Nekega dne sem se odločil, da bom obiskal staro počitniško hišo, ki sem ji kupil pred
dobrim letom. Hiša je stala sredi gozda, kjer se je človek resnično lahko odklopil od zunanjega sveta.
Ko sem stopil v hišo, sem na tleh zagledal čevlje, ki so mi bili neznani. Najprej sem pomislil, da jih je tu pustil stari lastnik in jih do zdaj še nisem opazil. Odpravil sem se v sobo, kjer sem odložil jakno. In spet sem naletel na nekaj takega, kar je bilo meni neznano. Na trosedu je bila odložena neka jakna, za katero sem bil prepričan, da ni moja. Odločil sem se, da se s tem ne bom obremenjeval s tem, čigava je, in sem se napotil v kuhinjo, ker sem postal lačen.
Ko sem vstopil do pomivalnega korita, se mi je zazdelo, da sem zrasel za nekaj centimetrov. Nato sem pogledal proti tlom in opazil, da stojim na truplu. Od šoka najprej nisem vedel, kaj naj storim. Nato sem se usedel in začel razmišljati. Najprej sem imel v mislih, da bi poklical policijo, vendar sem se bal, da bi vse namazali name. Truplo sem si še enkrat dobro ogledal. Obraz mi je bil zelo znan, vendar se nisem mogel spomniti, kdo za vraga bi to lahko bil. Da bi lažje razmišljal, sem se odločil, da si pripravim nekaj za pod zob. Noži so bili visoko nad omaro in ko sem jih hotel uporabljati, sem vedno moral stopiti na stol. A tokrat sem imel tako rekoč pri nogi truplo in sem si z njim pomagal. Ko sem se najedel, sem še vedno razmišljal o truplu, vendar do prave odločitve nisem prišel.
Dobil sem idejo, da grem ven in popravim par strešnikov in bom med tem razmišljal o tej grozljivi situaciji. Ko sem stopil iz hiše, sem se spomnil, da sem pred pol leta slučajno zlomil lestev. Ni mi preostalo drugega, kot da sem privlekel ven truplo in stopil nanj ter poravnal strešnike. Vendar še vedno nisem prišel do prave odločitve, kaj storiti s truplom.
Ko sem hotel stopiti nazaj v hišo, sem opazil, da imam blatne čevlje. Ker so mi predpražnik ukradli dobrih pol leta nazaj, sem se odločil, da si čevlje obrišem kar v truplo, saj je njemu že tako ali tako vseeno.
Truplo sem privlekel nazaj v kuhinjo in sem si ga še enkrat dobro ogledal. In tedaj sem se spomnil, zakaj je to truplo ležalo v moji kuhinji. Ta človek je bil moj dober prijatelj, katerega sem povozil pred tremi meseci. Nato sem ga privlekel v počitniško hišo, ker se mi je zlomila lestev. Potem sem se spomnil, da so mi ukradli predpražnik in tudi tega je nadomestilo truplo. Spomnil sem se, da mi je mama vedno govorila, da se ne spodobi stopati na stol, a nikoli mi ni govorila o tem, da se ne sme stopiti na truplo.
Torej sem ubil tri muhe na en mah. Ko sem se vsega tega spomnil, sem se oddahnil in da bi se čisto pomiril, sem si skuhal skodelico močnega čaja.

Patrik Adorjan, 2. b