Vprašanje


Človeštvo je "nastrojeno" na gromozanski lestvici, katere deščice so neverjetno oddaljene druga od druge. Vsaka stopnička predstavlja skupino ljudi. Čim višje je stopnička, tem mogočnejši so ljudje in mogočnejše "pravice" imajo, pa tudi materiali stopničk se z višino spreminjajo.
Na dnu lestvice so materialno nemočni, kakor tudi ljudje, ki živijo svoje grenko življenje. Kljub trudu in poskusom, da bi se povzpeli po lestvici višje, jim to nekako ne gre dobro od rok. Morda se včasih sprašujejo, zakaj jim to ne uspeva, zakaj se kljub trudu in vloženemu delu nič ne spremeni. In potem napoči trenutek resnice. Ljudje so nemočni, njihov egocentrizem je nerazvit in se preveč oklepajo tradicionalnih vrednot. Čeprav je to vse lepo in prav … v današnjem svetu - polnem zavisti, jeze, sovraštva in sebičnosti - za te vrednote ni prostora, če si želimo biti na vrhu. Imamo izbiro: bomo živeli v svetu nepravičnosti, revščine in po drugi strani polnem ljubezni in prijateljskih odnosov ali pa se bomo povzpeli v svet hudobije, samote in velikega materialnega bogastva. Kot je že Dostojevski v svojem romanu Zločin in kazen, predstavil nihilistično teorijo, ki pravi, da ni dobrega in slabega oziroma pravilnega in napačnega , sta samo vzrok in posledica. Vsak človek ima izbiro, vendar takrat mora živeti s posledicami svoje odločitve.
Stopnji višje vlada g. Povprečnost. To je tako rečeno stopnja odločanja in vegetacije. Pod se je na poti do sem že spremenil v kovinskega, ta pod je kakor črtkana črta, ima zarezice - luknjice. Verjetno ste se vprašali, zakaj pa to. Odgovor je preprost, kot sem že prej navedla, je to stopnja odločanja in če se nepričakovano odločimo, da takšno življenje ni za nas, se lahko skozi režice spustimo stopničko niže in živimo svoje običajno življenje. Lahko pa povemo tudi: to je to, tega si želim, takrat nastopi čas vegetacije, čas rasti in razvoja. Da bi bili dovolj zreli za svet stopničke više, katere življenje je ljudem znano le malo, je potreben čas in strogo urjenje. Urjenje, kakršnega so deležni vojaki, vendar tukaj ne na fizični, ampak na psihični ravni. Kar nam nikakor ne bo ušlo izpred oči, je velika konkurenca, s katero se bomo morali spopasti. Prvi pogoj, ki ga moraš izpolnjevati, da sploh lahko stopiš na štartno črto, je tekmovalnost.
Če nisi tekmovalen, se nikoli ne boš dvignil iz povprečnosti in boš za vselej ostal med povprečnež, ki živi povprečno življenje. Poudariti želim povprečno, to pomeni, da nikoli ne boste neizmerno srečni nikoli ne boste zelo žalostni, nikoli ne boste zelo bogati, nikoli ne boste revni. Nekaterim tak standard življenja ustreza, nekateri so ga prisiljeni živeti, nekateri sploh ne vedo, da ga živijo. Ustreza jim zato, ker mogoče uvidijo, da ni vredno vsega dati na kocko, za življenje, v katerem ni gotovo, da bomo srečni. Raje izberejo srednjo pot in vedo, da bodo deležni nekega veselja, pa čeprav to ne bo tisto, za katerega bi rekli "vau". Tisti, ki so ga prisiljeni tako živeti, so nekako nemočneži, ki se ne vedo odločiti, kaj bi storili, in čakajo na čas, da se bo zgodilo kaj samo od sebe, da bo usoda storila svoje. Kakšna usoda? Se mar šalite? Ali mislite, da če se boste basali s čipsom, sedeli na kavču in zijali v televizijo, da boste ohranili vitko linijo? Dvomim, vendar, če še vedno čakate na usodo, boste slej ko prej postali zgubani starčki in takrat vam bo jasno, o čem sem govorila. Tisti, ki sploh ne vedo, da živijo v povprečnosti, so tisti, ki mislijo, da živijo najpopolnejše življenje, ki ga lahko imajo. Nekateri ljudje se jim smejijo in s prsti kažejo na njih, vendar pa mislim, da so ti ljudje srečni. Čeprav živijo v iluzijah, so lahko srečni, saj oni ne vedo za iluzije, menijo, da je to svet, kakršnega živijo vsi. Mogoče globoko v sebi vedo, da je njihov svet poln lažnih metuljčkov, vendar si tega ne želijo priznati, saj bi tako postali spet tisti povprečneži. Tisti povprečneži, ki niso ne srečni, ne žalostni.
Kako lahko vemo, ali smo na naši poti uspešni? Dober znak je že to, da se ozremo in okoli nas ni veliko ljudi, s katerimi bi nam bilo potrebno tekmovati. Pa čeprav tega mogoče zaradi prevelike tekmovalnosti ne opazimo, smo postali veliko bolj egocentrični, zavzeti, neusmiljeni in nepristranski. To so pravzaprav popolne lastnosti za preboj v svet, svet mogočnežev. Na tej težki, kameni poti se ne smemo ozirati niti za trenutek, saj nas že z enim izgubljenim trenutkom lahko prehiti mnogo tekmecev. Vendar verjemite mi, da je trda pot vredna potenja in trpljenja. Če se hočemo povzpeti do vrha, moramo za sabo pustiti vse in vsakogar in če je potrebno, iti tudi preko trupel.
In [voala] že smo tu, pred vrati, ki kar žarijo. Ne vem, če je to zato, ker so iz čistega zlata, ali pa žarijo tako moje oči. Vrata se odpro in lahko vstopimo v svet blišča. Res, da je ta kraj obiskala zlata koklja, vendar razen tega tukaj ni ničesar. Preiščeš lahko vsak kotiček tega sveta, pa ne boš našel niti kapljice ljubezni, prijateljstva ali česar koli podobnega. Mogoče lažnega, tistega ničvrednega, vendar potrebnega za preživetje v tem svetu.
Svet se vrti okoli denarja, pohlepa, zavisti, egoizma in še bi lahko naštevali. Na vsaki stopnički je prisotno nekaj slabega in nekaj dobrega, razlika med njimi je le ta, kakšen vpliv imajo ljudje na posamezni stopnički. Vprašanje je, ali se bomo mi igrali z drugimi kakor z lutkami na vrvici, ali pa se bodo drugi igrali z nami!

Patricija Horvat