorišča dogajanja. Prizorišče spominja na gostilno socialističnega sloga oziroma na menzo, ki ima izhode v gostilniške sobe in v županovo zasebno stanovanje. Morda je režiserka s tem želela sporočiti, da se v današnji družbi žal velikokrat javno prepleta z zasebnim. Menim, da je uprizoritev na enem mestu moteča, saj gledalec, ki ni prebral knjige, ne more vedeti, kje se kateri prizor dogaja.
V uprizoritvi je posodobljena tudi kostumografija. Igralci so namreč oblečeni v sodobna oblačila in na odru uporabljajo celo mikrofon, ki ga v prvi polovici 19. stoletja še ni bilo.
V uprizoritvi so zamenjani nekateri spoli igralcev, npr. šolska nadzornica, ki je v Gogoljevi komediji moškega spola. Ta zamenjava se mi je zdela zelo posrečena, saj me je šolska nadzornica prepričala s svojim govorom, z mimiko obraza in načinom premikanja po odru. Režiserka pa se je te zamenjave poslužila verjetno zaradi tega, ker je želela pokazati, da so v današnjem svetu tudi ženske na vodilnih položajih in tudi one delajo napake.
V nasprotju s knjigo je v gledališki predstavi izpostavljen lik natakarice, ki je največ na prizorišču. Njen lik me je najbolj prepričal. Natakarica je namreč zelo zaposlena, sicer pa rahlo zmedena, pa vendar trdna ženska. Bila mi je zelo smešna, ko se je pogovarjala sama s sabo. Najbolj me je presenetila, ko je vzela v roke mikrofon in zapela. Med petjem so se ji pridružili tudi ostali igralci in s petjem zaključili predstavo. Režiserka je nemi prizor zamenjala s petjem. Zapeli so popolnoma nesmiselne pesmi, ki niso imele nobene zveze s predstavo. Glasba je zazvenela namesto besed in je dala prizorom poseben čar. Predstavo je naredila bolj lahkotno in ritmično.
Manj sta me na odru navdušila Bobčinski in Dobčinski, saj sta bila v knjigi veliko bolj zabavna in smešna.
Vloga domnevnega revizorja v predstavi je pisana na kožo marsikateremu današnjemu politiku in lokalnemu oblastniku, ki se vedejo tudi po 200 letih tako, kot v Gogoljevem času. Revizor oziroma inšpektor niti danes ni nič nenavadnega, toda ko se pojavi, postavi njegov prihod vse na glavo. Prijateljica mi je pripovedovala, kakšno travmo je doživela, ko je preko študentskega servisa delala v nekem lokalu, v katerega je prišel inšpektor. Po pregledu dokumentacije jo je seznanil, da je lastnik lokala ni prijavil in da dela tako rekoč na črno. Povedala mi je, da se je že videla za rešetkami in da jo je bilo zelo strah. Glede na to, da ni vedela za to, da ni prijavljena, je inšpektor ni kaznoval, kaznoval pa je lastnika lokala.
Menim, da je uprizoritev Revizorja v državi, v kateri se pojavljajo pod preprogo pometene afere o bulmastifih in podkupljivih sodnikih ter politikih, še kako sodobna. Prepričana sem, da bi se v Gogoljevem ogledalu v Lendavi zlahka ugledala tudi današnja družba in prepoznala današnja oblast. Toda žal niso bili prisotni. Menim, da bi bilo prav, da bi si Revizorja v uprizoritvi Prešernovega gledališča Kranj ogledali tudi predstavniki današnje politične elite in lokalne oblasti, pa bi se morda tudi oni ugledali in v njem "s smehom skozi solze prepoznali" svoje napake.

Elisa HALAS