Alma Maximiliana Karlin

V tej objavi bom predstavil knjigo z naslovom Samotno potovanje pisateljice Alme Maximiliane Karlin.

Alma je bila po rodu Celjanka. Bila je svetovna popotnica, poliglotka, ljubiteljska etnologinja, biologinja in podobno. Vsega po malem. Študijsko potovanje okrog sveta, ki ga je seveda nameravala opraviti v treh letih, se je zavleklo in je trajalo okoli devet let. Srečanja in spoznanja so se ji vtisnila v dušo, jo preoblikovala za vse življenje. Ker ni hitela, si je v vsaki deželi našla čas in uživala. Velikokrat je raje stradala, samo da je videla v neki deželi posamezno znamenitost.

To je bil neke vrste podvig. Nenavadna ženska, ki se je z vizijo in hotenjem, radovednostjo, voljo ter disciplino podala na potovanje 24. novembra 1919. Na pot se ni podala zato, ker hotela, ampak zato, ker je morala. Tako je vsaj povedala svoji materi.

Z večernim vlakom se je odpeljala s celjske železniške postaje do Ljubljane in nato v Trst. Cilj ji je bil Japonska. S seboj je vzela kovček, njen pisalni stroj - Eriko in precej denarja. Ko se je odpravila na potovanje, je bila stara trideset let. Ker ni dobila ladje za Japonsko, se je odločila za vožnjo v Južno Ameriko. Na Japonsko je torej nameravala priti po zahodni strani Sveta. Med vožnjo po Atlantiku se je naučila živeti z najnižjim slojem - v tretjem razredu. na krovu in si je prizadevala, da bi jim bilo bolje.

Konec aprila 1920 se je izkrcala v pristanišču Molendo. Na poti v notranjost Peruja je še ostala nekaj časa, mislim da okoli tri tedne, v Arequipi. Potem si je našla stanovanje in službo učiteljice. Po Peruju, s katerim je imela slabe izkušnje, se je odpravila v Panamo, na ozemlje ZDA, kjer je postala sodna prevajalka. To seveda za njo ni bil nikakršen problem, saj je obvladala zelo veliko jezikov. O dogodkih v Panami in vraževernem Peruju je izdala 1933 knjigo z naslovom Der Todesdorn. Nekaj časa je bila še v San Franciscu, odkod je počasi odpotovala na Havaje, kjer jo prvič intervjuvajo in doživi pokop zadnjega havajskega princa. Leta 1922 je končno pripotovala na Japonsko - njen cilj potovanja. V začetku se je preživljala s poučevanjem, nato se je pa zaposlila na nemškem veleposlaništvu. O Japonski in o Japoncih je na nek način imela najmanj predsodkov, katerih je v knjigi precej, najverjetneje zato, ker ji na Japonskem nihče ni naredil nič hudega. Ustavila se je še na Filipinih in na nekaj otokih do Avstralije. Po nekaj odmorih v Sydneyju in Adlelaidi se iz Melbourna odpravi na Novo Zelandijo in potuje po deželi Maorov. Potovanje, ki se je zavleklo, pa predčasno konča, saj je od doma prišla informacija, da je njena mati na smrtni postelji.

Toliko o tem, kje vse je bila in kaj je zapisala o tem v knjigi Samotno potovanje. Skrčil sem koliko se da, saj je v knjigi zapisano njeno doživljanje vsega na široko. Mogoče bi knjiga bila bolj zanimiva, če bi pisateljica več pisalo o doživetjih in ne o tem, kje je npr. pojedla.

Karlinova se je rodila slovenskim staršem, njena mama je izhajala iz narodne zavedne družine notarja v Celju. Oče je bil slovenskega rodu, mama učiteljica je pa delala na nemški dekliški šoli. Karlinova se je povsod predstavila kot Nemka ali Avstrijka. Nikjer se ni predstavila kot Slovenka. Seveda je imela potni list kraljevine SHS. Mogoče zato, ker so najverjetneje Almo vzgajali ob nemških zgledih iz zgodovine, književnosti in glasbe pa še njen oče je bil avstro-ogrski major.

Mogoče je malo smešno, da je Alma kot Slovenka, s potnim listom SHS bila precej časa zaposlena na nemškem veleposlaništvu na Japonskem. To je bilo na način politično, ideološko nasprotje. Seveda je bila ona tam zaposlena zaradi dobrega znanja nemškega jezika in zaradi potrebe po denarju.

Vrnitev v rodno Celje je bila za Karlinovo razočaranje. Na tihem je pričakovala velik pok, velik sprejem, mogoče deklice oblečene v belo s cvetjem in podobno. Ampak na postaji je ni pričakal nihče. Celjska železniška postaja je samevala ob jutru. A vendarle, časopis celjskih Nemcev v prvi januarski številki na veliko oznani in pozdravlja vrnitev "naše Weltreisedin". Na predavanju Karlinove, ki se je zgodilo nekaj dni pozneje, pa je bilo veliko občinstva. Njen potopis oziroma predavanje o potovanju so pa prestavili iz šolske predavalnice v telovadnico. Govorila, predavala je v nemškem jeziku.

Pri celjski Mohorjevi družbi so izdali: Urok Južnega morja, Pod Košatim očesom, Samotno potovanje, Doživeti svet, Japonske novele.