Dostojevski: Zločin in kazen - mnenje o knjigi


"Revni študent Rodion Romanovič Raskolnikov zagovarja teorijo, da se ljudje delijo na uši, ki niso zmožne velikih dejanj in na redke posameznike, ki so dovolj močni, da lahko vzamejo pravico v svoje roke in lahko zagrešijo tudi zločin, če se jim to zdi potrebno. Tak zločin je upravičen, če je v prid celotnemu občestvu. Raskolnikov na podlagi te teorije zagreši umor oderuške starke Aljone Ivanovne, po naključju pa "mora" ubiti še njeno sestro Lizaveto. Z umorom si hoče dokazati, da spada med tiste posameznike, ki lahko spreminjajo svet. Za vzor si vzame Napoleona. Umor se mu sicer posreči, a notranje ni dovolj trden, zato ga začne težiti vest. Izpove se prostitutki Sonji Marmeladovi in po nekaj pogovorih z njo na policiji prizna zločin. Kaznujejo ga s prisilnim delom v Sibiriji, kar pa za Raskolnikova ni najhujše; najhujše je spoznanje, da je tudi on le uš. Roman se na neki način vseeno srečno konča, saj Sonja zvesto spremlja Raskolnikova v Sibirijo. Tam Raskolnikov dolgo ostane zakrknjen in zamorjen, a se nekega jutra ob reki prebudi ter se odloči zaživeti novo življenje s Sonjo, potem ko bo prestal kazen."

Čeprav mi po navadi domača branja niso všeč, je ta knjiga povsem spremenila moj pogled na takšna branja. Pravzaprav ne vem, zakaj mi je knjiga tako všeč, mogoče so avtorjeve skrbno zapisane besede ali pa nasploh zgodba. Mogoče mi je v knjigah všeč skritost, da si mora bralec s pomočjo branja med vrsticami sam razložiti nekatere dogodke. Všeč mi je bilo, da se je poigral s številkami in imeni. Všeč mi je, da je vključil tudi osrednjo barvo, ki se tako rečeno vleče skozi roman. Posebej se mi zdi zanimiva nihilistična teorija - ki pravi, da ni dobrega in slabega oziroma pravilnega in napačnega - sta samo vzrok in posledica - katero skozi zgodbo Rodiona pisatelj več kot odlično predstavi.

"Nietzsche je postavil teorijo nadčloveka: vsak človek naj bi bil utelešenje moči in volje. Pri "nadljudeh" sta moč in volja izrazitejši, zato družbo spreminjajo na bolje, vendar ne sledijo normalnim moralnim normam. Nimajo slabe vesti, ker menijo, da delajo dobro. Zato ker hoče Rodja dokazati, da je nadčlovek, ubije starko, vendar ima potem slabo vest."

Na koncu nihilistično teorijo ovrže, saj smo vsi izpostavljeni istemu zakonu, ne glede na to ali smo "veliki" ali "mali" ljudje.

Raskolnikov misli, da če ni boga, je dovoljeno storiti vse. Zdaj tu ni pomembno vprašanje, ali verujem ali ne, ampak to, da za zla dejanja ne moremo kriviti drugega, ampak moramo za njih odgovarjati sami. Če je bog ali ga ni, v nobenem primeru ne smemo ravnati, kakor se nam zazdi in storiti kakršno koli hudobijo, ki se nam poroji po glavi, saj kot ste spoznali v primeru Rodiona, bo najbolj trpela vaša duša. Pa naj bo to duša, o kateri govorijo v cerkvi ali pa naša čista zavest. Samo mi vemo, koliko nam to pomeni. Nihče ne bi smel odločati o življenju ali smrti drugega, saj je nepotrebno ubijanje brezsmiselno. Če že koga ne moremo prenašati do takšne mere, se ga raje izogibajmo in prekinimo stike z njim. Mogoče v vseh primerih ni tako lahko, vendar se moramo vsekakor potruditi in najti razumnejšo rešitev od pobijanja. Če pa je že kdo tako šibak, da ne ve ravnati po zdravi pameti, si zasluži kazen, ki ga morda znova povede na dobra pota, kot se je zgodilo tudi v primeru Rodiona.

Brala sem strnjeno različico in menim, da če se mi je ta zdela zanimiva, se mi bo daljša zdela še bolj. Zanima me tudi poglobljen značaj ostalih stanskih oseb, ki mogoče v strnjeni različici niso predstavljeni tako podrobno kot v izvirni.

Patricija Horvat