Alice MILLER: Drama je biti otrok

Zakaj je življenje lahko tako boleče? Zakaj delamo napake in zakaj nimamo več možnosti, da jih popravimo? Zakaj sploh razmišljamo, zakaj se preprosto ne prepustimo toku ljubezni? Zakaj predajamo svoje neudejanjene sanje na pleča drugih? Zakaj svojih najdražjih ne sprejmemo takšne, kakršni so? Zakaj tiste, ki jih imamo radi, omejujemo in jim ne dovolimo živeti lastne sanje? Zakaj ne moremo biti nikoli dovolj sproščeni, da bi lahko bili mi, v celoti, brez teh neumnih mask? Zakaj se bojimo bolečine, hkrati pa se ne zavedamo, da je edina bolečina, ki jo zadajamo samim sebi ta, da ne odvržemo teh bedastih mask in zaživimo naše življenje, polno in lepo? Zakaj odbijamo ljudi, kasneje pa jih želimo nazaj? Zakaj se predajamo tistim, ki nas uničujejo, ki nas dušijo, ki zavirajo naše sanje? Ali se res tako sovražimo, pa se tega niti ne zavedamo? Zakaj nismo iskreni kot majhni otroci, zakaj odrastemo, če smo potem samo bolj neumni? Toliko vprašanj mi roji po glavi! In na vsa ta vprašanja daje odgovor Alice Miller v svoji knjigi Drama je biti otrok.
V knjigi Drama je biti otrok Alice Miller prikazuje spoznanja in analizo otroštva, s katerimi je pokazala, kako je tradicionalna vzgoja slepa za resnične potrebe otrok. In prav zaslepljenost tradicionalne vzgoje je eden od temeljnih vzrokov za narkomanijo in nasilje v današnji družbi.
Alice Miller v knjigi opozarja na tista dogajanja v otroštvu, ki jih praviloma ne želimo in nočemo videti. Govori o sprejemanju resnice in pravi: "Če resnico sprejmeš, se resničnosti ni treba več bati niti bežati pred njo."
Od Alice Miller sem se naučila predvsem to, da je za otroka najbolje, če mu dovolimo biti povsem navaden otrok, ljubek in siten, velikodušen in egoističen, dišeč in umazan, odvisen in samostojen, majhen in hkrati velik. Tudi sama sem namreč prepričana, da nismo dovolj dobri samo, če smo popolni. Menim, da če sprejmemo, da moramo življenje preživeti nepopolni, vendar toliko pošteno, kolikor zmoremo, bomo lažje sprejeli tudi dejstvo, da smo našim otrokom usoda. Pozabljamo namreč na nekaj izjemno pomembnega. Človekova osebna vrednost je nekaj danega. To pomeni, da je dovolj že samo to, da smo, pa smo že vredni. Tudi če nismo lepi, pametni in pridni. Naše bitje je s trenutkom, ko je rojeno na ta svet, popolno, enkratno in neponovljivo. Samospoštovanje pa je naš občutek, da smo vredni ljubezni in občutek, da smo sposobni. Res je tudi, da ljudje iščemo kriterije naše vrednosti zunaj nas, v stvareh in drugih ljudeh. Vrednost vsakega od nas pa mora biti v nas samih. Vsak od nas živi svojo življenjsko zgodbo in vsakdo le zase ve najbolje, kdo je in kaj je zanj najboljše. Tudi če drugi menijo drugače …

Elisa Halas