Vloga moškega v meščanski družbi in njegov občutek za odgovornost do sebe in do drugih

(Primerjava Maupassantovega Nakita z Gogoljevim Plaščem in Ibsenovimi Strahovi)


Vse tri zgodbe povezuje protest zoper socialne in moralne krivice družbe, ljudi ter življenja. Čeprav je protest včasih tvegan, se moraš kljub temu postaviti zase in v življenju početi stvari, ki se ti zdijo pravilne, na pa tiste, ki ti jih narekujejo nadrejeni. Menim, da se mora vsak človek sam odločiti za svoja dejanja, vendar mora imeti močno hrbtenico in stati za svojo odločitvijo.
Od vseh treh avtorjev je po mojem mnenju najboljše delo opravil Gogolj, saj je značaj Akakija predstavil zelo dobro. Opiše ga na nekoliko humoren način, vendar pa iz njega v nobenem primeru ne brije norcev. Opiše ga na takšen način, da lahko sočustvujemo z njim in si predstavljamo njegov položaj.
Akakij je mali človek, to je takšen človek, ki je v družbi nepriznan - zapostavljen. Akakij je ubogljiv, skromen in marljiv. Je reven človek: tako duševno kot tudi fizično. V družbo ga ne sprejemajo, saj živi sam zase. Zanj so pomembne skrbno napisane vrstice, v njih najde toliko veselja, kot bi malokateri človek našel v takšni majhni skorajda nepomembni stvari. Vendar se njegov značaj za kanček spremeni, ko končno dobi svoj novi plašč. Postane bolj družaben, je boljše volje, pa tudi sodelavci ga bolje sprejemajo.
V Maupassantovem Nakitu je glavna moška oseba g. Loisel, mož pohlepne, nezadovoljne žene, ki si želi vedno več, kot lahko dobi. Menim, da je g. Loisel zelo radodaren, skromen, delaven mož, ki zelo ljubi svojo ženo in bi zanjo naredil vse. Kadar se gospod in gospa Loisel pripravljata na ples, gospod Loisel velikodušno odstopi denar - ki ga je zbral za puško, da bi s sodelavci lahko odšel na lov - svoji ženi, da bi si lahko kupila večerno obleko. Je iznajdljiv, saj v vroči situaciji, ko gospa Loisel izgubi nakit, takoj najde rešitev. Gospa Loisel je takrat nemočna in samo sedi v hiši, ne da bi kaj ukrenila. Upam trditi, da bi veliko ljudi oklevalo kot gospa Loisel. Zato še toliko bolj občudujem Loiselovo hrabrost, kako se je spopadel s to nemogočo misijo. Najprej se odpove svoji dediščini, si sposoja denar samo, da bi odplačal ogrlico. Zdi se mi, da je takšen mož, ki bi si ga želela vsaka ženska , in domnevam, da to na koncu spozna tudi gospa Loisel.
Ibsenov Osvald je zelo iznajdljiva in močna oseba, čeprav se včasih vrže po materi in ga ta moč zapusti, postane nemočen. Za vsako stvar, ki mu je v življenju šla po zlu, krivi svoje starše - očeta za to, da je "podedoval" sifilis, mater pa za vse ostalo. Da ni bil deležen materinske ljubezni, da se je moral postaviti na svoje noge, še preden je lahko izživel svoja rosna leta. Zdi se mi, da je takšno življenje osamljenega otroka v velikem mestu lahko zelo težavno in težko, čeprav se mu lahko na začetku zdi kot fina zabava, brez nadzora staršev. Ne preseneča me, da je Osvald postal takšen lomilec ženskih src, kakor je bil njegov oče, saj tako rečeno ni imel nikakršnega vzornika, po katerem bi se lahko zgledoval. Tako se je na podlagi njegovega temperamenta razvilo pričakovano. Mogoče, če bi ostal pri materi, bi ga vzgojila v dobrega in poštenega moža. Imela bi možnost, da bi mu ob kakšnem spodrsljaju z neprave poti pomagala na pravo pot. Tako bi se lahko razvil značaj, kjer Osvald ne bi šel po očetovih stopinjah, ampak bi lahko krojil sam svojo usodo. Osvald, ko se mu podrejo vsi načrti, hitro najde rešitev, čeprav se na začetku situacija zdi brezizhodna - ko hoče svoje življenje končati s pomočjo Regine in je nato prisiljen prositi pomoč matere, saj ga Regina zapusti - in to je ključen element njegovega značaja. Značaja, ki se je izoblikoval v Parizu, daleč stran od domače hiše. Da je lahko preživel tegobe velikega mestnega življenja je moral postati iznajdljiv.
Vse literarne osebe živijo malomeščansko življenje, ene bogatejše drugi manj.
Do Akakija se vedejo grobo, nesramno in nespoštljivo, saj je reven in drugačen po karakterju od drugih. Tudi danes se do drugačnih vedemo drugače in jih izobčujemo. Smo nesprejemljivi glede njihove vere, barve kože, jezika, narodnosti. Ne vem, zakaj je to tako, mogoče nam je to zapisano v krvi, saj se to dogaja že vse od začetka čoveštva. Morda je boljše tako. Če bi se vsi združili v eno celoto, bi tisti na višjih položajih, in tisti, ki bi imeli moč, poskušali ostale spremeniti v takšne, kakršni so sami. Saj ne moremo biti vsi enaki … Kako bi to delovalo? Bili bi kot roboti, kot industrijska bitja. Sprašujem se, kaj bi bil smisel življenja, če bi bili vsi enaki. Vse bi bilo monotono, brezsmiselno in dolgočasno.
Gospod Loisel je lepo sprejet od družbe, ko rabi pomoč, mu jo nudijo vsi, katere prosi. Ker je Loisel dober in prijazen, se mu to tudi vrača. Njegova dobrota ni zaman , saj se mu tako poplačajo vsa njegova dobra dela. V življenju si je tako verjetno nabral veliko prijateljev in tako se mu je zdaj to "izplačalo".
Osvald je po značaju zelo podoben svojemu očetu. Verjetno se ljudje obnašajo do njega enako kot do njegovega očeta, čeprav tega iz knjige ne zvemo posredno. Točno spoznamo samo odnos med Osvaldom in njegovo materjo ter odnos med Osvaldom in Regine. Odnos Osvalda in matere je zelo površinski, Osvald ima mater rad samo zato, ker jo "mora" imeti rad. Mati poskuša izgubljeni čas s sinom nadomestiti s tem, da mu v vsem ustreže. Na koncu sicer ne izvemo, kako je mati ravnala ob umiranju lastnega sina, vendar bi bilo zanimivo vedeti, kaj je storila v tako nelagodni situaciji. Tako bi o njenem značaju izvedeli še kaj več.
Osvald in Regine imata tako rečeno izkoriščevalni odnos eden do drugega. Regine je z Osvaldom samo zato, ker si želi videti sveta, hrepeni po veliko mestnem življenju. Osvaldu pa je Regine, kot pripomoček za lažje pobeg na onstranstvo. Tudi danes je tako, ljudje izkoriščamo drug drugega za uresničitev naših sanj.
Menim, da človeštvo oz. človeka ne moremo deliti le po kriteriju moški ali ženska. Vsaka glavna moška oseba je različna, že to nam je en dokaz, da ne moremo česar koli kar tako posploševati. Zato ne moremo govoriti o vlogi moškega v meščanski družbi, lahko govorimo le o Akakiju, Osvaldu ali komur koli v meščanski družbi. Zdi se mi, da nasploh preveč poenostavljamoin tako izgubljamo pomembne vrednote našega prečudovitega planeta in prav tako "sveta", v katerem živimo.

Patricija Horvat