Kolikor je ljudi, toliko je ljubezni? Toliko je poljubov in toliko je nežnosti? Je toliko ljudi, ki se gledajo od daleč in ljubijo strastno, ko pa pridejo bliže, pa se spremenijo v pepel? Koliko je ljubezni, ki se boža s pogledi? Koliko je iskrene ljubezni, ki je večna? Koliko je ljubezni, katere so prepovedane in se skrivajo v temi, se vozijo pa skrivnih ulicah in stiskajo v kotičkih? Kakšna je naša?

Ljubezen se po mojem mnenju deli na več vrst. Ena je sebična, druga človeška, tretja mogoče božanska. Na te tri opcije oziroma neke vrste ljubezni sem razdelil zaradi obnašanja, pogledov na svet iz oči deliteljev posamezne ljubezni. Nekako sem razmišljal o vprašanjih, kdo gre komu na živce, kako ljudje odreagirajo, kaj je njihov moto, za kakšne trenutke živijo, kakšno se jim zdi življenje in tako sem izoblikoval tri vrste.

Bom začel kar s sebično, da bom stopnjeval neke vrste napetost od tiste nizke, do tiste prepojene z čustvi. Kakšna je sebična? Si človek, ki definitivno ve dobro poskrbeti zase. V odnosu do prijateljev ali do zvez se nikoli ne potrudi. Vedno gleda samo nase. Takšni sebičneži živijo za svoje trenutke, za svoje užitke in izpolnitev svojih svojih želja. Vse situacije, ki se obrnejo proti tebi ali pa se ne zgodijo tako, kot si ti zamisliš, so krivične. Čeprav pa v odnose z ljudmi, ki jih imaš rad, ne vložiš ničesar ali pa zelo malo, pričakuješ ogromno. Takšni se ponavadi smilijo sami sebi. Samoumevno se jim zdi, da bodo ljubljeni in oboževani že samo zato, ker obstajajo. Takšni ljudje imajo sebično ljubezen do drugih in posledično do sebe.

Človeška ljubezen je drugačna. Da si človeški, pomeni nekaj dobrega, lepega. Pravijo, da vsak človek dela napake. Ampak delilci človeške ljubezni udarijo nazaj brž, ko jih nekdo udari. Kajti ti so tisti, ki dajejo to, kar prejemajo. Če so ljudje do njih prijazni, jim prijaznost vračajo. Če jih ljubijo, ljubezen vračajo. To je samo eden izmed načinov, ki so možni, vendar so to ponavadi ti ljudje, ki sovražijo in so samo prestrašeni. Ta ljubezen ob jezi, zavisti in sovraštvu nekoga ne zbledi, temveč se samo podvoji, pri drugih se pa sovraštvo samo ojača - ljubezen izgine?

V tej skupini je po mojem zelo malo ljudi. Redkokdo je takšen, ampak pred takšnimi je seveda tudi dejansko potrebno dati kapo dol. To so ljudje, ki ljubijo kot narava. Nesebično, brez pričakovanj in to najverjetneje zahteva leta in leta vadbe. Predvsem pa vztrajnosti in potrpljenja. Ni enostavno razumeti vseh slabih stvari, ki jih človek nosi s seboj. Kako pa šele ljubiti te vse slabe stvari. Je pa seveda možno in tako tisti trenutek, ko se zaveš, da so ljudje samo odsev tebe samega, pomemben, da se ti spremeniš. Zakaj bi se primerjal z drugimi, delal po tujih idealih? Bodi boljši od drugih, ljubi bolj od drugih. Takšne osebe odlikujejo posebne besede, kot so: skromnost, poštenost, odličnost, trud, uspeh, junaštvo, sprejemanje.
Ti zaupajo in premostijo ovire, razjasnijo nejasnosti in zagorijo še z večjim ognjem.

Sedaj pa sledi vprašanje: kaj je ljubezen? Ljubezen je, da zapreš oči in potuješ tja, kjer se večno sanja. Tam tvoja duša počiva in uživa, pa čeprav je ranjena. Voda izbriše vse naše besede, vsa čustva in v pesku skrije sledi. Takrat ljubezen ne umre. Ko najboljši, najljubši trenutki izginejo, ker ni usode in ni sile, da bi kaj rešila, ljubezen ne umre. Sonce ne ugasne, trenutki pa ostanejo. Sonce se samo skrije. Še vedno pa sveti, ne direktno na nas. Nekje tam, za ovinkom sveti, tako kot ljubezen, pa čeprav se zdi, da je izginila. Takrat zapreš oči in potuješ. Kam? Tja, kjer se večno sanja in tam duša počiva. Tam čas zacelil bo rane in spomini bodo oživeli. V mislih ostanejo trenutki, čeprav dejanja zbledijo.

Ampak brezpogojne ljubezni ni ali jo pa vsak dojema na svoj način. Na zemlji živimo v svetu dvojnosti. Dobro in slabo, dan in nič, strah in zaupanje. Ko se dvojnost združi, po mojem nastane enotnost. To nekako vemo, a ne razumemo, zakaj potrebujemo tisti del, ki ga nočemo ali se bojimo - strah.

Povezava božanskega in zemeljskega prinese spoznanje, da smo enaki in da živimo v strahu. Pomembno je, da se takšni sprejmemo. Na primer, če se bojiš, da boš izgubil partnerja in tega dejstva ne sprejmeš v smislu: to se mi pa ja ne bo zgodilo, a te je še vedno strah, posledično lahko pripelje do izgube. Če pa sprejmeš to možnost, da ga izgubiš, dopustiš, da obstaja.

V ljubezni sta brezpogojno prisotna zaupanje in strah. Zdaj pa je odvisno, ali smo pripravljeni zaupati in prepustiti možnost, da se strah uresniči, ali pa živeti v strahu in zaradi nezaupanja izgubiti …

Dejstvo je pa, da je ena ljubezen v praksi in ena v teoriji. Ljubezni se nikakor ne da spraviti v teorijo.

Tadej Žalik