Če bi bila na Charlesovem mestu
(razmišljanje o Emy Bovary in njenem možu)

Že nekaj časa je minilo tega, da je umrla moja druga žena Ema Bovary. Ljubil sem jo zelo močno in žaloval zanjo dolgo časa, vendar sem nedavno spoznal, da vse bilo zaman.
Sedel sem na klopi pred družinsko hišo in bral časopis. Na moje presenečenje se mi je približal mož, ki se mi je zdel zelo znan. Spoznal se ga. Bil je Leon, nekdanji praktikant v lekarni. Pozdravil je in prisedel ter nervozno pričel pripovedovati zgodbo. O Emi sem imel vedno dobro mišljenje, da je lepa, prava gospodinja, skrbna in ljubeča žena. Vendar to ni bilo tako. Zgodba, ki mi jo je pripovedoval Leon, je bila zgodba o moji pokojni ženi. V meni se vedno hitreje pretakala kri. Izvedel sem, da me je Ema dolgo časa varala z Leonom. Kot da to ne bi bilo dovolj, mi je bivši ljubimec žene ( Leon) razrkil, da je imela po njem še enega ljubimca, in sicer Rodolpha. Grozno. Moja nekdanja prijatelja sta ljubimkala z Emo. Svet se mi je porušil. Bil sem besen, najraje bi Leona ubil, vendar sem vedel, da bo moja kariera zdravnika šla po zlu. Pa še na hčer moram paziti. Vstal sem in se odpravil v hišo. Pustil sem Leona samega. Vse to mi je povedal, ker ga je pekla vest.
Ne morem verjeti, da me je Ema varala. In to s prijateljema. O, ne! Bila je tako ljubeča, no, seveda na videz. Jaz pa sem bil pravi mož. Imam izobrazbo, denar, hišo … vse. To ni mogoče. Če bi prej izvedel za to varanje, bi povsem drugače ravnal. Ne bi ji povedal, da poznam njeno skrivnost. Če je bila ona sposobna biti tako drugačna, tako huda, bi bil tudi jaz. Sem šarmanten zdravnik in bi v vsakem kotu lahko našel ljubico. Pa bi se igrala pravično. Umazana igra. Lahko bi jo imenoval umazani ples, kot film, saj je Ema plesala oz. se je vrtela okoli moških. Jaz bi tudi imel več ljubic in morda bi bilo tako dobro. Oba bi se dobro počutila v svoji koži. Ne samo to, denarja ji ne bi dal. Niti cent. Če je imela čas za iskanje ljubimcev, bi ga lahko tudi imela za iskanje dela. Saj ni bila neumna, imela je nekaj v glavi. Nikoli je ne bi same pustil nikamor in če zanjo to ne bi bilo dovolj, bi k nama vsak teden na kosilo poklical Leona in Rodolpha. Jaz bi se pa v sebi prav lepo smejal. Saj bi bil lahko tudi zlobnež in ničvrednež, vendar tega nisem storil. To mi je sedaj zelo žal. Nič več ne bom žaloval zanjo, nič več solz, objokanega lica. Oženil se bom in veselo živel svoje življenje. Nikoli več ne bom imel zaupanja v ženske. Taka je moja usoda. Kot oče bom najboljši, kot mož tudi, vendar ne za mojo bodočo ženo. Tako mi je žal, da je Ema umrla. Sedaj, ko poznam njeno skrivnost in igro ter varanje, bi se povsem drugače obnašal do nje. Prav tako kot ona do mene.
Na misel mi je prišlo, da … Joj, ne! Saj sem nor! To ni mogoče! Ali pa je? Me je Ema varala že v Rouenu? Je Bertha sploh moja hči? Tega nikoli ne bom izvedel. To je skrivnost, ki jo je Ema odnesla v grob.

Megi Feher 2. c