"V vsakem življenju pridemo vedno sredi predstave in vedno odidemo sredi predstave. Ni pravega časa, ni napačnega časa. Je samo naš čas." Louise L. Hay

Še eno leto in spet odhajamo sredi predstave. V to predstavo, ki je trajala zadnjih enajst let, smo vstopili kot sedemletni nadobudni malčki, ki so bili željni znanja in spoznavanja novega. S to predstavo učenosti, ki je še zdavnaj ni konec, pa se vseeno zaključuje naše najlepše življenjsko obdobje, obdobje brezskrbnega otroštva. Zagotovo bom zelo pogrešala ta enajstletni prizor življenjske predstave, hkrati pa se veselim novega prizora. Počasi in povsem neprostovoljno namreč odraščam. Po eni strani se veselim vseh večjih sprememb, ki si jih obetam, a hkrati me je prav pošteno strah. Ni me strah novih obveznosti, ciljev in načrtov. Strah pa me je vseh odločitev, ki sem jih prisiljena na tej poti in v tako kratkem času sprejeti. Ena od najpomembnejših odločitev v tem obdobju je odločitev o izbiri fakultete. Na kateri fakulteti se bom lahko izkazala, se največ naučila, zraven pa se še dobro počutila? Odločitev ne bo lahka. Ali se bom prav odločila ali ne, bo pokazala prihodnost. In kam me bo popeljala nadaljnja pot usode? Iskreno rečeno, še ne vem. Res je, da so se nekateri moji sovrstniki že zdavnaj odločili, kaj bodo postali, ko bodo "veliki", jaz nisem te sreče. Vsak mesec želim postati kaj drugega. Enkrat sodnica, nato fotografinja, pa profesorica slovenščine in španščine, v zadnjem času pa vedno pogosteje novinarka. Zelo me namreč veseli delo z ljudmi, poklic novinarke pa je dinamičen in hkrati zelo ustvarjalen poklic. Toda pot do izbire poklica je še dolga. Karkoli že bom postala v življenju, si predvsem želim, da bom ostala takšna, kot sem. Da bom tudi v prihodnje dobra prijateljica, ki je pripravljena vedno pomagati in priskočiti na pomoč. Da bom ohranila stike z vrstniki in sklepala nova in nova prijateljstva. Da bom veliko potovala in spoznavala nove ljudi in kraje. Najbolj pa si želim, da nikoli ne bom nehala sanjati, saj ni človeka, ki ne bi čisto po tihem sanjal z odprtimi očmi. V svoje sanje polagam vse svoje upe in pričakovanja. Do sebe, še bolj pa do drugih. Vem, da se sanje vedno ne uresničijo. Morda se tudi meni ne bodo. Vsaj ne v celoti. Pa jih vsemu navkljub želim večno sanjati. Zame je namreč največji zmagovalec tisti, ki verjame v svoje sanje in si jih tudi zna zamisliti. Verjamem pa, da ni lepšega trenutka kot drobceni trenutek sreče, ko se sanje uresničijo. Močno upam, da se bodo moje uresničile. Naj končam z mislijo Eleanor Roosevelt: "Prihodnost pripada tistim, ki verjamejo v lepoto svojih sanj."

Elisa Halas